Arhiv kategorij: Igre

Finale je tu

Svoje čase sem, ko sem bil za računalnikom in ne najbolj razpoložen za delo, prebral kak članek na spletu ali zapis v blogu ali pa sem v blog kaj napisal sam. Zadnje pol leta pa v takih trenutkih klikam po Travianu. In čeravno še vedno priznavam, da je Travian odlična igra, moram tudi priznati, da mi že malček preseda. Saj bi ga lahko kadarkoli nehal igrati, vendar je nekaj, v kar sem vložil toliko truda, težko kratko malo pustiti (z drugimi besedami: malček zasvojen sem). Zdaj pa se je igra končno prevesila k koncu: danes so na naš strežnik (Si3) prišli Natarji, računalniško vodeno ljudstvo, ki jim je treba zavzeti naselje, kjer se zgradi čudo sveta, in upleniti načrte za čudo. Ko neka aliansa (zavezništvom se po zaslugi nerodnega prevoda v Travianu reče alianse, tako kot se vojašnici reče barake) čudo dogradi, se igra konča.

Precej verjetno je, da bo ena od zmagovitih alians (za zmago navadno sodeluje več alians) naša: USK-1 (USK-1 in USK-2 sta v tem zavezništvu celo vodilni aliansi). Naš položaj je trenutno tako močan, da nekateri pravijo, da bo zaključni del igranja dolgočasen, ker ne bomo imeli dostojnih nasprotnikov. To pravzaprav drži, a jaz pravim, da je cilj igre zmagati in da je velika premoč dobra stvar, saj zagotavlja veliko verjetnost zmage. Seveda je povsem veljavna filozofija tudi, da mora biti igra vznemirljiva, ampak – vsaj v temle primeru – menim, da bo zmaga čisto dovolj vznemirljiva. Pa tudi povsem ne gre izključiti možnosti, da bi do vznemirjenja prišli tako, da bi nam kaka zavezniška aliansa zasadila nož v hrbet, saj podle poteze v Travianu niso ravno redek pojav.

Da sem član alianse, ki se ji nasmiha zmaga, gre malo pripisati moji sposobnosti, malo sreči in malo poznanstvu z nekim starim travianskim mačkom (ki je igral račun orange, ampak se je zdaj upokojil).

Zasluga moje sposobnosti je, da sem dovolj umno gospodaril, da me je USK (in prej X Legija, aliansa, ki se je USK priključila) vzela v svoje vrste. Nekaj sem pripomogel tudi s surovinsko podporo skupnim ciljem, nekaj z organizacijo (v X Legiji sem bil proti koncu njenega obstoja član vodstva, od nedavnega pa sem to tudi v USK-1) in nekaj z vojaškim udejstvovanjem. A resnici na ljubo ne politično in ne vojaško nisem bil zelo dejaven, tako da ne bi mogel trditi, da sem na ta način pomembno prispeval k uspehu USK.

Kar se tiče sreče, je tako: V Travianu je ozemlje razdeljeno na štiri kvadrante. Uspešne alianse svoje delovanje tradicionalno omejijo na enega izmed njih (ti kvadranti so povsem arbitrarna razdelitev, omejitev ozemlja pa je nujnost). Da je USK, ki deluje na jugovzhodu, močna aliansa, je mogoče pripisati sposobnosti, da se enako močna aliansa ni pojavila nikjer drugje, pa je sreča. USK je namreč čez meje svojega kvadranta začela resneje posegati šele v zadnjih mesecih in če bi v kakem drugem kvadrantu imela enakovrednega nasprotnika, se ji to najbrž ne bi posrečilo tako dobro, kot se ji je. Jugozahod je lep čas izčrpavala vojna in dokler ni USK začel pomagati aliansi o.O, nihče ni mogel doseči odločilne prednosti. Ko smo se v vojno vmešali mi, pa smo sovrage o.O dokaj učinkovito zatrli. Na severovzhodu je bil sicer mir, vendar sta bili tam dve močni in med seboj ne najbolj prijateljski aliansi. Ko smo se z eno (N.G.) udarili, je druga (RS) izkoristila priložnost in s skupnimi močmi smo hitro zmagali ter nato sklenili zavezništvo. Zaveznikov nimamo le na severozahodu, a tudi tam se že dolgo bije vojna. Sicer najmočnejša tamkajšnja aliansa lepo uspeva, a je sama, pa še njihovega igralca, ki je domnevoma uril vojsko za zavzetje natarskega naselja, smo onesposobili (porušili smo mu naselje, kjer je ta vojska verjetno nastajala, to pa povzroči, da vojska izpuhti). In navsezadnje se mi je sreča nesmehnila tudi tako, da je moje prvo naselje nastalo dovolj daleč od roba kvadranta, da so mi bili prihranjeni obmejni spori, in nasploh v mirni soseski.

Zaradi prijateljevanja z orangom sem svoje prvo naselje ustanovil v istem kvadrantu kot on (kvadrant si je na začetku igre mogoče izbrati, sicer pa je postavitev začetnega naselja naključna). To mi je omogočilo, da sem se pridružil USK. In da je USK močna aliansa, sumim, da orange ni nezaslužen. Dodobra so mu namreč poznana zavita (in pogosto umazana) pota travianske politike in kolikor vem, jih je za dosego svojih ciljev spretno uporabljal.

Travianska filozofija

Pravijo, da je Travian vojna igra. To sploh radi poudarjajo tisti, ki kritizirajo ‘igralce SimCityja‘, torej take, ki se ukvarjajo z gradnjo svojih naselij in zanemarjajo vojsko. Ampak jaz menim, da to ne drži: v prvi vrsti je Travian ekonomska igra. Ko sem se lotil igranja, sem po internetu iskal kake koristne napotke. Najboljše, kar sem našel, je tole. Nekatere podrobnosti v tem vodniku sicer ne držijo, najbrž zato, ker so pisane za neko starejšo različico igre, filozofija se mi zdi pa prava. Sicer ni edina prava filozofija, sploh za zelo zagnane igralce in sploh za take, ki igrajo s Tevtoni (njim se bolj splača osredotočiti na urjenje vojske in ropanje sosedov), meni pa nadvse ustreza.

Končni cilj Traviana je dograditev čuda sveta – zmaga zavezništvo, ki se mu to prvo posreči. Za dosego tega cilja je potrebno veliko vojske, da ga obraniš pred sovragi, da sovragom rušiš njihova čuda ter da si priboriš parcelo in načrte za čudo. Iz tega bi bilo res mogoče sklepati, da je Travian vojna igra, a gradnje čuda se je mogoče lotiti šele 300 dni po začetku obratovanja strežnika (lahko tudi prej, če administratorji tako presodijo, a dosti prej bržkone ne), tako da je pot do tja dolga. Na tej poti – ki ji posvetiš večji del igranja – pa je treba rasti, kar pomeni, da je treba pridobivati surovine, jih vlagati v reči, ki omogočajo pridobivanje še več surovin itd. Brez primerno razvitega gospodarstva namreč vojaško udejstvovanje ni mogoče.

Seveda pri gospodarskem razvoju vojska igra precejšnjo vlogo, a vojska je le orodje za doseganje ekonomskih ciljev in šele na koncu igre se to obrne. V svetu Traviana se vsak dan pridela toliko in toliko surovin: nekaj v tvojih naseljih, nekaj pa v naseljih drugih igralcev. Tvoj cilj je, da tiste surovine, ki si jih pridelal sam, sam tudi porabiš in da si prisvojiš čim več surovin drugih igralcev. Tu pa v igro pride vojska.  Z njo ropaš sosede in vsaka napadalna enota se amortizira, ko naropa toliko surovin, kolikor si jih porabil za njeno urejnje. Število uspešnih ropov za amortizacijo se giblje med 4.16 (pri gorjačarju) in 31 (pri equites caesaris), kar pomeni, da je napadalna enota smiselna le, če ostane živa dovolj dolgo. Seveda ja to poenostavitev, saj napadalne enote služijo tudi temu, da pobijajo napadalne enote drugih igralcev, tako da ti z njimi ne ropajo tebe. Potem pa so tu še obrambne enote, ki jih je še teže vrednotiti, saj le preprečujejo, da bi drugi igralci ropali tebe (in ti rušili naselja, kar je še bolj škodljivo). A nenehno je treba imeti pred očmi, da urjenje vojske stane in da se ta cena povrne le, če vojska živi dovolj dolgo. To pa pomeni, da je treba biti previden in (z redkimi izjemami) napadati dovolj šibke igralce, ki se ne morejo uspešno braniti.

Plenjenje šibkih sicer zveni precej nešportno in neprijazno, a to je le zato, ker se temu početju reče ropanje, ker se skupkom bitov, ki to počno, reče vojaki itd. Denimo, da bi bil Travian predstavljen drugače: namesto da ‘s 1.000 imperijani (to je vrste enote) napadeš naselje’ drugega igralca, bi ‘s 1000 entitetami vrste A izvršil akcijo B nad entiteto C’ drugega igralca. V tem primeru se igra ne bi zdela prav nič nešprotna in neprijazna več, čeprav bi bil mehanizem igranja popolnoma enak (samo teže bi se mu bilo privaditi). Tudi v taroku nihče ne reče, da je s škisom pobrati kralja nešportno.

Travian zasvaja

Travian je večigralska strateška igra. Igrati začneš z vasico in nekaj surovinami (les, glina, železo in žito). Te surovine tvoja vasica tudi prideluje. Uporabljaš jih za gradnjo stavb, od katerih so nekatere namenjene povečevanju pridelave surovin, druge urjenju vojske, tretje trgovanju itd. Ko izuriš vojsko, lahko z njo napadaš sosede in jim ropaš surovine ter se braniš pred tistimi, ki hočejo ropati tebe. Ko si dovolj razvit, lahko ustanoviš novo naselje, kjer spet gradiš stavbe, uriš vojsko itd.

Tale opis ne zveni nič posebnega – morda celo nekoliko dolgočasen, če ne bi igra imela nekaj lastnosti, ki so jasen dokaz, da je delo zlobnega genija. Prva je enostavnost uporabe: teče v brskalniku in ne potrebuje nikakršne namestitve, pa še zastonj je, tako da jo lahko začneš igrati nemudoma in se zanjo lahko usedeš domala kjerkoli in kadarkoli. Druga je, da igraš z živimi nasprotniki, kar ji da močno politično komponento: ustanavljajo se zavezništva, ki se med seboj vojskujejo, si pomagajo, vohunijo drugo za drugim itd. Tretja – in bržkone najpomembnejša – pa je, da igra teče nenehoma, ne glede na to, ali si za računalnikom ali ne. Surovine pritekajo stalno, določena količina vsako uro. Stavbe se gradijo od nekaj minut do nekaj ur. Vojske korakajo noč in dan, tako da lahko napad doživiš kadarkoli. Za pot sicer potrebujejo nekaj časa (od ure do bližnjih sosedov do več ur ali celo dni, če bi se ti zahotelo napasti nekoga na drugem koncu sveta) in če si za računalnikom, si posvarjen, da nekdo prihaja nadte, če te ni, te pa prihodnjič, ko se prijaviš, utegne čakati neprijetno presenečenje.

Svet, v katerem igra teče, zaradi neštetih lastnosti živi, v njem se stvari dogajajo neodvisno od tebe in če te ni zraven, se bojiš, da boš kaj zamudil. Zato pogosto preverjaš, ali nadte ne prihaja kak napad, kako se je iztekel napad, ki si ga poslal nad soseda, ali se je že nateklo dovolj surovin, da daš graditi naslednjo zgradbo, ali te zavezništvo poziva, da pošlji okrepitve tovarišu, ki ga nadleguje sovrag … Kadar te ni za računalnikom, se vse te reči vseeno utegnejo dogajati, zato razmišljaš o njih, zato Travian napolnjuje tvoje misli, tudi kadar ga ne igraš. Če k temu dodaš še, da je igra dobra, da je odlično domišljena in uravnotežena, postane preklemansko zasvajajoča – prav zares delo zlobnega genija.

Mene je nad Travianom že pred precej časa skušal navdušiti nek prijatelj, pa se nisem dal. Potem ga je pa pred dobrima dvema mesecema začela igrati Jelka in takrat sem podlegel. Zasvojenost je nastopila hitro – tako pri meni kot pri Jelki. Jelko je obsedel do te mere, da je pred nekaj dnevi sklenila, da hoče svoje življenje nazaj, in je nehala. To je tudi mene nekoliko streznilo in sem sklenil, da moram biti pri igranju malo bolj zmeren. Zaenkrat mi nekako uspeva – bomo videli, kako mi bo v prihodnje. Bom poizkusil poročati – če se bom s Travianom ukvarjal manj, bom imel morda kaj več časa za blog.

Festival iger 2007

Na Gospodarskem razstavišču so danes svoje stojnice postavili več ali manj vsi, ki pri nas prodajajo takšne ali drugačne namizne igre (na čelu z Laserjem plus), pa tudi nekateri, ki jih ne (recimo Tolkienovo društvo). Mnoge igre so razstavljalci demonstrirali, še več pa si si jih lahko izposodil in jih preizkusil sam. Pretekla leta (ta festival je že peti) sem bil tam sam in sem se pridruževal skupinam, ki so se zbirale okrog demonstratorjev, letos pa sem imel za družbo sodelavko in njenega moža (oba velika navdušenca nad igrami) ter popoldne tudi Jelko in proti koncu še eno znanko. To je bila vsekakor izboljšava, saj zna biti iskanje mize, za katero se obiskovalci ravno spravljajo k igranju kake igre, naporno, sploh pa je prijetneje igrati s prijatelji kot z neznanci.

Preizkusili smo:

  • mesto modrega meseca – kompleksno strateško igro, ki nam je bila precej všeč;
  • manga manga – enostavno igro s kartami, podobno enki, ki nas ni ravno očarala, bi bila pa najbrž primerna za kako družabno priložnost, ki se ne vrti ravno okrog iger;
  • kitajski zid – srednje zapleteno strateško igro, ki tudi ni bila od muh;
  • cluedo – znano logično igro, ki je razen Jelke nihče ni prav dobro zapopadel in ki je tudi nismo utegnili dokončati – morda se je lotimo kdaj drugič (če prej ne, na festivalu prihodnje leto).

Bilo ja zabavno, edino opremil sem se slabo – s seboj bi bil moral imeti pisalo in papir ter pijačo in kak sendvič (slednje dvoje so sicer prodajali na prizorišču, ampak je bolj praktično in ceneje imeti svoje). Bom (upam) vedel za prihodnje leto. Če koga zanima, festival poteka še jutri.

Hulk flash zmaguje

Konec aprila se je po magicaških forumih začelo pisati, da so Wizardi popravili flash tako, da bitje, ki ga z njim skušaš spraviti v igro, v igro dejansko pride in ga šele nato žrtvujejš, če ne doplačaš mane. Tako je bil zastavljen izvirno, vendar je v izogib kombu z academy rectorjem dolgo časa imel popravek, da brez doplačila bitje ni prišlo v igro. Zdaj pa so se odločili, da bodo vse popravke, ki jim je botrovala prevelika moč izvirnih kart, umaknili, tako da se je flash vrnil v staro stanje, kar je omogočilo podel kombo s protean hulkom. Njegova prva različica s flashom v igro spravi hulka, ki nemudoma stori bridki konec in v igro prinese štiri disciple of the vault ter vsaj pet shifting wallov in phyrexian marauderjev. Ker so slednji 0/0, gredo brž v grob, discipli pa pri tem priklado ugonobijo nasprotnika. Kmalu se je pojavila še ena različica komba, ki terja manj kart, a jo je laže onemogočiti – več o njej (in o flashu nasploh) tule.

Popravek flasha je med igralci legacyja povzročil precej razburjenja, saj so iznenada pred sabo imeli nov kupček (imenovan hulk flash), ki je bil bržkone najboljši v formatu, do grand prixa v legacyju (kar je sila redek dogodek) pa je bilo le še kak mesec. Hulk flash je na grand prixu res zmagal, naslednji dan, 20. 6., pa je postal še močnejši, saj je v format vstopil Future Sight, ki je kupčku prinesel summoner’s pact in pact of negation. Sicer bo 20. 7. flash v legacyju prepovedan, a vmes je bilo tekmovanje v legacyju za eternal ligo, kjer sem se ga odločil preizkusiti. V ta namen sem moral nemudoma kupiti potrebne karte, kar se mi je kar dobro posrečilo, ker sem našel slabo podučenega trgovca – pri dobro podučenih je namreč cena flashov in protean hulkov s kakega dolarja poskočila na deset in več.

Tekmovanje se je tokrat odvijalo v Mariboru. Zbralo se nas je 17, od katerih smo trije igrali hulk flash in vsi trije smo prišli med prvih osem (kupčki so popisani tule), jaz pa sem na koncu tudi slavil zmago. Pri tem moram sicer priznati, da sem imel nekaj sreče, ker nisem igral proti nobeni kontroli ali fishu: spopadel sem se z dvojimi goblini, eno rdeče-zeleno štihancijo in dvema komboma. V finalu bi se bil moral pomeriti z Andrejem in njegovim zloglasnim drot majznesom, pa se je Andrej predal, ker je hotel čim prej domov. Eden od kombov je bil belcher, ki je nevaren, ker zna biti še hitrejši od hulk flasha, ampak je manj zanesljiv in mu njegove zlobne nakane jaz laže preprečim, kot jih on meni (kar se je tudi zgodilo). Drugi je bil pa takisto flash in tu težko rečem, zakaj se je zadeva obrnila v prid meni – mogoče zato, ker sem naredil manj neumnosti od nasprotnika, a glede na to, da jih v tistem dvoboju nisem tako malo, je to vprašljivo. Kakorkoli že, enkrat za spremembo mi po tekmovanju ni treba tarnati, kako mi ni šlo.

Bili smo konfuzni

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Dva magicaška podviga

Zadnja dva vikenda sem po kakih treh mesecih brez igranja spet v roke vzel karte. Prejšnjo nedeljo je bila na sporedu eternal liga, to pa prerelease nove izdaje.

Vintage ichorid

Vintage ichorid v svoji brezmanski izvedbi je bržkone najbolj čuden kupček, s katerim sem kdaj igral. Moj je bil podoben temule, le da sem namesto laylinov of the void igral mishra’s factoryje (ki so uporabni za flashbackanje cabal therapyjev in dread returnov). Tule bi z veseljem zapisal, da je bila sestava takšna zaradi moje genijalnosti in temeljitega preizkusa različnih možnosti, vendar bi bila to debela laž – resnica je, da sem poslušal Smmenena.

Zakaj je kupček čuden? Prvi razlog je prav gotovo ta, da ne uporablja mane. Nekatere različice sicer jo (v večji ali manjši meri) in vsekakor to olajša sideboardanje (jaz sem v sideboardu imel zemlje), vendar po mojem dejansko ni potrebna in kupček verjetno oslabi, čeprav ga naredi nekoliko bolj prožnega. Drugi razlog pa je, da moraš mulliganati, dokler ne najdeš bazaarja of baghdad (razen v zelo redkih primerih, ko si že pri treh ali manj kartah in ko potem itak najbrž izgubiš). Ichorid je zato tudi edini meni znan kupček, v katerem je smiselno igrati serum powder. Da po vsem mulligananju vendarle ne dobiš bazaarja, je verjetnost menda 7 %. Smmenen piše, da se njemu to še ni zgodilo, ampak verjetnost v njegovih člankih se itak ne pokorava istim zakonitostim, kot v vesolju zunaj njih. Jaz sem brez bazaarja na tekmovanju ostal dvakrat, kar pomeni, da sem imel nekaj smole, enkrat na tekmovanje je pa nekako pričakovano, da se ti to zgodi.

Kot mi je že prešlo v navado, se nisem najbolje odrezal. Porazil sem ene gobline in enega control slaverja (v precejšnji meri po zaslugi kozlarij, ki jih je počel moj nasprotnik), izenačil s pitch longom in izgubil proti drugemu control slaverju, kar ni zadoščalo za uvrstitev med prve štiri. Pitch longa – čeprav ja zame precej negoden nasprotnik – bi bil moral premagati, ampak sem naredil eno bedarijo in me je v drugi igri zato prav v zadnjem trenutku pokončal. Da sem izgubil proti drugemu slaverju, se mi pa zdi, da so bile malo krive moje neumnosti, malo pa nasprotnikov krompir (preden sem prišel na potezo, je igral edini tormod’s crypt v kupčku, pri tem da sem imel v roki chalice of the void).

Moram priznati, da se mi ichorid – kljub nekoliko hazarderski naravi – ne zdi slab kupček. Morda bom še kdaj poizkusil srečo z njim, sploh po Future Sightu, ki ima zanj nekaj odličnih kart. Da je narcomoeba kot naročena, je očitno (še pred extirpatom je varna). Street wraith omogoča dredganje v prvi potezi, kar pomeni, da je v drugi veliko laže v igro spraviti eno ali več bitij (in igrati vsaj cabal therapy, z dovolj sreče pa kar dread return za zmago), poleg tega pa je črn (lahko se odstrani iz igre za vrnitev ichorida ali za igranje unmaska) in ima moč 3 (je dobra hrana za sutured ghoula). Zadnji prispevek je bridge from below, ki vsakega umrlega ichorida ali bitje žrtvovano cabal therapyu nadomesti z zombijem.

Prerelease Future Sighta

Dobil sem solidne karte, iz katerih sem si sestavil zeleno-rdeč kupček z veliko debelimi živalmi in nekaj kurjave. Ker je bil moj kupček nekoliko počasen in kurjave ni imel ravno ogromno, je bil šibak predvsem proti nasprotnikom z veliko letečneži in kartami za pridobivanje tempa. Na enega takega sem res naletel in gladko izgubil. Poleg tega sem si prislužil še eno izenačenje, ostale igre sem pa zmagal. In rezultat? Nehvaležno deveto mesto. Grrr!

O Future Sightu sem pred prereleasom vedel manj kot ponavadi o novih izdajah, pa tudi do zdaj se mi še ni posrečilo pregledati seznama kart. To je najbrž eden od razlogov, da si o izdaji nisem uspel ustvariti jasnega mnenja. Drugi pa je, da je nekako zmedena – v njej je vsega po malem. To redoljubu v meni ni všeč, a ker na igranje ne vpliva kvarno, bom preživel. Edino, kar še lahko rečem, je, da se mi zamisel kart iz prihodnosti zdi odlična – sveža, drzna in lepo izpeljana. Poleg tega je edini logičen zaključek bloka Time Spiral. Za to lahko Wizardom samo čestitam.

Verski fanatiki so huda nadloga

Včeraj smo zopet temničili inu zmajevali. Med zadnjo in včerajšnjo seanso sta se zgodili še dve, o katerih nisem poročal, ker nista bili posebej vznemirljivi, pa ju bom opisal kar tule.

Po uspešnem pokončanju mazohistične ločine so se nam ponudile tri poti. Prva je bila raziskovanje severnih in zahodnih meja Cesarstva, česar se je pred mnogimi leti neka odprava že lotila, pa je ni bilo nazaj. Druga je bila ugotavljanje, kdo in zakaj krade predmete, ki so pripadali nekemu pred stoletji umrlemu junaku (ali vsaj izginulemu – njegova junaškost je bila tolikšna, da o njegovi smrti ni mogoče biti povsem gotov; pobliže smo ga spoznali v naši prejšnji pustolovščini in o njem bom bržkone še pisal). Tretja pa je bila politične narave in se je pletla okrog župana nekega pomembnega mesta, ki mu je šla na živce trda roka osrednje oblasti. Brez razprave smo izbrali prvo pot – po več letih skupnega igranja se poznamo dovolj dobro, da se je izbira zdela samoumevna. Kot sem ugotovil že prejšnjič, nam namreč detektivsko delo ne gre najbolje, ker smo očitno bolj trdobučni, kot meni naš dungeon master, za politiko pa tudi nimamo prav veliko posluha.

Tako smo odpeketali na sever in se ustavili v mestu na robu cesarskega ozemlja. Izvedeli smo, da se kaj pretresljivega tam ne dogaja: naši predhodniki so res izginili, a to se je zgodilo že pred 80 leti; sovražnih orkov, ki naj bi se potikali po tistih krajih, skoraj ni več videti; zadnji vzemirljiv dogodek je bilo uničenje trgovske postojanke pred 20 leti, ki so ga sicer pripisali orkom, a ostanki niso ravno kazali na njihovo delo. Glede na to, da so tudi izginulo odpravo zadnjič videli pri tisti postojanki in da smo izvedeli, da se je pred uničenjem začela ukvarjati z rudarjenjem neznanočesa, smo se odpravili tja.

Preden smo dosegli ostanke postojanke, smo našli rudnik, kjer so njeni prebivalci domnevno kopali. Še preden smo vanj vstopili, sta nas ponoči napadla dva polorka s neznanimi simboli na opremi. V rudniku smo nato našli truplo vojščaka v opravi, ki se je nam zdela orientalska, našim likom, ki so malce manj razgledani, pa zgolj nenavadna. Ruda, ki so jo tam kopali, je bila nekaj nepoznanega zelenega. Naslednjo noč pa smo doživeli dokaj silovit napad, v katerem smo se spopadli z vojščakom enakim mrtvemu v rudniku in nekaj njegovimi pomagači.

Tujega vojščaka smo ujeli, a njegovega jezika žal nismo govorili (s pomočjo uroka smo ga le razumeli, a ker ni bil posebej zgovoren, nam to ni dosti pomagalo). Moj lik je po ‘poklicu’ paladin, svet in kreposten bojevnik, ki mu je zaradi tega sovražnik povzročal hude težave. Iz sovragove avre je namreč razbral, da je slednji prav tako kreposten (in po vsej verjetnosti celo takisto paladin), čeprav se nam njegova dejanja niso zdela taka. Iz tega in nekaj (nič kaj prijaznih) besed, ki nam jih je namenil, smo sklepali, da je nekakšen verski fanatik, ki se mu zdi dobro in pravično pobiti nas, očitno ker smo krivoverci. Je že tako, da je dobro in pravično relativna stvar, sploh pri paladinu, čigar etika izvira od njegovega božanstva, božanstva v dungeons in dragons pa so vseh vrst, tudi neprijetnih. Tale raletivnost se mi sicer zdi precej radikalna, tako da se bo morda izkazalo, da je prava razlaga drugačna, a opisano je trenutna hipoteza. Ja, kot paladin se včasih soočiš z moralnimi zagonetnostmi, kar je pravzaprav eden od razlogov, zakaj je to zanimiv lik.

Na koncu smo jetnika v upanju, da bo spoznal, da mu nočemo žalega, izpustili. Previdno smo mu sledili in odkrili zasedo, ki so nam jo pripraivli njegovi tovariši. Na žalost so nas opazili in komaj smo se izvlekli (eden od naših se je pri tem izgubil). Vrnili smo se v najbližjo trgovsko postojanko, poslali sla po okrepitve in postojanko začeli utrjevati. Izkazalo se je, da ne zaman … a spopad je moral počakati na naslednjo seanso.

Na magicaški ligi nadaljujejm s povprečnostjo

Danes smo tekmovali v legacyju in sicer v Mariboru. Udeležba je bila precej številčna, ker se očitno Gorenjcem in Ljubljančanom bolj ljubi voziti se v Maribor kot Štajercem v Kranj.

Jaz sem se v boj podal s modro-belo-črno-zelenim landstillom, s kakršnim sta dokajšnje uspehe žela Denis in Martin (po Martinu sem povzel par vindicatov in le dva nantuko monasteryja). A kot je pri mojem ligaškem udejstvovanju že običajno, sem žel manjše uspehe: z dvema zmagama (proti angel stompyju in goblinom s kurjavo), dvema izenačenjema (z nečim takim in z goblini) ter enim porazom (proti še enim goblinom) sem pristal na 11. mestu. Moja glavna težava je prav gotovo bila, da sem spet igral prepočasen kupček. Poleg tega teorija pravi, da kontrola nalomi kombo, kombo štihancijo, štihancija pa kontrolo – in vsi moji nasprotniki so igrali štihancijo. Ta težava bi sicer morala biti bolj teoretična, ker je moj kupček več kot očitno naravnan proti bitjem, ampak žal ni bila. No, vsaj samo igranja se mi zdi, da tokrat ni bilo preslabo, čeprav brez napak tudi ni šlo (opaženih seveda – brez kakršnihkoli napak niti ni upati, da bi kdaj šlo).

Za glavno težavo kupčka sta se (ne nepričakovano) izkazali njegova štiribarvnost in pomanjkanje osnovnih zemelj. To je pač cena, ki jo plačuje za boljše karte in večjo moč, a preden sem z njim igral na tekmovanju, nisem vedel, kako visoka ta cena je. Zdaj vem, da je proti hitrim kupčkom, ki se poleg tega lotevajo mojih zemelj (taki so bili vsi trije, ki jih nisem premagal), zelo visoka – morda kar previsoka. Na žalost pa dobre rešitve ne vidim. Izločiti kako barvo je težko, ne da bi znatno oslabil kupček. Pomagale bi osnovne zemlje vseh štirih barv, ampak namesto česa jih igrati? Če bi nadomestil dvozemlje, bi utegnil imeti težave z modro mano, če wastelande, bi se pa slabo obnesel v zrcalnem dvoboju in še v nekaterih drugih. Bi bila pa slednja rešitev danes zelo dobra.

Ali bom kupček še kdaj igral, ne vem. Ravno navdušil me ni, se mi pa vseeno zdi, da je precej močan. In kajpada je slabo vsakič igrati nekaj drugega, ker si človek tako z nobenim kupčkom ne more nabrati vaje (to je sicer napaka, ki jo redno delam). Mogoče mu bom dal še eno priložnost, ampak najbrž ne na naslednjem legacyju – takrat kanim igrati kaj hitrejšega.

Liga v vintagu in legacyju je spet tu

Odvijala se je že v letih 2005/2006, ampak jaz sem se je bolj malo udeleževal, predvsem zato, ker sem bil veliko zdoma. Pa še takrat, ko sem igral, mi ponavadi ni šlo najbolje. Prejšnji vikend se je pa začela nova sezona in sem sklenil, da se moram tokrat bolj izkazati. To izvesti bo sicer težje kot skleniti, ampak za začetek recimo ne bom igral slabih kupčkov, pa mogoče kakega tudi ne bom igral samo enkrat.

Prvo tekmovanje je bilo v vintagu in za svoje orožje sem izbral control slaver (do popisa kupčka pripelje prejšnja povezava). Bil sem neporažen, kar se zdi povsem v skladu z načrtom. A hudič je, da sta se dve igri končali z izenačenjem in da smo zaradi malo igralcev igrali le štiri kroge, tako da sem pristal na petem mestu. Ker so se takisto zaradi malo igralcev naprej uvrstili samo prvi štirje, razultat le ni bil prav bleščeč. Prvi razlog zanj je bil gotovo, da kupčka nisem najbolje obvladal, drugi pa, da hitrost control slaverju ni ravno odlika.

S sestavo kupčka sem sicer dokaj zadovoljen. Želel bi si edino vanj stlačiti še eno zemljo, pa ne vem, kaj vzeti ven. Najbrž triskeliona ali duplicanta, ker imata sorodno nalogo, čeprav enake tudi ne. V soboto sem imel opraviti s samimi velikimi bitji, tako da je bil duplicant primernejši, ampak na tekmovanju je bilo tudi nekaj majhnih (konec koncev so zmagali goblini), da ne omenjam, da je triskelion kar zajetna beštija in zna po potrebi pretepsti nasprotnika. Še ena dilema je colossus ali sundering titan, ampak se mi zdi colossus v kupčku in titan v sideboardu kar prava rešitev. Proti modrim kupčkom potem igram titana, ki tako ne uniči vseh mojih zemelj, pa še igrati ga ni nemogoče, če mi ga nasprotnik vrne v roko (kar se po sideboardanju raje zgodi).

Sideboard mi prav veliko ni pomagal. Še najbolje se je obnesel proti oathu, ko sem prvo potezo z black lotusom igral engineered plague na spirite, ampak to je bila sreča. Proti oathu bi verjetno moral dodati kak spawning pit, ker je enigneered plague načeloma lahko prepozen. Najbolj (popolnoma) neuporaben se je izkazal proti kurjavi, tako da bi bil kak hydroblast ali blue elemental blast najbrž umesten (vsaj proti goblinom je še uporaben). Nerodno je le, da ne vem, kaj iz sideboarda umakniti, ker se vse karte v njem zdijo čisto uporabne. V soboto so bili nekoristni pyroclasmi in flametongue kavuji, a naslednjič (če bom seveda control slaver še igral) bo lahko drugače.