V nekaterih državah so dobrodelni prispevki bolj običajni kot v Sloveniji. V ZDA denimo za dobrodelne namene prispeva več kot 95 % gospodinjstev – v povprečju skoraj 3.000 USD na gospodinjstvo. Statistike za Slovenijo ne poznam, sem pa prepričan, da prispevamo bistveno manj, čeprav se ne držimo slabo – tule lahko vidimo, da smo po dobrodelnosti 34. na svetu (prispevki so očitno relativni na bogastvo države, sicer si Mjanmar ne bi mogel deliti prvega mesta z ZDA). Pomemben razlog, da ne prispevamo več, je gotovo, da Slovenci v veliki meri menimo, da bi morala za pomoči potrebne poskrbeti država – in bržkone ji to tudi zares gre bolje kot ZDA in Mjanmaru. Tudi kakih omembe vrednih davčnih spodbud za dobrodelne prispevke pri nas ni – fizične osebe lahko v dobrodelne namene pripevajo 0,5 % dohodnine, podjetjem se od davčne osnove odštejejo prispevk v višini do 0,5 % prihodkov, česa drugega tovrstnega pa ne poznam. Iz davčnih razlogov so dobrodelni prispevki bolj pogosti konec leta in čeravno kot fizična oseba davčne olajšave zanje ne dobim, se nanje tudi sam spomnim konec leta – zato o njih tudi pišem zdajle (dva tedna zamude za tale blog pač nista nič neobičajnega).

Sam imam navado konec leta nekaj malega denarja nameniti za dve področji: za medicinske raziskave proti staranju in za vesoljske polete. To sicer nista najbolj običajni področji, s katerimi se ukvarjajo dobrodelne organizacije, se mi pa zdita najbolj pomembni in osebno zanimivi. Staranje je tegoba, ki prizadene domala vse ljudi in ki se zaenkrat neizbežno konča s smrtjo, tako da je očitno, da bi bilo proti njemu dobro kaj ukreniti. Žal se medicina ukvarja predvsem s konkretnimi (starostnimi) boleznimi, je pa v zadnjih letih slišati nekoliko več tudi o spopadanju s samim staranjem. Večina naporov je usmerjenih v genetske raziskave in razne načine vplivanja na metabolizem, kar utegne prinesti nekaj dodatnih let življenja – vsekakor koristno, ne pa revolucionarno. Bolj smotrna pot se mi zdi ta, ki jo zagovarja SENS Research Foundation – staranje vidijo kot poškodbe telesa, ki se z leti nabirajo in ki se dajo tudi popraviti. Te poškode so razdelili v sedem kategorij in za vsako imajo začrtano strategijo, kako se je lotiti. Morebiti se bom kdaj spravil zadevo podrobneje opisati na blogu, a ker na to ne gre staviti, zaenkrat dajem povezavo na članek v Wikipediji. Tak način spopadanja s staranjem lahko staranje v celoti odpravi in pomaga tudi ljudem, ki se že stari. Zaradi tega svoje prispevke namenjam prav SENS Research Foundation.

Vesoljski poleti so po mojem mnenju pomembni iz dveh razlogov. Prvi je, da smo ljudje trenutno naseljeni le na Zemlji, tako da katastrofa, ki prizadene Zemljo, lahko izbriše celotno človeštvo. O tem bi imeli kaj povedati dinozavri, če ne bi bili izbrisani, ljudje pa niti ne potrebujemo meteorja, saj imamo orožja za množično uničevanje. Drug razlog je, da je razvijanje sposobnosti za raziskovanje vesolje in pridobivanje novega znanja o vesolju za človeštvo bolj zdravo kot denimo razvoj boljših pametnih telefonov in aplikacij zanje. Raziskovanje vesolja navdihuje, spodbuja raziskovalnega duha, nas naredi ponosne na svoje dosežke, medtem ko telefoni in mobilne aplikacije življenje naredijo bolj udobno – vsekakor bi rekel, da je prvo za napredek človeštva boljše. Do zdaj sem svoje prispevke na tem področju namenil The Planetary Society (ki se ukvarja z raziskovanjem vesolja nasploh), The International Space Elevator Consortium (ki se ukvarja z gradnjo dvigala v geostacionarno orbito – bržkone najbolj učinkovitim načinom za spravljanje tovora in ljudi z zemeljskega površja v vesolje), The Mars Society (ki se ukvarja s človeškimi poleti na Mars) in lani Mars One (ki kani v kratkem poslati ljudi na Mars in ta podvig financirati s prodajo medijskih pravic – njihovi načrti morda niso na čisto trdnih temeljih, so pa precej akcijski in če že ne bodo prišli na Mars, upam, da bodo vsaj pritegnil več pozornosti od bolj umirjenih organizacij – kar je tudi pomembno).