Prvo seanso D&D smo odigrali in bilo je dokaj fino. Lotili smo se igranja pustolovščine Lost Mine of Phandelver, ki je del začetnega kompleta za D&D in o kateri so poročila na spletu pretežno precej pozitivna. Na tej točki naj soigralcem, ki berete tale blog, zabičam, da v to pustolovščino ne vtaknite nosu – saj ne da bi bile v njej kake silne skrivnosti, katerih predčasno izvedenje bi povsem pokvarilo igralsko izkušnjo, a tudi za katerimi vrati se skriva kaj, smete izvedeti šele, ko vrata odprete. Začetek pustolovščine sicer ni bil nič pretresljivega. Junaki so peljali voz z rudarsko opremo v mestece Phandalin in na poti našli mrtvega konja škrata, ki jih je za prevoz najel. Očitno so ga napadli goblini, ki so tudi junakom pripravili zasedo. Zaseda se je kajpak izkazala za neuspešno, sledilo pa je čiščenje goblinskega brloga. V njem so našli še tovariša svojega škratovskega delodajalca. Iz ust njega in goblinskega poglavarja so izvedeli, da je škrat našel bogat rudnik, ki bi ga rad izkoriščal, da pa bi mu pri tem štrene rada mešala goblinski kralj (ki je ujetega škrata ukazal prepeljati na svoj grad) in skrivnostni zlobec Črni pajek.

Za pustolovščino lahko rečem, da je zaenkrat čisto v redu, kake prav posebne hvale si pa ne zasluži. Z zgodbo se še ni uspela izkazati, vendar ji moramo v tem pogledu dati še nekaj časa. Pograjati pa moram predvideno obnašanje goblinov v zasedi:  po prvi salvi puščic naj bi dva goblina izmed štirih s sabljama planila nad junake, kar bi bilo precej nespametno – streljanje iz kritja na robu gozda je dosti bolj učinkovito in za strelca manj nevarno kot se v dvoje sabljati s petimi sovragi, pri čemer te kak tovariš lahko po nesreči ustreli v hrbet. Zaradi tega so moji goblini ostali v gozdu in so junakom prizadejali kar nekaj poškodb. Goblinski brlog je bil zastavljen dokaj zanimivo – v dveh nadstropjih in s parom bazenčkov, iz katerih je moč izpustiti vodo za odplakovanje vsiljivcev. Je bil pa spet problem obnašanje goblinov: v pustolovščini so opisani, kot da se pretežno držijo svojih prostorov, kar se mi ni zdelo realistično, glede na to, da so jim junaki pobili stražarja pred brlogom in poludomačene volkove v prvem prostoru, nakar so si privoščili počitek. Tako so bili moji goblini malo bolj dinamični, pri čemer se je izkazalo, da bi bilo praktično, če bi pustolovščina nudila seznam prebivalcev brloga namesto opisov po posamičnih prostorih. Pustolovščina tudi predvideva, da podpoglavar goblinov zagrozi, da bo pokončal tovariša škratovskega delodajalca junakov, če oni ne pokončajo poglavarja (čigar vlogo bi rad prevzel). Tak poizkus pogajanja gre načeloma pohvaliti, a ko smo ga odigrali, ni deloval preveč prepričljivo: zamislite si peterico z okrvavljenim orožjem, ki je podpoglavarju pravkar zmasakrirala tovariše in ki ji za možaka, ki mu podpoglavar drži nož na grlu, ni prav dosti mar – bi se podpoglavar res pogajal za kaj več kot svoje življenje? Sicer se je, ampak mislim, da je bil lahko kar vesel, da jo je odnesel s celo kožo. K njegovemu pogajalskemu neuspehu je pripomogla tudi precejšnja ustrahovalna sposobnost junakov – taista je na koncu izvlekla vse informacije iz poglavarja, nakar so ga brezvestneži kratko malo pokončali.

Igranje nam je kljub neizkušenosti šlo čisto v redu. Občasno smo morali preštudirati kako pravilo, vendar nam to ni vzelo preveč časa. Dokler ni zazvenelo jeklo in niso zacvrčali uroki, so se igralci tudi lepo potrudili z igranjem vlog – enega nedolžnega pastirja so poizkusili obrati pri kockah, pa skregali so se, kaj storiti po goblinski zasedi, kar bi bilo skoraj privedlo do nasilja. Ko so se lotili boja, so pa bolj mislili na taktiko kot na igranje vlog. Igranje vlog (neigralčevih likov) tudi meni kot DMu ni šlo najbolje, tako da se bomo v tem morali vsi še malo izuriti.  Za boje bi rekel, da so bili primerno težki, sem pa dvakrat – ko so goblini zadeli kritično – priredil met kocke, saj nisem želel, da bi kdo izmed junakov dokončno umrl. Vendar to najbrž ni bilo potrebno – mislil sem namreč, da poškodba, enaka ali večja od celotnega števila življenjskih točk, lik nemudoma ubije, pa ni tako – za nemudno smrt je potrebna poškodba, enaka ali večja od trenutnega + celotnega števila življenjskih točk. V prihodnje bom tako manj prizanesljiv, saj nič ne dvomim, da bo smrt, ki bo junakom dihala za ovratnik, prispevala k vznemirljivosti pustolovščine. Pa še nekaj nevsebinskih izboljšav moramo narediti (predvsem jaz). Ena bodo primerna kazala, saj moram v pustolovščini preskakovati od opisa okolja in dogodkov na opise različnih sovragov, pri čemer sem se zadnjič včasih malo izgubil. Druga bodo figurice za igralce in sovrage na bojnem polju – prejšnjič smo za to uporabili kocke, ki smo jih potlej mešali s kockami, ki smo jih metali. Tretja bo pa morda zaslon za DMa (če bom našel čas, da ga izdelam) – nekaj takega.