Arhiv kategorij: Delo

Nazaj s Sicilije

V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!

Evropskoprojektne prigode

Trenutno sedim v prostorih Evropske komisije, kjer imamo zaključno recenzijo projekta Commodity12. To je projekt, ki smo se mu priključili pred dvema letoma (takrat je bil na voljo poseben razpis za priključitve obstoječim projektom). Celoten projekt se ukvarja s spremljanjem sladkornih bolnikov  s senzorji in mobilnim telefonom, pošiljanjem podatkov na strežnik, prikazom teh podatkov zdravnikom (in bolnikom) ter proženjem opozoril ob posebnih dogodkih; na IJS pa smo zanj razvili metode za analizo aktivnosti bolnikov s senzorji. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil projekt pred štirimi leti, ko je bil prijavljen, dokaj kul, dandanes pa ni več tako zelo, saj je bil razvoj senzorjev in mobilnih aplikacij od takrat bliskovit – vključno s takimi za sladkorne bolnike. To kaže, da smo se ukvarjali s pravimi rečmi (in morda k temu bliskovitemu razvoju celo kaj prispevali), kaže pa tudi, da so evropski projekti včasih malce nerodna reč, saj bi bili morali Commodity12 med tekom prilagajati razmeram na trgu, kar pa ni mogoče iz formalnih razlogov in je izredno težko iz organizacijskih, saj bi zahtevalo preusmeritev konzorcija desetih partnerjev, ki ima precejšnjo vzrajnost in raznolike poglede.

Recenzije evropskih projektov so hecna reč: po eni strani gre za resne raziskave in razvoj ter velike denarje, tako da morajo tudi recenzenti svoje delo vzeti resno, po drugi strani se pa lahko sami kdaj znajdejo v vlogi recenzirancev, tako da prehuda strogost morda ni v njihovem interesu. Eden izmed naših recenzentov se je nemudoma spotaknil ob hibo projekta, ki sem jo že omenil – da je z vidika bolnika malo za časom. Sicer smo mu pojasnili, da ima kljub temu pomembne odlike – predvsem standardiziranost in modularnost, ki omogočata enostavno prilagoditev novim senzorjem in ki ju naprave in aplikacije na trgu nimajo, vendar ga po mojem nismo čisto prepričali. Naslednjič je začutil potrebo, da pokaže tečnobo z očitkom, da smo imeli premalo tehtne razloga za mišljenje, da bo nek poizkus dal dobre rezultate. Razlogi so bili res zmerno tehtni in tudi rezultati niso bili prav sijajni, ampak glede na enostavnost poizkusa ga je bilo bistveno bolj smiselno narediti kot pa vnaprej poizkušati uganiti, kako se bo obnesel. Tretjič  je pa udaril na koncu, ko je izjavil, da je s projektom konec in da se zdaj z razvitim sistemom kaj dosti ne bo več dogajalo. To je lahko celo res, vendar projekt Commodity12 kaže dokaj močne znake, da nekatere njegove komponente bodo ugledale trg, kar je več, kot lahko rečem za večino evropskih projektov, s katerimi sem imel opravka. Skratka, možakar ni dajal vtisa, da bi se dostikrat znašel na drugi strani recenzije. Ostala dva recenzenta sta bila pa bolj prijazna – eden s smiselnimi in netečnimi vprašanji, drugi pa s pretežno tišino (edino pri vprašanju trženja rezultatov projekta je malo positnaril). Na koncu so projekt ocenili kot sprejemljiv, ker je, hm, sprejemljivo, in nam naložili še nekaj popravkov, kar je tečno, ampak bomo menda preživeli.

Pred nedavnim pa se je zgodilo še nekaj omembe vrednega (in precej več kot le sprejemljivega) evropskoprojektnega – sprejet je bil projektni predlog, ki sem ga koordiniral, tako da če se pred podpisom pogodbe ne zgodi kaj katastrofalnega, bom postal koordinator evropskega projekta Obzorja 2020.  To je jako imeniten dosežek, ki je zahteval par mesecev napornega sestavljanja in krotenja konzorcija ter priprave 100-stranskega projektnega predloga, kakršnih potem sprejmejo manj kot 5 %. Se pa bojim, da mi bo kljub temu prinesel več sivih las kot slave in bogastva (sploh slednjega se ne nadejam kaj dosti). Projekt bo razvijal sistem za pomoč bolnikom s srčnim popuščanjem, kaj več o vsebini pa kdaj drugič. Prvi korak po sprejetju projekta je priprava pogodbe z Evropsko komisijo, kar pomeni, da je za začetek v njihov spletni portal treba vnesti vsebino projekta (v malenkost drugačni obliki kot v projektnem predlogu) in administrativne podatke partnerjev. Tu smo že naleteli na prvi zaplet – eden izmed partnerjev je pri prijavi projekta uporabil napačen račun, drugi pa nima popolnega dostopa do svojega računa in ne more vnesti vseh podatkov. Vendar smo te težave že skoraj rešili in gremo novim zmagam (in zapletom) naproti.

Nezdrava ljubezen do papirja

Kadar naša država proizvede razpis, kakršen je tale, bi se spodobilo, da bi potem zasadila drevo ali dve. Za pridobitev do 70.000 EUR je namreč treba oddati:

  • vsebinski obrazec (pri projektu, ki sem ga oddal jaz, dolg 37 strani, od katerih polovica pove koristne reči, ostala polovica pa bodisi na drugačne načine isto kot prva polovica, bodisi reči, ki so pri tako majhnih projektih odveč – seveda so te reči predpisane in se jim ni mogoče ogniti);
  • eno Excelovo preglednico s petimi zavihki in še po eno s šestimi za vsakega partnerja (obe predvsem na več različnih načinov obravnavata finance, kar nudi lepe možnosti za pomoto, bi ju pa brez škode nadomestili z eno preglednico z morda dvema zavihkoma);
  • štiri dodatne obrazce, nekatere po enega za vsakega partnerja (njihova koristnost ni očitna, a z njimi vsaj veliko dela ni);
  • konzorcijsko pogodbo (na kateri je treba zbrati podpise vseh partnerjev, kar logistično ni povsem enostavno in bi zlahka počakalo na morebitno sprejetje projekta);
  • izpis iz Ajpesa za vsakega partnerja (človek bi pomislil, da ima država vpogled v Ajpes in tega ne potrebuje, a bi se očitno motil).

Vse te papirje je treba natisniti v treh izvodih (in priložiti CD z elektronsko različico), kar nanese za zajeten fascikel. Ker je oddanih projektov bržkone kakih 100, je zanje gotovo storilo bridki konec vsaj eno drevo. Če dodamo še vse tiste speštane dinozavre, ki so izpuhteli v nebo med proizvodnjo in prevažanjem teh silnih papirjev, pa lahko dodamo še eno drevo, da veže nastali CO2. Seveda je še hujše od tratenja papirja to, da tako prijavitelji kot ocenjevalci za prijavo porabijo dvakrat preveč časa – gre za mnogo visokoizobraženih ljudi, ki so plačani z javnimi sredstvi in ki bi svoj čas gotovo lahko porabili bolje. Sploh pri tistih prijavah, ki na koncu niso sprejete. In te izgube niti s sajenjem dreves ni mogoče popraviti.

Ubicomp, Zürich

Trenutno se mudim na konferenci Ubicomp v Zürichu. Tema konference so senzorji in raučnalniške naprave na telesu in v prostoru, interakcija z njimi ter analiza podatkov. Nekaj opažanj:

  • Bil sem že na precej konferencah in tale je ena najboljših (če ne kar najboljša): ob vsakem trenutku se dogaja kako zanimivo predavanje, znaten delež je neposredno koristen za moje delo in znaten delež je kul. Kaj pomeni kul, kažeta spodnja dva primera (ki sicer niste posebej koristna zame).
  • Non-contact haptic (dotični) feedback – človek ne bi pomislil, da je to mogoče, ampak bi se motil. Da se namreč izvesti z zračnimi vrtinci (take vrste reč kot dimni obročki, ki jih znajo puhati nekateri kadilci): na razdaljo 2-3 m se z njimi da človeka “dotakniti” zelo natančno in jasno zaznavno.
  • Senzorje se da obesiti ne le na ljudi, ampak tudi na pse. S pomočjo senzorjev ugriza, potega in gibanja lahko komunicirajo z ljudmi in celo upravljajo naprave. Glavni namen dela je službenim psom in podobnim omogočiti bolje opravljati svoje delo. Je pa en pes spremljal predavateljico in na koncu predstavitve sam menjal prosojnice.
  • Verjetno nikjer na svetu, razen morda pri Googlu, ni mogoče videti toliko ljudi, ki bi nosili Google glass. Se pa najdejo tudi udeleženci, ki nosijo kaj bolj eksotičnega – en Japonec ima neko čudo na glavi, tri uram podobne zadeve na eni roki in še eno zapestnico na drugi roki.
  • Ne vem, ali sem bil že kdaj na konferenci s tako visoko kotizacijo: >1000 USD. Sicer z rednimi kotizacijami subvencionirajo študentske, ampak še vedno je drago. Ker se temu nisem čudil le jaz, so organizatorji objavili, kako so denar porabili: več kot pol za hrano! Res je hrana v Švici svinjsko draga, a v tem primeru bi nas lahko malo manj hranili, pa nam vseeno ne bi bilo hudega.
  • Švicarji so verjetno ravno tako znani po čokoladi kot Belgijci, ampak se mi zdi, da je ne jemljejo tako resno: trgovine so bolj sproščene, več je poudarka na pisani embalaži in zanimivih oblikah … So pa švicarske cene nemarno zasoljene – Belgija ni ravno poceni država, vendar je dobra čokolada tam cenejša. Moj glas gre Belgijcem.

Kiropraktika v Kortrijku

Za novo leto sem se vrnil v domovino, ampak sem bil hudo zaposlen z družino (primarno in sekundarno), prijatelji in službo, tako da se nisem nič oglasil. Zdajle sem pa spet na poti – na sestanku projekta Chiron v Kortrijku v Belgiji. Kot ponavadi na projektnih sestankih se tu dogaja marsikaj ne pretirano zanimivega, imamo pa dostop do interneta, tako da izkoriščam priliko za zapis v blog.

Projekt Chiron je gromozanska zver z okrog 30 partnerji, katerega cilj je ustvariti infrastrukturo za hrambo in uporabo podatkov o bolnikih ter spremljati njihovo stanje s senzorji. Slednje spada v ambientalno inteligenco, naše priljubljeno področje, in naloga IJS je s pomočjo senzorjev ugotavljati, kaj bolnik trenutno počne. Videti je, da je tisto, kar bo na to temo za projekt nujno narediti, kar naredljivo, dalje se bomo pa lahko zabavali z rečmi, ki za projekt morda niso nujne, so pa zanimive. Malce skrb zbujajoče je le, da se bo po vsem videzu treba ukvarjati s programiranjem senzorjev in mobilnih telefonov, za kar nismo ravno strokovnjaki, ampak tudi to se zaenkrat zdi obvladljivo.

Chiron je zame posebej pomemben projekt, ker njegov institutski del vodim jaz. Glede na to, da se je projekt začel lanskega marca, mene pa lani ni bilo v Sloveniji, je to pravzaprav malce nerodno, ampak mislim, da do zdaj niti ni bilo jasno, kaj točno naj bi v projektu delali, tako da prehude škode ni. Je pa res, da bo zdaj treba pošteno zagrabiti za delo. Da se je projekt začel bolj zložno, ima še en razlog: del denarja prihaja od EU, del pa od držav, od koder so projektni partnerji, in podpisovanje pogodb s slednjimi je hudo mukotrpno – v Sloveniji se nam je posrečilo lani jeseni (kar pravzaprav pomeni, da smo do takrat lahko na projektu delali le na lastne stroške), v nekaterih državah pa sploh še niso podpisane. To dvojno financiranje ima tudi druge zabavne posledice, o katerih sem že pisal.

Kortrijk je hecen kraj: ulice so večino časa prazne, veliko restavracij in trgovin je zaprtih in nasploh na trenutke daje vtis mesta duhov. V Wikipediji se hvali z dvema znamenitostima z Unescovega seznama svetovne dediščine. Prva je zvonik na glavnem trgu, druga pa béguinage, nekakšno mesto v mestu, kjer so v srednjem veku živele skoraj-nune (ženske, ki so se ogradile od sveta in posvetile bogu, ampak ne tako temeljito kot prave nune, pa tudi neposredne zveze s cerkvijo niso imele). Obe znamenitosti sta čisto blizu mojega hotela, tako da sem si ju kajpak ogledal. Žal nista nista prav spektakularni, kar je morda povezano s tem, da sta na Unescovem seznamu skupinsko – skupaj z drugimi flamskimi zvoniki in béguinagi.

Famozni zvonik
Béguinage
Nekaj, kar je najbrž gledališče, nisem pa o tem čisto prepričan
Stolpa Broel

Grozote financiranja znanosti

Pred par dnevi sem izvedel, da smo pri nekem projektu, ki se delno financira iz Evrope in delno iz Slovenije, v finančni načrt za evropske ustanove zapisali znesek 221.331 EUR, v finančni načrt za naše ministrstvo pa 221.320 EUR. Zavoljo te razlike 11 EUR smo z ministrstva dobili precej dolgo e-pismo z osmimi priponkami, v katerem nam razlagajo, kako moramo popraviti dokumentacijo, da se bo vse ujemalo. Čas, ki smo ga porabili za dogovarjanje o tem in popravljanje, je zanesljivo vreden vsaj desetkrat toliko, kot znaša ta nesrečna razlika. Da ne omenjam, da je prav mogoče, da vsega denarja itak ne bomo mogli izkoristiti, ker ministrstvu ne bomo uspeli predložiti ustreznih dokazil o njegovi porabi. Če prav razumem, bi namreč od nas radi vse račune za režijske stroške, katerih del odpade na projekt. Recimo račun za popravilo stranišča, ki se porazdeli po vseh projektih na IJS in od katerega 17 centov odpade tudi na naš projekt (malce karikiram, ampak se bojim, da prav daleč od resnice nisem). Kdo je kriv, da so stvari tako hudičevo zapletene, seveda ne vem. Na ministrstvu so nam šli pri temle projektu v nekaterih pogledih zelo na roke, za kar sem jim hvaležen. To sicer ne pomeni, da nam v drugih pogledih življenja ne grenijo prav oni, je pa ravno tako možno, da so za vso godljo krive kake evropske ustanove (v nekaterih primerih mi je že prišlo na ušesa, da so v Evropi bolj zahojeni kot pri nas). Vsekakor je tule nekdo nesposoben, zloben ali oboje – in to kar precej. Ko pride revolucija, bodo šli taki pred zid!

Seveda tale projekt ni edini, pri katerem je žongliranje s financami zapleteno. Pravzaprav ne vem, ali imamo kak projekt, pri katerem ni. Povsod nastopajo predpisani zneski za posamične kategorije stroškov in predpisana števila oddelanih ur za posamične dele projekta, povsod nastopajo delavci z različno dragimi urami, katerih točna cena dostikrat do končnega obračuna ni znana, večinoma Evropa/država projekte financira delno, preostanek je pa treba financirati z drugimi projekti (pri čemer obstajajo različne pravila, kateri projekti se za to smejo uporabiti), na koncu je pa treba vse skupaj zložiti tako, da zadostimo vsem omejitvam glede stroškov in oddelanih ur. En kolega je postopek primerjal z reševanjem sudokuja in primerjava je zelo umestna, le da si pri sudokuju lahko dokaj prepričan, da je rešljiv. In seveda je to le pol problema – potem je treba o porabi denarja in časa še ustrezno poročati, kar je lahko skrajno zahojen postopek, zaradi katerega tajnice preživljajo vikende v službi.

Kajpak se človek vpraša, zakaj so stvari take in ali bi lahko bile drugačne. Načeloma bi bilo dovolj, če bi za projekt dobili primeren znesek, nakar bi tisti, ki nam je denar dal, le preveril, ali smo projekt dejansko izvedli (del denarja bi pa zadržal do konca projekta in nam ga ne bi izročil, če bi bil projekt izveden slabo). Pri prijavi projekta bi morda navedli še grobo porabo denarja po kategorijah (plače, režija, oprema, potovanja)  in približno število potrebnih delovnih ur, da bi bilo laže oceniti, kakšen znesek je primeren. Vendar bi bile te številke pretežno informativne in le če bi jih krepko kršili, bi se morali zagovarjati. Poročanje bi bilo le toliko natančno, da bi se videlo, koliko se držimo prijavljene porabe po kategorijah in da z denarjem ne počnemo kaj neznanstvenega (recimo gremo na počitnice). Z vidika naročnika projekta naše morebitne počitnice sicer niso važne, če na koncu dobi, kar je naročil. A ker Evropa in država nista naročnika v tržnem smislu, ki želita prevzeti končni izdelek, ampak predvsem hočeta, da se z davkoplačevalskim denarjem uganja dobra znanost, nekaj preverjanja te vrste ni odveč (vsaj osnovnega, ki se da narediti brez pretiranega truda).

Seveda ni prav enostavno oceniti, kolikšen je primeren znesek za nek projekt, in takisto je težko oceniti, kako dobro je bil projekt izveden (in kakšne finančne posledice naj to ima). Sumim, da ravno zato, ker tisti, ki nam dajejo denar, ne znajo dobro presojati po vsebinskih kriterijih, postavljajo administrativne kriterije. Seveda pa slednji niso nikakršno nadomestilo za prve, saj preverjajo zgolj našo sposobnost žongliranja s številkami. Če recimo prikažemo, da smo oddelali ravno pravo število ur za ravno pravo ceno, to ne pove ničesar o tem, kaj smo v teh urah delali. Zaradi tega so zapleteni administrativni kriteriji nesmiselni in celo škodljivi, saj potratijo ogromno časa. Raziskovalci, ki se mučimo, da bi jim zadostili (in za knjigovodske akrobacije nismo usposobljeni), bi v tem času lahko raziskovali (kar je smisel našega dela, čeprav na to človek ob vseh neumnostih, s katerimi se mora ukvarjati, včasih skoraj pozabi). Uslužbenci raznih evropskih in državnih ustanov bi pa najbrž svoj čas tudi lahko porabili za kaj koristnejšega.

Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Ko sem se lotil prijave na oglas za podoktorec, sem najprej prilagodil svoj CV. Raziskovalne interese sem zapisal v takem vrstnem redu, da je bil prvi tisti, ki se je najbolje ujemal z oglasom, in jih formuliral tako, da so zveneli čim bliže področju podoktorca. Na enak način sem prilagodil svoje trenutne dejavnosti, ki sem jim tudi posvetil eno rubriko. Za to mislim, da ni čisto običajna sestavina CVjev, sem pa nekje prebral, da je priporočljiva, in če se poizkusim postaviti v kožo delodajalca, se mi zdi, da je koristna. Za povrh mi je dala priložnost, da sem omenil delo z genetskimi in proteomskimi podatki (ravno takrat sem se namreč ukvarjal s prijavljanjem nekega projekta na to temo), kar naj bi bil predmet mojega dela v Rostocku. Poleg tega sem popravil še kako malenkost, kaj dosti drugega pa s CVjem ni bilo storiti, saj pretežno obravnava dajstva, ki so, kakršna so. No, edino to sem še preveril, ali delodajalec želi seznam oseb, ki bodo napisale priporočilna pisma. Rostoški jih je, zato sem v rubriko references dal naslove svojega institutskega šefa, mentorja pri doktoratu in Vadima. Pri tistih delodajalcih, ki po teh osebah niso vprašali, sem pa zapisal, da so references available upon request. Moj nemški šef (Georg) je kasneje komentiral, da bi se bil lahko bolj pohvalil s pridobivanjem projektov (tega v CV nisem vključil, ker do takrat nobenega projekta nisem formalno vodil, čeprav sem kar precej prispeval k pridobitvi mnogih).

Naslednji korak je bil pisanje spremnega besedila. To je malce zahtevnejši opravek, saj mora biti spremno besedilo bolj prilagojeno oglasu. Načeloma se v njem razloži, zakaj sem ravno jaz posebej primeren za službo. V primeru, da nisem, to ni najlaže napisati, in tudi pri prijavi na podoktorec v Rostocku je bilo tako. Pomanjkanje izkušenj s področja bioinformatike sem skušal nadomestiti s hudo vnemo za tovrstno delo, splošno znanstveno odličnostjo in obvladanjem strojnega učenja (ki ga je oglas omenjal). Motivacijo za delo na področju bioinformatike sem razložil v duhu prejšnjega zapisa in očitno je to pri Georgu vžgalo. Znanstveno odličnost sem dokazoval s številom objav, ki jih res nimam prav malo (čeprav jih je kar nekaj bolj klavrnih). Obvladovanje strojnega učenja pa sem utemeljil z delom na dveh evropskih projektih, kjer smo ga uporabljali. Resnici na ljubo kljub temu prav silen strokovnjak za strojno učenje nisem, a toliko se že spoznam nanj, da se ravno osramotiti ne bi smel. Pri pisanju sem pazil, da se nisem nič zlagal, saj to kot prvo ni lepo, kot drugo bi me pa utegnilo tepsti, če bi me zasačili. Sem pa kajpak uporabil vso svojo spretnost sajenja rožic, ki sem jo pridobil pri pisanju raznih projektnih predlogov.

Odgovor na mojo prijavo je prišel precej hitro, še pred objavljenim rokom, kar se mi je zdelo spodbudno. Kasneje sem izvedel, da je bil Georg nekoliko v škripcih, saj je bil začetek letošnjega leta skrajni čas, da nekoga zaposli, iskal ga je pa v zadnjem trenutku, ker mu jo je bil prejšnji kandidat popihal. Zaposliti je bil nameraval nekega Indijca, ki je bil dva dni po prihodu v Rostock ugotovil, da je to tak strašen neindijski kraj, da v njem ni zdržati, in jo odkuril domov. Tako sem dobil povabilo na razgovor. Z Georgom sva ugotovila, da se bova najlaže dobila v Veitshöchheimu, ki je nekje na sredi med Slovenijo in Rostockom in kjer je možak imel nek sestanek. Tako sem se lepo oblekel (Nemci znajo biti resni okravateni tipi), se usedel v avto in odpeljal v ta kraj neizgovorljivega imena. Tam sem ugotovil, da Georg z resnostjo ne pretirava in da tudi okraveten ni (tako daleč, da bi si bil nataknil kravato, k sreči tudi sam nisem šel, saj ta kos oblačila iz dna duše preziram), tako da sva se čisto prijetno pogovorila. Malo me je pobaral o mojem preteklem dejanju in nehanju (vprašal ni nič prehudo groznega), malo mi je pa razložil delo, ki naj bi ga opravljal. Večinoma je govoril on, saj to rad počne. Na koncu je dejal, da je zadovoljen in da mi bo kmalu sporočil, kako se je odločil. Jaz pa sem – utrujen od vožnje in stresa – padel v posteljo (kasneje sem si privoščil eno pekočo azijsko večerjo – primerna doza čilija človeka lepo poživi). Naslednji dan sem si ogledal še veitshöchheimski (menda) slavni rokokojski vrt, ki pa v pozni jeseni ni bil prav pretresljiv.

Prav kmalu mi je Georg res sporočil, da bi me vzel v službo. Želel pa je, da si prej pridem pogledat Rostock – verjetno se je bal, da bi se ponovila izkušnja z Indijcem. Tako sem kaka dva tedna kasneje podaljšal obisk konference v Salzburgu in za dan in pol obiskal sever Nemčije. Spoznal sem svoje bodoče sodelavce in govoril s štirimi ljudmi, ki že delajo pri projektu, pri katerem naj bi delal tudi jaz. Ti ljudje so medicinci in trije so mi predstavili svoje probleme, ki naj bi jih jaz reševal (tule bom bolj površen, saj o svojem tukajšnjem delu kanim pisati kdaj drugič). Četrti – vodja projekta – je pa dajal vtis, da mu ni čisto jasno, kaj naj z mano, in ga ni ravno razganjalo od prijaznosti. A k sreči mi tudi kaj preveč žalega ni storil, kar pri njem ni nujno pravilo (oni dan je na nekem seminarju predavatelja – uglajenega gospoda srednjih let – malone nahrulil, da ni nič pametnega povedal in da je zgolj zapravljal njegov čas). Ljudje, ki sem jih spoznal, so v glavnem naredili v redu vtis in tudi s samim Rostockom ni bilo videti nič narobe, tako da sem dahnil usodni da.

Med novoletnimi počitnicami sem potlej na kup zvlekel vso svojo garderobo in druge zadeve, ki bi jih utegnil potrebovati med enoletnim bivanjem na tujem (zaenkrat še nisem ugotovil, da bi bil kaj prav usodnega pozabil), jih zbasal v avto in 2. januarja zjutraj krenil na pot. Prvi dan so me spremljali sitno vreme in strašni zastoji (predvsem med Salzburgom in Münchnom), tako da sem za dobrih 600 km potreboval kakih 13 ur. Drugi dan je bil topogledno prijetnejši in po skupno kakih 1200 prevoženih kilometrih sem prispel v Rostock.

Iskanje podoktorca

V angleščini je uveljavljen izraz postdoc, ki pomeni raziskave nekaj let po pridobitvi doktorata (postdoctoral research) ali raziskovalca, ki te raziskave uganja (postdoctoral research fellow ali kaj podobnega).  Slovenski izraz podoktorec za to reč sem pa pravkar izumil. Mislim, da je običajno, da podoktorec nisi na ustanovi, kjer si doktoriral – Vadim mi je denimo nekoč pravil, da v severni Ameriki univerze načeloma ne zaposlujejo lastnih doktorandov, saj z zaposlovanjem raziskovalcev od drugod pridobijo nova znanja in poglede. Zdi se, da se s pošiljanjem raziskovalcev v tujino tudi Institut trudi ravnati podobno, čeprav le na pol: lastne ljudi sicer podi na tuje, ne vem pa, če mu uspe zaposliti kaj dosti sposobnih tujih doktorandov. No, če koga lastnega na tuje pošlje začasno, tisti prinese domov nekaj novih znanj in pogledov, kar je vsekakor nekaj vredno – nekaj takega naj bi se zgodilo z mano.

Najti si ustrezen podoktorec nikakor ni mačji kašelj (glej ga zlomka, slovenščina ima pred angleščino prednost: s sklanjanjem se da razlikovati med delom / delovnim mestom in človekom, ki to delo opravlja, saj bi zapisal “podoktorca”, če bi imel v mislih človeka). Sploh pa je to veljalo zame. Doktoriral sem namreč iz preiskovalne patologije, ne pretirano uporabnega področja, ki sem se ga naveličal in se z njim nisem želel več ukvarjati. Področje, kjer sem si najbolj želel delati, je ambientalna inteligenca, vendar v dveh letih, kolikor se z njim ukvarjam, nisem uspel priti do kakih posebej imenitnih objav ali drugih udarnih dosežkov, s katerimi bi se pri iskanju podoktorca lahko hvalil. Še eno področje, ki se mi tudi zdi jako zanimivo, pa je bioinformatika (uporaba računalništva v biologiji), natančneje uporaba metod umetne inteligence v bioinformatiki. Vendar na tem področju do sedaj nisem naredil ničesar, tako da moje možnosti niso bile videti najboljše.

Zakaj me zanimata ambientalna inteligenca in bioinformatika? Ena pomembnih nalog ambientalne inteligence je pomoč starejšim, ki je trenutno nadvse aktualna in bo s časom postala le še bolj. Pričakovati je tudi, da bodo temu področju države namenjale precej denarja. Poleg tega pa uspešno prestane nekaj, kar bom zdajle poimenoval znanstvenofantastični preizkus. Znanstvena fantastika je meni precej ljub žanr in ponavadi tovrstne zgodbe obravnavajo najzanimivejše elemente prihodnosti. Če o nečem piše znanstvena fantastika, mora torej tisto že biti kul in zato zadeva, s katero se je vredno ukvarjati. Inteligentno okolje v znanstveni fantastiki srečujemo kar pogosto in misel na soustvarjanje nečesa, o čemer danes piše znanstvena fantastika, mi je všeč. Biotehnologija pa je področje, od katerega pričakujem, da bo svetu v prihodnje prinesla najbolj udarne spremembe. Nobenega dvoma tudi ni, da odlično prestane znanstvenofantastični preizkus. In kot računalnikar mu lahko najbliže pridem skozi bioinformatiko.

Prvi korak pri iskanju podoktorca je bil, da sem deset ljudi, katerih delo s področja ambientalne inteligence sem zapazil na konferencah in se mi je zdelo zanimivo, pobaral, če bi morda imeli mesto zame. Odgovorilo jih je pol in vsi so rekli, da ne. Naslednji korak je bil iskanje oglasov za podoktorce s področje ambientalne inteligence po spletu. Žal se je izkazalo, da jih tako rekoč ni.

Na koncu sem tako pristal pri brskanju po vseh oglasih in prijavljanju na tiste, ki so se mi zdeli zanimivi. Izkazalo se je, da so bili to povečini s področja bioinformatike, saj je takih oglasov daleč največ. Redno sem začel pregledovati tele spletne strani:

Ugotovil sem, da je iskanje službe (kar podoktorec pravzaprav je) početje, ki vzame veliko časa, ki si ga težko vzameš, če službo trenutno imaš. Poleg tega mi je bolj malo podoktorcev ustrezalo: nekateri mi niso bili všeč tematsko, večina jih je bila predolgih (najbolj običajen čas je tri leta, bržkone zato, ker toliko časa trajajo tipični raziskovalni projekti), pa še v Evropski uniji sem si ga želel (pričakoval sem, da bo to najbolj enostavno, tako zame kot za Jelko, če bi se mi pridružila). Tako sem se v nekaj mesecih prijavil na kak ducat oglasov in na koncu sta zame resno zanimanje pokazala dva delodajalca: nemški, pri katerem sem na koncu pristal, in eden z Japonske. Glede na to, da je Japonska preklemansko daleč in da je bil podoktorec tam dvoleten, jaz sem pa ravno takrat izvedel, da se mi obeta naraščaj, je bila enoletna Nemčija tako videti mnogo bolj privlačna. O tem, kako sem prišel od oglasa do službe, pa naslednjič.

Pred mano je zanimivo leto

Prvi razlog za zanimivost je, da ga bom pretežno preživel v Nemčiji. Na Institutu namreč velja pravilo, da moraš za napredovanje v prvi resen znanstveni naziv (to je tak, v katerega ne napreduješ samodejno, ampak dejansko presojajo, ali si zanj primeren) vsaj devet mesecev preživeti na izpopolnjevanju v tujini. Po nekaterih razlagah mora teh devet mesecev biti celo v kosu. To pravilo gre kajpak večini tistih, ki jih zadeva (torej mladih), precej v nos, vendar o njem žal odločajo tisti, ki jih ne zadeva več (torej starejši, ki so že napredovali). Glede na to, da o svojem šefu včasih zapišem kako pikro, naj ob tej priliki povem, da se s tem pravilom ne strinja – slava mu. Včasih se je zahtevalo, da si bil v tujini samo tri mesece, tako da sem takrat, ko sem šel za štiri mesece v Kanado, mislil, da sem zahtevi zadostil. A po tistem so obdobje dvignili na šest mesecev in do takrat, ko bom lahko zaprosil za izvolitev v višji naziv, bo veljalo devet. Bržkone prej ali slej napreduješ tudi, če ne greš v tujino, a glede na to, da menda v zadnjem času celo precej tistih, ki so formalne pogoje izpolnjevali, ni bilo izvoljenih, zna to biti bolj slej kot prej. Ker izpopolnjevanje v tujini dejansko zna biti koristno in zanimivo in ker sem imel pri tem podvigu Jelkino podporo, sem se tako odločil iti. In zdaj sem v Rostocku, čisto na severu Nemčije, kjer se udinjam na Institutu za biostatistiko in informatiko v medicini in raziskavah staranja. O podrobnostih mojega dela tu pa kdaj drugič.

Drugi razlog za zanimivost je morebiti še nekoliko tehtnejši od prvega: enkrat maja naj bi postal oče. Glede na to, da sem v tujini, se čas morda ne zdi najprimernejši (in tudi načrtovala tega nisva ravno za letos), ampak tako je pač naneslo. Če bo Jelka z otrokom lahko za nekaj časa prišla v Nemčijo, se bo morda izkazalo, da je naneslo celo posrečeno, saj brez otroka pri meni ne bi imela kaj dosti početi, za otroka sem pa prepričan, da jo bo temeljito zaposlil (in nič ne dvomim, da mene tudi, kolikor ne bom v službi). Bomo videli, ko bomo videli, vi boste pa o tem brali (če bom takrat utegnil kaj napisati v blog).

Potlej je pa tu še tretja zanimivost, ki ob prvih dveh kar malo zbledi, čeprav bi se mi v običajnih okoliščinah zdela jako zanimiva. Moj najboljši prijatelj se letos namreč kani oženiti in jaz mu bom pri tem priča, kar tudi ni kar tako. Pa še en moj dobri prijatelj ima podobne nespametne nakane, vendar tam nimam kake pomembnejše vloge. Ja, dolgčas letos ne bo.

S Confidencom so križi in težave

O projektu Confidence sem že pisal, a glede na to, da se je zadnji dve leti moje delo precej vrtelo okrog njega, si zasluži podrobnejšo predstavitev. Glede na to, da sem ravno na projektnem sestanku v Nürnbergu, je zdajle kar primeren čas za to. Za začetek naj povzamem, za kaj v projektu gre. Cilj je starejšim ljudem podaljšati samostojno bivanje doma. To naj bi storili tako, da bi s pomočjo senzorjev zaznavali njihove padce, bolezni in slabo počutje. Tako bi uporabniki zaupali, da njihove zdravstvene težave ne bodo ostale neopažene, in si upali živeti doma (namesto v domu za ostarele). Cilj projekta je koristen in nudi zanimive raziskovalne izzive, se nam je pa pri izvedbi marsikaj zataknilo.

Težava, s katero se spopadamo trenutno, so senzorji. Zamišljeno je bilo, da bodo uporabniki na telesu nosili nekaj značk, senzorji pa bodo zaznavali določali koordinate. V projektni predlog so partnerji zapisali, da se bo za to uporabljaja radijska tehnologija in da bo natančnost določanja koordinat v ‘centimeters range’. Žal pa nihče ni iz njih nikoli uspel izvleči, kaj centimeters range pomeni. Jaz sem si pod tem izrazom predstavljal kakih 5 cm. Glede na to, da so bili na začetku projekta na trgu izdelki, ki so se hvalili z natančnostjo 15 cm (najboljši primer je Ubisense), se je to zdelo umestno – v projektu je navsezadnje smiselno razvijati tehnologijo, ki je boljša od obstoječe.

Sčasoma smo ugotovili, da si je Fraunhofer, ki v Confidencu razvija senzorje, zamislil, da bodo uporabili ultra-wideband radijsko tehnologijo – enako kot Ubisense. Pri tej tehnologiji značka oddaja radijske signale v širokem frekvenčnem območju (to naj bi zmanjševalo škodljive vplive odbojev), senzorji (antene) pa določajo razdaljo do značke in smer, od koder signali prihajajo. Iz razdalje in smeri se nato izračunajo koordinate. Fraunhofer si je tudi zamislil, da bodo to izvedli tako, da bodo kupili čip, ki bo nudil potrebno osnovno funkcionalnost, in okrog njega razvili ustrezno programsko opremo. To bi pomenilo, da bi dobili nekaj podobnega Ubisensu, morda nekoliko boljšega. Za projekt bi bilo to zadovoljivo (Ubisense na IJS imamo in je še kar uporaben), za Fraunhofer pa najbrž tudi (glede na to, da se Ubisense prodaja za več kot 10.000 EUR, ni slabo, če znaš proizvajati kaj takega). Žal pa se je izkazalo, da čipa, ki bi ga Fraunhofer lahko uporabil, ni mogoče kupiti. Posledično smo se znašli v nemajhni godlji.

Rešitev, ki jo je Fraunhofer našel, je uporaba FMCW namesto ultra-widebanda. To je takisto radijska tehnologija za določanje položaja značk, a zanjo se da kupiti ustrezen čip. Poleg tega se je projektni konzorcij odločil značke opremiti s pospeškomeri in žiroskopi (slednji zaenkrat ne delajo), ki bodo dali dodatne podatke o tem, kaj se z uporabnikom dogaja. Vsak podatek je seveda koristen, a uporaba pospeškomerov in žiroskopov je v nasprotju z osnovno zamislijo projekta, da delamo s koordinatami značk, po kateri se projekt razlikuje od mnogih drugih sorodnih raziskav. Kaj bo na to rekla Evropska komisija, ki nas financira, ne vem, ker jim še nismo dovolj jasno povedali, kaj kanimo storiti. Po odzivih na prve omembe teh sprememb sodim, da ne bodo pretirano srečni. A stvari so včeraj postale še bolj zabavne. Fraunhofer je s FMCW uspel doseči natančnost okrog 1 m, kar je bistveno slabše od Ubisensovih 15 cm. Zaradi tega so predlagali, da zaenkrat uporabljamo kar Ubisense. To pomeni, da bomo uporabili tržni izdelek (Ubisense) v kombinaciji z uveljavljeno in nevznemirljivo tehnologijo (pospeškomeri). Taka rešitev nekako ne zasluži ogromnega zneska, ki ga je Fraunhofer dobil za razvoj senzorjev, tako da če bi bil jaz Evropska komisija, nikakor ne bi bil zadovoljen. Ker sem IJS, sem zadovoljen, ker z Ubisensom že delamo, a morda mi bi Evropska komisija to veselje skalila.

Potlej je pa tu še druga velika težava projekta: pomanjkanje učnih podatkov za strojno učenje in nasploh podatkov za preizkušanje metod, ki jih razvijamo. Jasno je namreč, da je nemogoče razviti metodo za prepoznavanje neke vrste obnašanja (kar je cilj Confidenca) brez primerov takega obnašanja. V konzorciju imamo tri partnerje, ki zastopajo uporabnike (starejše ljudi). Normalno bi bilo, da bi te podatke priskrbeli oni, in ko smo projekt prijavljali, smo na IJS domnevali, da se bo to tudi zgodilo. A v projektnem predlogu to ni pisalo, kar smo pri prijavi spregledali – takrat smo se namreč zaradi pomanjkanja časa ukvarjali le s svojim delom in zaupali, da je preostanek napisan, kot je treba. Očitno ocenjevalci predloga niso bili nič bolj pazljivi, saj so projekt sprejeli, ne da bi se bili ob to spotaknili (zna biti, da je pomanjkanje časa širši pojav). Ta nepazljivost se je izkazala za hudo napako, saj zaradi nje nihče od partnerjev ni bil voljan posneti raznih vrst obnašanja starejših.

Po eni strani je nepripravljenost partnerjev mogoče razumeti, saj to ni lahko početje. Zahteva namreč precej truda in časa, povrh pa je treba kupiti ali najeti tudi ustrezno opremo. A po drugi strani je za uspešen projekt nujno. Da ne omenjam, da partnerji, ki zastopajo uporabnike, sicer ne počno ničesar koristnega: občasno naredijo kako anketo, v kateri ne vprašajo tistega, kar bi bilo najbolj pomembno vedeti (čeprav jim jaz povem, kaj to je), potlej se pa njihovi prispevki bolj ali manj končajo. Celo kadar jim zastavimo kako vprašanje o starejših, navadno ne dobimo odgovora. Tako smo morali denimo seznam znakov morebitnih zdravstvenih težav na IJS sestaviti sami (partnerji so nam zgolj poslali nekaj člankov) – pravzaprav sem ga sestavil kar jaz, ki se na to čisto nič ne spoznam. In celo ko je bil seznam nared, partnerji o njem niso povedali ničesar pametnega – dobili smo le nakakšno medlo potrditev, da je v redu.

No, Evropska komisija je na konzorcij pritisnila, da mora narediti resne poizkuse z starejšimi uporabniki: recimo za en mesec namestiti Confidence pri 20 ljudeh. Prav tako nam je naložila, da moramo pridobiti prave posnetke obnašanja starejših. Enomesečni preizkusi se bodo očitno zgodili in morda bomo vsaj proti koncu projekta prišli do podatkov. To sicer ni ravno navdušujoče, a je še vedno boljše kot nič. Vendar se celo zdaj lahko zgodi, da bomo ostali praznih rok. Posnetki bodo namreč uporabni le, če bomo vedeli, kaj obnašanje, ki ga zajema Confidence, v resnici je. Edini uporaben način za to pa je, da dogajanje hkrati snemamo z videokamero. Seveda se lahko zgodi, da nekateri uporabniki, ki bodo pristali na uporabo Confidenca, ne bodo pristali na snemanje z videokamero, a prav gotovo so posnetki nekaterih uporabnikov boljši od nobenih. Žal pa eden izmed partnerjev temu ugovarja, saj naj poizkusi ne bi bili veljavni, če niso z vsemi uporabniki narejeni enako. Da nam bodo uporabni posnetki starejšh pomagali bolj od anket z malenkost bolj homogeno skupino uporabnikov, pa očitno na razume.