Arhiv kategorij: Čtivo

Teden knjige 2006

23. aprila je svetovni dan knjige, kar si je menda leta 1995 izmislil UNESCO. Datum je bil izbran, ker so na ta dan leta 1616 umrli Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega (za slednjega do danes nisem nikoli slišal, ampak Wikipedia pravi, da je bil priznan perujski pesnik in pisatelj, ki je dosti pisal o Inkih).

Na Zvezdi v Ljubljani na teden okrog tega dneva postavijo stojnice s knjigami in tudi letos je bilo tako. Včeraj sem se šel malo sprehodit med njimi. Obseg je bil običajen in ponudba tudi: leposlovje, otroška literatura, razna ‘duhovna’ jajca in veliko družboslovja. Ne vem, zakaj je nedružboslovna literatura tam vedno slabo zastopana. Kot ponavadi si tudi nisem mogel kaj, da ne bi nekaj kupil – tokrat je bil to Ivanhoe, za katerega sem odštel celih 630 SIT (ja, tile Penguinovi klasiki so sila poceni). Poleg stojnic je stal oder, na katerem sta dva tipa muzicirala. Bilo pa je to muziciranje nadvse neblagoglasno, čeprav gotovo zelo umetniško. Upam, da v prihodnje takim ne bodo pustili blizu.

The Illuminatus! Trilogy

The Illuminatus! Trilogy Roberta Shea in Roberta Antona Wilsona je ena hudo zmedena knjiga. Zgodba skače v času naprej in nazaj, brez opozorila menja prizorišča, včasih uporablja prvo osebo in včasih tretjo … Dodatno bega veliko število nastopajočih, tako da včasih nisem vedel, ali sem neko osebo že srečal, pa sem le pozabil, kdo je, ali jo srečujem prvič, pa se avtorja nista potrudila, da bi jo uvedla, ali je mogoče kaka javna oseba, ki je zgolj meni neznana, ker pač premalo vem o ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zgodba se začne s preiskavo eksplozije v pisarni nekega levičarskega časopisa in zdi se, da so vpleteni illuminati, starodavna in mogočna skrivna organizacija. Kmalu se bralec znajde na krovu zlate podmornice Hagbarda Celina, ki je vodja razkolniškega gibanja (trilogija precej črpa iz Principe Discordie) in nasprotnik illuminatov. Avtorja ga nato popeljeta v Atlantido, pojasnita jetije in umor Kennedyja, se ukvarjata z biološkimi orožji, ki jih razvija ameriška vojska, zatrdita, da sta Necronomicon in Lovecraftovo pisanje nasploh resnična ter postrežeta še s kopico zarot. Zgodba doseže vrhunec na rokovskem koncertu v Ingolstadtu, kjer se med drugim pojavijo nemrtvi nacisti in sam Hitler.

Avtorjema je treba priznati, da sta v zgodbo zelo spretno vpletla množico dejstev, (urbanih) legend in koščkov drugega leposlovja, tako da je bralcu nemogoče ugotoviti, kaj je res in kaj ne (sploh ker je tudi zgodba sama polna preobratov in protislovij). Takisto sta precej spretna z numerologijo in človek skoraj začne verjeti v razkolniški zakon peteric (ki ne pravi nič drugega, kot da je vse povezano s številom pet).

Trilogija se prav pretirano resno ne jemlje, vseeno pa ni zgolj zbirka kozlarij. Je tudi satirična kritika družbe, posebej oblasti, in občasno postreže s kako modro mislijo, kot je denimo SNAFU principle: “True communication is possible only between equals, because inferiors are more consistently rewarded for telling their superiors pleasant lies than for telling the truth.” Zagovarja precej hipijevskih idej, vključno z rabo drog in svobodnega seksa. Zavzema se tudi za anarhizem, vendar se z njegovimi očitnimi problemi ne ukvarja.

Vseeno pa recenzija trilogije, ki je vzeta kar iz trilogije same (kjer nastopa kot recenzija neke druge knjige), ne zgreši preveč:

“It’s a dreadfully long monster of a book, […] and I certainly won’t have time to read it, but I’m giving it a thorough skimming. The authors are utterly incompetent – no sense of style or structure at all. It starts out as a detective story, switches to science-fiction, then goes off into the supernatural, and is full of the most detailed information of dozens of ghastly boring subjects. And the time sequence is all out of order in a very pretentious imitation of Faulkner and Joyce. Worst yet, it has the most raunchy sex scenes, thrown in just to make it sell, I’m sure, and the authors – whom I’ve never heard of – have the supreme bad taste to introduce real political figures into this mishmash and pretend to be exposing a real conspiracy. You can be sure I won’t waste time reading such rubbish.”

Tako moram kljub temu, da je knjiga pridobila kulten status in da ji zanimivosti ni moč oporekati, reči, da mi ni bila najbolj všeč. Kot prvo ji je zaradi hude zmedenosti mestoma težko slediti, kot drugo pa je precej zaznamovana s krajom in časom nastanka, to je ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Verjetno bi kak ostarel hipi v njej užival, jaz pa žal nisem mogel.

Principia Discordia

Principa Discordia or How I Found Goddess, and What I Did to Her When I Found Her je sveta knjiga, hm, recimo razkolništva (kar je zmerno posrečen prevod za discordianism). To je verstvo, ki je bilo izumljeno za hec, kot ilustracija dejstva, da so verstva nekaj, kar izumljajo ljudje. Razkolništvo je približno tako konsistentno in ne dosti manj smiselno kot katerokoli drugo verstvo (pravzaprav je bolj smiselno od marsikaterega). Od običajnih verstev se razlikuje predvsem po tem, da so slednja precej resnobna, razkolništvo se pa ne jemlje pretirano resno. Kar je kvečjemu vrlina – denimo ljudi, ki se jemljejo preresno, pogosto ne maramo preveč, mar ne?

Knjiga je precej zabavno čtivo, se pa v njej najde tudi kaka čisto zares modra misel. Kdor si jo želi prebrati, lahko to stori na spletu. Knjižna različica, na katero sem dal povezavo na začetku, ima sicer nekaj dodatne vsebine in mnogo ilustracij, ampak se da shajati tudi brez tega.

Principa Discordia je bila navdih precej bolj znani The Illuminatus! Trilogy. Dotično ravno berem in bom seveda poročal o njej, ko končam. Principii podobno delo je še The Book of the Subgenius, le da je slednje daljše in bolj dolgočasno (zato mi pa že kako leto napol prebrano leži na polici).

Revelation Space – Redemption Ark – Absolution Gap

Revelation Space, Redemption Ark in Absolution Gap so trilogija britanskega avtorja Alastairja Reynoldsa (hm, vsaj do zdaj sem ga imel za britanskega, ampak očitno že precej let živi na Nizozemskem – kaj pa vem, kam bi ga vtaknil). Začne se z arheološkim izkopavanjem ostankov nezemeljske civilizacije, ki je iz neznanih razlogov izumrla. Glavni arheolog je prepričan, da je bila iztrebljena in da podobna usoda grozi tudi človeštvu. Seveda se izkaže, da se ne moti – in za povrh postreže še z razlago Fermijevega paradoksa.

Vesolje, v katerm se knjige odvijajo, je precej domišljeno. Kar mi je posebej všeč, je, da si bralec za tehnološke izmisleke – vsaj človeške – po večini lahko vsaj približno predstavlja, kako naj bi delovali, in da se zdijo verjetni. To med drugim pomeni, da ni potovanj z nadsvetlobno hitrostjo, ki jih pisatelji vse preradi uporabljajo, da se izognejo zapletom, ki jih prinašajo desetletja trajajoča medzvezdna potovanja.

Vtisi o človeški plati so žal mešani. Nekateri liki so zelo zanimivi ter se s časom spreminjajo in razvijajo. Drugi pa niso najbolj prepričljivi in kar nekaj dejanj je slabo motiviranih, malo verjetnih. Se mi zdi, da ze tem trpita predvsem drugi dve knjigi.

Zgodba je velikopotezna in začinjena s primerno količino podrobnosti, da bralca pritegne. Nekateri elementi so sicer malenkost privlečeni za lase, vendar ji nasploh v prvih dveh knjigah ne morem dosti očitati. V zadnji se pa na žalost nekoliko vleče in konec je … nezadovoljujoč. Vsaj zame – po skoraj 2.000 straneh sem si želel katarze, pa je nekako ni hotelo biti. Kljub hibam moram reči, da je trilogija precej dobra – priporočam.

The Farseer Trilogy

Je delo pisateljice Robin Hobb (ja, za tem imenom se skriva ženska; pa zanimivo spletno stran ima, čeprav dokaj nepraktično) in jo sestavljajo knjige Assassin’s Apprentice, Royal Assassin in Assassin’s Quest. Pripoveduje zgodbo FitzChivalryja, nezakonskega sina prestolonaslednika, čigar oče zaradi sramote prestol prepusti mlajšemu bratu Verityju, sina pa izroči v vzgojo svojemu konjušniku. Kralj da mladeniča izučiti za morilca, ki zanj opravlja bolj kočljive diplomatske (in manj diplomatske) posle. Dela mu ne manjka, saj kraljestvo oblegajo napadalci z morja, poleg tega pa mu preti notranji razkol. Že kot deček FitzChivalry premore naravno magijo, povezanost z živalmi, ki pa mu prinaša vsaj toliko težav kot koristi, saj med ljudmi velja za nekaj umazanega, prezira vrednega. Ko se ugotovi, da je zmožen tudi bolj vzvišene magije kraljeve družine, pa za povrh postane še tarča spletkarskega princa Regala.

Trilogija je po eni strani dokaj tradicionalno fantazijsko čtivo: srednjeveško prizorišče začinjeno z magijo, gozeča nevarnost in osrednji junak, ki se z njo spopade. Po drugi strani pa protagonist ni heroj, ki z levo roko kolje zmaje, ampak je zelo človeški, dostikrat ga je strah in marsikaj mu spodleti, čeravno opravi tudi svojo mero junaškh dejanj. Njegovo poreklo mu je bolj v breme kot v korist in magija, s katero je obdarjen, predvsem prekletsvo. Razklan je med službo kralju in deželi ter sledenju lastnim ciljem, ker je pomembna tema trilogije, predvsem zadnjega dela, in precej spodobno obdelana.

Svet, v katerem se zgodba dogaja, morda sicer ni pretirano inovativen, vendar je zelo prepričljivo predstavljen. Marsikatera podrobnost kaže na to, da avtorica dobro pozna preprosto življenje, kakršnega živijo njeni liki, kar ni tako presenetljivo, glede na to, da je mladost preživljala v divjini Aljaske. Ena od stalnic žanra pa je vendarle zamišljena na precej neobičajen (a ne napačen) način. Kaj to je, ne bom zapisal, ker se razkrije šele na koncu tretje knjige, bom pa rekel, da je ilustrator naslovnic bedak: čeravno skrivnosti ni nemogoče uganiti, je vseeno ne bi bil smel naslikati na platnice.

Sklep: trilogija ni nič revolucionarnega, je pa vseeno precej dobra. Priporočam.

Zgodbe iz Narnije

Odkar se potikam po Kanadi, v knjigarnah opažam na zelo očitnih mestih razstavljeno knjižno serijo C. S. Lewisa The chronicles of Narnia. Ponavadi jo imajo v kakih treh različnih izdajah, od katerih je najnovejša opremljena s slikami iz filma (to se je dogajalo še pred premiero – očitno je bilo že vnaprej sklenjeno, da bo film uspeh). Moram priznati, da mi gredo te slike iz filma malo v nos, ker namigujejo, da je prvi film in potem knjige. Kar z ekonomskega vidika utegne čisto držati, ni pa treba, da mi je všeč. O tržnem obnašanju knjigarn priča tudi dejstvo, da nisem nikjer zapazil izdaje v eni knjigi, ki stane nekajkrat manj od onih v sedmih knjigah. No, o mojem tržnem obnašanjo pa priča dejstvo, da sem dotično izdajo kupil na Amazonu. Hja, če se mudiš v državi, kjer te Amazon ne oskubi s poštnino, bi bilo kupovati drugje potratno.

Kot rečeno, sem si za novo leto ogledal film Zgodbe iz Narnije: lev, čarovnica in omara. Ta podvig me je stal ~1.900 SIT – ja, kino je pri nas glede na Kanado kar poceni. In niti dvorana ni bila kaj posebnega (sedeži v Koloseju so denimo bolj udobni), pa še sedežni red ni bil določen (mislim, da je to tu kar pravilo). Slednje gledalce spodbuja, da gredo v dvorano čim prej, tam pa jim potem predvajajo prikolice za prihajajoče filme. In ko napoči ura za začetek filma, kajpada zavrtijo še več prikolic. No, na srečo vsaj tako daleč še niso prišli, da bi reklame vrteli med filmom (za odsotnost subliminalnih sporočil pa ne jamčim).

Knjige še nisem prebral, tako da na moje mnenje o filmu ne vpliva, sem si pa ogledal serijo iz leta 1988, ki mi ni bile preveč všeč. Glavna slaba plat serije so obupni (ampak zares obupni!) posebni učinki in tu je film – po pričakovanjih – zelo soliden. Tudi sicer mu ni mogoče očitati kakih strašnih napak, a po drugi strani tudi v nobenem pogledu ni odličen. Lik, s katerim bi se bržkone dalo narediti največ, je Edmund, vendar ni zadovoljivo predstavljen ne njegov odnos do starejšega brata in ne do čarovnice, tako da je njegovo obnašanje nekako slabo motivirano. Po mojem bi moral biti prikazan kot malce zoprn in trmoglav a vendarle ne napačen dečko, ki ima poln kufr starejšega brata in iz gole kljubovalnosti noče videti, da je čarovnica pravzaprav zlobna. Namesto tega pa naredi vtis bednika, ki družino proda za par kosov ratluka. Čarovnica, ki ji gre vloga zlobne vladarice odlično od rok, pa pri srečanju z Edmundom popolnoma pogori, saj bi moral biti prijazna in zapeljiva, je pa le slabo prikrito dalje zlobna. Ta plat se mi zdi, da je bila v seriji boljša. Še ena tema, ki ni posrečeno predstavljena, je reakcija otrok na vstop v pravljični svet. Lucy je sicer svoji starosti primerno navdušena, Susan se nekaj trudi s skepso, a me ni ravno prepričala, Peter je pa sploh obupno mlačen. In tudi Petrova preobrazba iz navadnega mladeniča v junaškega borca je privlečena za lase, čeprav priznam, da je to izpeljati težavna naloga. Me zanima, kako je uspelo Lewisu.

Kljub temu, da nad filmom nisem najbolj navdušen, pa nič ne dvomim, da mastno služi, in tudi ocena 7,5 na IMDBju priča, da se gledalci nad njm ne zmrdujejo preveč. Kar je po eni strani dobro, ker sem prepričan, da bodo naredili film po še kaki narnijski knjigi, po drugi pa slabo, ker ne bodo imeli razloga, da bi se potrudli narediti boljšega.

Terry Goodkind je pezde

Prebral sem zadnji dve knjigi v njegovi seriji Sword of Truth (Naked Empire in Chainfire, osmo in deveto) in nisem preveč zadovoljen. Pravzaprav sploh nisem zadovoljen. Pa ne vem, ali me bolj jezi Goodkind, ker je serijo izpridil, ali sem bolj jezen nase, ker jo še kar naprej berem (in celo kupujem). Sem se pa z obojim že nekako sprijaznil. Kvarjenje serij je itak priljubljen konjiček piscev fantazijske literature. Najboljši primer je bržkone Jordan in njegov Wheel of Time, menda pa celo zadnja knjiga v Song of Ice and Fire ni najbolj posrečena, čeprav se je zdelo, da Martin ne bo podlegel prekletstvu žanra. No, pa Martina ne bom obsodil, dokler njegovega najnovejšega umotvora ne preberem, Jordanova malopridnost pa ni vprašljiva, čeravno zadnje knjige takisto še nisem prebral, ker traja že kakih pet delov. Ampak če serijo enkrat začnem, seveda ne zdržim, da je ne bi prebral do konca – čeravno s tem podpiram točno tako molzenje serij v nedogled, nad kakršnim tule bentim.

Goodkind torej. Sword of Truth ni prav sijajen že od tretje knjige dalje, čisto ga je pa Goodkind zavozil s šesto, kjer si prav nemarno izposoja ideje Ayn Rand. S temi idejami ni nič prav hudo narobe, vendar si zaslužijo malce tehtnejšo obravnavo, kot je je zmožen Goodkind, pa tudi v fantazijsko literaturo se mi zdi, da ne sodijo najbolj, vsaj ne brez primerno prefinjene predstavitve. V zadnjih dveh knjigah se Goodkind takisto neprestano ukvarja s temami, kot so vrednost življenja, pravica posameznika do sreče in uživanja sadov svojega dela itd., vendar tem temam bodisi ni dorasel kot pisatelj, bodisi meni, da jim bralci niso, tako da se vse skupaj izrodi v ponavljanje floskul. Poleg tega pa se očitno boji, da bo postal dolgočasen, če ne bo v vsaki knjigi v svoj svet uvedel kake povsem nove reči, ki nima ničesar opraviti z dozdaj opisanim. Saj ne rečem, kak Jordan nazorno pokaže, da se to res lahko zgodi, vendar Goodkindova rešitev ni kaj prida, ker njegov svet naredi neprepričljiv. Fantazijski svet je prepričljiv, če bralec spozna množico podrobnosti, ki se dopolnjujejo v nekakšen sistem, ne pa, če ga sestavlja tisoč nepovezanih (ali pa neprepričljivo povezanih) čudes.

In ko bo izšla deseta knjiga, jo bom kajpada spet kupil. Kako sem beden.

Imenik in zemljevid

Pred kakim tednom sem tale blog dodal v imenik si.blogs (za kar se mi sicer zdi, da ni povzročilo ravno kakega hudega navala obiskovalcev – najbrž sem dolgočasen). Danes sem mu dodal še podatke o moji lokaciji, tako da bi se moral pravilno prikazati na imenikovem zemljevidu. Pri dodajanju sem si pomagal z nadvse priročnim Geo Pluginom za WordPress (WordPress je softver, ki ga uporabljam za blogovanje). Da sem našel koordinate, kjer pišem, sem si pa namestil Google earth. Program sem sicer poznal, ampak si ga do zdaj nisem nikoli temeljiteje ogledal – zdaj, ko sem si ga, moram priznati, da je precej kul. Ne dosega še ravno Eartha, je pa vsekakor korak v pravo smer (mimogrede, berite Snow Crash – je odličen).