Tale zapis sem začel pisati pred skoraj dvema mesecema, ko se je dogodek, o katerem govori, zgodil, potlej pa nekako nisem prišel do tega, da bi ga končal. Kadar sem se lotil pisanja v blog, sem namreč bodisi želel napisati kaj drugega (aktualnega) ali pa pri sebi nisem imel fotk, ki sodijo semle.
Leta 394 se je v Vipavski dolini zgodilo nekaj precej pomembnega. Udarila sta se poganski cesar zahodnega rimskega cesarstva Evgenij in krščanski cesar vzhodnega cesarstva Teodozij. To je bil poslednji poizkus poganskih sil v Rimu, da bi se zoprstavile krščanstvu. Ko se je Teodozijeva vojska spustila s hribov proti Vipavi, je cesar brž pognal v napad svoje gotske zaveznike. Evgenij jih je brez večjih težav porazil, kar je močno dvignilo moralo njegovi vojski, Teodozija pa spravilo v dvom. A stvari so se hitro zasukale: vojaki, ki jih je bil Evgenij poslal Teodoziju za hrbet, so prestopili na sovragovo stran in ta je naslednji dan opogumljen ponovno krenil v napad. Pri tem mu je pomagale še burja, ki je menda tako srdito pihala proti Evgenijevi vojski, da je obračala puščice in jih nosila nazaj proti strelcem. Evgenij je bil poražen in Teodozij je postal poslednji cesar združenega cesarstva, krščanstvo pa v Rimu trdno zakoreninjeno.
V Vipavi deluje društvo Teodozij, ki se je odločilo pripraviti spektakel na prostem na temo spopada med Teodozijem in Evgenijem – bitke pri Mrzli reki. Ideja se mi je zdela odlična, o njeni odličnosti sem uspel prepričati tudi Jelko in tako sva jo mahnila tja. Ko sva prispela, sva bila najprej presenečena nad številom obiskovalcev. Ocenila sva ga na kakih 3.000, mediji pa so kasneje govorili celo o več kot 7.000. Prava številka je verjetno nekje vmes, zares pa najbrž ne ve nihče, ker je bil vstop prost in ljudi zato ni bilo mogoče točno prešteti. Gledalci smo bili nameščeni na pobočju hriba in spričo velikega števila smo nekateri kajpak sedeli precej daleč od dogajanja. Tako daleč, da nismo kaj dosti videli. Vsekakor bi bilo koristno, če bi bil s sabo prinesel daljnogled, a mi to žal ni prišlo pravočasno na misel. Da bi bilo vse skupaj še bolj sitno, so se nekateri ljudje nenehno sprehajali naokrog in zaradi njihove neprozornosti smo tisti, ki smo pridno sedeli na tleh, videli še manj. Še prav posebej veliko sprehajajoče se svojati pa je bilo pred nama z Jelko. Grrr!
Dogodek se je začel s tekmovanjem rimskih lokostrelcev. To je pomenilo, da je nekaj ljudi izstrelilo nekaj puščic v tarčo in v divjega prašiča (kajpak ne pravega), nakar so enega razglasili za zmagovalca. Glede na to, da se z večine “tribune” puščic ni videlo, še manj pa, kam so zadevale, je bilo tekmovanje dokaj nevznemirljivo.
Sledilo je tekmovanje kvadrig, to je rimskih četverovpreg, v katere so štirje konji vpreženi vštric. Kvadrige so bile k sreči dovolj velike, da sva jih tudi z Jelko dobro videla, in s tem delom dogodka sem bil zadovoljen. So kar živahno dirjale (razen ene, ki je delovala bolj dopustniško), hudo resne dirke v pravem rimskem duhu pa niti ni bilo pričakovati. Za kaj takega bi bilo bržkone treba konje precej temeljito izuriti, pa tudi nekoliko nevarno bi bilo (v starem Rimu so bile te reči kar pošteno nevarne, kar jim je seveda dajalo dodaten čar), kake silne slave in bogastva pa na koncu tekmovalci ne bi bili deležni.
Vse štiri kvadrige
Par kvadrig (Na tole fotko sem prav ponosen, saj mi je uspelo s fotoaparatom slediti prednji kvadrigi, da je ostra, zadnja je pa čisto zmazana, ker se giblje ravno v nasprotno smer.)
Naslednja točka so bili gladiatorski spopadi. Tepli so se z meči in sekirami (se mi zdi – po dveh mesecih je spomin malček meglen), pogrešal sem pa trizob in mrežo. Mladci so se zdeli precej spretni, žal pa mi njihovi spopadi niso delovali preveč realistično. Vmes je bilo tudi nekaj komičnih vložkov, ki vtisa niso izboljšali. Kaj točno je cilj društva Teodozij, sicer ne vem, ampak meni se zdi bolj zveličaven cilj raziskati in predstaviti tehnike, ki so jih zares uporabljali rimski gladiatorji, kot pa narediti žur.
Vrhunec večera naj bi bila dramska upodobitev spopada med Teodozijem in Evgenijem. Osredotočila se je predvsem na predvečer bitke, ko se Teodozij ne more odločiti, ali bi napadel ali ne bi. Pri odločitvi naj bi mu pomagali pogovori z njegovim vojskovodjem in navadnimi ljudmi: s parom zaljubljencev, od katerih je bil on zapornik, z žensko, ki ji je bil sin padel v vojni, in z nekoliko zblojenim vojnim veteranom. Končala se je drama z dejanskim spopadom, v katerem je za burjo poskrbel velik ventilator. Drama je bila, hm, zanič. Da so bili igralci amaterski, je bilo kajpak pričakovano in tudi ni motilo. Bolj je bil problem, da je bil najhujši amater sam dramatik. Dialogi so bili nesmiselni iz njih ni bilo niti prav jasno, kakšne so okoliščine Teodozijevih sogovornikov, kaj šele, da bi zveneli kot nekaj, kar neodločenega cesarja prepriča, da je napad prava odločitev.
Na koncu moram kljub temu, da sem napisal bolj malo dobrega, društvo Teodozij pohvaliti. Da so se lotili take velike prireditve, so potrebovali obilo korajže. Vsem hibam navkljub so vanjo vložili ogromno truda in jasno je, da je v prvem poizkusu niso mogli narediti popolne. Menda jo nameravajo prihodnje leto ponoviti in upamo lahko, da bo postala tradicionalna. Če bo res tako, jo čez nekaj let pridem spet pogledat, da vidim, če so jo kaj izboljšali.
