Kadeči Indijec

May 10th, 2010

Med sodelavci imam dva Indijca in oni dan je eden – kadivši po kosilu – razlagal, da si v svojem domačem kraju česa takega ne bi mogel privoščiti, saj bi ga bil lahko kdo videl in zatožil njegovemu očetu. Razlog, zakaj bi bil njegov oče s sinovim kajenjem zelo nezadovoljen, je pa njegova bodoča poroka. V Indiji je večina porok dogovorjenih. Prva stvar, ki nevestino družino zanima o morebitnem  ženinu, je njegova služba, izobrazba in ekonomski položaj. Naslednja je pa, če kadi ali pije, in ako je odgovor na kaj od tega dvojega pritrdilen, je to resna črna pika.

Macbook in mikrofon

May 7th, 2010

Macbook premore vgrajen mikrofon, ki je za pogovore po Skypu čisto uporaben. A če sedim pred zunanjim zaslonom, prenosnik imam pa zaprt na vogalu mize, je bolj prikladno uporabiti slušalke z mikrofonom. Danes sem to poizkusil, pa se ni obneslo. Na thinkpadu imam eno poleg druge vtičnici za slušalke in mikrofon, ki sta obarvani standardno zeleno in rožnato, tako da je nemudoma jasno, kaj je treba vtakniti kam (vtikača na slušalkah sta istih barv). Tudi macbook ima dve zvočni vtičnici, ki sicer nista obarvani in sta označeni le z zelo majhnima simboloma (kar blagodejno vpliva na estetskost, malo manj pa na praktičnost), a nič nisem dvomil, da imata isti namen. V tisto s slušalkastim simbolom sem vtaknil slušalčni vtikač, v drugo (z nerazpoznavnim simbolom) pa mikrofonskega. Rezultat je bil, da so slušalke delovale, mikrofon pa ne. Po nekaj brskanja po nastavitvah in beljenja glave se mi je posvetilo, da je tisto, za kar sem mislil, da je mikrofonska vtičnica, v resnici linijska vtičnica (Google je to potrdil). Linijska vtičnica pričakuje ojačan signal z napetostjo kakega volta, mikrofonska pa neojačanega z napetostjo nekaj milivoltov. Ojačan signal dajejo od sebe mikrofonski ojačevalniki (in redki mikrofoni, ki imajo to reč vgrajeno, za kar seveda potrebujejo vir napajanja), tako da so za uporabo z macbookom potrebne slušalke z mikrofonom USB. Kajpak ima svojo uporabo tudi linijski vhod, tako da bi bilo najbolje, če bi vtičnica sprejemala obe vrsti vhodov. Glede na to, da znajo vtičnice na stacionarnih računalnikih zaznati, kaj je bilo vanje vtaknjeno, to očitno ni prav težko narediti. Apple se žal ni odločil za to možnost, kako je s prenosniki drugih proizvajalcev, pa ne vem. Pri thinkpadu še nisem preveril, če prebavi linijski vhod, a tele specifikacije pravijo, da bi ga moral.

Jabolčna železnina

May 1st, 2010

Obljubil sem, da bom še kaj povedal o svojem macbooku, in danes bo beseda tekla o železninski plati. Glede na to, da poleg macbooka uporabljam še thinkpad, bom primerjal z njim. Primerjava je dokaj poštena, saj sta oba prenosnika višjega cenovnega razreda; thinkpad sicer izraziteje cilje na poslovne uporabnike, macbook pa na kul ljudi, a na lastnosti, ki so specifične za ta dva trga, se  ne bom obešal.

Macbookovo ohišje je odlično. Kljub temu, da ima 15-colski zaslon, thinkpad pa 14-colskega, je macbook po prostornini najbrž manjši (ker je tanjši). Po masi sta sicer primerljiva. Poleg tega macbookovo ohišje daje vtis večje trpežnosti. Thinkpad sicer velja za trpežnega, a vseeno se na njem najde nekaj mest, ki se zdijo krhka. Macbook je pa videti, kot bi bil izdelan iz enega kosa aluminija. Pograjati moram edino sprednji rob spodnjega dela ohišja, na katerem pri tipkanju počivajo zapestja – namreč zoprno oster je. Vseeno zmaga macbook.

Če procesor ni močno obremenjen, sta oba prenosnika neslišna. Pri obremenitvi se pri obeh ventilator začne vrteti hitreje, a thinkpad je še vedno dokaj tih, macbook pa zna biti kar glasen. To sicer ni zelo pomembno, a vendarle zmaga thinkpad.

Baterija se pri obeh prenosnikih izprazni približno enako hitro. Slabost macbooka je, da baterije ne moreš zamenjati sam, prednost pa, da je lepo pospravljena v ohišje in ne štrli zadaj ven kot pri thinkpadu (razlog za štrlenje je, da imam baterijo z največjo kapaciteto, a taka, ki je zlita z ohišjem, se izprazni precej hitreje). Macbooki se postavljajo z magnetnim priključkom za napajanje, ki se brez škode iztakne, če se denimo spotakneš ob kabel. To je koristno, resnici na ljubo pa usodnega pomena ni. Se da pa thinkpadov napajalnik lepše pospraviti, ker ima na kabel pritrjen trak z ježkom. Tudi to je koristno, a ne usodnega pomena. Izenačenje.

Macbookov zaslon je precej dober. Še vedno je vrste TN, tako da čudežev ne gre pričakovati, a je zelo dober predstavnik te vrste (ne vem, če sploh še prodajajo kake prenosnike z zasloni boljših vrst). Thinkpadov zaslon je precej povprečen. Oba imata ločljivost 1440 x 900 in oba sta mat. Vsekakor zmaga za macbook.

Tipkovnico imata oba prenosnika precej dobro. Thinkpadova je morda za spoznanje prijetnejša, je pa macbookova osvetljena. Macbooku sicer manjka nekaj pomembnih tipk (home, end, page up in page down), a mislim, da to ne sodi čisto v železninsko primerjavo. Macbook ima tudi imenitno sledilno ploščico: ogromno in dojemljivo za več hkratnih dotikov. Uporaba dveh prstov za skrolanje je izredno prikladna. K sledilni ploščici spadajoče tipke so pa čisto v Applovem slogu: levi klik dosežeš s pritiskom na spodnji nedesni del ploščice, desni klik pa s pritiskom na spodnji desni vogal. To je čisto prikladno, samo ugotoviti je težko, da deluje tako. Thinkpad ima poleg sledilne ploščice še ščegetavček (ne vem, koliko bralci klikate na povezave v mojih zapisih, a grem stavit, da boste tisti, ki s thinkpadi niste domači, tokrat kliknili), ki pa ga ne uporabljam. Zmaga za macbook.

Do zdaj je macbook zmagoval, a najde se področje, kjer pogori – vtičnice. Oba prenosnika imata vtičnice za mrežo, slušalke, mikrofon, firewire in seveda napajanje. Thinkpad ima poleg tega še telefonsko vtičnico (za vgrajeni modem), a to dandanašnji ni zelo pomembno. Bolj važna je vtičnica za projektor/monitor. Thinkpad ima namreč vtičnico VGA, macbook pa displayPort. DisplayPort je načeloma boljši, a hudič je, da je naprav z displayPortom preklemansko malo in da ko skušaš prenosnik priklopiti na projektor (denimo zavoljo kake predstavitve), ti vedno ponudijo kabel VGA. Z macbookom si torej primoran s sabo nositi adapter, ki ti ga Apple kajpak rad proda. Če želiš na prenosnik priklopiti zunanji monitor (in tipkovnico in miš), seveda VGA ni zadovoljiv. A to thinkpad zelo elegantno reši s priklopno postajo, česar pri Applu ne poznajo. Kar nas pripelje do vtičnic USB. Macbook ima dve, ki sta tako blizu skupaj, da če imam priključeno zunanjo tipkovnico (kar jo večino časa imam), v drugo vtičnico ne morem vtakniti pomnilnika USB. Zoprno! Pri thinkpadu lahko zunanjo tipkovnico (in monitor in miš) priključim na priklopno postajo, poleg tega ima pa tri vtičnice USB, dve na eni strani in eno na drugi – mnogo bolj prikladno. Skratka, kot rečeno, zmaga za thinkpad.

Oba prenosnika imate zvočnike, DVD-ROM, čitalnik kartic SD, kamero, brezžično mrežno kartico in bluetooth. Macbook ima nekoliko boljše zvočnike in kamero, thinkpad pa odstranljiv DVD-ROM (s čim ga je mogoče nadomestiti, sicer ne vem). Thinkpad se poleg tega ponaša še s čitalnikm prstnih odtisov, z režo za expressCard in z zbirko lučk, ki oznanjajo delovanje mreže, bluetootha, diska in še nekaterih reči. Zadev, ki govore v prid thinkpadu, je več, a od naštetega se mi še najpomembnejši zdijo zvočniki (ki so pri thinkpadu res klavrni), zato recimo neodločeno.

Na koncu moram torej zaključiti, da je hardversko macbook nekoliko boljši (rezultat 3:2 in dve izenačenji). Je pa tudi res, da thinkpada na nobenem področju ne morem kaj hudo kritizirati (povsod je v redu, čeravno slabši od macbooka), medtem ko si macbook pri priključkih zasluži grajo. Vsekakor sta pa oba prenosnika precej dobra.

Dopolnilo:
Dodal sem omembo expressCard.

Sirene

May 1st, 2010

Danes se po cesti mimo mojega stanovanja že cel dan vozijo osirenjena vozila. Med njimi so vsekakor policijska in gasilska, rešilnega pa še nisem zapazil (a glede na to, da ne tečem vsakič k oknu, bi ga bil zlahka spregledal). Kaj se dogaja, ne vem, ampak morda so kaki nemiri za praznik dela. V Berlinu se na ta dan menda radi sklofajo skrajni desničarji in levičarji – morda ta ljubki šport gojijo tudi v Rostocku.

Dopolnilo:
Jep, tudi v Rostocku je bil žur. Menda se je zbralo okrog 600 pristašev NPD, skrajno desničarske in nacionalistične stranke, ki jo nekateri označujejo za neonacistično (čeprav se je zaenkrat uspela izogniti prepovedi). Njim nasproti je stalo primerljivo število levičarskih protidemonstrantov. Krotilo jih je mnogo policistov, tako da se je zadeva končala brez prehudega nasilja. Malo so se sicer stepli, nekoga so tudi zaprli in eno restavracijo s hitro hrano so uspeli zakuriti, hujšega pa ni bilo.

Stralsund in ogledovalni postopek

April 22nd, 2010

Predprejšnji vikend sem bil na izletu v Stralsundu, ki sem ga omenil že ob obisku Wismarja – mesti sta namreč družno prišli na Unescov seznam svetovne dediščine. Stralsund je simpatičen kraj, morda bolj od Wismarja (morda pa sem ta vtis dobil zaradi mnogo prijetnejšega vremena). Je pa treba priznati, da so si mesta tu naokoli dokaj podobna in da njih ogledovanje postaja nekoliko enolično. Z ogledi mest v Mecklenburg-Predpomorjanski sem zato zaključil, si bom pa ogledal še kako v sosednjih deželah. O podobnosti mest priča ogledovalni postopek, ki ga priobčujem.

  1. Ob prihodu v mesto te pozdravijo smerokazi za parkirišča. Ta so ponekod zastonj in ponekod ne, a navadno se da parkirati tudi izven njih. Če se ne odločiš za parkirišče, skušaš parkirati čim bliže kaki veliki cerkvi (to vsekakor deluje v Schwerinu in Stralsundu).
  2. Poiščeš glavni trg z domiselnim imenom: v Rostocku Neuer Markt, v Stralsundu Alter Markt, v Wismarju in Schwerinu pa kar Markt (ali Am Markt). Tam si v turističnih informacijah omisliš zemljevid, katerega kakovost je sorazmerna turističnosti kraja: v Wismarju in Stralsundu je precej dober, v Rostocku pa bolj beden. Ta te potem vodi po znamenitostih.
  3. Na glavnem trgu si ogledaš še mestno hišo (ki je v Rostocku in Stralsundu nedvomno vredna ogleda, v ostalih dveh krajih pa malo manj). Prav tako si – razen v Wismarju – tam ogledaš cerkev. Cerkva je v vseh štirih krajih kajpak še več, v Rostocku in Stralsundu denimo na trgih s prav tako domiselnimi imeni Alter Markt in Neuer Markt (ja, obe mesti imata oba trga, samo glaven je v vsakem drugi).
  4. Ogledaš si še nekaj slikovitih hiš z poudarjenimi zatrepi, ki so s precejšnjo verjetnostjo opečnate.
  5. In na koncu si ogledaš še kako reč, ki je nimajo v vsakem mestu – v Rostocku denimo pomorski muzej, v Wismarju posušene roke, v Schwerinu grad in v Stralsundu akvarij.

Stralsund premore kar dva akvarija – enega v morskem muzeju (morskem, ne pomorskem kot v Rostocku, kar pomeni, da se ukvarja bolj z morjem kot s plovbo po njem) in enega posebej. Sam sem si ogledal prvega, ker sem do njega prišel prej in ker sem želel videti tudi sam muzej, ne izključujem pa možnosti, da jo bom kdaj mahnil še v drugega, saj je menda precej dober. Tudi prvi ni slab, čeprav sem videl že kakega boljšega – nazadnje recimo v Genovi. Mi je bil pa všeč muzejski del, posebej razstava o ribolovu. Nazorno so bile prikazane različne vrste ribolova z vlečnimi mrežami, o čemer do zdaj nisem vedel prav ničesar (razen da obstaja). Poleg tega je bilo razstavljenih par kitovih okostij in drugih morskih živali.

Stralsund premore še eno nestandardno zanimivost: staro hišo nekega trgovca, preurejeno v muzej. Oprema v hiši je v precej slabem stanju in name ni naredila prav silnega vtisa, je pa fascinantna sama zgradba – najbolj zavoljo svoje krivosti. Že tloris ne premore skoraj nobenega pravega kota, poleg tega pa je polna skrivenčenih tramov, ne povsem pravokotnih vrat in podobnega. Kaj je razlog za to, ne vem – morda jim za pravokotnost ni bilo mar, morda so bili nespodobni zidarji, morda pa je bilo kaj čisto tretjega. Hiša ima šest nadstropij: spodnja tri so stanovanjska, zgornja tri pa skladiščna (lastnik je v njih hranil trgovsko blago). Slednja so zaradi visoke koničaste strehe pravzaprav vsa tri podstrehe. Skozi celo hišo je speljan navpičen jašek, po katerem se da s pomočjo škripca na vrhu dvigati in spuščati tovor. Slik žal nimam, ker je bilo za fotografiranje treba doplačati, jaz sem bil pa na koncu dneva že nekoliko utrujen in sem se odločil, da se bom fotografiranju pač odrekel.

Labod

Labod

Vitraž v Marijini cerkvi

Vitraž v Marijini cerkvi

Nikolajeva cerkev in mestna hiša

Nikolajeva cerkev in mestna hiša

Notranjost Nikolajeve cerkve

Notranjost Nikolajeve cerkve

Ljubek trg pri samostanu sv. Janeza

Ljubek trg pri samostanu sv. Janeza

Okostji brazdastega (večje) in račjega (manjše) kita

Okostji brazdastega (večje) in račjega (manjše) kita

Applov glodalec

April 22nd, 2010

Včeraj sem dobil nazaj svojega macbooka, za katerega sem omenil, da je bil na servisu. Za nedelovanje baterije ni bila kriva sama baterija, ampak okvara osnovne plošče. Zapis o macbooku imam še vedno v načrtu (morda celo več kot enega), a danes bo govora zgolj o miši. Ko sem macbooka v roke dobil prvič, namreč miši še nisem imel, tako da sem jo preizkusil šele danes. Za popolno applovsko izkušnjo sem si omislil magic mouse, ki je lična in zanimiva, a žal ne najbolj praktična.

Prva težava je sicer čisto subjektivna, a zato nič manjša – miš je premajhna. Meni ustrezajo miši, ki jih držim s celo dlanjo, tole se da držati pa samo s prsti. Naslednja težava je, da je nemarno počasna, tudi če hitrost nastavim na največjo. To pesti precej ljudi, zato se na internetu najde rešitev, ki sicer deluje, ni pa najbolj posrečena – za popravek hitrosti je treba vnesti ukaz v konzolo, se odjaviti iz operacijskega sistema, prijaviti nazaj, preveriti, če je hitrost ustrezna, in po potrebi vajo ponoviti. Tudi pospeševanje miši (to je relativno hitrejše gibanje kazalca glede na gibanje miši pri absolutno hitrejšem gibanju miši) je nekoliko premočno, a nastavitve za to še nisem našel.

Glavni razlog za zanimivost magic mouse je, da ima enotno gladko površino, ki deluje kot sledilna ploščica. Apple včasih kupcem na miši ni privoščil več kot enega gumba, kar je zelo applovsko. Podjetje se namreč rado drži filozofije “manj je več”, ki je včasih pravilna, včasih pa tudi ne (česar Apple kajpak ne prizna, saj sam najbolje ve, kaj je za njihove kupce dobro). Recimo v primeru miši je po mojem skromnem mnenju takšna minimalistična filozofija brca v temo in k sreči magic mouse pozna dva gumba – pritisk na desno stran površine deluje kot drugi gumb (privzeto je sicer izključen). Poteg s prstom po površini miši služi skrolanju (kakega smiselnega prevoda za to ne najdem) in je torej enakovreden vrtenju kolesca. Deluje dobro in je najbrž celo nekoliko bolj prijeten od uporabe kolesca. Poteg z dvema prstoma levo ali desno pa denimo v spletnem brskalniku deluje kot gumb naprej/nazaj. To – vsaj z mojimi prsti – deluje slabo in dosti bolj vesel bi bil podpalčnih gumbov, ki jih poznajo druge miši.

Zaključim lahko, da je Applova čarobna miš za ljudi, ki jim držanje miši s prsti ustreza, čisto v redu izbira, tisti, ki imajo raje večje miši, bodo pa bolj zadovoljni z izdelkom kakega drugega proizvajalca – ob predpostavki seveda, da se zanj dobijo gonilniki za Mac OS X (recimo za Logitechove miši, ki so itak zakon, to po vsem videzu velja).

Žongliranje z denarci med Nemci

April 14th, 2010

Za vikend sem zapisal, da moram ob priliki kako reči čez nemško bančništvo. Danes zjutraj sem poizkusil z bančno kartico plačati najemnino, pa čitalnik kartice ni hotel prebaviti. To štejem za znak z višav, da je čas za zapis na to temo.

Ko sem jo primahal v Rostock, sem si moral čim prej omisliti bančni račun (na katerega potem dolgo časa ni nič kanilo, o čemer moram tudi še kaj reči, ampak ta zgodba je dolga in boleča in se niti še ni končala, tako da jo prihranimo za drugič). Ko sem o izbiri banke pobaral službenega cimra, mi je povedal, da je v redu Sparkasse, ker ima veliko bankomatov, da pa je menda draga. To ni bil ravno nasvet, kakršnega sem si želel, zato sem šel zadevo raziskovat na internet. Tam sem ugotovil, da imajo Nemci veliko bank, da ima vsaka banka več različnih računov in da je skratka domala nemogoče ugotoviti, kaj je najugodnejša možnost. Ugotovil sem tudi, da ima Sparkasse od nemških bank res največ bankomatov (čez 25.000), da tukaj lopovi za dvig denarja na tujem bankomatu zaračunajo okrog 5 EUR (naše sicer kritizirane banke so v tem pogledu prav dobrotljive) in da ima Sparkasse poslovalnico blizu moje službe. Tako sem vendarle odjadral na njeno spletno stran (v izvedbi Ostseesparkasse – v teh krajih se tiste reči, ki se ne imenujejo Hansa-nekaj, imenujejo Ostsee-nekaj), da bi ugotovil, kaj to pomeni, da je draga. Izkazalo se je, da me je cimer dezinformiral: če si pri volji poslovati prek interneta (kar jaz vsekakor sem), so več ali manj vse storitve zastonj. Odločitev ja tako padla.

Ko sem prišel v banko, so uspeli najti eno simpatično mladenko, ki je za silo govorila angleško, in brez večjih težav sem odprl račun. Naročil sem tudi mastercard. Zataknilo pa se je pri elektronskem poslovanju – za to je bil namreč potreben čitalnik kartic (za 50 EUR) ali nemški mobilec (za potrditev transakcij ti pošljejo SMS s šifro, ki jo potem vneseš na spletno stran). Ker je predplačan telefon čisto uporabna reč, ki za povrh stane manj od (ne prav široko uporabnega) čitalnika kartic, je bil očitna izbira, samo imel ga takrat še nisem. Tako sva se zmenila, da se vrnem, ko ga bom dobil.

Telefon sem si v prihodnjih dneh omislil, a da mi ne bi bilo treba v banko prevečkrat, sem počakal, da sta prispeli kartici maestro in mastercard. Sparkasse ima namreč grdo navado, da moraš po PIN za kartico osebno v poslovalnico. Ko sem obe kartici dobil, sem se oglasil v banki, prevzel PINa in povedal, da zdaj imam nemški telefon. Neka druga mladenka, ki angleško ni znala kaj dosti (torej precej bolj tipičen primerek), mi je nekako dopovedala, da moram zdaj počakati, da mi pošljejo nek papir, nakar bom moral z njim spet priti v poslovalnico in šele nato bom lahko elektronsko bankoval.

Oborožen z delujočima karticama sem se ju nemudoma lotil preizkusiti. Najprej sem ugotovil, da imajo Nemci zelo radi bančne avtomate. V preddverju moje banke stojijo avtomati treh vrst. Prva je namenjena tiskanju izpiskov. Mislim, da pošiljanje izpiskov na dom v Namčiji ni v navadi in da si jih ljudje tiskajo z avtomatom. Naslednja je običajen bankomat. Njegova ne najbolj simpatična poteza je, da ob vstavitvi tuje kartice (recimo moje slovenske) ponudi izbiro jezika, ob vstavitvi nemške mu pa ne pride na misel, da bi uporabnik utegnil ne razumeti nemško. Glede na to, da bankomati niso zelo zapletene naprave, to k sreči sicer ni huda ovira.  Potlej je pa tu še tretja vrsta, nekakšen bolj sofisticiran bankomat, ki se uporablja za nakazovanje denarja, sklepanje trajnikov ipd.

S kartico maestro (oziroma EC – v mojem primeru gre za isto kartico, je pa oznaka EC v Nemčiji dosti bolj pogosta) se da plačati več ali manj povsod. Precej drugače je pa s kreditnimi karticami – teh ne sprejemajo domala nikjer. Mislim, da mi je s kreditno kartico do zdaj uspelo plačati na črpalkah in enkrat v restavraciji, v trgovini pa še v nobeni. Obup! Pa – kot omenjeno – še občasno se upre in noče delati. To se mi je trikrat zgodilo na potovanju v Madrid, vendar so v banki zatrdili, da pri njih ni videti nič sumljivega.

Kak teden po obisku banke sem dobil pismo, v katerem so mi sporočili, naj pridem v poslovalnico, da jim povem telefonsko številko. Sumim, da je bila ona mladenka, ki ni znala angleško, zavoljo komunikacijskih težav tolikanj vznemirjena, da me je po številki pozabila vprašati. Kakorkoli že, k sreči sem imel vizitko z e-poštnim naslovom prve mladenke, tako da sem jim telefonsko številko lahko sporočil po e-pošti. Še kak teden kasneje sem dobil tudi oni famozni papir, ki sem ga podpisal in dostavil v banko. Potlej je bilo potrebne še nekaj telovadbe s spletnim vmesnikom in mobilcem, a na koncu sem elektronsko bančništvo uspešno začel uporabljati.

Elektronsko bančništvo moje nemške banke je čisto uporabno, vendar je svetlobna leta za NLBjevim Klikom (o katerem sem sicer slišal več slabega kot dobrega, čeprav meni služi v redu). Kolikor sem uspel ugotoviti, od Klika zmore natanko eno stvar več: polniti predplačniške mobilce. Seznam prednosti Klika je pa zelo dolg: na prvem mestu zame je prav gotovo vpogled v transakcije s kreditnimi karticami, potlej so pa tu še – če se omejim na reči, ki sem jih že kdaj uporabil – zaupna komunikacija z banko, sklenitev vezave in sprememba kartičnega limita. Reči, ki jih nisem uporabil še nikoli, je pa še nekajkrat toliko.

No, za konec naj se vrnem še k današnji težavi s plačevanjem najemnine. V banko sem šel preverit, če je kaj narobe z mojim računom ali kartico. Za račun so zatrdili, da je z njim vse v redu, za kartico mi pa niso znali povedati nič pametnega. Da banka ne zna preveriti, če je z magnetnim zapisom na kartici vse v redu, se mi zdi precej čudno, a presenetili me s tem niso, saj sem imel natanko tako izkušnjo že pri NLB. Za razliko od NLB (kjer so bili popolnoma nekoristni in za povrh še zoprni) so mi v Sparkasse prijazno ponudili, da mojo kartico nekam pošljejo, kjer jo bodo preverili. Rekel sem, da zaenkrat ni treba in da se bom vrnil, če bo težava vztrajala. No, zvečer sem potem najemnino s kartico brez težav plačal. Nedeterminističnost imam tako rad …

Jezijo me!

April 11th, 2010

Vsi po vrsti!

Za novi fotoaparat sem se odločil kupiti večjo pomnilniško kartico. Po svoji navadi sem za to uporabil eBay in plačati sem se namenil s PayPalom. Pri poizkusu plačila sem bil preusmerjen na spletno stran, ki je po vsem videzu povezana z nekim sistemom za vodenje evidence kupcev. Ta sistem morda prodajalcu olajša delo, mu je pa tudi uspelo sabotirati vse moje poizkuse plačila (in to zelo subtilno, brez kakršnegakoli sporočila o napaki). Imam dva PayPalova računa – slovenskega in nemškega, ker v slovenskem ne morem uporabljati nemške kreditne kartice in nemškega bančnega računa, nekaj od tega dvojega pa potrebujem, ker nekateri trgovci robo pošljejo le na naslov, ki pripada plačilnemu sredstvu. Poizkusil sem z obema računoma in nobeden ni deloval. Grrr!

Naslednji korak je bil, da sem plačilo poizkusil izvesti iz samega PayPala (nemškega). Vnesel sem uporabniško ime in geslo za eBay in PayPal je že vedel, kaj želim plačati. Elegantno. Hudič je bil le, da moja kreditna kartica ni delala. Mogoče sem dosegel limit, mogoče je bila pa samo slabe volje – to se ji včasih zgodi (čez nemško bančništvo moram ob priliki tudi kako reči). Poleg tega iz neznanih razlogov za to transakcijo prenos denarja naravnost z bančnega računa ni bil možen, tako da sta mi ostala še dva načina plačila, od katerih eden traja nekaj dni (to mi ni preveč dišalo), drugi je pa dajal vtis zapletenosti (opis je kajpak v nemščini in v nemščini meni večina stvari zveni zapletenih). Tako sem se odločil poizkusiti srečo še z slovenskim PayPalovim računom, ki pa me je prijazno obvestil, da je moj eBayev račun že povezan z nekim drugim PayPalovim računom. Ta drugi PayPalov račun je gotovo moj nemški, a kako ga odpovezati, se mi tudi sanja ne (uporabniški vmesnik nemškega računa je kajpak v nemščini). Še enkrat grrr!

Na koncu sem moral neuspeh javiti prodajalcu, ki mi je sporočil e-poštni naslov za navadno (nepovezano z eBayem) nakazilo denarja. Tudi tu pri nemškem PayPalovem računu ni delovala nobena od praktičnih metod plačila, a vsej slovenski ni zatajil, tako da mislim, da je plačilo končno uspelo. Kakor že cenim nakupovanje po spletu (vsaj v primerjavi z nakupovanjem v živo), se pa najdejo trenutki, ko me čisto spravi ob živce.

Za pomiritev živcev sem se odločil pogledati en film, vendar me je to spomnilo, da moram še nekaj ukreniti v zvezi z nedavno kupljenim DVDjem, katerega predvajanje se ne naki točki zatakne. To na moje razpoloženje ni vplivalo prav blagodejno, posebej ker obstaja en jako zoprn razlog, zakaj težave z nedelujočim DVDjem še nisem razrešil. Ta razlog je, da bi ga najprej rad preizkusil še v kaki drugi enoti DVD, pa je nimam. Glede na to, da imam IJSjevski prenosnik (s katerim sem film gledal) in glede na to, da za svojo službo v Nemčiji potrebujem računalnik (in je toraj pričakovati, da mi ga bo delodajalec oskrbel), to zveni nenavadno. In tudi je. Delodajalec mi je računalnik namreč res oskrbel, a sem ga v dobrih treh mesecih dela tu videl vsega skupaj dva tedna.

Računalnik so zame naročili konec lanskega novembra, ko sem se odločil, da pridem delat sem – nadvse zmogljiv Macbook Pro, o katerem bom kdaj še kaj napisal. Razlog, da so pohiteli, je, da nabava dolgo traja. In ko rečem dolgo, mislim res dolgo (dlje kot na IJS, kar nekaj pomeni). Dobil sem ga namreč šele v začetku marca, po več kot treh mesecih. Omenjena dva tedna sem ga imel nato v pisarni priključenega v električno omrežje. Potem sem ga pa enkrat prinesel domov, pri čemer sem ugotovil, da ima popolnoma mrtvo baterijo. Kajpak je šel nemudoma na servis in naš sistemec je rekel, da bo servisiranje trajalo kak teden. To je bilo pred dobrimi tremi tedni. Aufbiks!

Zdaj grem pa res gledat film.

Schwerin in novi fotoaparat

April 5th, 2010

V soboto sem jo mahnil v Schwerin, glavno mesto Mecklenburg-Predpomorjanske (ugotovil sem, da je to slovensko ime za zvezno deželo Mecklenburg-Vorpommern, v kateri bivam). Njegova glavna znamenitost je grad, od koder so nekoč vladali (nad)vojvode rodbine Mecklenburg-Schwerin. Ta rodbina nas zopet pripelje do že omenjenih Slovanov v teh krajih. Njen prednik je bil namreč Niklot, tukajšnji poslednji samostojni slovanski vladar (njegov kip na sliki v članku, do katerega povezavo sem dal, je nad vhodom v schwerinski grad). Leta 1160 ga je s sveta spravil saški vojvoda Henrik Lev, ki si je zamislil, da bo Slovane iz teh dežel kar pregnal. A ko je Niklotov sin Pribislav štiri leta kasneje organiziral upor, je Henrik ugotovil, da bo imel manj težav, če bo Pribislava postavil za svojega vazala. Pribislav je tako postal vladar Mecklenburga, Rostocka in Kessina, njegovi nasledniki pa so svojo oblast razširili in jo obdržali do prve svetovne vojne.

Med obiskom Schwerina sem preizkusil novi fotoaparat – omislil sem si Panasonic lumix DMC-G1 z objektivoma 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) in 45-200 mm (90-400 mm). O njem sem ugotovil naslednje:

  • V slabi svetlobi se res obnese bolje od starega lumixa DMC-FZ5. Pri širšem objektivu ima G1 največjo zaslonko med f/3,5 in f/5,6, pri FZ5 pa je razpon med f/2,8 in f/3,3. To pomeni, da pri krajših goriščnicah senzor G1 dobi približno dvakrat manj svetlobe na enoto površine kot senzor FZ5 (tule je standardna lestvica zaslonk, pri katerih se količina svetlobe podvoji/prepolovi). A ker je senzor G1 približno 11-krat večji od senzorja FZ5, si lahko privošči veliko večjo občutljivost ISO. Pri ISO 1600 so slike še čisto zadovoljive, medtem ko so pri FZ5 dobre le do ISO 200. Osemkrat večja občutljivost ISO pri dvakrat manjši zaslonki pomeni enakovredno delovanje pri štirikrat manj svetlobe, kar se krepko pozna – slikanje v cerkvah in podobnih prostorih je dosti manj problematično.
  • Goriščnica do 14 mm (28 mm) je res dobrodošla, čeprav tudi precej popači perspektivo.
  • Rezultat daljših goriščnic kot pri FZ5 (tukaj je pomembne absolutna dolžina, ne dolžina v 35-mm formatu) je manjša globinska ostrina, ki omogoča fotografije z zamazanim ozadjem. Se bom pa moral o delanju takih fotografij še kaj naučiti. Zelo dober G1 na tem področju sicer ni, saj je še vedno manjši od večine zrcalnorefleksnih fotoaparatov in tudi objektiva, ki ju imam, nimata zelo velikih zaslonk (to je še en dejavnik, ki vpliva na globinsko ostrino).
  • Rokovanje s fotoaparatom je udobno. Je pa (po pričakovanjih) nekoliko sitno menjavanje objektivov, ki se je izkazalo za potrebno kar nekajkrat. Če drugi objektiv nosim v žepu jopiča, gre, kako bo poleti, ko primernih žepov ne bom imel, bomo pa videli.
  • Domala vsi kompaktni fotoaparati imajo pokrovček objektiva z vrvico pritrjen na fotoaparat, kar je nadvse prikladno. Pri izmenljivih objektivih to iz meni neznanih razlogov ne drži, kar je zoprno.
  • Zdi se mi, da G1 baterijo izprazni prej kot FZ5, čeprav ima baterija večjo kapaciteto. Če si bom privoščil kak izlet, kjer bom dlje časa brez dostopa do električne vtičnice, bo dodatna baterija nujna.
Pogled na grad z jezera

Pogled na grad z jezera

Deželna knjižnica

Deželna knjižnica

Nekdanja elektrarna (ali nekaj takega), danes gledališče

Nekdanja elektrarna (ali nekaj takega), danes gledališče

Nekdanji arzenal in vojašnica, danes zgradba ministrstva za notranje zadeve (ki nazorno kaže popačitev pri kratki goriščnici)

Nekdanji arzenal in vojašnica, danes zgradba ministrstva za notranje zadeve (ki nazorno kaže popačitev pri kratki goriščnici)

Majhna globinska ostrina

Majhna globinska ostrina

Bad Doberan je dober

April 2nd, 2010

Bad Doberan je mestece, dobrih 10 km oddaljeno od Rostocka, katerega glavna znamenitost je opečnata gotska stolnica. Nek rostoški mogotec se je odločil, da bo na mestu, kjer bo na lovu uplenil prvega jelena, dal postaviti cerkev. Ko so si menihi prišli ogledat kraj, kjer je padel jelen, so menili, da je za gradnjo preveč močvirnat. Takrat pa se je v zrak dvignil labod, ki se je oglasil “dober, dober”. Kaj to pomeni, vemo, in takrat ni pomenilo nič drugega – omenil sem namreč že, da je nekdaj v teh krajih živelo precej Slovanov. Menihi so laboda vzeli za božji znak, tako da sta bila cerkev in samostan postavljena. Samostana dandanašnji ni več, cerkev pa je prerasla v veličastno stolnico.

Stolnica

Stolnica

Glavni oltar iz okrog leta 1300, ki naj bi bil najstarejši krilni oltar na svetu

Glavni oltar iz okrog leta 1300, ki naj bi bil najstarejši krilni oltar na svetu

Steber, ki je menda poslikan v vzhodnjaškem slogu

Steber, ki je menda poslikan v vzhodnjaškem slogu

Tudi sicer je Bad Doberan privlačno mesto. Nekdaj je bilo tam zdravilišče, blizu pa je bilo in je še obmorsko letovišče. Ponaša se z ozkotirno železnico, po kateri vozi med mestom in morjem parna lokomotiva, imenovana Molli. Ker je bilo na dan, ko sem bil v Bad Doberanu, vreme hladno in oblačno, me k morju ni prehudo vleklo, pa tudi časovno se mi to ne bi najbolje izšlo – mogoče si bom vožnjo z vlakom privoščil kdaj poleti. Sem ga pa vseeno počakal in pofotkal.

Mestni in kopališki muzej, ki ni nič pretresljivega, je pa vseeno vreden ogleda

Mestni in kopališki muzej, ki ni nič pretresljivega, je pa vseeno vreden ogleda

Paviljona, v katerih so si včasih privoščili zdravilno vodo

Paviljona, v katerih so si včasih privoščili zdravilno vodo

Molli sopiha skozi mesto

Molli sopiha skozi mesto