Lani sem napovedal, da gremo na počitnice v Belgijo, nikdar pa nisem poročal, kako se je to izteklo. Bilo je prav fino. Počitnikovanje smo začeli v Ardenih, hribovitem (ampak ne preveč) delu Belgije, kjer domorodci radi dopustujejo. Namestili smo se v hiški v kampu, kjer je bilo kar prijetno, čeravno malo mrzlo, saj hiška ni imela kurjave, temperature pa so bile kljub avgustu jako nizke. Najprej smo šli na safari pogledat redke in manj redke evropske živali – volkove, zobre, divje konje … Sledil je obisk jame Han, najznamenitejše v Belgiji, ki je zares precej lepa – primerljiva s slovenskimi (pa še lajtšov s pompozno glasbo ima). In najboljše (vsaj po mnenju mlajših članic odprave) – ob izhodu je bilo imenitno otroško igrišče.

Naša naslednja postaja je bil Bouillon. Tam stoji imeniten grad, ki ga je lastnik prodal, da je financiral križarski pohod. Z zbrano vojsko je v Evropi zmasakriral nekaj židov, v Palestini precej muslimanov in postal junak.

Iz Bouillona smo krenili v Bruselj, kjer smo se nastanili pri Jelkini prijateljici, ki z možem dela za Evropsko komisijo. Razlog, da smo šli v Bruselj ravno tisti čas, je bila preproga iz milijona rož, ki jo vsaki dve leti razprostrejo po glavnem trgu (ki je že tako zelo lep). Kajpak pa smo si ogledali tudi marsikaj drugega. Poleti je mogoče obiskati kraljevo palačo, ki sicer ni nič bolj sijajna od mnogih drugih po evropskih prestolnicah (kvečjemu malo manj okrancljana), ima pa eno posebnost: na stropu ene izmed soban je “slika” Heaven of Delight, ki je narejena iz 1,6 milijona pokrovov kril nekih tajskih hroščev. Obiskali smo Atomium, zgrajen ob svetovni razstavi leta 1958, in bližnjo Mini Evropo – park z maketami znamenitih zgradb iz cele Evrope. In nenazadnje smo si ogledali prirodoslovni muzej, katerega zvezde so igvanodoni. V belgijskem premogovniku v Bernissartu so namreč že leta 1878 odkrili okrog 30 lepo ohranjenih okostij igvanodonov. Takrat so paleontologi menili, da so igvanodoni hodili pokonci, zato so v muzeju tako tudi postavljeni, so pa kasneje ugotovili, da so najbrž hodili po vseh štirih.

Ker smo bili v Belgiji z avtom in ker država ni zelo velika, smo si zlahka ogledali tudi druge kraje. Pri tem nam je pomagalo, da je izredno gosto prepredena z avtocestami, čeprav je treba tudi reči, da so te avtoceste sila prometne – kar je bržkone povezano s tem, da ima Belgija več kot 360 prebivalcev/km2. V Oostende smo si šli ogledat peščene skulpture, ki jih na belgijski obali postavijo vsako leto. Tokrat so bile disneyjevske, številne in lepe, a kljub temu je otročaja bolj navdušil trampolin. Starša sva bila sicer navdušena malo manj, ker je bil trampolin zaradi dežja moker, prav tako pa tudi otročaja, ko sta prišla z njega.

Naslednji izlet je bil namenjen vodnotehničnim znamenitostim. Prva je bila “vzpenjača” za ladje – bazen, ki po tirih prevaža ladje, ki plujejo po kanalu med Brusljem in Charleroijem, ter jim tako pomaga premagati 68 m višinske razlike. Druga pa je bila dvigalo za ladje, ki je s svojimi 73 m najvišje na svetu. Glede na to, da mora biti kakršnakoli priprava za prestavljanje omembe vrednih ladij ogromna, sta tudi tile dve naredili precejšen vtis.

Menda je v Belgiji precej obvezno obiskati Bruges, slikovito mesto, prepredeno s kanali. Njegovo slikovitost lahko potrdimo. Kjer so na voljo kanali, pa si ponavadi izmislijo tudi vožnjo po njih, in Bruges ni izjema. Tudi mi smo se peljali in bilo je prijetno.

V Mechelenu imajo dokaj imeniten muzej igrač in ker so te ponavadi otrokom všeč, z Jelko imava pa dotičnih dva primerka, smo si muzej šli ogledat. Ga je pa Vesna večino prespala, medtem ko se je Ajda bolj ukvarjala z igračami, ki so bile na voljo za igranje, kot z razstavljenimi. No, saj menda so igrače res bolj za igranje kot za gledanje.

Za nekatera belgijska in francoska mesta so značilne prireditve z orjaškimi lutkami. Med našimi počitnicami smo uspeli ujeti eno tako v Athu. Vrtela se je okrog Goljatove poroke. Lutki Goljata in njegove neveste sta bili res kar impresivni, je bila pa žal impresivna tudi gneča, pa dogajanje je bilo precej počasno. Počakati zaključek nam je pomagal lunapark, ki je bil v mestu postavljen ob tej priliki. Zaključek je bil spopad med Goljatom in Davidom. V vlogi slednjega je bil fant, ki je v Goljata vrgel kamen. Njegova naloga je bila zadeti odprtino v Goljatovi lutki, kar mu je tudi uspelo. Domorodci so bili navdušeni, saj mu ne uspe vsako leto, Goljatova vdova pa verjetno ne, saj niti poročne noči ni dočakala.

Na poti domov smo se ustavili še na gradu Jehay. Njegova zunanjščina je super, od znotraj pa ga nismo videli. Posebej Jelki je bil všeč tudi vrt poleg gradu, kjer je rasla predvsem zelenjava, stalo pa je tudi nekaj sodobnih skulptur.