Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.
Archive for February, 2010
Ves magičen sem
Thursday, February 25th, 2010Fotke iz Rostocka
Sunday, February 21st, 2010V Rostocku je moč najti kar precej privlačnih zgradb v – kot omenjeno – podobnem slogu kot v Wismarju. Žal je vreme pretežno oblačno in fotke temu primerne, en sončen dan za slikanje sem pa vendarle ujel (in pri tem skoraj zmrznil, saj je bilo zaradi sonca pasje mraz, zaradi spremembe vremena pa zoprno vetrovno). Kajpak bo poleti vreme fotografiranju bolj prijazno, vendar nekako ne morem pol leta živeti v mestu in si ga ne ogledati (in poslikati). Slike univerzitatnih zgradb (ki niso od muh) ter obzidja in mestnih vrat sem prihranil za kak prihodnji zapis.
Tale blok stoji blizu mojega bivališča.
Cerkev sv. duha
Novi trg (glavni mestni trg) z Marijino cerkvijo v ozadju. Cerkev je nekoliko zaodrana, ampak morda jo bodo do mojega odhoda razodrali, da jo bom lahko slikal v vsem njenem sijaju.
Astronomska ura v Marijini cerkvi. Menda zna do leta 2017 pokazati datum velike noči, potlej bo pa treba zamenjati številčnico (prejšnjič so jo zamenjali leta 1885).
Mestna hiša
Eden izmed kipov grifonov, ki stojijo po mestu. Grifon je v rostoškem grbu.
Staro skladišče blizu pristanišča. Izrastek na vrhu je bil namenjen škripcu.
Zabavna trgovina s čevlji Easy Way
Višje okrožno sodišče (ali nekaj takega)
Vodni stolp
Omrežen v Rostocku
Friday, February 19th, 2010Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.
Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.
Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico - če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.
Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.
Mrežna oprema za nočno omarico
Wismar
Thursday, February 11th, 2010Za vikend sem jo prvič mahnil na izlet izven Rostocka. Krenil sem v 50 km oddaljeni Wismar, ki si je s svojim starim središčem prislužil mesto na Unescovem seznamu svetovne dediščine (skupaj s Stralsundom, ki si ga bom ob priliki kajpak tudi ogledal). Mesto je podobno Rostocku, le nekoliko imenitnejše je. Ponaša se z opečnato gotsko arhitekturo, ki je za severno Evropo menda precej značilna. Njenemu nastanku je botrovalo pomanjkanja kamna, primernega za gradnjo. Poleg opečnatih zgradb so značilnost Wismarja (in Rostocka) še visoke in ozke mestne hiše s poudarjenimi zatrepi.
Wismar premore tudi muzej, ki ga Rough Guide po Nemčiji precej hvali (za spremembo sem si namesto Lonely Planeta omislil Rough Guide, ampak se mi zdi, da je za spoznanje manj temeljit). Žal je bil zaradi prenove večji del muzeja zaprt, ampak za tolažbo je bil vsaj zastonj. In vseeno sem videl eno jako zanimivo (in nekoliko neokusno) reč: par posušenih odsekanih rok umorjencev, kakršne so v srednjem veku kot simbol obtožbe včasih prinesli na sojenje morilcu. Bi jih bil pa skoraj spregledal, saj je bila vitrina z njima zagrnjena – menda zaradi zaščite pred svetlobo, čeprav je bil namen morda tudi zaščita bolj občutljivih obiskovalcev. Da nekje v sobi morata biti, sem ugotovil, ker sta bili omenjeni v zvezčiču z angleškimi opisi razstavljenih predmetov (dotični je bil zanimivost že sam po sebi in eden od razlogov za hvalo muzeja, saj uporaba angleščine v teh krajih ni ravno pogosta).
Zgradba po imenu Stari Šved na glavnem trgu (Mesto je bilo od 17. do začetka 19. stoletja pod švedsko oblastjo in ime izvira iz tistih časov, sama zgradba je pa iz 14. stoletja.)
Okno dvorca mecklenburškega vojvode (Mecklenburg-Vorpommern je ime tukajšnje dežele.)
Ogromna cerkev sv. Nikolaja gleda izza mestnih hiš
Roki umorjencev
Zabavna ograja mostu
Lübsche ulica z značilnimi mestnimi hišami
Mestna lekarna, za katero ne vem, da bi bila kaka posebna znamenitost, je pa prav čedna
Krüh
Thursday, February 4th, 2010Nemci imajo menda radi kruh. Najbrž je zato v Rostocku pekarn kot listja in trave. V glavnem so razdeljene med dve pekarniški verigi: rostoško Sparre in severnonemško Junge. V obeh je ponudba različnih kruhov (in peciv) precejšnja, žal pa njihova dobrost ni tako velika. Tu na severu Nemčije imajo namreč precej radi kisli kruh. Ker sem bil radoveden, od kod pride kislost kruha in za kaj je dobra, sem zadevo nekoliko raziskal. In da bodo moje raziskave tudi obče koristne, bom izsledke kajpak delil z bralci.
Biokemični procesi v kruhu gredo nekako takole. Encim amilaza, ki je naravno navzoč v moki, ob prisotnosti vode začne razgrajevati škrob v sladkor. S tem se hranijo kvasovke, ki ga predelujejo v ogljikov dioksid (ta povzroča vzhajanje) in alkohol (tega pri kvasu, ki se uporablja za pripravo kruha, nastane precej malo; več ga kajpak pridelajo kvasovke, ki se uporabljajo za pripravo alkoholnih pijač). Kisli kruh poleg kvasovk vsebuje tudi mlečnokislinske bakterije. Te sladkor predelujejo v mlečno in ocetno kislino, ki kruhu dajeta kisli okus. Poleg tega naredita kruh manj gostoljuben za druge mikroorganzme, zato je bolj trajen. Kisline tudi ne dišijo preveč običajnim kvasovkam, zato se za pripravo kislega kruha navadno uporabljajo trpežnejše “divje” kvasovke, ki so navzoče vsepovsod – če pustiš mešanico moke in vode na sobni temperaturi, bi moral iz nje nastati pripravek za peko kislega kruha. Tak pripravek se posebej pogosto uporablja za peko rženega kruha, saj kislina zavira delovanje amilaze. Amilaza v rži je namreč bolj trdoživa od one v pšenici in je peka ne uniči dovolj učinkovito. Tako razgradnjo škroba nadaljuje tudi med peko (visoka temperatura njeno delovanje celo pospeši) in pokvari strukturo kruha, ki jo zagotavlja škrob.
Ker se precej navdušujem nad kruhom in poleg tega rad pokušam nova jedila, sem se kajpak lotil raziskovanja tukajšnjih kruhov. Kadar nóvosti hrane dam prednost pred dobrostjo, me Jelka včasih kritizira, a tokrat sem edina žrtev čudnih kruhov sam. Zaenkrat sem si privoščil tele:
- mecklenburger landbrot – precej ržen, posut z rženimi kosmiči, dokaj kisel, ne prav dober;
- mischbrot – dokaj črn (najbrž zaradi rži), nekoliko kisel, sprejemljiv;
- ostseebrot – pšenično-koruzen, ni kisel, precej dober;
- weizenbrot – pšeničen (weizen je pšenica), ni kisel, kar užiten (prav navdušujoč pa ne – celo navaden pšenični kruh jim uspe zašuštrati);
- urbrot – precej ržen, nekoliko kisel, ne prav dober;
- roggen-zwilling – zelo ržen (roggen je rž), zelo kisel, nič kaj dober;
- hanseaten brot – zelo črn (najbrž zaradi rži), vsebuje semenke, posut z ovsenimi kosmiči, začuda zelo blago kisel, sprejemljiv;
- feinbrot – rahlo črn, malček kisel, kar užiten;
- korn an korn – zelo črn (najbrž zaradi rži), posut z nečim nedoločljivim, dokaj kisel, ne prav dober;
- dinkel vollkornbrot – precej črn (tokrat za spremembo zaradi pire – dinkel je namreč pira), znotraj in zunaj ima sončnična semena, nekoliko kisel, sprejemljiv;
- warnemünder – nekaj takega kot korn an korn;
- dinkel plus – blago črn, komaj kaj kisel, precej dober (žal pa tudi precej drag);
- kraftkornbrot – blago črn, posut s semeni in ovsenimi kosmiči, malček kisel, kar dober.
Mislim, da je tole kar zadovoljiv vzorec. Gotovo bom pokusil še kak kruh, bom pa verjetno začel kupovati pretežno ostseebrot, saj je – kljub bogastvu izbire – edini, ki mi je res všeč.
Hanseaten brot
Dopolnilo:
Dodal sem še feinbrot. Morda bom – predvsem za lastno evidenco – v prihodnje dopisal še kakega.
Še eno dopolnilo:
Res sem dopisal še nekaj kruhov, med drugim tudi dinkel plus, ki je najboljši do zdaj odkriti.