Arhiv kategorij: D&D

Končno spet D&D!

Za vse, ki ne veste, o čem govorim, naj najprej na kratko razložim, kaj dungeons and dragons sploh je. To je igra, v kateri vsak igralec oblikuje lik, katerega vlogo potem igra. Lik določa rasa (npr. človek, vilin …), poklic (npr. bojevnik, čarovnik, duhovnik …) in kopica drugih lastnosti. Družba igralcev se nato poda na pustolovščino, ki jo usmerja dungeon master (DM). DM si zamisli okolje in navadno nalogo, s katero se igralci spopadejo, ter igra vse like, s katerimi se srečujejo. Igralci imajo precej proste roke pri tem, kaj počno, izid dejanj pa določajo sposobnosti njihovih likov in met kocke (pa seveda DMova volja). Igra se odvija predvsem skozi pogovor, le v bojih se navadno na mizo postavijo figurice udeležencev.

Včeraj smo si po kake pol leta privoščili eno seanso temničenja inu zmajevanja (po toliko časa predvsem zato, ker sem se štiri mesece mudil v Kanadi). Prav prijalo je spet opasati si bridki meč in vzeti v roko kocke, nič manj fino pa ni bilo po dolgem času videti prijatelje, s katerimi igramo. Raziskovali smo izginotje žene in hčere nekega trgovca ter ugotovili, da je povezano s še več drugimi izginotji. Očitno je na delu nekdo, ki ugrabljence spreminja v nemrtve – kdove s kakšnim namenom. Končali smo v podzemnem hodniku, domnevoma na poti v skrivališče malopridnega nekromanta – kako se bo zadeva razpletla, bomo pa videli naslednjič. Upajmo, da na razplet ne bo treba čakati tako dolgo, kot na včerajšnjo seanso.

Kaj v laboratoriju počnem v nedeljo?

Ponavadi v blog pišem samo med tednom, ker doma nimam dostopa do interneta. Danes sem pa vseeno prišel v laboratorij, in sicer iz dveh razlogov.

Prvi razlog je, da sem bil s prijateljem zmenjen, da malo poklepetava prek TeamSpeaka. To je program za skupinsko internetsko pogovarjanje (zvočno, ne pisno), s katerim smo si imeli namen pomagati pri igranju dungeons and dragons na daljavo. Žal se zadeva ni preveč obnesla, ampak mogoče so bile krive težave z internetom, ki jih imamo trenutno tule na Univerzi. Bova poizkusila še kdaj.

Drugi razlog je pa, da imam čisto preveč dela. Okvirno je sicer zdaj že jasno, kaj naj bi bilo v članku, ki ga z Vadimom pripravljava, precej podrobnosti pa še manjka in rok za oddajo je ne prav oddaljeni 21. februar. Skrb zbujajoče. Sploh ker sva prejšnji teden prišla na zamisel, kako globino preiskovanja preprosto prilagajati trenutnemu delu prostora. Če bi metoda dala zanimive rezultate, bi članku vsekakor močno koristila, pa v nasprotju z večino mojih raziskav bi imela celo nekaj povsem praktične vrednosti, ampak se bojim, da je ne bom utegnil pravočasno sprogramirati.

Poleg tega je pa še precej reči, ki do moje vrnitve v Slovenijo prav zanesljivo ne bodo prišle na vrsto, tako da bi si Vadim želel, da bi ostal v Kanadi dlje časa. Kar mi je v veselje, saj je vedno lepo slišati, da nekdo ceni moje delo, čeprav ima njegova želja tudi bolj cinično interpretacijo, namreč da sem, glede na to, da me pretežno plačuje matični IJS, zanj precej cenejši od kakega kanadskega študenta. No, kakorkoli že, čisto rad bi z njim še sodeloval, ampak konec februarja grem vsekakor domov, ali mi bo slučajno kdaj uspelo priti nazaj, bomo pa še videli. Šef je trenutno nad tem bolj zmerno navdušen, tako da se bom morda moral zadovoljiti kar s sodelovanjem na daljavo.