Dogaja se

Pišem doktorsko disertacijo. To se dogaja že kar nekaj časa, ampak se nekako nisem mogel pripraviti do tega, da bi o dogajanju kaj napisal. Razlog za to pa je, da mi gre disertacija na živce, ker z njo zamujam. Sem namreč mladi raziskovalec, kar pomeni, da je državni mošnjiček za mojo mezdo razvezan štiri leta in pol, v tem času pa moram doktorirati. Mladoraziskovalstvo se mi izteče konec junija in ker bo faks moj izdelek gotovo prežvekoval lep čas, bi bilo zaželeno, da bi ga spisal do konca meseca. Izvedljivo, ampak težavno. Zdaj, ko sem zbral korajžo, bom o napredku še kdaj poročal.

Z Vadimom, dvema Islandcema in samim presvitlim šefom računalniškega oddelka Univerze v Alberti pišemo članek, ki ga kanimo poslati na konferenco AAAI 2007. Vsa stvar se je začela dokaj nedolžno: videti je bilo, da bom moral narediti nekaj ne preveč zapletenih poizkusov, pa bo – konec koncev je pri podjetju udeleženih dovolj ljudi, da na nobenega ne bi smelo odpasti preveč dela. Pa se je izkazalo, da je dela kar precej, je pa tudi res, da so rezultati boljši, kot smo pričakovali. Upajmo, da bomo imeli več sreče kot lani. Rok za oddajo člankov je pojutrišnjem, tako da se tole prav dolgo ne bo več dogajalo, je pa zato tele dni dogajanje toliko bolj intenzivno.

Določili so me, da bom pojutrišnjem na nekakšnem dnevu odprtih vrat trumi gimnazijcev razlagal, kaj na IJS počno odseki, ki se ukvarjajo z elektronskimi zadevami. To je neugodno iz več razlogov. Prvi je očiten in banalen: dela imam čez glavo in ne ljubi se mi. Drugi je, da za te odseke v glavnem sploh ne vem, kaj počno, in da mi večina očividno ne kani poslati strani predstavitve, k čemur so bili pozvani. Tretji pa je, da imata direktor Instituta in moj neposredni šef o predstavitvi nekoliko različne zamisli. Direktor (s katerim smo na temo dogodka imeli celo sestanek – prvič, da sem sploh govoril z njim) bi rad, da nas znanstvenike dijakom predstavim kot (dokaj) navadne ljudi, kot nekaj, kar lahko postanejo tudi oni. Moj šef si pa želi, da povem, da smo carji, ter da bi se kak dijak zglasil na našem odseku in z nami kako sodeloval (kar se mi ne zdi prav realistično pričakovanje, pa še delati reklamo za lastni odsek bi utegnilo biti malce neokusno).

Ker se najboljše prihrani za konec, naj nazadnje povem še, da je Jelka za dober teden prišla domov. Včeraj sva bila tule – poročilo in fotke sledijo.

Ja, dogaja se. Na delovnem področju čisto preveč. Sicer se bodo čez dva dni razmere nekoliko popravile, je pa tudi res, da našteto ni ravno izčrpen seznam opravil, ki mi visijo nad glavo.

3 odzivi na “Dogaja se

  1. Najslabše pri tem pa je da imaš srečo če imaš srečo 10% folka sploh zanima kaj govoriš. No če je dan odprtih vrat obstaja možnost da so tja prišli prostovoljno in je ta procent precej višji. Se spomnim takšnih obveznih ekskurzij iz gimnazije, zgledala so bolj tako, da smo imeli kakšno predstavitev in kakšno predavanja, ki ga večina ni poslušala, saj so bili prezaposleni z klepetanjem. Ko pa je predavatelj rekel “Še kakšno vprašanje!” so se vsula vprašanja direktno iz učnega lista (ki naj bi ga naslednji dan za oceno oddali v šoli), na katere je vsa odgovoril že v zadnjih 2 urah. V tistem trenutku sem vedno pričakovala, da bo predavatelj zgubil živce (vsaj jaz bi jih), ampak se kaj takega ni zgodilo.

    Veliko uspeha z doktorsko disertacijo, pa še malo sreče da boš varen pred tistimi presenečenji, ki jih v takih trenutkih nihče noče. V gimnaziji se mi to , da je kdo doktor, ni zdelo posebno težavno doseči. Danes pa občudujem že vse tiste, ki jim je uspelo prilesti do inženirja.

  2. Without “weird” – that would be “dvema čudaškima Islandcema”. I’ll make sure to add it next time. 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja