Arhiv kategorij: Igre

Hulk flash zmaguje

Konec aprila se je po magicaških forumih začelo pisati, da so Wizardi popravili flash tako, da bitje, ki ga z njim skušaš spraviti v igro, v igro dejansko pride in ga šele nato žrtvujejš, če ne doplačaš mane. Tako je bil zastavljen izvirno, vendar je v izogib kombu z academy rectorjem dolgo časa imel popravek, da brez doplačila bitje ni prišlo v igro. Zdaj pa so se odločili, da bodo vse popravke, ki jim je botrovala prevelika moč izvirnih kart, umaknili, tako da se je flash vrnil v staro stanje, kar je omogočilo podel kombo s protean hulkom. Njegova prva različica s flashom v igro spravi hulka, ki nemudoma stori bridki konec in v igro prinese štiri disciple of the vault ter vsaj pet shifting wallov in phyrexian marauderjev. Ker so slednji 0/0, gredo brž v grob, discipli pa pri tem priklado ugonobijo nasprotnika. Kmalu se je pojavila še ena različica komba, ki terja manj kart, a jo je laže onemogočiti – več o njej (in o flashu nasploh) tule.

Popravek flasha je med igralci legacyja povzročil precej razburjenja, saj so iznenada pred sabo imeli nov kupček (imenovan hulk flash), ki je bil bržkone najboljši v formatu, do grand prixa v legacyju (kar je sila redek dogodek) pa je bilo le še kak mesec. Hulk flash je na grand prixu res zmagal, naslednji dan, 20. 6., pa je postal še močnejši, saj je v format vstopil Future Sight, ki je kupčku prinesel summoner’s pact in pact of negation. Sicer bo 20. 7. flash v legacyju prepovedan, a vmes je bilo tekmovanje v legacyju za eternal ligo, kjer sem se ga odločil preizkusiti. V ta namen sem moral nemudoma kupiti potrebne karte, kar se mi je kar dobro posrečilo, ker sem našel slabo podučenega trgovca – pri dobro podučenih je namreč cena flashov in protean hulkov s kakega dolarja poskočila na deset in več.

Tekmovanje se je tokrat odvijalo v Mariboru. Zbralo se nas je 17, od katerih smo trije igrali hulk flash in vsi trije smo prišli med prvih osem (kupčki so popisani tule), jaz pa sem na koncu tudi slavil zmago. Pri tem moram sicer priznati, da sem imel nekaj sreče, ker nisem igral proti nobeni kontroli ali fishu: spopadel sem se z dvojimi goblini, eno rdeče-zeleno štihancijo in dvema komboma. V finalu bi se bil moral pomeriti z Andrejem in njegovim zloglasnim drot majznesom, pa se je Andrej predal, ker je hotel čim prej domov. Eden od kombov je bil belcher, ki je nevaren, ker zna biti še hitrejši od hulk flasha, ampak je manj zanesljiv in mu njegove zlobne nakane jaz laže preprečim, kot jih on meni (kar se je tudi zgodilo). Drugi je bil pa takisto flash in tu težko rečem, zakaj se je zadeva obrnila v prid meni – mogoče zato, ker sem naredil manj neumnosti od nasprotnika, a glede na to, da jih v tistem dvoboju nisem tako malo, je to vprašljivo. Kakorkoli že, enkrat za spremembo mi po tekmovanju ni treba tarnati, kako mi ni šlo.

Bili smo konfuzni

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Dva magicaška podviga

Zadnja dva vikenda sem po kakih treh mesecih brez igranja spet v roke vzel karte. Prejšnjo nedeljo je bila na sporedu eternal liga, to pa prerelease nove izdaje.

Vintage ichorid

Vintage ichorid v svoji brezmanski izvedbi je bržkone najbolj čuden kupček, s katerim sem kdaj igral. Moj je bil podoben temule, le da sem namesto laylinov of the void igral mishra’s factoryje (ki so uporabni za flashbackanje cabal therapyjev in dread returnov). Tule bi z veseljem zapisal, da je bila sestava takšna zaradi moje genijalnosti in temeljitega preizkusa različnih možnosti, vendar bi bila to debela laž – resnica je, da sem poslušal Smmenena.

Zakaj je kupček čuden? Prvi razlog je prav gotovo ta, da ne uporablja mane. Nekatere različice sicer jo (v večji ali manjši meri) in vsekakor to olajša sideboardanje (jaz sem v sideboardu imel zemlje), vendar po mojem dejansko ni potrebna in kupček verjetno oslabi, čeprav ga naredi nekoliko bolj prožnega. Drugi razlog pa je, da moraš mulliganati, dokler ne najdeš bazaarja of baghdad (razen v zelo redkih primerih, ko si že pri treh ali manj kartah in ko potem itak najbrž izgubiš). Ichorid je zato tudi edini meni znan kupček, v katerem je smiselno igrati serum powder. Da po vsem mulligananju vendarle ne dobiš bazaarja, je verjetnost menda 7 %. Smmenen piše, da se njemu to še ni zgodilo, ampak verjetnost v njegovih člankih se itak ne pokorava istim zakonitostim, kot v vesolju zunaj njih. Jaz sem brez bazaarja na tekmovanju ostal dvakrat, kar pomeni, da sem imel nekaj smole, enkrat na tekmovanje je pa nekako pričakovano, da se ti to zgodi.

Kot mi je že prešlo v navado, se nisem najbolje odrezal. Porazil sem ene gobline in enega control slaverja (v precejšnji meri po zaslugi kozlarij, ki jih je počel moj nasprotnik), izenačil s pitch longom in izgubil proti drugemu control slaverju, kar ni zadoščalo za uvrstitev med prve štiri. Pitch longa – čeprav ja zame precej negoden nasprotnik – bi bil moral premagati, ampak sem naredil eno bedarijo in me je v drugi igri zato prav v zadnjem trenutku pokončal. Da sem izgubil proti drugemu slaverju, se mi pa zdi, da so bile malo krive moje neumnosti, malo pa nasprotnikov krompir (preden sem prišel na potezo, je igral edini tormod’s crypt v kupčku, pri tem da sem imel v roki chalice of the void).

Moram priznati, da se mi ichorid – kljub nekoliko hazarderski naravi – ne zdi slab kupček. Morda bom še kdaj poizkusil srečo z njim, sploh po Future Sightu, ki ima zanj nekaj odličnih kart. Da je narcomoeba kot naročena, je očitno (še pred extirpatom je varna). Street wraith omogoča dredganje v prvi potezi, kar pomeni, da je v drugi veliko laže v igro spraviti eno ali več bitij (in igrati vsaj cabal therapy, z dovolj sreče pa kar dread return za zmago), poleg tega pa je črn (lahko se odstrani iz igre za vrnitev ichorida ali za igranje unmaska) in ima moč 3 (je dobra hrana za sutured ghoula). Zadnji prispevek je bridge from below, ki vsakega umrlega ichorida ali bitje žrtvovano cabal therapyu nadomesti z zombijem.

Prerelease Future Sighta

Dobil sem solidne karte, iz katerih sem si sestavil zeleno-rdeč kupček z veliko debelimi živalmi in nekaj kurjave. Ker je bil moj kupček nekoliko počasen in kurjave ni imel ravno ogromno, je bil šibak predvsem proti nasprotnikom z veliko letečneži in kartami za pridobivanje tempa. Na enega takega sem res naletel in gladko izgubil. Poleg tega sem si prislužil še eno izenačenje, ostale igre sem pa zmagal. In rezultat? Nehvaležno deveto mesto. Grrr!

O Future Sightu sem pred prereleasom vedel manj kot ponavadi o novih izdajah, pa tudi do zdaj se mi še ni posrečilo pregledati seznama kart. To je najbrž eden od razlogov, da si o izdaji nisem uspel ustvariti jasnega mnenja. Drugi pa je, da je nekako zmedena – v njej je vsega po malem. To redoljubu v meni ni všeč, a ker na igranje ne vpliva kvarno, bom preživel. Edino, kar še lahko rečem, je, da se mi zamisel kart iz prihodnosti zdi odlična – sveža, drzna in lepo izpeljana. Poleg tega je edini logičen zaključek bloka Time Spiral. Za to lahko Wizardom samo čestitam.

Verski fanatiki so huda nadloga

Včeraj smo zopet temničili inu zmajevali. Med zadnjo in včerajšnjo seanso sta se zgodili še dve, o katerih nisem poročal, ker nista bili posebej vznemirljivi, pa ju bom opisal kar tule.

Po uspešnem pokončanju mazohistične ločine so se nam ponudile tri poti. Prva je bila raziskovanje severnih in zahodnih meja Cesarstva, česar se je pred mnogimi leti neka odprava že lotila, pa je ni bilo nazaj. Druga je bila ugotavljanje, kdo in zakaj krade predmete, ki so pripadali nekemu pred stoletji umrlemu junaku (ali vsaj izginulemu – njegova junaškost je bila tolikšna, da o njegovi smrti ni mogoče biti povsem gotov; pobliže smo ga spoznali v naši prejšnji pustolovščini in o njem bom bržkone še pisal). Tretja pa je bila politične narave in se je pletla okrog župana nekega pomembnega mesta, ki mu je šla na živce trda roka osrednje oblasti. Brez razprave smo izbrali prvo pot – po več letih skupnega igranja se poznamo dovolj dobro, da se je izbira zdela samoumevna. Kot sem ugotovil že prejšnjič, nam namreč detektivsko delo ne gre najbolje, ker smo očitno bolj trdobučni, kot meni naš dungeon master, za politiko pa tudi nimamo prav veliko posluha.

Tako smo odpeketali na sever in se ustavili v mestu na robu cesarskega ozemlja. Izvedeli smo, da se kaj pretresljivega tam ne dogaja: naši predhodniki so res izginili, a to se je zgodilo že pred 80 leti; sovražnih orkov, ki naj bi se potikali po tistih krajih, skoraj ni več videti; zadnji vzemirljiv dogodek je bilo uničenje trgovske postojanke pred 20 leti, ki so ga sicer pripisali orkom, a ostanki niso ravno kazali na njihovo delo. Glede na to, da so tudi izginulo odpravo zadnjič videli pri tisti postojanki in da smo izvedeli, da se je pred uničenjem začela ukvarjati z rudarjenjem neznanočesa, smo se odpravili tja.

Preden smo dosegli ostanke postojanke, smo našli rudnik, kjer so njeni prebivalci domnevno kopali. Še preden smo vanj vstopili, sta nas ponoči napadla dva polorka s neznanimi simboli na opremi. V rudniku smo nato našli truplo vojščaka v opravi, ki se je nam zdela orientalska, našim likom, ki so malce manj razgledani, pa zgolj nenavadna. Ruda, ki so jo tam kopali, je bila nekaj nepoznanega zelenega. Naslednjo noč pa smo doživeli dokaj silovit napad, v katerem smo se spopadli z vojščakom enakim mrtvemu v rudniku in nekaj njegovimi pomagači.

Tujega vojščaka smo ujeli, a njegovega jezika žal nismo govorili (s pomočjo uroka smo ga le razumeli, a ker ni bil posebej zgovoren, nam to ni dosti pomagalo). Moj lik je po ‘poklicu’ paladin, svet in kreposten bojevnik, ki mu je zaradi tega sovražnik povzročal hude težave. Iz sovragove avre je namreč razbral, da je slednji prav tako kreposten (in po vsej verjetnosti celo takisto paladin), čeprav se nam njegova dejanja niso zdela taka. Iz tega in nekaj (nič kaj prijaznih) besed, ki nam jih je namenil, smo sklepali, da je nekakšen verski fanatik, ki se mu zdi dobro in pravično pobiti nas, očitno ker smo krivoverci. Je že tako, da je dobro in pravično relativna stvar, sploh pri paladinu, čigar etika izvira od njegovega božanstva, božanstva v dungeons in dragons pa so vseh vrst, tudi neprijetnih. Tale raletivnost se mi sicer zdi precej radikalna, tako da se bo morda izkazalo, da je prava razlaga drugačna, a opisano je trenutna hipoteza. Ja, kot paladin se včasih soočiš z moralnimi zagonetnostmi, kar je pravzaprav eden od razlogov, zakaj je to zanimiv lik.

Na koncu smo jetnika v upanju, da bo spoznal, da mu nočemo žalega, izpustili. Previdno smo mu sledili in odkrili zasedo, ki so nam jo pripraivli njegovi tovariši. Na žalost so nas opazili in komaj smo se izvlekli (eden od naših se je pri tem izgubil). Vrnili smo se v najbližjo trgovsko postojanko, poslali sla po okrepitve in postojanko začeli utrjevati. Izkazalo se je, da ne zaman … a spopad je moral počakati na naslednjo seanso.

Na magicaški ligi nadaljujejm s povprečnostjo

Danes smo tekmovali v legacyju in sicer v Mariboru. Udeležba je bila precej številčna, ker se očitno Gorenjcem in Ljubljančanom bolj ljubi voziti se v Maribor kot Štajercem v Kranj.

Jaz sem se v boj podal s modro-belo-črno-zelenim landstillom, s kakršnim sta dokajšnje uspehe žela Denis in Martin (po Martinu sem povzel par vindicatov in le dva nantuko monasteryja). A kot je pri mojem ligaškem udejstvovanju že običajno, sem žel manjše uspehe: z dvema zmagama (proti angel stompyju in goblinom s kurjavo), dvema izenačenjema (z nečim takim in z goblini) ter enim porazom (proti še enim goblinom) sem pristal na 11. mestu. Moja glavna težava je prav gotovo bila, da sem spet igral prepočasen kupček. Poleg tega teorija pravi, da kontrola nalomi kombo, kombo štihancijo, štihancija pa kontrolo – in vsi moji nasprotniki so igrali štihancijo. Ta težava bi sicer morala biti bolj teoretična, ker je moj kupček več kot očitno naravnan proti bitjem, ampak žal ni bila. No, vsaj samo igranja se mi zdi, da tokrat ni bilo preslabo, čeprav brez napak tudi ni šlo (opaženih seveda – brez kakršnihkoli napak niti ni upati, da bi kdaj šlo).

Za glavno težavo kupčka sta se (ne nepričakovano) izkazali njegova štiribarvnost in pomanjkanje osnovnih zemelj. To je pač cena, ki jo plačuje za boljše karte in večjo moč, a preden sem z njim igral na tekmovanju, nisem vedel, kako visoka ta cena je. Zdaj vem, da je proti hitrim kupčkom, ki se poleg tega lotevajo mojih zemelj (taki so bili vsi trije, ki jih nisem premagal), zelo visoka – morda kar previsoka. Na žalost pa dobre rešitve ne vidim. Izločiti kako barvo je težko, ne da bi znatno oslabil kupček. Pomagale bi osnovne zemlje vseh štirih barv, ampak namesto česa jih igrati? Če bi nadomestil dvozemlje, bi utegnil imeti težave z modro mano, če wastelande, bi se pa slabo obnesel v zrcalnem dvoboju in še v nekaterih drugih. Bi bila pa slednja rešitev danes zelo dobra.

Ali bom kupček še kdaj igral, ne vem. Ravno navdušil me ni, se mi pa vseeno zdi, da je precej močan. In kajpada je slabo vsakič igrati nekaj drugega, ker si človek tako z nobenim kupčkom ne more nabrati vaje (to je sicer napaka, ki jo redno delam). Mogoče mu bom dal še eno priložnost, ampak najbrž ne na naslednjem legacyju – takrat kanim igrati kaj hitrejšega.

Liga v vintagu in legacyju je spet tu

Odvijala se je že v letih 2005/2006, ampak jaz sem se je bolj malo udeleževal, predvsem zato, ker sem bil veliko zdoma. Pa še takrat, ko sem igral, mi ponavadi ni šlo najbolje. Prejšnji vikend se je pa začela nova sezona in sem sklenil, da se moram tokrat bolj izkazati. To izvesti bo sicer težje kot skleniti, ampak za začetek recimo ne bom igral slabih kupčkov, pa mogoče kakega tudi ne bom igral samo enkrat.

Prvo tekmovanje je bilo v vintagu in za svoje orožje sem izbral control slaver (do popisa kupčka pripelje prejšnja povezava). Bil sem neporažen, kar se zdi povsem v skladu z načrtom. A hudič je, da sta se dve igri končali z izenačenjem in da smo zaradi malo igralcev igrali le štiri kroge, tako da sem pristal na petem mestu. Ker so se takisto zaradi malo igralcev naprej uvrstili samo prvi štirje, razultat le ni bil prav bleščeč. Prvi razlog zanj je bil gotovo, da kupčka nisem najbolje obvladal, drugi pa, da hitrost control slaverju ni ravno odlika.

S sestavo kupčka sem sicer dokaj zadovoljen. Želel bi si edino vanj stlačiti še eno zemljo, pa ne vem, kaj vzeti ven. Najbrž triskeliona ali duplicanta, ker imata sorodno nalogo, čeprav enake tudi ne. V soboto sem imel opraviti s samimi velikimi bitji, tako da je bil duplicant primernejši, ampak na tekmovanju je bilo tudi nekaj majhnih (konec koncev so zmagali goblini), da ne omenjam, da je triskelion kar zajetna beštija in zna po potrebi pretepsti nasprotnika. Še ena dilema je colossus ali sundering titan, ampak se mi zdi colossus v kupčku in titan v sideboardu kar prava rešitev. Proti modrim kupčkom potem igram titana, ki tako ne uniči vseh mojih zemelj, pa še igrati ga ni nemogoče, če mi ga nasprotnik vrne v roko (kar se po sideboardanju raje zgodi).

Sideboard mi prav veliko ni pomagal. Še najbolje se je obnesel proti oathu, ko sem prvo potezo z black lotusom igral engineered plague na spirite, ampak to je bila sreča. Proti oathu bi verjetno moral dodati kak spawning pit, ker je enigneered plague načeloma lahko prepozen. Najbolj (popolnoma) neuporaben se je izkazal proti kurjavi, tako da bi bil kak hydroblast ali blue elemental blast najbrž umesten (vsaj proti goblinom je še uporaben). Nerodno je le, da ne vem, kaj iz sideboarda umakniti, ker se vse karte v njem zdijo čisto uporabne. V soboto so bili nekoristni pyroclasmi in flametongue kavuji, a naslednjič (če bom seveda control slaver še igral) bo lahko drugače.

Temnice, zmaji in dihur

V soboto se je razpletla naša pustolovščina z mazohistično ločino. Najeli smo lovca s psom slednikom in se podali po sledi njenih ubežnih pripadnikov. Ob pomoči trojice vojakov, na katere smo naleteli na poti, smo jih premagali, izmuznila pa se nam je njihova voditeljica. Dognali smo, da se je po vsej verjetnosti zatekla v neko vas, potem pa se nam je ustavilo. Očitno za detektivsko delo nismo preveč nadarjeni, kajti preden smo jo našli, smo grdo nadlegovali nedolžno gospo srednjih let in vdrli v gostilniško sobo nekega prav tako nedolžnega para. Bil pa je za naše težave kriv tudi nesporazum z dungeon mastrom, kajti (kot že večkrat) se je zgodilo, da smo naredili nekoliko površno predpostavko, on pa nam nekoliko pikolovsko ni dal (takoj) vedeti, da bila napačna. Namreč ko smo poizkušali izvedeti, če je v vaško krčmo pred kratkim prišla kaka ženska, smo dobili odgovor, da samo ena (tista gospa srednjih let), v resnici pa zgolj sobe ni najela nobena druga, v že najeto sobo pa je prišla. Tovrstna pomanjkljiva komunikacija je nekaj, kar bi bilo dobro popraviti, ampak če nam do zdaj ni uspelo, sumim, da nam tudi v prihodnje ne bo. No, na koncu smo se odkrižali tudi voditeljice ločine in za nagrado dobili sestavine za protiurok, ki je našega tovariša rešil privlačnosti verig.

Med temnično in zmajevalno seanso sem postal ponosni lastnik plastelinastega dihurja. Hči našega gostitelja (kakih deset let ima) je namreč prodajala plastelinaste figurice živali. Očitno je podedovala poslovno žilico svojega očeta (ki jo ima slednji zelo razvito).

Plastelinasti dihur

Legacy championship

V soboto se je v Kranju zgodil slovenski legacy championship, v nedeljo pa še v Gradcu avstrijski (in v Zagrebu hrvaški). Da sem se udeležil slovenskega, se razume samo po sebi, od sosedov smo šli pa v goste k Avstrijcem (zakaj k njim, pravzaprav ne vem, a ker mi je bilo precej vseeno, sem se pač pridružil onim, ki so nek razlog imeli).

Obakrat sem bil oborožen s survival advantagom, le da sem mu tokrat dodal črno za discard v upanju, da bo to pomagalo proti kombu in protiurokom (pa ni prav dosti).

Prvo dejanje: beden sem

V Kranju mi ni šlo, tako da sem tekmovanje končal na 16. mestu (od ~40) s tremi zmagami in tremi porazi. Zdi se mi, da za poraze nisem bil dosti kriv, ker jih je kratko malo povzročilo to, da so nasprotniki potegnili, kar so potrebovali, jaz pa ne. Po eni strani je to dobro, ker si tako ne morem kaj prida očitati (seveda se vedno da igrati bolje, ampak sumim, da v soboto to ne bi dosti pomagalo). A po drugi strani ni nič prijetno biti opomnjen, da pri magicu včasih pač nimaš vajeti v rokah sam, ampak si na milost in nemilost prepuščen Fortuni, za katero se ve, da zna biti prasica.

Na svoj račun je tokrat prišel Martin z iggy popom, katerega sem bil v Mariboru nalomil, kajti čeprav sem bil tokrat proti njemu bolje opremljen (z discardom), sem potegnil en prazen ništrc in nemarno izgubil. Poleg tega sta me premagala še Drot s svojim že legendarnim madnessom in Andrej s belo-modro-črnim weenijem (oba sta se na koncu uvrstila med prvih osem, tako da vsaj proti kakim neimetnikom pojma nisem izgubljal).

Drugo dejanje: še vedno sem beden, ampak manj od Avstrijcev

Spričo klavrnega uspeha v Kranju sem v Gradcu nameraval igrati kak drug kupček, a sem bil zvečer preutrujen in nisem imel volje, da bi ga sestavil. Tako sem z nekaj manjšimi popravki ostal pri sobotnem. Odrezal sem se nekoliko bolje kot prejšnji dan, namreč zmagal sem štirikrat in izgubil dvakrat. Žal pa je bilo to dovolj ravno za nehvaležno deveto mesto (spet od ~40). Zanimivo je, da sem porazil štiri Avstrijce in izgubil proti dvema Slovencema (ki sta se spet oba uvrstila med prvih osem).

V tistih dveh igrah, ki sem ju izgubil, se mi zdi, da nisem igral posebej dobro. Je pa to težko presojati, kajti za marsikatero odločitev v retrospektivi lahko rečeš, da je bila slaba, a če bi se bila stvari zasukale malo drugače, bi se bila lahko izkazala tudi za dobro. Konec koncev je prav možno, da se v igrah, ki sem jih dobil, nisem odločal nič bolje, a so bile pač okoliščine take, da so se moje odločitve izkazale za pravilne in sem zmagal. Vseeno bi rekel, da sem v izgubljenih igral naredil nekaj nepotrebno tveganih potez.

Na koncu smo jo Slovenci Avstrijcem prav dobro podkurili: na prvih štirih mestih so bili trije naši (tudi prvi in drugi), na prvih dvanajstih nas je bilo pa kar osem. Nekoliko nevšečno pri vsem skupaj je le to, da so bili trije najbolje uvrščeni Slovenci Štajerci in ne Gorenjci. Se bomo morali na našem koncu v prihodnje bolj potruditi.

S survival advantagom nad Mariborčane

Ta mesec se obeta precej legacyja, med drugim zato, ker so se Wizardi odločili, da bodo letos v vseh državah priredili (no, pravzaprav namignili domorodcem, naj priredijo, in primaknili dokaj bogate nagrade) legacy championshipe. Odločitev nadvse odobravam, sploh po uspehu na lanskem vintage championshipu (čeprav sem imel takrat kajpada boljše možnosti, ker imam v vintagu pred slovenskimi nasprotniki bistveno večjo prednost pri založenosti s kartami kot v legacyju).

V nedeljo so tekmovanje v legacyju organizirali Mariborčani. Z gorenjskega konca se nas je v štajersko prestolnico odpravila družbica osmih. Po poti smo imeli par postankov in malo smo se izgubili, tako da smo na koncu na prizorišče prispeli z malone uro zamude. A ker smo bili skoraj polovica vseh tekmovalcev, bi brez nas pač težko začeli. Tekmovanje se je odvijalo v prostorih nečesa, kar naj bi postalo trgovina z igrami – upam, da jim bo uspelo, kajti kraj je simpatičen.

Glede na to, da mi je bilo rečeno, da se v Mariboru kombo ne igra dosti, sem sklenil poizkusiti srečo z survival advantagom (podobnim temule, le da brez burning wishev). Proti kurjavi, črni štihanciji in ne najbolj standardnemu rifterju se je obnesel prav zadovoljivo, namlatil pa sem celo Martina z iggy popom (proti kateremu bi bil pravzaprav moral izgubiti, ampak sem imel pač srečo – čeprav je konec koncev res, da je ena od odlik survival advantaga konsistentnost, kar za kombo načeloma ne velja). Tako sem se prebil do polfinala, kjer sem izgubil proti Juretu, končnemu zmagovalcu, ki je takisto igral survival advantage.

Jure me je premagal že v švicarskem delu tekmovanja. Rekel bi, da sem takrat izgubil zato, ker je imel od mene več sreče: eno igro je potegnil survival of the fittest, jaz pa ne, eno je imel pa izjemno hiter začetek, medtem ko je meni primanjkovalo mane (čeprav sem survival imel in bi bil zato verjetno zmagal, če bi bila igra trajala malo dlje). V polfinalnem dvoboju je v prvi igri Jure survival potegnil nekaj potez pred mano, ampak se mi zdi, da bi ga bil vseeno lahko porazil, če bi bil igral bolje. V drugi igri sva oba imela na mizi survival, oba sva igrala slabo, ampak ker sem jaz igral malo manj slabo, sem zmagal (je pa treba reči, da je zrcalna igra, v kateri imata oba igralce survival, skrajno težavna). Tretjo igro je spet odločila sreča: Jure je survival imel, jaz pa ne in v takih primerih ni mogoče veliko storiti.

Drugi kupček, proti kateremu se mi je zataknilo v švicarskem delu tekmovanja, je bil modro-zeleni madness (z izjemno nadležnimi ninjami of the deep hours), za katerega se mi zdi, da mi dela težave ne glede na to, kaj igram. Verjetno pač zato, ker je dober, čeprav mi osebno nekako ne ugaja. No, pa priznati moram, da je bilo tokrat za težave zaslužnih tudi nekaj neumnosti, ki sem jih zagrešil.

Mislim, da je v metaigrah z malo komba (kakršna slovenska navadno je) survival advantage solidna izbira (navsezadnje o tem priče tudi njegova zmaga v Mariboru), poleg tega pa so mi bili kupčki s survivalom vedno všeč. Vseeno pa nisem prepričan, če se bom še odločil zanj, ker je občutek nemoči, ko ti nasproti sedi igralec s kombom, zelo neprijeten. Če se bom, pa moram najti kako učinkovito orožje za zrcalne igre. In seveda bi bilo v vsakem primeru koristno bolje igrati.

Preview Time Spirala

Kot napovedano, sem jo v soboto mahnil v Kranj na preview nove izdaje magica. Kranjska tekmovanja so praviloma prijetna in tole ni bilo izjema. Pomagalo je pa seveda tudi, da mi je odlično šlo.

Ko sem dobil karte, so se mi zdele spodobne, a ne ravno navdušujoče. Sestavil sem si modro-rdeč kupček, ki je vseboval veliko kurjave, enega timeshiftanega (ponatisnjenega iz starejše izdaje s staro sliko in starim formatom karte) prodigal sorcererja in enega fledgling mawcorja (ki prav tako naokoli deli po eno poškodbo) ter stuffy doll, ki se je izkazala za neznansko nadležno (za nasprotnike seveda). Glavni težavi kupčka sta se mi zdeli počasnost in pomanjkanje pravih bomb, takih, ki po hitrem postopku zagotovijo zmago (recimo česa Akrominega kova).

No, na koncu sem se med prvih osem uvrstil neporažen (ne samo da nisem nobenega dvoboja izgubil, vse sem zmagal 2-0). Očitno ne znam ocenjevati kakovosti kupčkov, kajti nekaj podobnega se mi je zgodilo na prereleasih Coldsnapa in Guildpacta (zadnjih dveh, ki sem se jih udeležil). No, itak je bolj važno, da jih spodobno sestavljam in da ne igram preslabo. Prvih osem se nas je za končno zmago pomerilo v booster draftu, za kar smo lahko uporabili kar nagradne boosterje, tako da doplačilo ni bilo potrebno (prebrisana poteza to z boosterji – odobravam). Na žalost draftam precej slabo, tako da sem končal z bolj žalostnim kupčkom. V četrtfinalu sem sicer zmagal, ampak bržkone zato, ker je imel moj nasprotnik hude težave z mano, v polfinalu je bilo pa veselja konec.

Za limited se mi Time Spiral zdi prav soliden: bitja s flashem boje naredijo vznemirljive, bitij s shadowom ni preveč (ali pa je načinov za njihovo odstranjevanje dovolj) in suspend je spretno odmerjen. Navdušil me ni edino split second, ker zmanjša število možnosti, kar načeloma ni dobro. Koliko je izdaja uporabna v constructedu, še nisem raziskal, ampak domnevam, da za igralce standarda precej, ker so timeshiftane karte v povprečju dokaj dobre, zame pa manj, ker igram predvsem starejše formate, kjer so na voljo že izvirne različice teh kart. Zanimivo bo tudi opazovati, kako bodo timeshiftane karte vplivale na cene izvirnikov.