Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Novi fotoaparat in urejanje videa

2019-03-29TehnikaMitja

Do nedavnega sem uporabljal fotoaparat Panasonic lumix G1, s katerim sem bil dokaj zadovoljen: dela zadovoljive fotografije in rokovanje z njim je udobno. Je pa res, da zadovoljive fotografije dela tudi moj telefon, pred katerim G1 glede tega nima dosti prednosti niti pri slabi svetlobi, čeprav ima neprimerno večji objektiv in senzor. A ker je ergonomija telefona kot fotografskega pripomočka zanič in ker imam že toliko let, da si lahko privoščim kanec konzervativnosti, vztrajam pri namenski napravi. In ker je G1 tudi že častitljivo star – omislil sem si ga leta 2010 – sem se odločil za nov fotoaparat. Zamenjal sem ga za sedem generacij mlajšega naslednika G80 (ki se pojavlja tudi pod imenoma G81 in G85). Tej odločitvi so botrovale dobre recenzije in osebno zadovoljstvo z znamko – tako glede uporabe kot tudi glede filozofije standardnega formata mikro 4/3, za katerega lahko opremo izdeluje kdorkoli (resnici na ljubo je poleg Panasonica in Olympusa sicer malokdo). Zadnji fotoaparat iz vrste Gx je G9, vendar stane okrog 1300 EUR, medtem ko ne dramatično slabši G80 nov stane okrog 700 EUR, jaz sem pa malenkost rabljenega z garancijo na eBayu dobil za 500 EUR.

Novi fotoaparat pri slabi svetlobi res odločno prekosi starega. Glede na to, da sem objektiva obdržal, velikost senzorja je pa enaka (standardne 4/3 cole), je razlog seveda, da v redu slike dela do občutljivosti ISO 12800, stari jih je pa le do ISO 1600. Poleg tega ima enako udobno a bolj robustno in na vreme odporno ohišje s še nekaj več gumbi kot stari. Funkcije teh gumbov in delovanje fotoaparata nasploh so silno prilagodljivi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa malo naporno, saj je zahtevalo veliko brskanja po zelo obsežnih menijih, preden sem fotoaparat nastavil tako, da sem z njim zadovoljen. In še eno pomembno prednost novi fotoaparat: zna delati videoposnetke. Ker tega nisem vajen, videoposnetkov še nisem naredil veliko, in tudi mislim, da pri zadržanosti glede njih velja vztrajati, saj urejanje videoposnetkov zahteva precej več časa kot urejanje fotografij – pa že neurejenih fotografij imam poln disk.

Urejanje videoposnetkov mi je kar krepko načelo živce, saj so zastonjski tonamenski programi povečini slabi. Izbiro sem začel s pregledom nekaj spletnih strani, kjer so zbrani najboljši (recimo tele). Preden sem prišel do enega prebavljivega, sem jih moral preizkusiti kar šest! Da morebitnim bralcem z istim problemom (sicer bržkone neobstoječim) prihranim delo, naj opišem svoje izkušnje:

OpenShot je precej enostaven a po vsej verjetnosti zame dovolj zmogljiv. Njegova težava je, da videa ni sposoben predvajati brez zatikanja. Res nimam prav mišičastega računalnika, a drugi programi za to težavo ne trpijo.
VideoPad je podobno enostaven in čisto simpatičen. Žal se je na enem mestu videoposnetka odločil, da slike ne bo predvajal več in je ta zamrznila, zvok je pa tekel dalje.
Shortcut tudi ne prekipeva od funkcij in ima nekoliko manj prijazen uporabniški vmesnik od prejšnjih dveh. Vseeno sem ob njem prebil največ časa, saj sem se njegove smotanosti zavedel šele, ko sem en videoposnetek uredil in shranil, saj sem ugotovil, da je shranjen grdo popačen.
VSCD Free Video Editor je zastonjska različica bolj resnega programa, kar se mu krepko pozna: je zmogljivejši od prejšnjih, a za nezahtevnega in o videu nevednega uporabnika, kot sem jaz, precej težko prebavljiv.
Freemake Video Converter je zmožen le rezanja in sestavljanja videoposnetkov, pa še pri tem je malo neroden, poleg tega pa zastonjska različica izdelkom doda svoj logotip.
Avidemux se je izkazal za najbolj sprejemljivega. Podobno kot prejšnji je zmožen le rezanja in sestavljanja posnetkov, ampak recimo, da s tem zaenkrat lahko shajam. Dobra plat te omejitve je, da videoposnetkov po urejanju ne kodira ponovno, tako da ne zmanjša njihove kakovosti, shranjevanje pa je hitro (pri Shortcutu je kodiranje in shranjevanje 5-minutnega posnetka ločljivosti 1920 x 1080 recimo trajalo okrog pol ure). Tudi uporabniški vmesnik ima dokaj prijazen.

Gremo na Tajsko

2019-02-22Glavne počitniceMitja

Lotili smo se velikega podviga – počitnic na Tajskem. Na Tajsko sva se z Jelko namenila že pred mnogimi leti, pa so ravno takrat v državi izbruhnili nekakšni nemiri in je bil let odpovedan (tako da sva šla potlej na Šrilanko, kar tudi ni bilo slabo). Potlej so prišli otroci, pa gradnja hiše, zdaj sva pa sklenila, da so razmere zrele, tako da gremo jutri na pot. Kot ponavadi se bom kaj oglasil po Twitterju.

Čudežni sesalnik

2019-02-17RaznoMitja

Včeraj smo imeli v gosteh akviziterja. Iz otroštva se spomnim kar pogostih obiskov takih kljukcev, zdaj pa že leta nisem naletel na nobenega, tako da sem mislil, da se je ta način trženja opustil, pa sem se očitno motil. Za vrat nam ga je poslal sosed, za obisk se je pa dogovoril z Jelko, ki ji je ta sosed povedal, da prodaja fajn sesalnike in da ti za povrh očisti kavč (Jelko je prepričalo predvsem čiščenje kavča, saj je to sitno opravilo, za katerega še nismo našli pravega načina).

Po prihodu je možak začel s klepetom – zanimalo ga je, kaj z Jelko delava, malo je pobaral po naši novi hiši (sam menda ravno gradi), predvsem nama je pa nemarno pihal na dušo – da sva videti mlada, pa kako sem jaz izobražen in kakšne imenitne reči da počnem v službi … Teren za prodajo je pripravil tudi z razlago, da najboljši prodajalci lahko za nagrado dobijo družinsko potovanje v Barcelono, pri čemer mu moramo seveda pomagati. Verjetno je k vzpostavljanju odnosa sodilo tudi to, da smo mu parkrat morali pomagati kako reč nesti iz avta ali v drug prostor. Skratka, lotil se nas je z vsemi sredstvi, edino tega ni omenil, da doma stradajo in da ima bolno ženo in otroke – verjetno zato, kar se je pripeljal z volvom V90 in nas v svojo revščino res ne bi mogel prepričati.

Nadaljevali smo z mini predavanjem o onesnaženju zraka. Onesnaženje zraka je sicer čisto resen zdravstven problem, vendar se mi predavanje akviziterja ne zdi najbolj verodostojen vir informacij o njem. Možak je omenjal predvsem astmo in PM10 (delce s premerom < 10 um), neformalen pregled literature pa kaže, da so največji problem PM2,5, ki vplivajo na kronično obstruktivno pljučno bolezen, srčno-žilne bolezni, nevrološke motnje, depresijo in še kaj. Tudi astma je povezana z onesnaženjem, je pa ta povezava menda zapletena. No, na karkoli onesnaženje že vpliva, rešitev je bila pred nami – neka zadevščina, ki rahlo spominja na R2-D2 in menda čisti zrak. Pri tem si pomaga z vodo, v kateri se nabere umazanija, tako da lahko potrdim, da nekaj res dela. Ideja je, da napravo vsak dan v vsakem prostoru ali vsaj nadstropju zaženeš za kako uro, da opravi svoje (še boljše je pa seveda, da imaš več kot eno). A glede na to, da imamo prezračevalni sistem, ki zrak v prostoru zamenja v kakih dveh urah, naju z Jelko ta način delovanja ni prepričal.

Ker čiščenje zraka ni naredilo zadostnega vtisa, smo se lotili bistva – sesanja! Na tej točki je akviziter namreč razkril, da je R2-D2 podobna zadevščina v resnici sesalnik (Pro-Aqua). Najprej sem bil naprošen, da dnevno sobo posesam z našim sesalnikom, nato pa še s Pro-Aqua. Možak je pri slednjem v cev vstavil krpico, na kateri se je nabiral prah, da se je videlo, da ga je naš sesalnik precej pustil. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo, če bi dvakrat sesal z istim sesalnikom, vendar tega poizkusa nisem poizkušal izposlovati, ker je vse skupaj že itak predolgo trajalo. Sledilo je sesanje žimnic, iz katerih je sesalnik potegnil impresivne količine prahu – zadeva je bila tolikanj prepričjiva, da priznam, da bi bilo čistiti žimnice ras koristno. Za konec nam je pa možak z nekakšnim vodnim nastavkom počistil še kavč – tudi to je delovalo kar prepričljivo.

Po več kot dveh urah prenašanja sluzastega akviziterja (kar sploh ni veliko – na forumih je moč najti poročila o še precej daljših seansah) smo prišli do točke, ko naj bi sesalnik kupili. Izkazalo se je, da stane okrog 2.000 EUR, nastavka za sesanje žimnic in kavča pa še po 400 EUR vsak. Aaaa! Pa sesalnik najbrž ni slab, le tega denarja ni vreden, poleg tega bi pa z nakupom podprli grozoviti način trženja, ki smo mu bili pravkar priča. Dejstvo, da se v Nemčiji pro-aqua menda prodaja za pol manjšo ceno, moje mnenje potrjuje; tudi na Bolhi se rabljen dobi za pol manj, na eBayu pa za četrt (od nakupa rabljenega te sicer poizkusijo odvrniti s strašenjem, da so nekateri taki ukradeni). Za piko na i je akviziter želel še telefonske številke znancev, ki bi jih lahko dalje gnjavil. Jaz sem mu kar naravnost povedal, da mu jih ne dam, Jelka mu jih pa nekaj je – ljudi, za katere je menila, da bi bili veseli, če bi jim možak kaj posesal, pa nekaj takih, ki jih nima preveč rada.

Misleč na pokoj, drugi del

2019-01-27DenarciMitja

Od prejšnjega zapisa sem si dodatno pokojninsko zavarovanje ogledal še nekoliko natančneje. Kot prvo velja omeniti, da obstaja v kolektivni in individualni različici. Pri prvi zavarovanje plačuje delodajalec in je verjetno ugodnejša od individualne, saj se z njo izognemo ne le plačilu dohodnine, ampak tudi prispevkov (je pa res, da ima delavec na račun zavarovanja nižjo bruto plačo, kar se mu pozna pri pokojnini prvega stebra). Moj delodajalec nam je kolektivno pokojninsko zavarovanje nekoč plačeval, vendar je naša vrla država nato sklenila, da je za javne uslužbence to neupravičena ugodnost, tako da je moral prenehati (no, nekaj ga plačuje še vedno, ampak če prav razumem, je tisto določeno z zakonom, ne sme ga pa več od tega).

Ko je zavarovanje vplačano, je cilj vseh vpletenih, da ponudnik sredstva z modrim vlaganjem čim bolj poveča. To vsi ponudniki počno v tako imenovanih skladih življenjskega cikla. Ne vem, koliko je ta reč zakonsko določena, ampak pri vseh opažam tri sklade: pretežno delniškega, mešanega delniško-obvezniškega in zajamčenega. Prvi vsebuje 60-90 % delnic (tipično okrog 80 %) in je namenjen mlajšim zavarovancem – njegova starostna meja sega do 42-50 let (odvisno od ponudnika). Drugi vsebuje 25-60 % delnic (tipično okrog 50 %), njegova starostna meja pa sega do 55-60 let. Tretji vsebuje pretežno obveznice in druge varne naložbe, saj mora dosegati zakonsko določen minimalni donos, delnic pa le 5-15 % (tipično okrog 10 %). Ideja je seveda, da mlajši zavarovanci sredstva vlagajo v bolj tvegane sklade, ki so na dolgi rok tudi bolj donosni, če se pričakovani veliki donosi ne zgodijo, je pa ta neugodnost doletela manjši del sredstev in imajo zavarovanci še čas, da si od nje opomorejo. To je kar smiselno in je v raznih oblikah običajna praksa tudi v tujini. Ni pa brez težav – najbolj očitna je, da lahko zavarovanec doseže starost za prestop v manj tvegan sklad ravno po velikem padcu na borzah. Mislim, da vsi ponudniki omogočajo zavarovancu enkrat letno na lastno željo prestopiti v drug sklad, katerega starostnim omejitvam ustreza, tako da lahko vsakdo sam poizkusi vlaganje svojega denarja še malo izboljšati.

Pri nas obstaja devet ponudnikov dodatnega pokojninskega zavarovanja. Te sem si ogledal (z izjemo Intese Sanpaolo, o kateri na spletu ni kaj dosti uporabnih informacij) in ugotovitve zbral v tabeli. Glavno, kar si človek želi od sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja, je seveda visok donos. Vendar razlike v donosih med ponudniki niso velike, poleg tega je znano, da je prihodnje donose težko napovedati (iz preteklih in nasploh), pa še prav veliko podatkov nimamo, ker so skladi življenjskega cikla dokaj novi. Tudi precej podobne naložbene strategije ima večina ponudnikov – največ vlagajo v indeksne sklade in državne obveznice, kar je v redu (edino delež slovenskih obveznic je z vidika razpršitve tveganja morda nekoliko prevelik). Bi pa glede donosov Modro zavarovalnico, Skupno pokojninsko družbo in Prvo osebno zavarovalnico vendarle ocenil za odtenek bolje od drugih. Zelo podobni so si ponudniku tudi po provizijah: domala vsi imajo 3 % vstopnega stroška (to odbijejo ob vplačilu), 1 % upravljalske provizije (to si vsako leto vzamejo od sredstev v skladu) in 1 % izstopnega stroška (to odbijejo ob izplačilu). Zares izstopa le Modra zavarovalnica s svojo ponudbo za javne uslužbence (ki izhaja iz nekoč zakonsko uvedenega dodatnega pokojninskega zavarovanja zanje) – vstopni strošek in upravljalska provizija sta 0,5 %, izstopnega stroška pa ni. Zato menim, da je za javne uslužbence to najboljša izbira in le upam lahko, da stroškov ne bodo dvignili (ob opazovanju ostalih jih gotovo mika). Glede na to, da sem javni uslužbenec in imam pri njih nekaj sredstev še iz časov, ko smo imeli to zavarovanje vsi javni uslužbenci, mislim, da bom kar nadaljeval. Edino to, v kateri sklad vplačevati in kaj storiti z že zbranimi sredstvi, se moram še odločiti – glede na starost je odločitev sicer jasna, imamo pa za sabo dobro desetletje na borzah, medtem ko obeti niso tako rožnati.

Seveda je cilj zavarovanca, da nekoč svoja sredstva dobi izplačana. Tu so stvari malce zapletene in glede na to, da je moj namen enostaven (dobivati rento), jih nisem preučil čisto do potankosti. Bom pa vseeno napisal, kar sem prebral pri brskanju po spletnih straneh raznih ponudnikov teh zavarovanj (če kdo opazi kako napako, naj me opozori):

Kdor je vplačeval individualno, lahko sredstva dvigne kadarkoli, a če jih ne dobi kot rento, so v celoti obdavčena z dohodnino. Če je od začetka zavarovanja minilo manj kot 10 let, so dodatno obdavčena še z 8,5 % davka od zavarovalnih poslov.
Komur je vplačeval delodajalec do konca leta 2012, po 10 letih sredstva lahko kadarkoli dvigne v enkratnem znesku.
Komur je vplačeval delodajalec po letu 2012, sredstva lahko dobi le ob upokojitvi. Če jih je zbral manj kot 5,000 EUR, jih lahko dobi v enkratnem znesku, sicer pa le kot rento.

Renta je načeloma izračunana tako, da povprečen človek do smrti sredstva ravno porabi. Imajo pa ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja precej variacij na to temo: rente, ki so večje za začetku (verjetno za ljudi, ki so kot mlajši upokojenci bolj aktivni in počno kake drage reči, kot starejši pa vegetirajo), rente, ki se s časom povečujejo (verjetno za ljudi, ki s starostjo potrebujejo vedno več plačane pomoči), rente, ki so za neko obdobje zajamčene (se do konca tega obdobja dedujejo, če prejemnik umre) in še kaj. Glede na to, da je sredstva med ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja do upokojitve mogoče prenašati, lahko vsakdo do takrat izbere ponudnika, ki njegova sredstva najbolje plemeniti, rento si da pa izplačevati pri tistemu, čigar ponudba mu topogledno najbolj ustreza.

Misleč na pokoj, prvi del

2019-01-20DenarciMitja

Moja upokojitev je sicer še zelo oddaljena – po trenutni zakonodaji kakih 24 let – je pa zdaj čas za razmišljanje o varčevanju za tisto obdobje, kajti ko bo bliže, časa za varčevanje ne bo več. Ko človek pomisli na pokojnino, mu poleg “običajne” pokojnine (prvega pokojninskega stebra) najprej pride na misel dodatno pokojninsko zavarovanje (drugi steber). V nasprotju s prvim stebrom, ki se plačuje iz plač trenutnih delavcev, v drugi steber vplačuje vsak posameznik, upravljalec zavarovanja pa s tem denarjem (upajmo) modro gospodari in ga s tem množi, nakar mu ga po upokojitvi izplačuje kot rento. Svoje čase so imela sredstva v upravljanju po zakonu zajamčen donos, kar je imelo za posledico hudo konzervativne naložbe – pri zelo dolgoročnem vlaganju ne ravno smiselno. Po tem sem pred 12 leti (pred krizo 2008, ko so borze še cvetele) na blogu že pljuval. Se je pa to kasneje spremenilo, tako da si je dodatno pokojninsko zavarovanje vredno zopet ogledati. V današnjem zapisu se bom poukvarjal z davčnim vidikom zadevščine, konkretne ponudnike teh zavarovanj moram pa še raziskati. Spodaj napisano naj bi veljalo januarja 2019 in se seveda lahko s spremenjeno zakonodajo spremeni. Pa še za trenutno napisano nisem povsem prepričan, da je res, saj gre za kar zapleteno temo, o kateri dobrih informacij ni enostavno izbrskati. Če kak bralec v pisanju najde napako, naj me opozori.

Najprej je treba ugotoviti, koliko pokojnine je pri dani plači moč pričakovati, saj to vsekakor vpliva na obdavčitev (pa tudi na odločitev, koliko varčevati). Kot osnovo za izračun pokojnine vzamemo povprečje bruto plač najugodnejših 24 zaporednih let. Osnovo delimo z razmerjem med bruto in neto povprečno slovensko plačo – tako dobimo tako imenovano pokojninsko osnovo. Po zadnjem podatku (za november 2018) je to razmerje 1.813 EUR / 1.186 EUR = 1,529. Pokojninsko osnovo pomnožimo z odmernim odstotkom, ki je odvisen od dolžine pokojninske dobe (to je doba vključenosti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki načeloma ustreza delovni dobi). Ta je za moškega s 40 leti pokojninske dobe 57,25 % (celotna tabela se najde v zakonu in še kje). Glede na to, da se po trenutni zakonodaji lahko moški upokojimo, preden dočakamo 40 let pokojninske dobe, le, če smo starejši od 65 let, jaz sem pa začel delati okrog pri slabih 25 letih, zame pride v poštev kar ta številka.

S postopkom v prejšnjem odstavku dobimo bruto pokojnino, ki je davčna osnova, od katere se načeloma plača dohodnina. Plačati jo je sicer treba le, če bruto pokojnina znaša več kot 1.095 EUR, izračuna se pa takole. Davčna osnova se najprej zmanjša za splošno olajšavo, ki je trenutno (za leto 2018) 275 EUR. Od rezultata se izračuna dohodnina po lestvici: 16 % do 668 EUR, 27 % med 668 in 1.700 EUR ter 34 % med 1.700 in 4.000 EUR (obstajata še dva višja razreda, ki pa prideta v poštev le za bogatejše ljudi, kot me trenutno zanimajo). Dohodnina se na koncu zmanjša za pokojninsko olajšavo, ki znaša 13,5 % pokojnine (pozor, tole je malo hecno: dohodnina se zmanjša za delež pokojnine in ne davčna osnova za delež pokojnine ali dohodnina za delež dohodnine).

Vzemimo za primer bodočega upokojenca z bruto plačo 3.000 EUR. Njegova bruto pokojnina je 3.000 EUR / 1,529 * 57,25 % = 1.123 EUR. To je malo čez 1.095 EUR, tako da mora nesrečnik plačati še nekaj dohodnine. Znižana osnova zanj je 1.123 EUR – 275 EUR = 848 EUR. Dohodnina od tega je 155 EUR, ki se zmanjša za pokojninsko olajšavo: 155 EUR – 1.123 EUR * 13,5 % = 4 EUR. Na koncu tako dobi 1.123 EUR – 4 EUR = 1.119 EUR.

Oglejmo si končno dodano pokojninsko zavarovanje. Njegova glavna odlika je, da do 5,84% bruto plače ali 235 EUR (kar je manj) služi kot dohodninska olajšava – da v bistvu delavec vplača ne le del neto plače, ampak še pripadajočo dohodnino. Denimo, da naš bodoči upokojenec dodatnemu pokojninskemu zavarovanju nameni 100 EUR plače po prispevkih a pred dohodnino. Če bi ta znesek dobil kot plačo, bi se po plačilu 34 % dohodnine (ki mu pri 3.000 EUR bruto plače pritiče) zmanjšal na 66 EUR. Tako pa ga bo nekoč dobil izplačanega kot rento (z nekaj sreče ga bo upravljalec zavarovanja še povečal, ampak omejimo se zaenkrat na davčni vidik in donos zanemarimo). Renta se všteje v davčno osnovo za dohodnino, vendar le v deležu 50 %. Ker ima naš primer pokojnino (skupaj z rento) nižjo od plače, pride v nižji dohodninski razred in plača na teh 50 % rente 27 % dohodnine, kar se prevede v 13,5 % dohodnine na celotno rento. Tako od 100 EUR dodatnega pokojninskega zavarovanja dobi izplačanih 86,5 EUR.

Če dodatno pokojninsko zavarovanje primerjamo z običajnimi naložbami v delnice, obveznice, raznovrstne sklade itd. (čemur se reče tudi tretji pokojninski steber), ugotovimo, da je davčno precej ugodnejše. Vplačila v tretji steber namreč pridejo iz neto plače: v primeru iz prejšnjega odstavka vplačamo 66 EUR in – če donose (kot pri drugem stebru) zanemarimo – dobimo izplačanih prav tako 66 EUR. Pri drugem stebru pa se teh 66 EUR poveča na 86,5 EUR, kar pomeni “davčni donos” 31 %. To je sicer manj imenitno, kot se zdi na prvi pogled, saj v recimo 15 letih tolikšen skupni donos dosežemo z letnim donosom 1,8 %, nikakor pa ni slabo. Poleg tega je donos, zavoljo katerega v tretji steber vplačujemo, še dodatno obdavčen z dohodnino od dobička iz kapitala. Ta znaša 25 %, če naložbo prodamo v petih letih, 15 %, če jo držimo med pet in deset let, 10 %, če jo držimo med deset in petnajst let, ter 5 %, če jo držimo med petnajst in dvajset let; če jo držimo več kot dvajset let, pa dohodnine ne plačamo (kar pri varčevanju za pokojnino ni neizvedljivo).

Ima pa dodatno pokojninsko zavarovanje v primerjavi s tretjim pokojninskim stebrom tudi slabosti. Ponudnikov je manj in zna biti, da ne dosegajo tako visokih donosov, kot jih dosega tretji steber. Če so njihovi donosi slabši od donosov tretjega stebra za več kot v prejšnjem odstavku omenjenih 1,8 % (ali podobnega odstotka – ta je odvisen od trenutne starosti bodočega upokojenca in naložbene strategije v tretjem stebru, s katero primerjamo), se drugi steber kljub davčni ugodnosti ne izplača. Kako dobre donose dosegajo dodatna pokojninska zavarovanja, moram še raziskati, seveda pa prihodnjih donosov itak ni mogoče zanesljivo oceniti. Poleg tega do sredstev ni vedno mogoče priti v enkratnem znesku – tudi to moram še raziskati. In nenazadnje je drugi steber bolj podvržen muham zakonodajalca, čeprav je tudi res, da je v primeru katastrofalnega borznega zloma ali kake podobne zoprnije pri drugem stebru prej moč pričakovati pomoč države kot pri tretjem.

Novi pripomočki in nove prigode D&D

2018-11-29D&DMitja

Spopadi v D&D se dogajajo v 6-sekundnih krogih in 5-čeveljskih korakih. Zavoljo slednjega jih je praktično uprizarjati na mreži, kjer vsak kvadratek ustreza 5 x 5 čevljem. Take mreže ni težko kupiti – bržkone je najbolj priljubljen Chessex battlemat, ki ga imam tudi sam. Nanjo se lahko tudi nariše okolje, v katerem poteka boj, da se risba po boju lahko zbriše, je pa potreben netrajen flomaster (proizvajalec najbolj priporoča Staedtler lumocolor non-permanent). Vendar je kljub proizvajalčevemu oglaševanju enostavnega brisanja to v resnici precej težavno, posebej če nespametno uporabiš rdeč flomaster. Ker table za pisanje s flomastri dokazujejo, da je človeštvo že odkrilo način, kako se tej težavi ogniti, sem upal, da je to odkritje kak pameten človek prenesel v svet temnic in zmajev. In res: taka zadevščina obstaja (Amazon pod nazivom dry erase battle mat ponudi kar nekaj zadetkov), edino v Slovenijo jo je malo drago spraviti, saj so topogledno razsvetljeni predvsem onkraj Atlantika. No, mene to ni ustavilo in potrdim lahko, da je Melee mat precej bolj praktičen od Chessexovega battlemata.

Igralni podlogi za D&D: Chessex battlemat (zgoraj) in Melee mat (spodaj)

Na igralno podlogo sodijo tudi figurice. Te so lahko krasne ponazoritve igralčevih likov in sovragov – recimo tule jih lahko načrtuješ po želji, nakar ti jih 3D natisnejo. Ker so imenitne figurice drage in do njih ni čisto enostavno priti, našo druščino pa sestavljajo ljudje, ki jim nekaj abstrakcije ne dela težav, igralci (z eno izjemo) uporabljajo šahovske figure, jaz sem pa za nasprotnike izdelal lične ploščice treh barv za različne vrste nasprotnikov in z različnimi števili koncentričnih krogov za različne hudosti (od kanonfutra – ali morda mečfutra – do šefa). Po nasvetu na internetu sem si omislil enocolske prozorne plastične samolepilne krogce, ki jih nekateri ljudje očitno uporabljajo za izdelavo obeskov iz kronskih zamaškov (na Amazonu se tega precej najde pod nazivom bottle cap pendant). Nanje sem nato prilepil potiskane papirnate krogce, ki jih ni težko izdelati z luknjačem za papir ustreznega premera.

Sovragi različnih vrst in hudosti za D&D

Enocolski luknjač za papir in enocolski samolepilni krogci

Slika, ki sem jo natisnil na papir, da sem iz nje izrezal papirnate krogce za figure

Kajpak ne napreduje zgolj nabor opreme za D&D ampak tudi naša nova pustolovščina. Za eksplozijo, ki so jo junaki raziskovali, so bili osumljeni škratje, ki edini proizvajajo eksploziv. To je povzročilo resna trenja med škratovskim in človeškim kraljestvom. Junaki so ugotovili, da sled za avtorji eksplozije vodi v škratovsko mesto, kjer častilci nekega neprijetnega boga (z rasističnimi težnjami) skušajo zanetiti vojno z ljudmi, ki naj bi dokazala škratovsko superiornost. Uspešno so jih razkrili in čaščenju tega boga naredili konec. Njihovo zmagoslavje sicer ni bilo popolno, saj je kolovodja zaradi skorumpiranosti organov pregona ostal na prostosti (a je vsaj na begu). No, poleg skorumpiranosti organov pregone je k nepopolnosti uspeha pripomoglo tudi to, da se je nekomu zdela dobra zamisel vrata odpirati tako, da se je nanja zadrl, kar je slišal stražar na drugi strani. A vse še ni razjasnjeno: v eksplozijo je namreč vpleten tudi skrivnosti Enooki Franc, ki pa so mu že na sledi – ali tako vsaj mislijo.

Poročilo z Nizozemske

2018-11-03Glavne počitniceMitja

Glede na to, da sem tokrat že pri sprotnem poročanju po Twitterju čivkom dodajal slike, ima naknadno poročilo manj dodane vrednosti kot običajno, a glede na to, da sem ravnokar zmagoslavno uredil fotografije (njih število z več kot 1000 skrčil na 181), si bom nekaj vendarle privoščil napisati. Kot že omenjeno, smo na pot krenili z avtom, kolesi in šotorom. Avto omogoča najboljši ogled dežele, kolesarjenje in taborjenje sta fajn, poleg tega nam je pa taborjenje prihranilo blizu 1.000 EUR (saj so nastanitve na Nizozemskem neznansko drage). Utaborili smo se na štirih krajih, ki smo jih potem uporabili za raziskovanje okolice. Mislim, da je to kar pravi način, če si človek želi ogledati večino države, edino en kamp bi morali izpustiti, saj utaboritev in raztaboritev zahtevata preveč časa (predvsem slednje je problem, saj požre celo dopoldne).

Izhodišče Katwijk

Kamp v obmorskem Katwijku je Jelki priporočila teta, ki gre na Nizozemsko večkrat, se pa meni ne kamp in ne kraj nista zdela nič pretresljivega. V morju se je sicer dalo kopati, je pa bilo dokaj mrzlo in je ob njem strašno pihalo, tako da posebej prijetno ni bilo (veter je tudi zdelal enega od naših šotorov, tako da smo mu v naslednjem kampu morali menjati palice). Najbolj všečna zadevščina na tistem koncu dežele je obmorska kolesarska pot čez slikovite sipine, po kateri smo se odpeljali do Haaga. Haag je lep kraj, smo pa tja prišli malo pozno, tako da smo si le ogledali muzej (nedavno omenjenega) slikarja M. C. Escherja in se na hitro zapeljali skozi središče mesta. Iz Katwijka smo krenili tudi v Zaanse Schans – nekakšen muzej na prostem, kjer je moč videti mline na veter, stare obrti in še kaj. Zadevščina je lepo urejena in ne enem mestu združuje veliko nizozemskega, je pa zelo gnečovita in komercialna – po mojem še vedno vredna ogleda, bi pa lahko bila boljša.

Izhodišče Amsterdam

Tu smo imeli precej špartanski kamp (še za tuširanje smo morali kupiti žetone), ampak je služil svojemu namenu. Kajpak smo si ogledali Amsterdam, vendar zanj nismo imeli dovolj časa – vsekakor bo tja treba še kdaj (mogoče takrat, ko bomo šli pogledat tulipane, katerih polja je na Nizozemskam gotovo treba videti, vendar žal ne cvetijo med poletnimi počitnicami). V mestu je name največji vtis naredila umetniška instalacija v Stari cerkvi – vsa okna so bila prevlečena z rdečo folijo, ki je notranjščino naredila prav pretresljivo rdečo. Izpustili nismo niti pomanjkljivo oblečenih mladenk v izložbah in muzeja marihuane (ki je zmerno dober), pa tudi splošen vtis mesta ni od muh in ga je treba izkusiti. Odkolesaril smo tudi do bližnjega gradu Muiderslota, ki nam je bil zelo všeč – od zunaj je super, od znotraj je pa za odrasle malo manj navdušujoč, a imajo veliko zabavnih reči za otroke – ujede, tematske (računalniške) igre in kostume. Pa še odlično slaščičarno smo našli v bližini. Mladiča sta tako grad izpostavila kot enega najboljših ogledov na poti.

Na poti v naslednji kamp smo se ustavili pri parni vodni črpalki D. F. Woude, ki naju je z Jelko navdušila. Je ogromna in kljub častitljivi starosti skoraj 100 let občasno še vedno deluje (sodobnejšim črpalkam se pridruži, kadar je zaradi vremena potreba po črpanju posebej velika), pa še vodstvo po njej je bilo precej dobro. Poleg črpalke smo si na poti ogledali dva megalita – okrog 5.000 let stara grobova. V provinci Drenthe jih je veliko, vendar nam je bila ta provinca nekoliko s poti, tako da smo si ogledali najbolj priročna – številki 53 in 54. Kamenodobne imajo zame prav poseben čar, ki ga ne znam čisto dobro razložiti, in tudi ta megalita nista razočarala.

Amsterdamski kanal in nekdanja mestna vrata Waag (tehtalnica)

Izhodišče Hoge Veluwe

Hoge Veluwe je najbolj znan nizozemski narodni park, katerega ogled vsi precej priporočajo. V njem naj bi živelo precej živali, ki jih je moč videti v naravnem okolju. Žal nam to ni uspelo – morda je bil razlog, da je bilo letošnje poletje na Nizozemskem nenavadno vroče in so se živali skrivale. Poleg tega združuje dve zelo nizozemski zadevi: na brezplačno posodo ponuja več kot 1.000 koles, kar domorodci s pridom izkoriščajo, tako da je poln kolesarjev, poleg tega pa sredi njega stoji umetnostni muzej. Obisk je bil tako bolj zanimiv z rekreativno-antropološkega kot s prirodoslovnega vidika – sicer prijeten, a ne čisto nujen. Pomanjkanje živali smo nadoknadili v bližnjem Burgersovem živalskem vrtu, ki nam je bil precej všeč: predvsem je zelo lepo – skoraj naravno – urejeno okolje, pa tudi nekaj redkih živali se najde. Največ splošnega navdušenja je zbudila morska krava, meni je bila pa posebej všeč hecna podzemna svinjka. Otroci so bili precej navdušeni še nad bazenom v kampu, ki je bil najlepši na poti.

Na poti v zadnji kamp smo se zapeljali še do Projekta Delta – sklopa protineurnih pregrad, zapornic, jezov in podobnega za zaščito znatnega dela Nizozemske pred morjem. Gre za enega največjih inženirskih podvigov sodobnega časa, katerega veličino pa obiskovalec žal težko zares vidi. Povrh mu Nizozemci pri tem bolj slabo pomagajo – obstaja sicer nekakšen muzej o projektu, ki pa je del zabaviščnega parka in ga je moč videti le skupaj s parkom za drag denar, tako da tega zaradi nekoliko pozne ure nismo storili. Vseeno pa menim, da si Projekt Delta okrog otočka Neeltje Jans zasluži ogled.

Edina (večja) žival, ki smo jo videli v parku Hoge Veluwe – jo najdete na sliki?

Izhodišče Groenendijk

Groenendijk ni prav nič posebnega, je pa blizu Projekta Delta in dveh drugih zanimivosti, ki smo se ju namenili pogledati. Prva je zabaviščni park Efteling, ki je eden največjih in najstarejših v Evropi in svetu. Poleg raznih bruhanje povzročujočih priprav ima tudi precej paše za oči v pravljičnem slogu, ki je narejena zelo lepo. Ja pa bolj primerna za nizozemsko govoreče, tako da smo največ pozornosti namenili vlakcem smrti. Pri njih je sitno to, da se nanje precej čaka, sicer smo bili pa vsi precej navdušeni – sploh eden z lesenim ogrodjem za progo je bil prikupno grozo zbujajoč. Pri čakanju pomaga mobilna aplikacija, ki za vse zanimivosti v parku kaže trenutno čakalno dobo, na vožnjo z enim od vlakcev se pa lahko prijaviš ob izbrani uri, tako da ti čakati sploh ni treba. Naš zadnji ogled je bil Gouda, kjer enkrat tedensko uprizorijo tradicionalno sirno tržnico. Na njej ljudje v starinskih oblačilih prekladajo sire, si na poseben način udarjajo v roke za sklenitev posla in počno druge folklorne reči – dokaj všečno. Iz Goude smo si privoščili še zadnje kolesarjenje do Oudewaterja, kje so včasih tehtali čarovnice – če nisi bil nenavadno lahek za svojo velikost, so potrdili, da nisi čarovnica. Nazaj grede nas je še malo namočil dež, ampak nam ni bilo hudega. Čisto zadnji ogled so bila pa jako kul “kockaste hiše” v Rotterdamu. Nato je bilo pred nami le še pakiranje in dolga pot domov – najmanj prijeten a neizogiben del počitnic.

Smotani Italijani ter vsaj toliko smotani slovenski novinarji in policisti

2018-10-14Razna klatenja, RaznoMitja

Včeraj sem se vrnil s službene poti in sem bil deležen neprijetnega presenečenja: pisma iz Italije, v katerem od mene zahtevajo plačilo globe za prometni prekršek. Zadevščina je videti dokaj pristna, edino naslov spletne stran, kjer je na voljo dokazno gradivo (fotografija registrske tablice) je precej hecen: info.babyloweb.eu (človek bi prej pričakoval, da se ukvarja z otroško pornografijo kot s prometnimi prekrški). Zagrešeni prekršek je vožnja po pasu, rezerviranem za druga vozila (verjetno avtobuse ali taksije), kar ne zveni ravno kot grozno dejanje, zaradi katerega bi bilo treba nameščati prometne kamere in nadlegovati tujce, sem ga pa najbrž res zagrešil – tisti dan smo si namreč prizadevali pripeljati do izhodišča Vie appie antice, pri čemer smo imeli nemalo težav, in prekršek se je zgodil v približno pravem delu Rima.

Zaradi sumljivega spletnega naslova in nenavdušenosti na plačilom 88/113 EUR (prvi znesek je s popustom za plačilo v petih dneh) sem pogledal, kaj o tovrstnih pojavih pravi internet. Očitno gre za precej pogost pojav, o katerem se dosti govori pa spletnih forumih, in ti pretežno pravijo, da gre za legitimno izterjavo globe. O tem pričajo tudi nekatere uradne italijanske strani. Smo pa (bili) očitno drugačnega mnenja v Sloveniji. Aprila letos se je na SiOL.net namreč pojavil zapis, v katerem so tovrstne izterjave označili za prevaro, kar so jim menda celo potrdili na Generalni policijski upravi. Na ta (in na očitno podoben prispevek Planet TV) se je odzvalo italijansko veleposlaništvo s pojasnilom, da mediji in policisti nimajo prav – očitno si niso vzeli niti pol ure za googlanje, kaj šele da bi povprašali kakega predstavnika italijanskih oblasti (recimo veleposlaništvo). Kljub temu spodrsljaju je 24ur junija letos nekaj podobnega zopet označil za prevaro (tokrat s sodelovanjem Policijske uprave Murska Sobota). Seveda so lahko imeli prav – taka prevara se zdi čisto možna – a tudi če so, bi se spodobilo, da bi omenili, da so tovrstna pisma ponavadi legitimna in kako ločevati ene od drugih.

Skratka, očitno bom moral Italijanom plačati, vprašanje je le, koliko. Pismo je namreč prišlo med mojo odsotnostjo, Jelka se pa ne spomni, kdaj, tako da ne vem, ali ga lahko plačam v petih dneh. Mislim, da bom plačal nižji znesek in jim po e-pošti pojasnil, kako in kaj.

Temnice in zmaji: konec in začetek

2018-09-06D&DMitja

O našem D&Djanju že nekaj časa nisem nič pisal, tako da smo medtem končali predpripravljeno pustolovščino in začeli novo, ki sem si jo zamislil sam. V predpripravljeni so morali junaki najprej napasti grad, v katerega so se naselili goblini. Tu smo se soočili s težavo, na kakršno dotlej nismo naleteli: eden izmed junakov se je ločil od ostalih in je bil ujet, kar pomeni, da se je njegov igralec kar nekaj časa dolgočasil. Ostali namreč niso pristali, da bi ga odkupili, goblini pa tudi niso imeli pametnega razloga, da ga izpustijo (poslednji med njimi so mu – ko so ugotovili, da junakom ne bodo kos, in so pobegnili – celo odsekali glavo, kar se zdi čisto smiselna poteza z njihovega vidika, ne pa najbolj zadovoljiva za igralce). Za take primere vidim več rešitev. Ena je gotovo, da tovrstnih dogodkov kratko malo ne dopustim. Problem je, da je včasih z vidika sovragov junake ujeti najbolj smotrno, poleg tega pa na višjih stopnjah reši drugo težavo – da je oživljanje prelahko. Druga rešitev je, da ujetnikom dam možnost, da se nekako osvobodijo. To sicer ni vedno realistično, vendar se kanec nerealizma v D&D ne zdi pregrozen. Tretja možnost je pa seveda, da igralci niso trmasti in sprejmejo ponudbo za osvoboditev (v tem primeru bi morali goblinom plačati, nakar bi jih bržkone itak pobili in plačilo dobili nazaj).

Goblinskemu gradu je sledil spopad z glavnim zlobnežem Črnim pajkom v opuščenem rudniku. Tu so bili junaki ujeti celo večkrat, vendar je bil izid boljši. Junaki/igralci so pristali, da za zlobneža del rudnika očistijo pošasti, ujetnika so rešili, na koncu je pa Črni pajek par ujetnikov celo pustil pri življenju, ko je pobegnil iz rudnika. Da je glavni zlobnež pobegnil, je sicer nekoliko nezadovoljivo, vendar najbolj logično, saj z junaki pravzaprav ni imel spora. Pajek je namreč iskal nek pripomoček za izdelavo čarobnega orožja, a je njegova moč v mnogih letih nedelovanja rudnika usahnila, tako da ga itak ni mogel dobiti. Junaki pa so škratom želeli pomagati, da bi rudnik zopet začel delovati. Ko je Črni pajek ugotovil, da svojega cilja ne more doseči, je bil torej njegov odhod rešitev za oboje in spopad ni bil potreben. To je treba bodisi sprejeti kot v redu ali pa zaključiti, da je pustolovščina slabo zasnovana. V rudniku smo se naučili še nečesa: da je spopadanje z velikim številom ne preveč nevarnih sovražnikov precej dolgočasno (udarim, zadanem, udari sovražnik, zgreši, ponovi €¦) in se mu gre v prihodnje izogibati.

Po razpletu dogodkov v rudniku bi se pustolovščina lahko končala, vendar so igralci menili, da morajo obiskati še nekega zmaja. S tem so se tokrat srečali na prostem namesto v njegovem stolpu, kar se za zmaja ni izteklo najbolje. Preden je utegnil komu storiti kaj žalega, ga je namreč zadelo toliko čarovnij in izstrelkov, da je storil bridki konec. Izkazalo se je, da so zmaji precej počasni letalci in da je njihova zračna hitrost v primerjavi z dosegom čarovnij prenizka, da bi se lahko učinkovito borili iz zraka. Posledično so junaki pustolovščino zaključili tako, da so v bližnje mesto zmagoslavno vkorakali z zmajevo glavo.

Zadnji dve seansi smo igrali pustolovščino moje izdelave. Reči moram, da je snovanje pustolovščine precej zabavno, čeprav je z njim tudi veliko dela: predvsem z risanjem načrtov ter izbiro vrste in števila sovražnikov. Zdi se mi, da se ni pretežko spopasti z nekaterimi težavami, ki so pestile predpripravljeno pustolovščino: moja zgodba (ki se sicer razkriva počasi) je bolj zanimiva, sovražniki, na katere junaki naletijo, se pa obnašajo precej smiselno (no, tako se mi vsaj zdi). Morda najteže je snovati primerno težke spopade. Za to D&D sicer nudi smernice, ki so vprogramirane tudi v spletna orodja, vendar niso najbolj zanesljive, saj predpostavljajo, da bodo junaki med spopadi manj počivali, kot se navadno zgodi v resnici, poleg tega je pa težavnost spopada precej odvisna od okolja, ki ga smernice ne upoštevajo.

Prva seansa moje pustolovščine se je začela z veliko eksplozijo, nakar so šli junaki v kanalizacijo iskat povzročitelje. Ti niso bili silno nevarni, vendar so se v svoje skrivališče dobro zabarikadirali, kar je junakom povzročalo toliko težav, da se je igralcev začelo lotevati malodušje. Predstavljal se si, da bodo barikade premagali s kakimi pripomočki, ki jih bodo prinesli od zunaj (lestvijo, oljem in ognjem, dletom in macolo €¦), vendar tega niso storili. Namesto tega so šli dražit neke prikazni, ko so bile doma v kanalizaciji, da so pridobili eno stopnjo, kar je spopad primerno olajšalo. Druga seansa se je odvila domala brez spopadov, saj so junaki po mestu dalje raziskovali, kdo stoji za eksplozijo (in spotoma z lastno eksplozijo pokončali šefa mestnih mafijcev). Ta seansa se je odlično posrečila – očitno smo ugotovili, da je možno in zabavno probleme reševati tudi brez bridkega jekla.

Stopnišče

2018-09-03Naše domovanjeMitja

Tale zapis je nastal že pred dolgo časa, vendar ga nisem objavil, ker sem pričakoval še epilog o lakiranju, ki pa se ni zgodil (več o tem proti koncu zapisa).

Z lopo Kunčje radosti ni bilo konec, saj nam je taisti mizar delal tudi stopnišče (kot sem omenil v zapisu o lopi, je bil to sploh povod, da smo ga najeli). Pot do stopnišča je bila prav tako dolga kot do lope, le da nam je požrla malo manj živcev, saj ni imela (razen nekaj brezuspešnega čakanja na Kunčevega pajdaša, ki je premeril prostor in stopnišče izrisal) nobenih zoprnih vmesnih korakov – vsa zoprnija se je zgodila na koncu.

Jaz sem se nagibal k betonskemu stopnišču, obloženem z lesom, saj pri njem ni nobenega dvoma o trdnosti in je verjetno nekoliko cenejše od povsem lesenega. Se pa leseno – v nasprotju z betonskim – dela na koncu gradnje, tako da je laže zadeti višino, laže se podenj vgradijo omare in Jelki je bolj všeč. Ker je tokrat obveljala Jelkina, sva se odločila za stopnišče iz masivnega jesenovega lesa (ki je usklajen s parketom v mansardi). Kunc nama je pod stopniščem obljubil tudi omare – dva predala za čevlje, eno zaprto omaro za obešanje oblačil in eno odprto za drobnarije (vmes je pa odprtina, kamor pride zamrzovalna omara). Poleg odprte omare sva pa naročila še obešalno steno.

Stopnišče je pretežno narejeno prav čedno. Žal pa skrb za podrobnosti ni ravno Kunčeva odlika, tako da ima tudi nekaj hib. Prva je, da je bilo ogrodje narejeno z dvocentimetrskim odmikom od stene. Na ta način si Kunc olajša življenje, saj se mu ni treba spopadati z morebitnimi krivimi stenami, odmik pa na koncu zapre s tanko letvijo. A v našem primeru stene niso krive in imamo tako ob stopnišču nepotrebno širok rob. Druga hiba je, da se ob izdelavi stopnišča v delavnici niso zavedali širine izteka na vrhu (tako vsaj domnevam, glede na to, da na 3D izrisih Kunčevega pajdaša ta širina ni nič omejena – lahko je pa razlog tudi čisto navadna šlamparija), zato so stopnišče naredili malo preširoko. Nato so zgornji del zožali na licu mesta, kar ni preveč čedno. Zatrjevali so sicer, da so tako naredili, ker nam zavoljo našega udobja stopnišča niso hoteli ožati, kjer ni treba, a jim ne verjamem. Tretja hiba pa je, da je stopnišče polakirano z akrilnim lakom. Kunc je sicer pred izdelavo zatrjeval, da uporablja najboljši možen lak, a za stopnišča se pretežno priporoča dvokomponenti poliuretanski lak, ki naj bi bil najbolj trpežen. Za povrh so mojstri dele ograje pobrusili na licu mesta, niso jih pa polakirali (ali pa so jih polakirali zgolj enkrat – tako trdijo, čeprav jaz laka ne zaznavam), medtem ko naj bi bilo ostalo stopnišče polakirano trikrat. Ker sem se s Kuncem jaz kregal več kot Jelka, sem jo prosil, naj ona od njega dobi malo ustreznega laka, da to popravimo, vendar za to ni zbrala volje.

Glede omar pod stopniščem imam mešane občutke. Predala za čevlje in omara za oblačila se lepo prilegata stopnišču in sta narejena prav lično, medtem ko je z odprto omaro in obešalno steno narobe marsikaj. Omara je nekaj centimetrov preozka, tako da je med njo in zamrzovalno omaro nepotrebna reža, poleg tega pa je iveral, iz katerega je izdelana, ves oškrbljen. Bržkone največ sivih las je pa povzročila obešalna stena. Ob tleh na steni imamo namreč nekajcentimetrsko keramično oblogo, ki je Kunc ni upošteval, tako da pride spodnji rob obešalne stene malo čeznjo. Zato so obešalno steno na mestu, kje prekriva keramično oblogo, najprej s spodnje strani malo stanjšali, vendar ne dovolj (zakaj, mi je uganka). Nato so brez vprašanja keramično oblogo odstranili s stene, jo – skrajno grdo! – obrezali, da je prišla pod obešalno steno, in jo prilepili nazaj. Priznati je treba, da se vsa ta grozovitost ne vidi in bo prišla na plano le, če bomo obešalno steno kdaj odstranili, vseeno sem pa ogorčen, da so si drznili povsem samovoljno uničevati našo keramiko. Zaradi vsega tega odprte omare in obešalne stene na koncu nismo plačali.

Nedolgo tega sem se lotil krašenja stanovanja s slikami in sem na stopnišče dal nekaj slik meni ljubega slikarja M. C. Escherja (izrezanih iz koledarja za leto 2000, ki je od takrat na podstrešju čakal, da na tak način vnovič ugleda luč dneva). Ob tej priliki sem stopnišče počistil in poslikal, rezultat pa priobčujem spodaj.