Archive for January, 2009

Nadgradnja avtomobilskega firmwera

Sunday, January 25th, 2009

Oni dan so me poklicali iz Toyote in mi priporočili, naj se oglasim pri njih, da mi nadgradijo firmware v motorju avta. Kajpak niso uporabili izraza firmware (ne spomnim se, kaj so rekli), vseeno je pa šlo za to. Hm, kako se že zadevi reče slovensko? Strojna programska oprema? No, kakorkoli že, avtomobili postajajo vedno bolj računalniški. Je že tako, da je računalnik nekaj tako splošno uporabnega, da najde pot v vse, v kar se da vtakniti. Kar je po eni strani dobro, saj splošnost neke naprave ali tehnologije niža njeno ceno in veča uporabnost znanja o njej. Lep primer so samostojni predvajalniki DVDjev (in kopice drugih 12-centimetrskih svetlečih se okroglin), ki so precej računalniški in za 30 EUR predvajajo vse, kar ti poželi srce, pametni uporabniki pa za nekatere pišejo prilagojeno strojno programsko opremo. Je pa po drugi strani res, da splošnost računalnikov tudi lajša delo malopridnežev, ki zanje pišejo zlonamerne programe.

No, pa da se vrnem k avtu. Ko sem se res zglasil na servisu in mojstre pobaral, kaj lepega naj bi nova strojna programska oprema prinesla, so malo zakrilili z rokami in dejali, da boljše delovanje motorja nasploh, med drugim nižjo porabo gorivo. Moram priznati, da boljšega delovanja nasploh nisem opazil, a tudi nič ni delovalo slabše, kar ni samoumevno. Se je pa poraba dejansko znižala za 0,1 l / 100 km. To je sicer malo in bi lahko bilo naključje, a mislim, da ni. Redno namreč opazujem, kaj ima potovalni računalnik povedati o povprečni porabi, in skoraj vedno trdi, da je 5,5 ali 5,6 l / 100 km, zdaj pa naj bi prvič bila 5,4 l / 100 km (tako zatrjuje že več kot en teden). Fino.

Mojih 15 minut slave

Friday, January 16th, 2009

Obljubil sem, da bom napisal še nekaj malenkosti na temo Traviana. Ena od njih je opis mojega napada na sovražno čudo.

Tole je moja prestolnica pred napadom. Poraba žita je bila kljub žitnim poljem na najvišji smiselni stopnji za igralca, ki glavno vojsku uri v prestolnici, in 125-odstotnemu pribitku k proizvodnji zaradi oaz, globoko negativna. So pa seveda nekateri imeli še precej hujše tovrstne težave, kajti moja vojska je bila dokaj zmerne velikosti.

Prestolnica pred napadom

Tole je sam napad. Vojska, ki se je urila kakih pet mesecev, je v trenutku izpuhtela. Takrat sem bil igre že malo naveličan in se niti sekiral nisem več. Zbirališče je bilo uničeno, ker je velikih skladišč zmanjkalo. Mislim, da so sovragi taktizirali in so namesto velikih zgradili nekaj več navadnih skladišč.

Napad na sovražno čudo

Takole sem se pa v žitu utapljal po napadu.

Prestolnica po napadu

Smuk na Soriško planino

Sunday, January 11th, 2009

Ponavadi se s smučkami na sneg podam enkrat letno, ko gremo s starši za teden dni smučat nekam v tujino. Načeloma bi sicer zlahka šel smučat tudi kak vikend (smučišč v Sloveniji res ne manjka), ampak je izbrskati in nase navleči smučarsko opremo ter jo na koncu še pospraviti tolikšen podvig, da se zlepa ne spravim k njemu. Danes pa je Jelka pokazala svoj dober vpliv name in me je zvlekla na Soriško planino. Izbiri smučišča je (poleg bližine) botrovalo, da imajo tam tudi tekaško progo, kajti jaz smučam alpsko, Jelka pa teče na smučeh. Morda se prihodnje leto spravim na kak smučarski sejem in si omislim tekaške čevlje, da se tudi sam poizkusim v smučarskem teku. In morda Jelko kdaj pripravim do tega, da spet stopi na alpske smuči (pred davnimi časi je to menda že počela). Ampak zaenkrat vztrajava vsak pri svoji disciplini.

Ko sva se pripeljala do smučišča, me ja najprej pošteno zaskrbelo, kajti na parkirišču je bilo ogromno avtov, slovenska smučišča se pa po mojih (sicer skromnih) izkušnjah z velikostjo ne odlikujejo. Kar se tiče velikosti, sem imel prav, skrb pa je bila vseeno neupravičena: smučišče je bilo sicer kar obljudeno, a gneče ni bilo. Kako to spraviti v sklad z množico avtov, ne vem (najverjetnejša razlaga se zdi, da zanič presojam, kaj je veliko avtov), a se ne pritožujem. Soriška planina premore eno vlečnico za take, ki ne znajo smučati, dve vlečnici nad njo, ob katerih so tri čisto spodobna smučišča (in eno nespodobno, po katerem se je najprej treba poganjati, potem pa postane neprijetno kucljasto), ter eno sedežnico, ki vozi od dna do vrha smučišča. Vsega skupaj je malo, a za eno popoldne smučanja kar dovolj (zgodnje vstajanje mi ne gre najbolje, Jelki gre pa še malo slabše, zato sva si privoščila popoldansko smuko). Zadovoljen.

Pa še opazka o žičnicah. Sedežnice so dveh vrst: take, ki se pri vstopu in izstopu upočasnijo, ter enostavnejše, ki se stalno vozijo z enako hitrostjo. Na meni znanih avstrijskih, italijanskih in švicarskih smučiščih prevladuje prva vrsta, ki združuje (dokaj) hitro vožnjo z udobnim vstopom in izstopom. Na Soriški planini pa imajo primerek druge vrste, na katerega se sicer dokaj udobno vstopa in izstopa, a je zato preklemansko počasen. Imajo pa vlečnice prav kul. Sicer so videti precej stare, a krožniki se pri vstopu ustavljajo, tako da je vkrcavanje lagodno. Po tujih smučiščih se navadno do tebe pripeljejo s polno hitrostjo, tako da je pri njih grabljenju potrebne malo več spretnosti. Če bi bilo smučišče večje, bi se nad slabo opremljenostjo s sedežnicami pritoževal (vozakanje z vlečnicami na dolge proge mi ne diši), tako se pa niti ne.

Šrilanška požrtija

Saturday, January 3rd, 2009

Ko sva bila z Jelko predlanskim na počitnicah v Angliji, sva za starše (njene in moje skupaj – to je bila priložnost, da se sploh spoznajo) pripravila kosilo z angleško hrano. Hrana je bila v slogu tiste, ki sva jo jedla na počitnicah – pretežno iz konzerv, ker se tako pač prehranjuješ, če taboriš, in ne pretirano dobra, ker je to pač značilno za angleško hrano. Da bi popočitniško kosilo povzdignila v tradicijo, sva danes pripravila šrilanško južino.

Najznačilnejša šrilanška hrana je riž s curryjem, ponavadi precej pekočim. To je Jelki povzročalo nemalo muk, ker curryja ne mara, preveč pekoče hrane pa tudi ne. Pri boljšem obedu Šrilančani pripravijo več vrst curryja, zraven pa postrežejo še kak chutney (slano in pekočo marmelado) in papadam (rezine tankega testa, pečene v olju – rezultat je podoben čipsu). Kljub Jelkinemu nenavdušenju nad curryjem sva sklenila, da je za pravo šrilanško kosilo nujen. Pripravila sva piščančji curry (najpogostejši mesni) ter curry iz leče (zelo pogost) in jajčevcev (redkejši, a jako dober). Poleg tega sva zvarila še pristni howondolandski curry po receptu babice Ogg, ki sicer nima nič opraviti s Šrilanko (zaradi tega recepta zanj ne bom pisal), sva ga pa pripravila že nekoč prej in se je Jelki – v nasprotju s šrilanškimi curryji – zdel dober.

Večerja s curryjem

Zelo lep primer večerje s curryjem v Dream Cafeju (o njem bo še govora). Jelkina jed je samo v tistem kokosu pred njo, ostalo je pa moje (ne, nisem pojedel vsega, čeprav sem sposoben pospraviti kar precejšnje količine hrane).

Za predjed sva pripravila hopperje z jajcem. Hopperji so nekakšne palačinke iz riževe moke, v katere se pogosto ubije jajce, ki se skupaj s hopperjem speče na oko. Zanje sva uporabila pripravljeno zmes, ki sva jo kupila na Šrilanki, zato recepta ne bom pisal, ker ne bi imel kake praktične vrednosti. Se pa recept najde tule (in brez dvoma še kje na internetu).

Za sladico sva spekla puding wattalappan, ki naj bi bil šrilanška posebnost, a nama ga na počitnicah ni uspelo pokusiti. Našla sva ga namreč na jedilniku le ene restavracije, kjer so nama povedali, da za pripravo potrebujejo tri ure, in ker se je to zgodilo ob 22, sva se mu morala odreči.

Količine v receptih so za sedem do osem ljudi, je pa treba upoštevati, da sva pripravila štiri curryje, kar je podvig, ki ni ravno za vsak dan. Za kuho sva porabila kake štiri ure in pri tem proizvedla ogromno svinjarije. Je bil pa rezultat nadvse zadovoljujoč. Curryji so se zdeli dobri celo Jelki in tudi drugim so bili všeč (moj favorit je bil iz jajčevcev, tesno pa mu je sledil piščančji). Puding je bil takisto precej posrečen, le hopperji niso dosegli šrilanških, čeprav so bili povsem užitni. Na žalost sva izdelke pozabila pofotkati.

Piščančji curry

Recept zanj sva povzela po knjigi Channa Dassanayaka Sri Lankan Flavours (knjiga se na spletu pojavlja v več različicah – tale ima enako naslovnico kot najina, ali se ostale po vsebini kaj razlikujejo, pa ne vem).

Sestavine:

  • 5 spodnjih delov piščančjih beder,  brez kosti in narezanih na kose
  • 1/2 žličke mletega čilija
  • 1 žlica praženega curryjevega prahu (Pražen je za mesne curryje, nepražen pa za zelenjavne. Prah sva prinesla s Šrilanke, je pa verjetno tudi tisti, ki se dobi pri nas, sprejemljiv.)
  • 3/4 žličke mlete kurkume (Prinesla sva jo s Šrilanke, a mislim, da se dobi tudi pri nas.)
  • 1 – 1 1/2 žlička soli
  • olje po občutku
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 2 cm pandanusovega lista (Tega pri nas bržkone ni mogoče dobiti, a imam občutek, da ni zelo pomembna sestavina.)
  • 5 curryjevih listov (Ta reč nima okusa po curryju in se tako imenuje zgolj zato, ker se dodaja curryjem. Menda se lahko nadomesti z enim lovorovim listom.)
  • pol paličice cimeta
  • 3 kardamomova zrna (Ker jih nisva imela, sva uporabila mleti kardamom. Mislim pa, da se tudi tega pri nas ne dobi. Morda bi ga lahko nadomestil muškatni orešček.)
  • malo limonine trave (Tega pri nas bržkone ni mogoče dobiti, a imam občutek, da ni zelo pomembna sestavina.)
  • 1 zelen čili, nasekljan (Nisva ga imela, zato sva uporabila rdečega.)
  • 1 žlička naribanega ingverja
  • 2 1/2 paradižnika, nakockana
  • 1/2 žličke mletega popra
  • 150 ml kokosovega mleka (S Šrilanke sva prinesla prah za pripravo kokosovega mleka. Pri nas se mleko dobi v konzervi, lahko pa se pripravi tudi s kuhanjem naribanega kokosovega mesa.)
  • 100 ml koriandrovih listov, nasekljanih (Nisva jih imela, zato sva jih izpustila.)

Piščanca natri z mletim čilijem, curryjevim prahom, kurkumo in soljo ter ga pusti stati vsaj 30 min.

Na olju 3-4 min praži čebulo, pandanus, curryjeve liste, cimet, kardamom, limonino travo, nasekljan čili, ingver in česen. Dodaj paradižnik in kuhaj 2 min. Dodaj še piščanca in poper ter praži 6 min. Dolij kokosovo mleko, zavri in kuhaj 15-20 min. Potresi s koriandrom.

Curry iz leče

Recept za tega nama je povedal prijazni kuhar iz Dream Cafeja v Elli, kjer sva nekaj dni spala in zelo dobro jedla. Ker moji zapiski niso zelo natančni in ker v njih manjkajo količine, sva si pomagala še z recepti z interneta.

Sestavine:

  • 120 ml rdeče leče
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 1/2 paradižnika, nakockanega
  • 1/2 žličke mletega čilija
  • 1 žlica nepraženega curryjevega prahu
  • 1 krepak ščep žafranike
  • 5 curryjevih listov
  • olje po občutku
  • sol po okusu
  • 1/4 limone

Lečo speri in dodaj toliko vode, da je pokrita. Naj se nekaj minut namaka. Dodaj 1/2 čebule, 1/2 česna, paradižnik, čili, curryjev prah, žafraniko in curryjeve liste. Kuhaj 15 min.

Na olju prepraži 1/2 čebule in 1/2 česna ter rezultat dodaj leči. Prilij 100 ml kokosovega mleka (midva sva imela malo preveč vode in sva primešala prah za pripravo kokosovega mleka). Posoli. Kuhaj, dokler leča ni dovolj mehka. Noter stisni limono.

Curry iz jajčevcev

Tudi ta recept izvira iz Dream Cafeja.

Sestavine:

  • 1 jajčevec, narezan na paličice približno 0,5 x 0,5 x 2 cm
  • precej olja
  • maslo po občutku
  • 1 žlička gorčičnih semen (Prinesla sva jih s Šrilanke in ne vem, ali se dobijo tudi pri nas. Če se ne, težko rečem, s čim bi se dala nadomestiti.)
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 5 curryjevih listov
  • 1 paradižnik, nakockan
  • 1/3 žličke mletega čilija
  • 2/3 žlice nepraženega curryjevega prahu
  • 1 krepak ščep žafranike
  • 1 žlica sojine omake
  • sol po okusu
  • 100 ml vode
  • 1/6 limone

Jajčevec cvri v olju, dokler ne porjavi. Koščki naj bodo z oljem prekriti, kar gre laže, če ne cvreš vseh naenkrat. Odlagaj jih na papirnato brisačo, ki vpije odvečno olje.

V ponvi raztopi maslo in na njem prepraži gorčična semena, čebulo, česen in curryjeve liste (začenši z gorčičnimi semeni). Dodaj paradižnik, čili, curryjev prah, žafraniko, sojino omako, sol in vodo. Kuhaj par minut, nato dodaj jajčevce. Kuhaj, dokler se ne zdi primerno kuhano. Noter stisni limono.

Puding wattalappan

Ta recept je spet iz knjige Sri Lankan Flavours.

Sestavine:

  • 650 ml kokosovega mleka
  • 275 g jaggeryja (To je strjen palmov sirup, ki sva ga kajpak prinesla s Šrilanke. Menda ga lahko nadomesti rjavi sladkor.)
  • 6 jajc
  • 2 jajčna rumenjaka
  • 1 krepak ščep cimeta
  • 1 krepak ščep klinčkov
  • 1 krepak ščep muškatnega oreščka
  • 1 krepak ščep kardamoma
  • 50 g indijskih oreščkov, grobo nasekljanih

Kuhaj kokosovo mleko in jaggery, dokler slednji ni raztopljen. Ohladi.

Stepi jajca. Vanje precedi kokosovo mleko z jaggeryjem in nato vse skupaj še enkrat precedi. Dodaj začimbe in temeljito premešaj.

Zmes nalij v eno ali več posod, primernih za v pečico. Midva sva uporabila model za mafine in glinen pekač, uporabno bi bilo pa bržkone tudi kaj drugega (knjiga predlaga okroglo stekleno posodo s premerom 20 cm). Potresi z indijskimi oreščki (plavajo, tako da ostanejo na vrhu). Pokrij s peki-papirjem (bržkone bi bila uporabna tudi alufolija, sva pa midva na to pozabila in se ni zgodilo nič hudega).

Če imaš parno pečico, jo segrej, noter postavi puding in ga peci 45 min (tako sva storila midva). Neparno pečico segrej na 160 ° C, posode s pudingom postavi v posode z vodo in takisto peci 45 min. Končni izdelek pred uživanjem ohladi.