Hiša je pretežno sezidana (do tretje gradbene faze manjka še streha), tako da je skrajni čas, da povem, kako se je to zgodilo. Kajpak se je bilo najprej treba odločiti, iz česa zidati. Da iz opečnih zidakov, sem zapisal že pred časom, vendar je tudi teh cel kup. Izbiro je nekoliko omejila odločitev, da bodo zidovi debeli 25 cm. Manj kot 24 cm prepovedujejo predpisi, več pa le trati prostor, da ne omenjam, da bodo skupaj s toplotno izolacijo zidovi že tako ali tako polmetrski. Tradicionalna debelina je sicer 29 cm, nekateri pa uporabijo še debelejše toplotnoizolativne zidake, vendar v tem ne vidim posebnega smisla, saj izolira bolje in ceneje namenska izolacija.

Pri opečnih zidakih imamo tri glavne možnosti. Prva so navadni zidaki v večjih in manjših izvedbah. Večje izvedbe naj bi pripomogle k hitrejši gradnji, čeprav to pri zidovih z veliko okni in drugimi nepravilnostmi verjetno ne drži. Pri nas jih ponujajo Wienerberger in Goriške opekarne ter nizkocenovnika Leier in Unitherm. Menda sta nizkocenovnika čisto v redu, zidaki Goriških opekarn pa izstopajo po nekoliko večji trdnosti. Naslednja možnost so toplotnoizolativni zidaki, ki so – kdo bi si mislil – nekoliko bolj izolativni od navadnih, sicer jih pa ponujajo ista podjetja kot navadne. Kako se doseže ta večja izolativnost, povsem točno ne znam povedati, a mislim, da pripomore tako drugačna razporeditev odprtin v opeki, kot tudi primesi glini (mislim, da se vanjo zameša nekaj, kar pri žganju zgori in tako ustvari mehurčke). Vsa ta opeka se veže z navadno malto (ali termomalto, ki malenkost poveča toplotno izolativnost in je menda precej dražja, tako da je njena smiselnost vprašljiva). Tretja možnost pa so brušeni zidaki, ki so enako ali bolj toplotno izolativni kot nebrušeni izolativni, a se ne vežejo z navadno malto temveč se lepijo z lepilom. Pri nas je gotovo najbolj znan ponudnik tovrstnih Wienerberger z zidaki Porotherm profi, vendar jih Čehi očitno obvladajo bolje: KM Beta (zastopnik) dela zidake, ki so malenkost slabši od Wienerbergerjevih a precej cenejši, Heluz pa take, ki so boljši in cenejši. Za oboje sem izvedel v povezavi z Masivno pasivno: o KM Beta so razmišljali najprej, vendar so pri obisku tovarne ugotovili, da njihova proizvodnja ni prav sodobna in da tudi kakovost zidakov ni najboljša (so razpokani in ne čisto pravilnih oblik), nakar so se odločili za Heluz. Teh zidakov ne uporabljajo le sami, ampak jih je pri njih mogoče tudi kupiti.

V spodnji tabeli primerjam različne zidake (vsi podatki morda niso točni, ker sem primerjavo začel sestavljati že lani). Zadnji stolpec kaže približno ceno (brez DDV) za zidake z vezivom in s toliko dodatne toplotne izolacije (grafitnega EPS), da dosežemo vrednost 0,14 W/(mK) – po tem stolpcu je zidake najbolj smotrno primerjati. Obsežnejša tabela je pa na voljo tule.

Iz tabele se hitro vidi, da zidaki naših največjih dveh proizvajalcev – Goriških opekarn in Winerbergerja – niso smiselna izbira. Glede na to, da ima po mojem mnenju lepilo prednost – z njim se zida bolj naravnost – so najboljša izbira zadnji dvoji, sploh ker so KM Beta skoraj najcenejši od vseh. A na koncu smo sledili mnenju Pasivne masivne in se odločili za Heluz. Zidarji so jih ocenili za v redu, malo so okarali le njihovo ravnost – spodnje in zgornje stranice so v redu, ostale pa so malo napihnjene. Pri Pasivni masivni so tudi dejali, da lepilo, ki se namaže po celi površini zidakov, zapre odprtine v njih, kar pripomore k zrakotesnosti, saj se zrak po zidovih ne more prosto gibati – to naj bi bila prednost pred porotherm profi, kjer se lepilo nanese le v dveh pasovih. Vendar po mojem mnenju to lahko dosežejo le superzidarji, ki lepilo po namažejo popolno, medtem ko običajnim to ne uspe povsem.