Krofovanje

Macbook premore vgrajen mikrofon, ki je za pogovore po Skypu čisto uporaben. A če sedim pred zunanjim zaslonom, prenosnik imam pa zaprt na vogalu mize, je bolj prikladno uporabiti slušalke z mikrofonom. Danes sem to poizkusil, pa se ni obneslo. Na thinkpadu imam eno poleg druge vtičnici za slušalke in mikrofon, ki sta obarvani standardno zeleno in rožnato, tako da je nemudoma jasno, kaj je treba vtakniti kam (vtikača na slušalkah sta istih barv). Tudi macbook ima dve zvočni vtičnici, ki sicer nista obarvani in sta označeni le z zelo majhnima simboloma (kar blagodejno vpliva na estetskost, malo manj pa na praktičnost), a nič nisem dvomil, da imata isti namen. V tisto s slušalkastim simbolom sem vtaknil slušalčni vtikač, v drugo (z nerazpoznavnim simbolom) pa mikrofonskega. Rezultat je bil, da so slušalke delovale, mikrofon pa ne. Po nekaj brskanja po nastavitvah in beljenja glave se mi je posvetilo, da je tisto, za kar sem mislil, da je mikrofonska vtičnica, v resnici linijska vtičnica (Google je to potrdil). Linijska vtičnica pričakuje ojačan signal z napetostjo kakega volta, mikrofonska pa neojačanega z napetostjo nekaj milivoltov. Ojačan signal dajejo od sebe mikrofonski ojačevalniki (in redki mikrofoni, ki imajo to reč vgrajeno, za kar seveda potrebujejo vir napajanja), tako da so za uporabo z macbookom potrebne slušalke z mikrofonom USB. Kajpak ima svojo uporabo tudi linijski vhod, tako da bi bilo najbolje, če bi vtičnica sprejemala obe vrsti vhodov. Glede na to, da znajo vtičnice na stacionarnih računalnikih zaznati, kaj je bilo vanje vtaknjeno, to očitno ni prav težko narediti. Apple se žal ni odločil za to možnost, kako je s prenosniki drugih proizvajalcev, pa ne vem. Pri thinkpadu še nisem preveril, če prebavi linijski vhod, a tele specifikacije pravijo, da bi ga moral.

Obljubil sem, da bom še kaj povedal o svojem macbooku, in danes bo beseda tekla o železninski plati. Glede na to, da poleg macbooka uporabljam še thinkpad, bom primerjal z njim. Primerjava je dokaj poštena, saj sta oba prenosnika višjega cenovnega razreda; thinkpad sicer izraziteje cilje na poslovne uporabnike, macbook pa na kul ljudi, a na lastnosti, ki so specifične za ta dva trga, se  ne bom obešal.

Macbookovo ohišje je odlično. Kljub temu, da ima 15-colski zaslon, thinkpad pa 14-colskega, je macbook po prostornini najbrž manjši (ker je tanjši). Po masi sta sicer primerljiva. Poleg tega macbookovo ohišje daje vtis večje trpežnosti. Thinkpad sicer velja za trpežnega, a vseeno se na njem najde nekaj mest, ki se zdijo krhka. Macbook je pa videti, kot bi bil izdelan iz enega kosa aluminija. Pograjati moram edino sprednji rob spodnjega dela ohišja, na katerem pri tipkanju počivajo zapestja – namreč zoprno oster je. Vseeno zmaga macbook.

Če procesor ni močno obremenjen, sta oba prenosnika neslišna. Pri obremenitvi se pri obeh ventilator začne vrteti hitreje, a thinkpad je še vedno dokaj tih, macbook pa zna biti kar glasen. To sicer ni zelo pomembno, a vendarle zmaga thinkpad.

Baterija se pri obeh prenosnikih izprazni približno enako hitro. Slabost macbooka je, da baterije ne moreš zamenjati sam, prednost pa, da je lepo pospravljena v ohišje in ne štrli zadaj ven kot pri thinkpadu (razlog za štrlenje je, da imam baterijo z največjo kapaciteto, a taka, ki je zlita z ohišjem, se izprazni precej hitreje). Macbooki se postavljajo z magnetnim priključkom za napajanje, ki se brez škode iztakne, če se denimo spotakneš ob kabel. To je koristno, resnici na ljubo pa usodnega pomena ni. Se da pa thinkpadov napajalnik lepše pospraviti, ker ima na kabel pritrjen trak z ježkom. Tudi to je koristno, a ne usodnega pomena. Izenačenje.

Macbookov zaslon je precej dober. Še vedno je vrste TN, tako da čudežev ne gre pričakovati, a je zelo dober predstavnik te vrste (ne vem, če sploh še prodajajo kake prenosnike z zasloni boljših vrst). Thinkpadov zaslon je precej povprečen. Oba imata ločljivost 1440 x 900 in oba sta mat. Vsekakor zmaga za macbook.

Tipkovnico imata oba prenosnika precej dobro. Thinkpadova je morda za spoznanje prijetnejša, je pa macbookova osvetljena. Macbooku sicer manjka nekaj pomembnih tipk (home, end, page up in page down), a mislim, da to ne sodi čisto v železninsko primerjavo. Macbook ima tudi imenitno sledilno ploščico: ogromno in dojemljivo za več hkratnih dotikov. Uporaba dveh prstov za skrolanje je izredno prikladna. K sledilni ploščici spadajoče tipke so pa čisto v Applovem slogu: levi klik dosežeš s pritiskom na spodnji nedesni del ploščice, desni klik pa s pritiskom na spodnji desni vogal. To je čisto prikladno, samo ugotoviti je težko, da deluje tako. Thinkpad ima poleg sledilne ploščice še ščegetavček (ne vem, koliko bralci klikate na povezave v mojih zapisih, a grem stavit, da boste tisti, ki s thinkpadi niste domači, tokrat kliknili), ki pa ga ne uporabljam. Zmaga za macbook.

Do zdaj je macbook zmagoval, a najde se področje, kjer pogori – vtičnice. Oba prenosnika imata vtičnice za mrežo, slušalke, mikrofon, firewire in seveda napajanje. Thinkpad ima poleg tega še telefonsko vtičnico (za vgrajeni modem), a to dandanašnji ni zelo pomembno. Bolj važna je vtičnica za projektor/monitor. Thinkpad ima namreč vtičnico VGA, macbook pa displayPort. DisplayPort je načeloma boljši, a hudič je, da je naprav z displayPortom preklemansko malo in da ko skušaš prenosnik priklopiti na projektor (denimo zavoljo kake predstavitve), ti vedno ponudijo kabel VGA. Z macbookom si torej primoran s sabo nositi adapter, ki ti ga Apple kajpak rad proda. Če želiš na prenosnik priklopiti zunanji monitor (in tipkovnico in miš), seveda VGA ni zadovoljiv. A to thinkpad zelo elegantno reši s priklopno postajo, česar pri Applu ne poznajo. Kar nas pripelje do vtičnic USB. Macbook ima dve, ki sta tako blizu skupaj, da če imam priključeno zunanjo tipkovnico (kar jo večino časa imam), v drugo vtičnico ne morem vtakniti pomnilnika USB. Zoprno! Pri thinkpadu lahko zunanjo tipkovnico (in monitor in miš) priključim na priklopno postajo, poleg tega ima pa tri vtičnice USB, dve na eni strani in eno na drugi – mnogo bolj prikladno. Skratka, kot rečeno, zmaga za thinkpad.

Oba prenosnika imate zvočnike, DVD-ROM, čitalnik kartic SD, kamero, brezžično mrežno kartico in bluetooth. Macbook ima nekoliko boljše zvočnike in kamero, thinkpad pa odstranljiv DVD-ROM (s čim ga je mogoče nadomestiti, sicer ne vem). Thinkpad se poleg tega ponaša še s čitalnikm prstnih odtisov, z režo za expressCard in z zbirko lučk, ki oznanjajo delovanje mreže, bluetootha, diska in še nekaterih reči. Zadev, ki govore v prid thinkpadu, je več, a od naštetega se mi še najpomembnejši zdijo zvočniki (ki so pri thinkpadu res klavrni), zato recimo neodločeno.

Na koncu moram torej zaključiti, da je hardversko macbook nekoliko boljši (rezultat 3:2 in dve izenačenji). Je pa tudi res, da thinkpada na nobenem področju ne morem kaj hudo kritizirati (povsod je v redu, čeravno slabši od macbooka), medtem ko si macbook pri priključkih zasluži grajo. Vsekakor sta pa oba prenosnika precej dobra.

Dopolnilo:
Dodal sem omembo expressCard.

Včeraj sem dobil nazaj svojega macbooka, za katerega sem omenil, da je bil na servisu. Za nedelovanje baterije ni bila kriva sama baterija, ampak okvara osnovne plošče. Zapis o macbooku imam še vedno v načrtu (morda celo več kot enega), a danes bo govora zgolj o miši. Ko sem macbooka v roke dobil prvič, namreč miši še nisem imel, tako da sem jo preizkusil šele danes. Za popolno applovsko izkušnjo sem si omislil magic mouse, ki je lična in zanimiva, a žal ne najbolj praktična.

Prva težava je sicer čisto subjektivna, a zato nič manjša – miš je premajhna. Meni ustrezajo miši, ki jih držim s celo dlanjo, tole se da držati pa samo s prsti. Naslednja težava je, da je nemarno počasna, tudi če hitrost nastavim na največjo. To pesti precej ljudi, zato se na internetu najde rešitev, ki sicer deluje, ni pa najbolj posrečena – za popravek hitrosti je treba vnesti ukaz v konzolo, se odjaviti iz operacijskega sistema, prijaviti nazaj, preveriti, če je hitrost ustrezna, in po potrebi vajo ponoviti. Tudi pospeševanje miši (to je relativno hitrejše gibanje kazalca glede na gibanje miši pri absolutno hitrejšem gibanju miši) je nekoliko premočno, a nastavitve za to še nisem našel.

Glavni razlog za zanimivost magic mouse je, da ima enotno gladko površino, ki deluje kot sledilna ploščica. Apple včasih kupcem na miši ni privoščil več kot enega gumba, kar je zelo applovsko. Podjetje se namreč rado drži filozofije “manj je več”, ki je včasih pravilna, včasih pa tudi ne (česar Apple kajpak ne prizna, saj sam najbolje ve, kaj je za njihove kupce dobro). Recimo v primeru miši je po mojem skromnem mnenju takšna minimalistična filozofija brca v temo in k sreči magic mouse pozna dva gumba – pritisk na desno stran površine deluje kot drugi gumb (privzeto je sicer izključen). Poteg s prstom po površini miši služi skrolanju (kakega smiselnega prevoda za to ne najdem) in je torej enakovreden vrtenju kolesca. Deluje dobro in je najbrž celo nekoliko bolj prijeten od uporabe kolesca. Poteg z dvema prstoma levo ali desno pa denimo v spletnem brskalniku deluje kot gumb naprej/nazaj. To – vsaj z mojimi prsti – deluje slabo in dosti bolj vesel bi bil podpalčnih gumbov, ki jih poznajo druge miši.

Zaključim lahko, da je Applova čarobna miš za ljudi, ki jim držanje miši s prsti ustreza, čisto v redu izbira, tisti, ki imajo raje večje miši, bodo pa bolj zadovoljni z izdelkom kakega drugega proizvajalca – ob predpostavki seveda, da se zanj dobijo gonilniki za Mac OS X (recimo za Logitechove miši, ki so itak zakon, to po vsem videzu velja).