Arhiv kategorij: Igre

Verski fanatiki so huda nadloga

Včeraj smo zopet temničili inu zmajevali. Med zadnjo in včerajšnjo seanso sta se zgodili še dve, o katerih nisem poročal, ker nista bili posebej vznemirljivi, pa ju bom opisal kar tule.

Po uspešnem pokončanju mazohistične ločine so se nam ponudile tri poti. Prva je bila raziskovanje severnih in zahodnih meja Cesarstva, česar se je pred mnogimi leti neka odprava že lotila, pa je ni bilo nazaj. Druga je bila ugotavljanje, kdo in zakaj krade predmete, ki so pripadali nekemu pred stoletji umrlemu junaku (ali vsaj izginulemu – njegova junaškost je bila tolikšna, da o njegovi smrti ni mogoče biti povsem gotov; pobliže smo ga spoznali v naši prejšnji pustolovščini in o njem bom bržkone še pisal). Tretja pa je bila politične narave in se je pletla okrog župana nekega pomembnega mesta, ki mu je šla na živce trda roka osrednje oblasti. Brez razprave smo izbrali prvo pot – po več letih skupnega igranja se poznamo dovolj dobro, da se je izbira zdela samoumevna. Kot sem ugotovil že prejšnjič, nam namreč detektivsko delo ne gre najbolje, ker smo očitno bolj trdobučni, kot meni naš dungeon master, za politiko pa tudi nimamo prav veliko posluha.

Tako smo odpeketali na sever in se ustavili v mestu na robu cesarskega ozemlja. Izvedeli smo, da se kaj pretresljivega tam ne dogaja: naši predhodniki so res izginili, a to se je zgodilo že pred 80 leti; sovražnih orkov, ki naj bi se potikali po tistih krajih, skoraj ni več videti; zadnji vzemirljiv dogodek je bilo uničenje trgovske postojanke pred 20 leti, ki so ga sicer pripisali orkom, a ostanki niso ravno kazali na njihovo delo. Glede na to, da so tudi izginulo odpravo zadnjič videli pri tisti postojanki in da smo izvedeli, da se je pred uničenjem začela ukvarjati z rudarjenjem neznanočesa, smo se odpravili tja.

Preden smo dosegli ostanke postojanke, smo našli rudnik, kjer so njeni prebivalci domnevno kopali. Še preden smo vanj vstopili, sta nas ponoči napadla dva polorka s neznanimi simboli na opremi. V rudniku smo nato našli truplo vojščaka v opravi, ki se je nam zdela orientalska, našim likom, ki so malce manj razgledani, pa zgolj nenavadna. Ruda, ki so jo tam kopali, je bila nekaj nepoznanega zelenega. Naslednjo noč pa smo doživeli dokaj silovit napad, v katerem smo se spopadli z vojščakom enakim mrtvemu v rudniku in nekaj njegovimi pomagači.

Tujega vojščaka smo ujeli, a njegovega jezika žal nismo govorili (s pomočjo uroka smo ga le razumeli, a ker ni bil posebej zgovoren, nam to ni dosti pomagalo). Moj lik je po ‘poklicu’ paladin, svet in kreposten bojevnik, ki mu je zaradi tega sovražnik povzročal hude težave. Iz sovragove avre je namreč razbral, da je slednji prav tako kreposten (in po vsej verjetnosti celo takisto paladin), čeprav se nam njegova dejanja niso zdela taka. Iz tega in nekaj (nič kaj prijaznih) besed, ki nam jih je namenil, smo sklepali, da je nekakšen verski fanatik, ki se mu zdi dobro in pravično pobiti nas, očitno ker smo krivoverci. Je že tako, da je dobro in pravično relativna stvar, sploh pri paladinu, čigar etika izvira od njegovega božanstva, božanstva v dungeons in dragons pa so vseh vrst, tudi neprijetnih. Tale raletivnost se mi sicer zdi precej radikalna, tako da se bo morda izkazalo, da je prava razlaga drugačna, a opisano je trenutna hipoteza. Ja, kot paladin se včasih soočiš z moralnimi zagonetnostmi, kar je pravzaprav eden od razlogov, zakaj je to zanimiv lik.

Na koncu smo jetnika v upanju, da bo spoznal, da mu nočemo žalega, izpustili. Previdno smo mu sledili in odkrili zasedo, ki so nam jo pripravili njegovi tovariši. Na žalost so nas opazili in komaj smo se izvlekli (eden od naših se je pri tem izgubil). Vrnili smo se v najbližjo trgovsko postojanko, poslali sla po okrepitve in postojanko začeli utrjevati. Izkazalo se je, da ne zaman … a spopad je moral počakati na naslednjo seanso.

Na magicaški ligi nadaljujejm s povprečnostjo

Danes smo tekmovali v legacyju in sicer v Mariboru. Udeležba je bila precej številčna, ker se očitno Gorenjcem in Ljubljančanom bolj ljubi voziti se v Maribor kot Štajercem v Kranj.

Jaz sem se v boj podal s modro-belo-črno-zelenim landstillom, s kakršnim sta dokajšnje uspehe žela Denis in Martin (po Martinu sem povzel par vindicatov in le dva nantuko monasteryja). A kot je pri mojem ligaškem udejstvovanju že običajno, sem žel manjše uspehe: z dvema zmagama (proti angel stompyju in goblinom s kurjavo), dvema izenačenjema (z nečim takim in z goblini) ter enim porazom (proti še enim goblinom) sem pristal na 11. mestu. Moja glavna težava je prav gotovo bila, da sem spet igral prepočasen kupček. Poleg tega teorija pravi, da kontrola nalomi kombo, kombo štihancijo, štihancija pa kontrolo – in vsi moji nasprotniki so igrali štihancijo. Ta težava bi sicer morala biti bolj teoretična, ker je moj kupček več kot očitno naravnan proti bitjem, ampak žal ni bila. No, vsaj samo igranja se mi zdi, da tokrat ni bilo preslabo, čeprav brez napak tudi ni šlo (opaženih seveda – brez kakršnihkoli napak niti ni upati, da bi kdaj šlo).

Za glavno težavo kupčka sta se (ne nepričakovano) izkazali njegova štiribarvnost in pomanjkanje osnovnih zemelj. To je pač cena, ki jo plačuje za boljše karte in večjo moč, a preden sem z njim igral na tekmovanju, nisem vedel, kako visoka ta cena je. Zdaj vem, da je proti hitrim kupčkom, ki se poleg tega lotevajo mojih zemelj (taki so bili vsi trije, ki jih nisem premagal), zelo visoka – morda kar previsoka. Na žalost pa dobre rešitve ne vidim. Izločiti kako barvo je težko, ne da bi znatno oslabil kupček. Pomagale bi osnovne zemlje vseh štirih barv, ampak namesto česa jih igrati? Če bi nadomestil dvozemlje, bi utegnil imeti težave z modro mano, če wastelande, bi se pa slabo obnesel v zrcalnem dvoboju in še v nekaterih drugih. Bi bila pa slednja rešitev danes zelo dobra.

Ali bom kupček še kdaj igral, ne vem. Ravno navdušil me ni, se mi pa vseeno zdi, da je precej močan. In kajpada je slabo vsakič igrati nekaj drugega, ker si človek tako z nobenim kupčkom ne more nabrati vaje (to je sicer napaka, ki jo redno delam). Mogoče mu bom dal še eno priložnost, ampak najbrž ne na naslednjem legacyju – takrat kanim igrati kaj hitrejšega.

Liga v vintagu in legacyju je spet tu

Odvijala se je že v letih 2005/2006, ampak jaz sem se je bolj malo udeleževal, predvsem zato, ker sem bil veliko zdoma. Pa še takrat, ko sem igral, mi ponavadi ni šlo najbolje. Prejšnji vikend se je pa začela nova sezona in sem sklenil, da se moram tokrat bolj izkazati. To izvesti bo sicer težje kot skleniti, ampak za začetek recimo ne bom igral slabih kupčkov, pa mogoče kakega tudi ne bom igral samo enkrat.

Prvo tekmovanje je bilo v vintagu in za svoje orožje sem izbral control slaver (do popisa kupčka pripelje prejšnja povezava). Bil sem neporažen, kar se zdi povsem v skladu z načrtom. A hudič je, da sta se dve igri končali z izenačenjem in da smo zaradi malo igralcev igrali le štiri kroge, tako da sem pristal na petem mestu. Ker so se takisto zaradi malo igralcev naprej uvrstili samo prvi štirje, razultat le ni bil prav bleščeč. Prvi razlog zanj je bil gotovo, da kupčka nisem najbolje obvladal, drugi pa, da hitrost control slaverju ni ravno odlika.

S sestavo kupčka sem sicer dokaj zadovoljen. Želel bi si edino vanj stlačiti še eno zemljo, pa ne vem, kaj vzeti ven. Najbrž triskeliona ali duplicanta, ker imata sorodno nalogo, čeprav enake tudi ne. V soboto sem imel opraviti s samimi velikimi bitji, tako da je bil duplicant primernejši, ampak na tekmovanju je bilo tudi nekaj majhnih (konec koncev so zmagali goblini), da ne omenjam, da je triskelion kar zajetna beštija in zna po potrebi pretepsti nasprotnika. Še ena dilema je colossus ali sundering titan, ampak se mi zdi colossus v kupčku in titan v sideboardu kar prava rešitev. Proti modrim kupčkom potem igram titana, ki tako ne uniči vseh mojih zemelj, pa še igrati ga ni nemogoče, če mi ga nasprotnik vrne v roko (kar se po sideboardanju raje zgodi).

Sideboard mi prav veliko ni pomagal. Še najbolje se je obnesel proti oathu, ko sem prvo potezo z black lotusom igral engineered plague na spirite, ampak to je bila sreča. Proti oathu bi verjetno moral dodati kak spawning pit, ker je enigneered plague načeloma lahko prepozen. Najbolj (popolnoma) neuporaben se je izkazal proti kurjavi, tako da bi bil kak hydroblast ali blue elemental blast najbrž umesten (vsaj proti goblinom je še uporaben). Nerodno je le, da ne vem, kaj iz sideboarda umakniti, ker se vse karte v njem zdijo čisto uporabne. V soboto so bili nekoristni pyroclasmi in flametongue kavuji, a naslednjič (če bom seveda control slaver še igral) bo lahko drugače.

Temnice, zmaji in dihur

V soboto se je razpletla naša pustolovščina z mazohistično ločino. Najeli smo lovca s psom slednikom in se podali po sledi njenih ubežnih pripadnikov. Ob pomoči trojice vojakov, na katere smo naleteli na poti, smo jih premagali, izmuznila pa se nam je njihova voditeljica. Dognali smo, da se je po vsej verjetnosti zatekla v neko vas, potem pa se nam je ustavilo. Očitno za detektivsko delo nismo preveč nadarjeni, kajti preden smo jo našli, smo grdo nadlegovali nedolžno gospo srednjih let in vdrli v gostilniško sobo nekega prav tako nedolžnega para. Bil pa je za naše težave kriv tudi nesporazum z dungeon mastrom, kajti (kot že večkrat) se je zgodilo, da smo naredili nekoliko površno predpostavko, on pa nam nekoliko pikolovsko ni dal (takoj) vedeti, da bila napačna. Namreč ko smo poizkušali izvedeti, če je v vaško krčmo pred kratkim prišla kaka ženska, smo dobili odgovor, da samo ena (tista gospa srednjih let), v resnici pa zgolj sobe ni najela nobena druga, v že najeto sobo pa je prišla. Tovrstna pomanjkljiva komunikacija je nekaj, kar bi bilo dobro popraviti, ampak če nam do zdaj ni uspelo, sumim, da nam tudi v prihodnje ne bo. No, na koncu smo se odkrižali tudi voditeljice ločine in za nagrado dobili sestavine za protiurok, ki je našega tovariša rešil privlačnosti verig.

Med temnično in zmajevalno seanso sem postal ponosni lastnik plastelinastega dihurja. Hči našega gostitelja (kakih deset let ima) je namreč prodajala plastelinaste figurice živali. Očitno je podedovala poslovno žilico svojega očeta (ki jo ima slednji zelo razvito).

Plastelinasti dihur

Legacy championship

V soboto se je v Kranju zgodil slovenski legacy championship, v nedeljo pa še v Gradcu avstrijski (in v Zagrebu hrvaški). Da sem se udeležil slovenskega, se razume samo po sebi, od sosedov smo šli pa v goste k Avstrijcem (zakaj k njim, pravzaprav ne vem, a ker mi je bilo precej vseeno, sem se pač pridružil onim, ki so nek razlog imeli).

Obakrat sem bil oborožen s survival advantagom, le da sem mu tokrat dodal črno za discard v upanju, da bo to pomagalo proti kombu in protiurokom (pa ni prav dosti).

Prvo dejanje: beden sem

V Kranju mi ni šlo, tako da sem tekmovanje končal na 16. mestu (od ~40) s tremi zmagami in tremi porazi. Zdi se mi, da za poraze nisem bil dosti kriv, ker jih je kratko malo povzročilo to, da so nasprotniki potegnili, kar so potrebovali, jaz pa ne. Po eni strani je to dobro, ker si tako ne morem kaj prida očitati (seveda se vedno da igrati bolje, ampak sumim, da v soboto to ne bi dosti pomagalo). A po drugi strani ni nič prijetno biti opomnjen, da pri magicu včasih pač nimaš vajeti v rokah sam, ampak si na milost in nemilost prepuščen Fortuni, za katero se ve, da zna biti prasica.

Na svoj račun je tokrat prišel Martin z iggy popom, katerega sem bil v Mariboru nalomil, kajti čeprav sem bil tokrat proti njemu bolje opremljen (z discardom), sem potegnil en prazen ništrc in nemarno izgubil. Poleg tega sta me premagala še Drot s svojim že legendarnim madnessom in Andrej s belo-modro-črnim weenijem (oba sta se na koncu uvrstila med prvih osem, tako da vsaj proti kakim neimetnikom pojma nisem izgubljal).

Drugo dejanje: še vedno sem beden, ampak manj od Avstrijcev

Spričo klavrnega uspeha v Kranju sem v Gradcu nameraval igrati kak drug kupček, a sem bil zvečer preutrujen in nisem imel volje, da bi ga sestavil. Tako sem z nekaj manjšimi popravki ostal pri sobotnem. Odrezal sem se nekoliko bolje kot prejšnji dan, namreč zmagal sem štirikrat in izgubil dvakrat. Žal pa je bilo to dovolj ravno za nehvaležno deveto mesto (spet od ~40). Zanimivo je, da sem porazil štiri Avstrijce in izgubil proti dvema Slovencema (ki sta se spet oba uvrstila med prvih osem).

V tistih dveh igrah, ki sem ju izgubil, se mi zdi, da nisem igral posebej dobro. Je pa to težko presojati, kajti za marsikatero odločitev v retrospektivi lahko rečeš, da je bila slaba, a če bi se bila stvari zasukale malo drugače, bi se bila lahko izkazala tudi za dobro. Konec koncev je prav možno, da se v igrah, ki sem jih dobil, nisem odločal nič bolje, a so bile pač okoliščine take, da so se moje odločitve izkazale za pravilne in sem zmagal. Vseeno bi rekel, da sem v izgubljenih igral naredil nekaj nepotrebno tveganih potez.

Na koncu smo jo Slovenci Avstrijcem prav dobro podkurili: na prvih štirih mestih so bili trije naši (tudi prvi in drugi), na prvih dvanajstih nas je bilo pa kar osem. Nekoliko nevšečno pri vsem skupaj je le to, da so bili trije najbolje uvrščeni Slovenci Štajerci in ne Gorenjci. Se bomo morali na našem koncu v prihodnje bolj potruditi.

S survival advantagom nad Mariborčane

Ta mesec se obeta precej legacyja, med drugim zato, ker so se Wizardi odločili, da bodo letos v vseh državah priredili (no, pravzaprav namignili domorodcem, naj priredijo, in primaknili dokaj bogate nagrade) legacy championshipe. Odločitev nadvse odobravam, sploh po uspehu na lanskem vintage championshipu (čeprav sem imel takrat kajpada boljše možnosti, ker imam v vintagu pred slovenskimi nasprotniki bistveno večjo prednost pri založenosti s kartami kot v legacyju).

V nedeljo so tekmovanje v legacyju organizirali Mariborčani. Z gorenjskega konca se nas je v štajersko prestolnico odpravila družbica osmih. Po poti smo imeli par postankov in malo smo se izgubili, tako da smo na koncu na prizorišče prispeli z malone uro zamude. A ker smo bili skoraj polovica vseh tekmovalcev, bi brez nas pač težko začeli. Tekmovanje se je odvijalo v prostorih nečesa, kar naj bi postalo trgovina z igrami – upam, da jim bo uspelo, kajti kraj je simpatičen.

Glede na to, da mi je bilo rečeno, da se v Mariboru kombo ne igra dosti, sem sklenil poizkusiti srečo z survival advantagom (podobnim temule, le da brez burning wishev). Proti kurjavi, črni štihanciji in ne najbolj standardnemu rifterju se je obnesel prav zadovoljivo, namlatil pa sem celo Martina z iggy popom (proti kateremu bi bil pravzaprav moral izgubiti, ampak sem imel pač srečo – čeprav je konec koncev res, da je ena od odlik survival advantaga konsistentnost, kar za kombo načeloma ne velja). Tako sem se prebil do polfinala, kjer sem izgubil proti Juretu, končnemu zmagovalcu, ki je takisto igral survival advantage.

Jure me je premagal že v švicarskem delu tekmovanja. Rekel bi, da sem takrat izgubil zato, ker je imel od mene več sreče: eno igro je potegnil survival of the fittest, jaz pa ne, eno je imel pa izjemno hiter začetek, medtem ko je meni primanjkovalo mane (čeprav sem survival imel in bi bil zato verjetno zmagal, če bi bila igra trajala malo dlje). V polfinalnem dvoboju je v prvi igri Jure survival potegnil nekaj potez pred mano, ampak se mi zdi, da bi ga bil vseeno lahko porazil, če bi bil igral bolje. V drugi igri sva oba imela na mizi survival, oba sva igrala slabo, ampak ker sem jaz igral malo manj slabo, sem zmagal (je pa treba reči, da je zrcalna igra, v kateri imata oba igralce survival, skrajno težavna). Tretjo igro je spet odločila sreča: Jure je survival imel, jaz pa ne in v takih primerih ni mogoče veliko storiti.

Drugi kupček, proti kateremu se mi je zataknilo v švicarskem delu tekmovanja, je bil modro-zeleni madness (z izjemno nadležnimi ninjami of the deep hours), za katerega se mi zdi, da mi dela težave ne glede na to, kaj igram. Verjetno pač zato, ker je dober, čeprav mi osebno nekako ne ugaja. No, pa priznati moram, da je bilo tokrat za težave zaslužnih tudi nekaj neumnosti, ki sem jih zagrešil.

Mislim, da je v metaigrah z malo komba (kakršna slovenska navadno je) survival advantage solidna izbira (navsezadnje o tem priče tudi njegova zmaga v Mariboru), poleg tega pa so mi bili kupčki s survivalom vedno všeč. Vseeno pa nisem prepričan, če se bom še odločil zanj, ker je občutek nemoči, ko ti nasproti sedi igralec s kombom, zelo neprijeten. Če se bom, pa moram najti kako učinkovito orožje za zrcalne igre. In seveda bi bilo v vsakem primeru koristno bolje igrati.

Preview Time Spirala

Kot napovedano, sem jo v soboto mahnil v Kranj na preview nove izdaje magica. Kranjska tekmovanja so praviloma prijetna in tole ni bilo izjema. Pomagalo je pa seveda tudi, da mi je odlično šlo.

Ko sem dobil karte, so se mi zdele spodobne, a ne ravno navdušujoče. Sestavil sem si modro-rdeč kupček, ki je vseboval veliko kurjave, enega timeshiftanega (ponatisnjenega iz starejše izdaje s staro sliko in starim formatom karte) prodigal sorcererja in enega fledgling mawcorja (ki prav tako naokoli deli po eno poškodbo) ter stuffy doll, ki se je izkazala za neznansko nadležno (za nasprotnike seveda). Glavni težavi kupčka sta se mi zdeli počasnost in pomanjkanje pravih bomb, takih, ki po hitrem postopku zagotovijo zmago (recimo česa Akrominega kova).

No, na koncu sem se med prvih osem uvrstil neporažen (ne samo da nisem nobenega dvoboja izgubil, vse sem zmagal 2-0). Očitno ne znam ocenjevati kakovosti kupčkov, kajti nekaj podobnega se mi je zgodilo na prereleasih Coldsnapa in Guildpacta (zadnjih dveh, ki sem se jih udeležil). No, itak je bolj važno, da jih spodobno sestavljam in da ne igram preslabo. Prvih osem se nas je za končno zmago pomerilo v booster draftu, za kar smo lahko uporabili kar nagradne boosterje, tako da doplačilo ni bilo potrebno (prebrisana poteza to z boosterji – odobravam). Na žalost draftam precej slabo, tako da sem končal z bolj žalostnim kupčkom. V četrtfinalu sem sicer zmagal, ampak bržkone zato, ker je imel moj nasprotnik hude težave z mano, v polfinalu je bilo pa veselja konec.

Za limited se mi Time Spiral zdi prav soliden: bitja s flashem boje naredijo vznemirljive, bitij s shadowom ni preveč (ali pa je načinov za njihovo odstranjevanje dovolj) in suspend je spretno odmerjen. Navdušil me ni edino split second, ker zmanjša število možnosti, kar načeloma ni dobro. Koliko je izdaja uporabna v constructedu, še nisem raziskal, ampak domnevam, da za igralce standarda precej, ker so timeshiftane karte v povprečju dokaj dobre, zame pa manj, ker igram predvsem starejše formate, kjer so na voljo že izvirne različice teh kart. Zanimivo bo tudi opazovati, kako bodo timeshiftane karte vplivale na cene izvirnikov.

Hudič je, če si deležen preveč dobrega

Vikend št. 1

V soboto grem igrat magic, natančneje na preview (ali kakorkoli se že reče tekmovanju, ki se zgodi ob prihodu nove izdaje en teden po prereleasu) Time Spirala. Magica nisem igral že kaka dva meseca (in prav toliko časa nisem videl večine magicaških kolegov), Time Spiral se zdi precej zanimiva izdaja, previewi so prijetno sproščena tekmovanja, pa še v Kranju se dogaja, kamor grem igrat raje kot v Ljubljano. Skratka, odlično.

Za nedeljo smo pa zmenjeni za dungeons in dragons, kar je vedno prijetno, sploh ker sem ga zadnje čase tudi zelo malo igral (razen pred tremi tedni že od aprila ne).

Vikend št. 2

Jelka oznani, da pride za kak teden pogledat v domovino (nekoliko prej, kot je načrtovala). Utemeljevanje, zakaj je Jelkin prihod skrajno zaželen dogodek, je odveč.

In kje je težava? Hja, oboje se bo zgodilo naslednji vikend. Če človeka doleti kaj slabega, lahko vsaj pošteno benti, tule je pa pritoževanje nekako neupravičeno. Skratka, čaka me odličen vikend, samo koncentracija odličnosti bo hudo velika.

In če se je kdo slučajno vprašal, zakaj je popis južnoafriških prigod zastal: za to je treba čas, ki mi ga ta teden hudo primanjkuje (prihodnji teden ga pa najbrž tudi ne bom imel nič več).

Dopolnilo:
No, dungeons and dragons je odpovedan – ne samo da imam zadržke jaz, še enemu udeležencu je služba prekrižala načrte.

Po skoraj petih mesecih spet D&D

Da pet zaposlenih ljudi na isti dan najde čas, sploh čez poletje (v nekoliko širsem smislu, glede na to, da ne traja pet mesecev), se očitno ne zgodi kar tako. No, včeraj nam je vendarle uspelo.

Trgovčevo ženo in hčer, za kateri sem zadnjič poročal, da smo ju iskali, sta rešeni. Padli sta v kremplje neki verski ločini, katere pripadniki verjamejo, da se višja raven obstoja doseže skozi bolečino – predvsem lastno, pa tudi drugih, ki pripadnikom potem služijo. Enega od teh falotov smo pokončali, a se zdi, da ni bil edini, tako da naše delo še ni opravljeno. Ubiti je za sabo pustil kup verig, ki so mu služile kot orožje in ki so očitno uklete, kajti eden izmed nas se je od njih ‘nalezel’ mazohističnih teženj, pa tudi prav nezdravo ga te verige privlačijo. Za protirok, ki naj bi ga nadloge rešil, so potrebne redke in drage sestavine.

Upam, da na razplet ne bo treba čakati predolgo.

V Italiji nič zanimivega, falot z eBaya poslal karte

Ta teden smo s še petimi člani odseka na konferenci ECAI 2006 v Rivi del Garda. Zaenkrat sem prisostvoval delavnici o information retrievalu (trenutno mi ne pride na misel noben dober prevod), ki je bila malček dolgočasna. Zdajle bom pa menda slišal nekaj o računalniški ustvarjalnosti – kaj točno naj bi to bilo, sicer ne vem, a zveni zanimivo. Bom poročal.

Ker imam še nekaj minut do začetka delavnice, naj čas izkoristim, da povem, kako so se iztekle prigode s falotom z eBaya, o katerem sem poročal pred časom. Zavarovalnica mu ni hotela plačati za izgubljeno pošiljko (menda zato, ker je bila poslana v Slovenijo – človek se vpraša, zakaj se ni vnaprej pozanimal, za katere države zavarovanje velja). Po tistem sem mu še nekajkrat pisal, odgovarjal pa ni prav vneto, tako da sem že bolj ali manj obupal nad tem, da bom naročene karte kdaj videl. Med tem, ko sem bil na počitnicah, so pa – čudo prečudno – vendarle prispele. Očitno se včasih splača biti vztrajen. Hudič je le, da je enako pogosto tovrstna vztrajnost zgolj izguba časa in živcev in da človek vnaprej ne ve, katere vrste kak primer bo. Jaz ponavadi vztrajam in bentim (Jelka mi pa prigovarja, naj se ne obremenjujem s takimi rečmi), tako da je tale primer zame nemajhno zmagoslavje.