Arhiv kategorij: Igre

Pot v Madrid

MTG, Razna klatenja

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.

Ves magičen sem

MTG, Otročarije, Razna klatenja

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Mojih 15 minut slave

Travian

Obljubil sem, da bom napisal še nekaj malenkosti na temo Traviana. Ena od njih je opis mojega napada na sovražno čudo.

Tole je moja prestolnica pred napadom. Poraba žita je bila kljub žitnim poljem na najvišji smiselni stopnji za igralca, ki glavno vojsku uri v prestolnici, in 125-odstotnemu pribitku k proizvodnji zaradi oaz globoko negativna. So pa seveda nekateri imeli še precej hujše tovrstne težave, kajti moja vojska je bila dokaj zmerne velikosti.

Prestolnica pred napadom

Tole je sam napad. Vojska, ki se je urila kakih pet mesecev, je v trenutku izpuhtela. Takrat sem bil igre že malo naveličan in se niti sekiral nisem več. Zbirališče je bilo uničeno, ker je velikih skladišč zmanjkalo. Mislim, da so sovragi taktizirali in so namesto velikih zgradili nekaj več navadnih skladišč.

Napad na sovražno čudo

Takole sem se pa v žitu utapljal po napadu.

Prestolnica po napadu

Stvar je taka, stoji pa tako

Glavne počitnice, Travian

Travianski strežnik Si3 se je pred slabim mesecem končal z našo zmago. To je bil pričakovan izid, a vseeno so zadeve pred koncem postale zanimive, kajti alianse na severozahodu, ki so bile do takrat v vojni, so se združile in tako postale kar dostojen nasprotnik (potihem so se o sodelovanju sporazumele že kar nekaj časa pred tem). Vendar je bilo naše glavno čudo predobro branjeno in rušilne vojske sovragov premalo številčne (čeprav precej močne), da bi nam prizadejale škode za več kot dobrih deset dni gradnje. Naših vojsk je bilo več in temu primerno večja je bila tudi škoda, ki smo jo naredili nasprotnikom. Na koncu se je izkazalo, da smo imeli nekaj hudo imenitnih rušilnih vojsk še v rezervi – njihovi lastniki so tik pred zaključkom strežnika do tal porušili vsa sovražna čuda. Običajno se namreč čud ne napada, saj napadi na infrastrukturo (predvsem velika skladišča) gradnjo čuda zaustavijo za dlje časa, a ko je bila zmaga na dlani, se je rušiti čuda očitno zdelo zabavneje. Zgodovina strežnika je popisana tule, tole je pa filmček, ki obeležuje našo zmago.

Z zaključkom strežnika sem zadovoljen. Po prebivalstvu sem priplezal do 92. mesta, kar je glede na to, da sem začel igrati kaka dva meseca po začetku strežnika, odličen razultat, sodeloval sem pri rušenju sovražnega čuda, malo sem se udejstvoval pri vodenju alians in kajpak na koncu bil na zmagovalni strani. Seveda bi bil lahko naredil več in igral bolje, a za svoj prvi strežnik sem se kar dobro odrezal. Sem pa z zaključkom zadovoljen še na drug način: konec je in kup časa, ki je šel za Travian, lahko porabim za kaj drugega, med drugim za pisanje v blog. Tudi o Travianu bom napisal še kako malenkost, predvsem bom pa v bližnji prihodnosti poročal o počitnicah, kajti pretekle tri tedne sem preživel na Šrilanki (zato se tudi oglašam šele mesec dni po koncu igranja Traviana).

Že dolgo časa sem si želel na počitnice v Azijo. Z Jelko sva se dogovorila za mesec Tajske, ki se zaradi turistične razvitosti zdi najprimernejša za prvi obisk tistega dela sveta. Potlej so pa ravno takrat, ko bi morala leteti tja, protivladni protestniki zasedli letališče v Bangkoku. Nekaj dni sva bila na trnih, ali bodo letališče vendarle pravočasno odprli, a na koncu je bil najin let odpovedan. Naslednji prost let na Tajsko po razumni ceni je bil šele zgodaj spomladi, kar nama ni prav nič ustrezalo: oba sva se duševno pripravila na počitnice, Jelka ima spomladi druge obveznosti, jaz sem imel pa poln kufr službe in sem potreboval dopust. Tako sva našla zadnjominutno ponudbo za tri tedne Šrilanke in teden dni po predvidenem odhodu na Tajsko letela tja. Bilo je jako fino, podrobnosti pa sledijo.

Finale je tu

Travian

Svoje čase sem, ko sem bil za računalnikom in ne najbolj razpoložen za delo, prebral kak članek na spletu ali zapis v blogu ali pa sem v blog kaj napisal sam. Zadnje pol leta pa v takih trenutkih klikam po Travianu. In čeravno še vedno priznavam, da je Travian odlična igra, moram tudi priznati, da mi že malček preseda. Saj bi ga lahko kadarkoli nehal igrati, vendar je nekaj, v kar sem vložil toliko truda, težko kratko malo pustiti (z drugimi besedami: malček zasvojen sem). Zdaj pa se je igra končno prevesila k koncu: danes so na naš strežnik (Si3) prišli Natarji, računalniško vodeno ljudstvo, ki jim je treba zavzeti naselje, kjer se zgradi čudo sveta, in upleniti načrte za čudo. Ko neka aliansa (zavezništvom se po zaslugi nerodnega prevoda v Travianu reče alianse, tako kot se vojašnici reče barake) čudo dogradi, se igra konča.

Precej verjetno je, da bo ena od zmagovitih alians (za zmago navadno sodeluje več alians) naša: USK-1 (USK-1 in USK-2 sta v tem zavezništvu celo vodilni aliansi). Naš položaj je trenutno tako močan, da nekateri pravijo, da bo zaključni del igranja dolgočasen, ker ne bomo imeli dostojnih nasprotnikov. To pravzaprav drži, a jaz pravim, da je cilj igre zmagati in da je velika premoč dobra stvar, saj zagotavlja veliko verjetnost zmage. Seveda je povsem veljavna filozofija tudi, da mora biti igra vznemirljiva, ampak – vsaj v temle primeru – menim, da bo zmaga čisto dovolj vznemirljiva. Pa tudi povsem ne gre izključiti možnosti, da bi do vznemirjenja prišli tako, da bi nam kaka zavezniška aliansa zasadila nož v hrbet, saj podle poteze v Travianu niso ravno redek pojav.

Da sem član alianse, ki se ji nasmiha zmaga, gre malo pripisati moji sposobnosti, malo sreči in malo poznanstvu z nekim starim travianskim mačkom (ki je igral račun orange, ampak se je zdaj upokojil).

Zasluga moje sposobnosti je, da sem dovolj umno gospodaril, da me je USK (in prej X Legija, aliansa, ki se je USK priključila) vzela v svoje vrste. Nekaj sem pripomogel tudi s surovinsko podporo skupnim ciljem, nekaj z organizacijo (v X Legiji sem bil proti koncu njenega obstoja član vodstva, od nedavnega pa sem to tudi v USK-1) in nekaj z vojaškim udejstvovanjem. A resnici na ljubo ne politično in ne vojaško nisem bil zelo dejaven, tako da ne bi mogel trditi, da sem na ta način pomembno prispeval k uspehu USK.

Kar se tiče sreče, je tako: V Travianu je ozemlje razdeljeno na štiri kvadrante. Uspešne alianse svoje delovanje tradicionalno omejijo na enega izmed njih (ti kvadranti so povsem arbitrarna razdelitev, omejitev ozemlja pa je nujnost). Da je USK, ki deluje na jugovzhodu, močna aliansa, je mogoče pripisati sposobnosti, da se enako močna aliansa ni pojavila nikjer drugje, pa je sreča. USK je namreč čez meje svojega kvadranta začela resneje posegati šele v zadnjih mesecih in če bi v kakem drugem kvadrantu imela enakovrednega nasprotnika, se ji to najbrž ne bi posrečilo tako dobro, kot se ji je. Jugozahod je lep čas izčrpavala vojna in dokler ni USK začel pomagati aliansi o.O, nihče ni mogel doseči odločilne prednosti. Ko smo se v vojno vmešali mi, pa smo sovrage o.O dokaj učinkovito zatrli. Na severovzhodu je bil sicer mir, vendar sta bili tam dve močni in med seboj ne najbolj prijateljski aliansi. Ko smo se z eno (N.G.) udarili, je druga (RS) izkoristila priložnost in s skupnimi močmi smo hitro zmagali ter nato sklenili zavezništvo. Zaveznikov nimamo le na severozahodu, a tudi tam se že dolgo bije vojna. Sicer najmočnejša tamkajšnja aliansa lepo uspeva, a je sama, pa še njihovega igralca, ki je domnevoma uril vojsko za zavzetje natarskega naselja, smo onesposobili (porušili smo mu naselje, kjer je ta vojska verjetno nastajala, to pa povzroči, da vojska izpuhti). In navsezadnje se mi je sreča nesmehnila tudi tako, da je moje prvo naselje nastalo dovolj daleč od roba kvadranta, da so mi bili prihranjeni obmejni spori, in nasploh v mirni soseski.

Zaradi prijateljevanja z orangom sem svoje prvo naselje ustanovil v istem kvadrantu kot on (kvadrant si je na začetku igre mogoče izbrati, sicer pa je postavitev začetnega naselja naključna). To mi je omogočilo, da sem se pridružil USK. In da je USK močna aliansa, sumim, da orange ni nezaslužen. Dodobra so mu namreč poznana zavita (in pogosto umazana) pota travianske politike in kolikor vem, jih je za dosego svojih ciljev spretno uporabljal.

Travianska filozofija

Travian

Pravijo, da je Travian vojna igra. To sploh radi poudarjajo tisti, ki kritizirajo ‘igralce SimCityja‘, torej take, ki se ukvarjajo z gradnjo svojih naselij in zanemarjajo vojsko. Ampak jaz menim, da to ne drži: v prvi vrsti je Travian ekonomska igra. Ko sem se lotil igranja, sem po internetu iskal kake koristne napotke. Najboljše, kar sem našel, je tole. Nekatere podrobnosti v tem vodniku sicer ne držijo, najbrž zato, ker so pisane za neko starejšo različico igre, filozofija se mi zdi pa prava. Sicer ni edina prava filozofija, sploh za zelo zagnane igralce in sploh za take, ki igrajo s Tevtoni (njim se bolj splača osredotočiti na urjenje vojske in ropanje sosedov), meni pa nadvse ustreza.

Končni cilj Traviana je dograditev čuda sveta – zmaga zavezništvo, ki se mu to prvo posreči. Za dosego tega cilja je potrebno veliko vojske, da ga obraniš pred sovragi, da sovragom rušiš njihova čuda ter da si priboriš parcelo in načrte za čudo. Iz tega bi bilo res mogoče sklepati, da je Travian vojna igra, a gradnje čuda se je mogoče lotiti šele 300 dni po začetku obratovanja strežnika (lahko tudi prej, če administratorji tako presodijo, a dosti prej bržkone ne), tako da je pot do tja dolga. Na tej poti – ki ji posvetiš večji del igranja – pa je treba rasti, kar pomeni, da je treba pridobivati surovine, jih vlagati v reči, ki omogočajo pridobivanje še več surovin itd. Brez primerno razvitega gospodarstva namreč vojaško udejstvovanje ni mogoče.

Seveda pri gospodarskem razvoju vojska igra precejšnjo vlogo, a vojska je le orodje za doseganje ekonomskih ciljev in šele na koncu igre se to obrne. V svetu Traviana se vsak dan pridela toliko in toliko surovin: nekaj v tvojih naseljih, nekaj pa v naseljih drugih igralcev. Tvoj cilj je, da tiste surovine, ki si jih pridelal sam, sam tudi porabiš in da si prisvojiš čim več surovin drugih igralcev. Tu pa v igro pride vojska.  Z njo ropaš sosede in vsaka napadalna enota se amortizira, ko naropa toliko surovin, kolikor si jih porabil za njeno urejnje. Število uspešnih ropov za amortizacijo se giblje med 4.16 (pri gorjačarju) in 31 (pri equites caesaris), kar pomeni, da je napadalna enota smiselna le, če ostane živa dovolj dolgo. Seveda ja to poenostavitev, saj napadalne enote služijo tudi temu, da pobijajo napadalne enote drugih igralcev, tako da ti z njimi ne ropajo tebe. Potem pa so tu še obrambne enote, ki jih je še teže vrednotiti, saj le preprečujejo, da bi drugi igralci ropali tebe (in ti rušili naselja, kar je še bolj škodljivo). A nenehno je treba imeti pred očmi, da urjenje vojske stane in da se ta cena povrne le, če vojska živi dovolj dolgo. To pa pomeni, da je treba biti previden in (z redkimi izjemami) napadati dovolj šibke igralce, ki se ne morejo uspešno braniti.

Plenjenje šibkih sicer zveni precej nešportno in neprijazno, a to je le zato, ker se temu početju reče ropanje, ker se skupkom bitov, ki to počno, reče vojaki itd. Denimo, da bi bil Travian predstavljen drugače: namesto da ‘s 1.000 imperijani (to je vrste enote) napadeš naselje’ drugega igralca, bi ‘s 1000 entitetami vrste A izvršil akcijo B nad entiteto C’ drugega igralca. V tem primeru se igra ne bi zdela prav nič nešprotna in neprijazna več, čeprav bi bil mehanizem igranja popolnoma enak (samo teže bi se mu bilo privaditi). Tudi v taroku nihče ne reče, da je s škisom pobrati kralja nešportno.

Travian zasvaja

Travian

Travian je večigralska strateška igra. Igrati začneš z vasico in nekaj surovinami (les, glina, železo in žito). Te surovine tvoja vasica tudi prideluje. Uporabljaš jih za gradnjo stavb, od katerih so nekatere namenjene povečevanju pridelave surovin, druge urjenju vojske, tretje trgovanju itd. Ko izuriš vojsko, lahko z njo napadaš sosede in jim ropaš surovine ter se braniš pred tistimi, ki hočejo ropati tebe. Ko si dovolj razvit, lahko ustanoviš novo naselje, kjer spet gradiš stavbe, uriš vojsko itd.

Tale opis ne zveni nič posebnega – morda celo nekoliko dolgočasen, če ne bi igra imela nekaj lastnosti, ki so jasen dokaz, da je delo zlobnega genija. Prva je enostavnost uporabe: teče v brskalniku in ne potrebuje nikakršne namestitve, pa še zastonj je, tako da jo lahko začneš igrati nemudoma in se zanjo lahko usedeš domala kjerkoli in kadarkoli. Druga je, da igraš z živimi nasprotniki, kar ji da močno politično komponento: ustanavljajo se zavezništva, ki se med seboj vojskujejo, si pomagajo, vohunijo drugo za drugim itd. Tretja – in bržkone najpomembnejša – pa je, da igra teče nenehoma, ne glede na to, ali si za računalnikom ali ne. Surovine pritekajo stalno, določena količina vsako uro. Stavbe se gradijo od nekaj minut do nekaj ur. Vojske korakajo noč in dan, tako da lahko napad doživiš kadarkoli. Za pot sicer potrebujejo nekaj časa (od ure do bližnjih sosedov do več ur ali celo dni, če bi se ti zahotelo napasti nekoga na drugem koncu sveta) in če si za računalnikom, si posvarjen, da nekdo prihaja nadte, če te ni, te pa prihodnjič, ko se prijaviš, utegne čakati neprijetno presenečenje.

Svet, v katerem igra teče, zaradi neštetih lastnosti živi, v njem se stvari dogajajo neodvisno od tebe in če te ni zraven, se bojiš, da boš kaj zamudil. Zato pogosto preverjaš, ali nadte ne prihaja kak napad, kako se je iztekel napad, ki si ga poslal nad soseda, ali se je že nateklo dovolj surovin, da daš graditi naslednjo zgradbo, ali te zavezništvo poziva, da pošlji okrepitve tovarišu, ki ga nadleguje sovrag … Kadar te ni za računalnikom, se vse te reči vseeno utegnejo dogajati, zato razmišljaš o njih, zato Travian napolnjuje tvoje misli, tudi kadar ga ne igraš. Če k temu dodaš še, da je igra dobra, da je odlično domišljena in uravnotežena, postane preklemansko zasvajajoča – prav zares delo zlobnega genija.

Mene je nad Travianom že pred precej časa skušal navdušiti nek prijatelj, pa se nisem dal. Potem ga je pa pred dobrima dvema mesecema začela igrati Jelka in takrat sem podlegel. Zasvojenost je nastopila hitro – tako pri meni kot pri Jelki. Jelko je obsedel do te mere, da je pred nekaj dnevi sklenila, da hoče svoje življenje nazaj, in je nehala. To je tudi mene nekoliko streznilo in sem sklenil, da moram biti pri igranju malo bolj zmeren. Zaenkrat mi nekako uspeva – bomo videli, kako mi bo v prihodnje. Bom poizkusil poročati – če se bom s Travianom ukvarjal manj, bom imel morda kaj več časa za blog.

Festival iger 2007

Razne igre

Na Gospodarskem razstavišču so danes svoje stojnice postavili več ali manj vsi, ki pri nas prodajajo takšne ali drugačne namizne igre (na čelu z Laserjem plus), pa tudi nekateri, ki jih ne (recimo Tolkienovo društvo). Mnoge igre so razstavljalci demonstrirali, še več pa si si jih lahko izposodil in jih preizkusil sam. Pretekla leta (ta festival je že peti) sem bil tam sam in sem se pridruževal skupinam, ki so se zbirale okrog demonstratorjev, letos pa sem imel za družbo sodelavko in njenega moža (oba velika navdušenca nad igrami) ter popoldne tudi Jelko in proti koncu še eno znanko. To je bila vsekakor izboljšava, saj zna biti iskanje mize, za katero se obiskovalci ravno spravljajo k igranju kake igre, naporno, sploh pa je prijetneje igrati s prijatelji kot z neznanci.

Preizkusili smo:

  • mesto modrega meseca – kompleksno strateško igro, ki nam je bila precej všeč;
  • manga manga – enostavno igro s kartami, podobno enki, ki nas ni ravno očarala, bi bila pa najbrž primerna za kako družabno priložnost, ki se ne vrti ravno okrog iger;
  • kitajski zid – srednje zapleteno strateško igro, ki tudi ni bila od muh;
  • cluedo – znano logično igro, ki je razen Jelke nihče ni prav dobro zapopadel in ki je tudi nismo utegnili dokončati – morda se je lotimo kdaj drugič (če prej ne, na festivalu prihodnje leto).

Bilo ja zabavno, edino opremil sem se slabo – s seboj bi bil moral imeti pisalo in papir ter pijačo in kak sendvič (slednje dvoje so sicer prodajali na prizorišču, ampak je bolj praktično in ceneje imeti svoje). Bom (upam) vedel za prihodnje leto. Če koga zanima, festival poteka še jutri.

Hulk flash zmaguje

MTG

Konec aprila se je po magicaških forumih začelo pisati, da so Wizardi popravili flash tako, da bitje, ki ga z njim skušaš spraviti v igro, v igro dejansko pride in ga šele nato žrtvujejš, če ne doplačaš mane. Tako je bil zastavljen izvirno, vendar je v izogib kombu z academy rectorjem dolgo časa imel popravek, da brez doplačila bitje ni prišlo v igro. Zdaj pa so se odločili, da bodo vse popravke, ki jim je botrovala prevelika moč izvirnih kart, umaknili, tako da se je flash vrnil v staro stanje, kar je omogočilo podel kombo s protean hulkom. Njegova prva različica s flashom v igro spravi hulka, ki nemudoma stori bridki konec in v igro prinese štiri disciple of the vault ter vsaj pet shifting wallov in phyrexian marauderjev. Ker so slednji 0/0, gredo brž v grob, discipli pa pri tem priklado ugonobijo nasprotnika. Kmalu se je pojavila še ena različica komba, ki terja manj kart, a jo je laže onemogočiti – več o njej (in o flashu nasploh) tule.

Popravek flasha je med igralci legacyja povzročil precej razburjenja, saj so iznenada pred sabo imeli nov kupček (imenovan hulk flash), ki je bil bržkone najboljši v formatu, do grand prixa v legacyju (kar je sila redek dogodek) pa je bilo le še kak mesec. Hulk flash je na grand prixu res zmagal, naslednji dan, 20. 6., pa je postal še močnejši, saj je v format vstopil Future Sight, ki je kupčku prinesel summoner’s pact in pact of negation. Sicer bo 20. 7. flash v legacyju prepovedan, a vmes je bilo tekmovanje v legacyju za eternal ligo, kjer sem se ga odločil preizkusiti. V ta namen sem moral nemudoma kupiti potrebne karte, kar se mi je kar dobro posrečilo, ker sem našel slabo podučenega trgovca – pri dobro podučenih je namreč cena flashov in protean hulkov s kakega dolarja poskočila na deset in več.

Tekmovanje se je tokrat odvijalo v Mariboru. Zbralo se nas je 17, od katerih smo trije igrali hulk flash in vsi trije smo prišli med prvih osem (kupčki so popisani tule), jaz pa sem na koncu tudi slavil zmago. Pri tem moram sicer priznati, da sem imel nekaj sreče, ker nisem igral proti nobeni kontroli ali fishu: spopadel sem se z dvojimi goblini, eno rdeče-zeleno štihancijo in dvema komboma. V finalu bi se bil moral pomeriti z Andrejem in njegovim zloglasnim drot majznesom, pa se je Andrej predal, ker je hotel čim prej domov. Eden od kombov je bil belcher, ki je nevaren, ker zna biti še hitrejši od hulk flasha, ampak je manj zanesljiv in mu njegove zlobne nakane jaz laže preprečim, kot jih on meni (kar se je tudi zgodilo). Drugi je bil pa takisto flash in tu težko rečem, zakaj se je zadeva obrnila v prid meni – mogoče zato, ker sem naredil manj neumnosti od nasprotnika, a glede na to, da jih v tistem dvoboju nisem tako malo, je to vprašljivo. Kakorkoli že, enkrat za spremembo mi po tekmovanju ni treba tarnati, kako mi ni šlo.

Bili smo konfuzni

Čtivo, D&D, Razna klatenja, Razne igre

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo