Arhiv kategorij: Naše domovanje

Odvisnost

Z Jelko bi se rada dogovorila za polaganje parketa. A pred tem je treba na ustrezen način zagnati talno gretje. Za to je kajpak treba vgraditi toplotno črpalko. Da lahko postavimo njeno notranjo enoto, je treba položiti ploščice v tehničnem prostoru. Da lahko postavimo njeno zunanjo enoto, je treba postaviti temelj in povezavo do notranje enote. To bomo delali, ko bomo parcelo razkopavali za temelje nadstrešnice in škarpo. Da lahko naredimo temelje za nadstrešnico, se moramo s tesarjem dogovoriti, kakšna nadstrešnica bo. Da lahko naredimo škarpo, potrebujemo privoljenje občine. Aaaa!

(Bi se pa dalo narediti krasen diagram teh odvisnosti.)

Ometavanje

Ko so vodovodarji in električarji končali z delom, je prišel čas za zidarje, da njihovo razkopavanje zidov skrijejo z ometi. Kajpak so tudi pri ometih na voljo razne možnosti. Najprej je treba izbrati ročne ali strojne omete. Kako točno se delajo ročni, pravzaprav ne vem, saj so jih strojni zaradi nižje cene in večje hitrosti povečini izrinili. Pri strojnih nek stroj meša maso za ometavanje in jo črpa v cev, zidar pa s to cevjo brizga po steni. Ko je stena obrizgana, jo še zgladijo in omet je nared. Pri ročnih je v navadi, da se na stene najprej nanese cementni obrizg, da se omet bolje prime. Nekateri isto priporočajo tudi pri strojnih, a ko so naši zidarji povedali, da bi to stalo dodatne 2-3 EUR/m2, nadzornik je pa zatrdil, da ni potrebno, sva se z Jelko odločila, da bomo shajali brez. So pa za boljši oprijem ometa z nekakšno emulzijo premazali betonske dele (predvsem strop).

Naslednje odločitev zadeva sestavo ometa, pri čemer imamo vsaj tri možnosti:

  • Najbolj običajen je apneno-mavčni omet, ki menda v redu uravnava vlago (sprejema, kadar je je v prostoru veliko, in oddaja, kadar je je malo) ter je poceni.
  • Za vlažne prostore se uporablja apneno-cementni omet, ki ne vpija toliko vlage in naj bi bil tudi nekoliko trši.
  • Srednja pot med gornjima dvema je pa mavčno-apneno-cementni omet, ki še vedno uravnava vlago, a ni tako mehak kot apneno-mavčni.

Na voljo so tudi druge možnosti – recimo glinen omet, vendar se bržkone ne dela strojno in je nasploh opazno dražji, bi pa naj bil pravi čudež uravnavanja vlage ter nasploh bistveno pripomogel k zdravemu življenju, blagostanju in sreči v ljubezni.

V kopalnicah imamo apneno-cementni omet, kot mora biti, v izbiro za ostale prostore se pa v trenutku šibkosti nisem mešal ter sem jo prepustil zidarjem in nadzorniku, tako da smo pristali pri apneno-mavčnem. Obljubim, da se bom poboljšal in bom v prihodnje bolj zatežen. Morda bi bil mavčno-apneno-cementni omet  boljši, vendar se nadejam, da mehkejšost apneno-mavčnega ne bo delala preveč težav, saj so nam na vseh vogalih (kjer najlaže pride do poškodb) vgradili aluminijaste vogalnike. Na stikih med ometom in okenskimi okviri so na okvire pritrdili plastične letvice, ki naj bi preprečile pokanje ometa na tistem mestu. Verjetno te letvice res nekoliko ublažijo razlike v reztezkih zaradi segrevanja in ohlajanja med obema materialoma, pa tudi videti so v redu.

Strop, premazan z ljubko rožnato emulzijo
Strop, premazan z ljubko rožnato emulzijo
Stroj za ometavanje
Stroj za ometavanje
Nanašanje ometa na steno
Nanašanje ometa na steno
Glajenje ometa
Glajenje ometa
Aluminijasti vogalniki in letvice pri oknih pred ometavanjem
Aluminijasti vogalniki in letvice pri oknih pred ometavanjem
Letvice pri oknih po ometavanju
Letvice pri oknih po ometavanju

Skupaj z ometom so nam vgradili tudi okenske police. Ker imamo veliko oken do tal, je notranjih polic malo, tako da sva si z Jelko dala nekoliko bolj proste roke pri izbiri – nisva se pretirano obremenjevala s trdnostjo in tudi na ceno nisva gledala tako zelo, kot bova morala pri zunanjih (ki jih bo precej več). Ugotovila sva, da imajo odlično ponudbo v bližnjem Marmorju Hotavlje (v njihovem skladišču se najde še precej več kot na razstavnem prostoru ali na spletu), edino počasni so – za izdelavo polic potrebujejo dva tedna, medtem ko jih kamnosek, ki so ga priporočili zidarji, naredi naslednji dan. Omislila sva si torej zelo čedne police, hudo trdne pa očitno res niso, saj so zidarji pri vgradnji uspeli razbiti kar dve – daljšo izmed njiju so sicer dali odrezati in jo uporabili namesto krajše, na drugo nadomestno pa še čakamo. Pa še enega kozla smo ustrelili pri policah: ker je v navadi in lepo, da se police levo in desno od okenske odprtine zajedajo v špaleto, in ker je ta pri nas obložena z XPS, ki ga ni težko izdolbsti, smo naročili pač ustrezno širše. Potlej smo se pa zavedli, da je v tem primeru treba na obeh koncih police prerezati RAL-trak, s katerim so vgrajena okna, kar utegne slabo vplivati na zrakotesnost in parozapornost. Zidarjem sem sicer naročil, naj ta mesta temeljito zatesnijo s silikonskim kitom, le upam pa lahko,  da so to naredili dobro. Bolj pametno bi gotovo bilo, da se nam police ne bi zajedale v špaleto.

Naša krasna okenska polica
Naša krasna okenska polica
... in njena žrtev - trak RAL
… in njena žrtev – trak RAL

Električni špageti

V nasprotju z vodovodno-kanalizacijskimi napeljavami električne nikakor niso enostavne. Prvi razlog je, da jih je precej več, drugi pa, da se je pri njih mogoče precej več izmišljevati – stranišči bomo denimo imeli v hiši dve, kar je določeno že s samo razporeditvijo prostorov, električnih in mrežnih vtičnic si pa lahko omislimo domala poljubno mnogo in težko je zdajle reči, kje je najbolj pametno, da so. Začetna točka je bil tudi tu projekt za izvedbo, ki vsa ga z Jelko večkrat dopolnila (mislim, da do točke, kjer bi naju projektantka električnih napeljav zasovražila, nismo prišli, smo pa gotovo naredili kak korak v to smer). Preden so v akcijo stopili električarji, sva naredila še nekaj popravkov, dokončno smo pa zadeve določili v živo z njihvim šefom. To je bil kar epski dogodek: z možakom smo kakih šest ur hodili po hiši in po stenah risali s sprejem, potem mu je pa spreja zmanjkalo in tudi zmrznjeni smo bili že prav pošteno, saj je bila takrat še zima. Sledila je še ena triurna seansa z novim sprejem v naslednjih dneh, da so bile vse stene dokončno porisane.

Potem so se stvari začele zares. Najprej so v stene izdolbli utore, kar je šlo precej hitro in se nama posledično ni zdelo najbolj poceni – okrog 1.000 EUR za celo hišo. Ta korak bi se najbrž dal izvesti bolj ekonomično, je pa res, da če bi najeli koga drugega, verjetno na podlagi oznak na stenah ne bi znal vsega narediti prav, če bi delal jaz sam, bi pa verjetno oznake prebral pravilno, a bi najprej moral najti čas in orodje, pa gotovo bi razbil več zidu, kot je treba. Sledila je vgradnja doz za vtičnice in stikala ter njihovo povezovanje s cevmi. Večina cevi gre od doz do stropa, kjer so povezane z že omenjenimi cevmi v betonskih ploščah, nekatere se pa spuščajo tudi do tal, kjer bodo povezane pod tlakom – slednje so posledica sprememb napeljav po izdelavi betonskih plošč ter nekaj prekinjenih cevi zaradi vrtanja skozi medetažno ploščo za vodovodno-ogrevalne napeljave in prestavljanja odprtine za potencialni dimnik. Na koncu so skozi tiste cevi, ki ne bodo šle pod tlaki, še potegnili žice. Večino dela je opravil en sam električar in moram reči, da ga kar občudujem – kljub zapletenosti napeljav je za vsako cev vedel, kam je speljana. Ko je bilo delo opravljeno, smo vse še temeljto poslikali, da ne bomo pri montaži prve stenske police prevrtali kake žice.

Kako se povežejo stikala in luči, električarji prav dobro vedo, tako da se mi s tem ni bilo treba beliti glave, bolj zahtevne so bile pa napeljave za krmiljenje ogrevanja, prezračevanja in žaluzij.  K temu sva z Jelko pripomogla z odločitvijo, da si želiva nekoliko pametno hišo. Omisliti si kaniva tole zadevščino, ki je plod domače pameti in za ne preveč grozno ceno zna krmiliti žaluzije in ogrevanje. Žaluzije krmili tako, da poleti soncu preprečujejo segrevaneje hiše (in pri tem vanjo vseeno spuščajo čim več svetlobe), pozimi pa mu pustijo, da jo ogreje do primerne temperature. Talnega gretja zaenkrat ne zna krmiliti, ker ga avtor Marko Jankovec nima, a se modul za ta namen razvija – predvidoma bo znal napovedati potrebe po ogrevanju za prihodnji dan in bo potem v talno gretje primerno vnaprej spustil primerno toplo vodo. No, tu je bilo potrebnega kar nekaj telefonarjenja  Jankovcu in drugim ljudem, povezanim z našim ogrevanjem in prezračevanjem, da sem ugotovil, kaj mora biti povezano s čim na kakšen način in to razložil električarjem. Ampak zdaj mislim, da imamo prej kako cev preveč kot premalo, tako da težav z napeljavami ne pričakujem.

Še ena zadevščina, ki mi je povzročila nekaj sivih las, je zrakotesnost. Načeloma se za zagotavljanje zrakotesnosti uporabljajo zrakotesne doze, ki imajo luknje, skozi katere gredo cevi (in po njih žice) v zid, prekrite z gumijastimi membranami. Pri tistih luknjah, skozi katere električar kako cev dejansko napelje, to membrano prereže, tako da objame cev. A po zagotovilih električarjev, da doze skrbno položijo v mavčno/cementno posteljico, ki itak ne prepušča zraka, smo se odločili, da zrakotesne doze niso potrebne – in zdaj, ko so doze vgrajene, se mi zdi, da je res tako. Seveda bo pa treba zatesniti tiste cevi, skozi katere žice vodijo iz hiše (denimo do motorjev za žaluzije), a pri tem zrakotesne doze itak ne bi pomagale.

Fotografiranje električnih napeljav z merilnima palicama, ki ju je poslikal podmladek (ki tule ugotavlja, da so cevi lahko tudi troblje)
Fotografiranje električnih napeljav z merilnima palicama, ki ju je poslikal podmladek (ki tule ugotavlja, da so cevi lahko tudi troblje)
Glavni električni špageti
Glavni električni špageti
Ožičen strop
Ožičen strop

Hišni vodovod

Čez zimo so dela v hiši tekla bolj počasi. Obiskali so nas vodovodarji in električarji, zidarji so pa počivali (se pa zdajle pripravljajo na ometavanje). Vodovodno-kanalizacijsko-ogrevalne napeljave so bile začuda zaenkrat dokaj enostavna reč (večina ogrevalnih nas sicer še čaka). Okvirne položaje napeljav je določil projekt za izvedbo in tu bistvenih sprememb ni bilo – edino Jelka si je izmislila še en možen kraj za pralni in sušilni stroj. Z vodovodarji se je bilo sicer treba dogovoriti za točna mesta priključkov, a k sreči sva se z Jelko na to pravočasno pripravila. Največ priključkov je kajpak v obeh kopalnicah, katerih načrtovanja sva se lotila s pomočjo Kopalnice-prodaja, ki nama  bodo ne le po dokaj sprejemljivih cenah prodali vso kopalniško opremo, ampak so nama tudi zrisali načrt napeljav z merami – o njih kanim še kaj napisati. V kuhinji so nama napeljave namestili po nasvetu enega izmed ponudnikov kuhinj, s katerimi sva do zdaj govorila, sumim pa, da bo tu potreben še kak popravek – z dokončnim načrtovanjem kuhinje se ukvarjava prav te dni, tako da bova z nekaj sreče natančen položaj priključkov uspela določiti, preden bo prepozno.

Pri vodovodni napeljavi je mogoče izbrati vrsto cevi, vendar si z njenim izbiranjem (v nasprotju s svojo navado) nisem preveč belil glave:

  • Alumplast je sestavljen iz več plasti polietilena in aluminija. Takšne cevi so lepo pregibajo in se z njimi enostavno dela. Naš vodovodar (ki je na dobrem glasu, tako da ni razloga za dvom vanj) jih uporablja in zatrjuje, da z njimi ni težav – edina šibka točka so spoji, a ob rednem menjavanju orodja za spajanje tudi ti zanesljivo držijo. Zaradi tega jih imamo tudi mi.
  • PPR je polipropilen, ki je trd in je zato delo z njim težavnejše. Spaja se z varjenjem, kar po besedeh nekaterih zagotavlja najbolj zanesljive spoje. Poleg tega je nekoliko bolj od alumplasta odporen ne mehanske poškodbe. To dvoje ga dela privlačnega, vendar ga naš vodovodar ne uporablja, tako da naju ni spravljal v prehude dileme (da bi zaradi materiala cevi najela drugega vodovodarja, ki bi utegnil biti slabši, se ni zdelo razumno).
  • Pocinkano železo je tradicionalen material, ki je odporen na visoke temperature in mehanske poškodbe (tako cev denimo teže po nesreči prevrtaš), nekateri pa pravijo, da je tudi trajnejši od prejšnjih dveh (a kaj več od mnenja to ni). Se pa v takšnih ceveh menda bolj nabira vodni kamen, pa tudi rja se pojavlja. Poleg tega se z njimi ne dela tako enostavno kot z alumplastom, tako da se dandanašnji ne uporabljajo več veliko.
  • Nerjaveče jeklo je najbolj trpežno in sploh krasno, vendar tudi daleč najdražje, tako da se uporablja le izjemoma.

Za napeljave je bilo treba v zidove izdolbsti utore, pri čemer smo trčili ob problem zrakotesnosti, ki je pri hišah s prezračevalnim sistemom – sploh takih, ki ciljajo na subvencijo Eko sklada – precej pomemben. Pri dolbenju utorov se namreč odprejo luknje iz notranjosti hiše v satovje zidakov, po katerem zrak nato lahko potuje gor ter dol in prej ali slej pride tudi ven. Utori z napeljavami se sicer prekrijejo z ometom, ki je zrakotesen, vendar nekateri vseeno priporočajo, da se pri zunanjih zidovih omečejo tudi sami utori pred vstavljanjem napeljav. Mislim, da je to v resnici potrebno le pri splakovalnikih za stranišča, električnih omaricah in podobnih zadevščinah, ki gledajo iz ometa na večji površini, a smo utore za vodovodno-kanalizacijsko-ogrevalne napeljave vseeno ometali, medtem ko kasneje onih za električne nismo.

Slaba slika vodovodno-kanalizacijskih napeljav v kopalnici
Slaba slika vodovodno-kanalizacijskih napeljav v kopalnici
Ometan utor za vodovodne napeljave
Ometan utor za vodovodne napeljave

Zbiranje deževnice in drugo razkopavanje okrog hiše

Eden izmed načinov, s katerim smo si pri gradnji odločili otežiti življenje, je zbiranje deževnice. Če se deževnica uporabi ne le za splakovanje stranišč in zalivanje, ampak tudi za umivanje, ima precej odlik: je mehka voda in je zato bolj od običajne prijazna do pralnih in pomivalnih strojev ter pip, menda dobro dene tudi koži, pa po kopalnici se ne nabira vodni kamen. Odlika je tudi to, da je zastonj, vendar je trenutno zbiranje deževnice ekonomsko težko upravičiti. V povprečju namreč štiričlanska slovenska družina porabi 14 m3 vode na mesec, kar stane okrog 9 EUR. V dobro izvedeno zbiranje deževnice je treba vložiti kakih 4.000 EUR, kar se torej povrne v 37 letih (če zanemarimo sicer ne ravno zanemarljive stroške menjave filtrov in drugega vzdrževanja). Seveda je možno, da se bo voda v prihodnje podražila – o grozečem pomanjkanju vode se dosti govori, smo pa ljudje vendarle okoljsko vedno bolj osveščeni, tako da se mogoče tudi ne bo podražila. No, kakorkoli že, mi deževnico bomo zbirali, čeprav za to morda ne moremo postreči s povsem zadovoljivimi razlogi.

Za zbiranje deževnice je kajpak potreben zbiralnik. Na izbiro so betonski in plastični – prvi so cenejši (po mojih podatkih za kakih 30 %), poleg tega pa se zdi manj verjetno, da bi v vodo izločali kake zdravju škodljive snovi, in tudi alge se menda v njih manj rade nabirajo. Druga dva argumenta sta sicer bolj vraževerje kot dejstvi, je pa že prvi dovolj za odločitev za betonskega. Betonski zbiralniki se dobijo vnaprej izdelani različnih velikosti – midva sva se odločila za Timsovega, velikega 9,8 m3. Ker potrebujemo vtok, malo globji od standardnega, so nam pri Timsu “vrat” zbiralnika brezplačno podaljšali in razširili za lažji dostop za čiščenje – face! Če se zbiralnik pokrije z litoželeznim pokrovom, se lahko vgradi tudi pod parkirišče, kar smo mi storili. Najprej so nam zidarji skopali primerno veliko luknjo, nakar je Tims zbiralnik pripeljal v štirih kosih s tovornjakom z dvigalom, vsak kos spustil v luknjo in ga zlepil s prejšnjim. Zadevščina je z dostavo in vgradnjo (a brez kopanja luknje) stala 1.793 EUR.

Zbiralnik je prispel in ga začenjajo razkladati.
Zbiralnik je prispel in ga začenjajo razkladati.
Spuščanje prvega kosa v luknjo
Spuščanje prvega kosa v luknjo
Lepljenje dveh kosov
Lepljenje dveh kosov
Celoten zbiralnik na mestu
Celoten zbiralnik na mestu

Glede na to, da bomo deževnico uporabljali tudi za umivanje, je treba poskrbeti za njeno čistočo. Prvi korak je čim bolj gladka streha, kar imamo. Sledijo primerni žlebovi – mi imamo barvane aluminijaste, kar je v redu (ne bi bili pa v redu denimo bakreni ali pocinkani, saj se iz njih v vodo izloča kovina). Naslednji korak je odstranjevanje grobih smeti pred zbiralnikom – listja, peska in podobnega. To je možno začeti z mrežicami na žlebovih, za kar se zaenkrat nismo odločili (je pa verjetno po potrebi mogoče dodati kasneje). Sledijo peskolovi na dnu vsakega navpičnega žleba. Peskolovi so tradicionalno betonski jaški z iztokom nekoliko nad dnom, tako da se smeti zadržijo v njih. Vendar v njih tudi zastaja voda, tako da so lahko gojišče za zlobne mikroorganizme, zato imamo mi plastične, v katerih voda ne zastaja, smeti pa se lovijo v mrežaste košarice, ki jih je preprosto očistiti. Peskolovom sledi srednje fin mehanski filter – mi smo izbrali 3P Volume filter VF1, ki je narejen tako, da skozenj večji del vode očiščen steče v zbiralnik, manjši del s smetmi pa proti ponikovalnici. Zaradi tega iz filtra smeti ni treba (prepogosto) odstranjevati. Prodajajo ga pri Mesecu, s katerim sodeluje naš vodovodar.  Občutek imam, da so pri Mesecu res strokovnjaki za zbiranje deževnice in da prodajajo kakovosto opremo, imajo pa visoke cene ter precej dobro mnenje o sebi in ne tako dobrega o drugih. Za prvim mehanskim filtrom bi lahko vodo spustili še skozi peščen/ogljen filter – to je zaporedje korit, napolnjenih z vedno bolj drobnim peskom in na koncu lahko tudi z ogljem. Ja pa tako zadevščino nekoliko sitno čistiti. Alternativa je preusmerjevalnik prvega priliva – to je priprava, ki po začetku dežja vodo nekaj časa preusmerja v ponikovalnico, ko je streha čista, jo pa začne spuščati v zbiralnik (po angleško se mu reče first flush diverter, kar bralcu, ki ga stvar zanima, utegne koristiti, saj v Sloveniji te priprave po moji vednosti ni mogoče dobiti). Preusmerjevalniki obstajajo vsaj dveh vrst – taki, ki preusmerijo izbrano količino vode, in taki, ki počakajo na dovolj močan tok. Težava prvih je, da pri šibkem dežju lahko vodo začno preusmerjati v zbiralnik, preden je streha sprana, težava drugih pa, da dež lahko ne pada dovolj močno. Po poročanju mojega vzornika Mateja, ki je izbral drugo vrsto, se sicer da primerno nastaviti, je pa to zoprno mokro opravilo. Zaradi tega mi preusmerjevalnika prvega priliva zaenkrat nimamo, smo pa v jašku pred zbiralnikom, kjer je nameščen mehanski filter, zanj pustili prostor (o katerega ustreznosti nisem popolnoma prepričan, saj so zidarji cev za umazano vodo postavili na nekoliko sumljivo mesto, a bi se to verjetno po potrebi dalo z zmernimi mukami popraviti).

3P Volume filter VF1 (Sliko sem sunil tule.)
3P Volume filter VF1 (Sliko sem sunil tule.)

V zbiralniku naredimo še dva koraka in pol za zagotavljanje čiste deževnice. Prvi korak je tako imenovan umirjen dotok: voda, ki teče v zbiralnik, ne pada prosto vanj, ampak teče po cevi, ki je na dnu zasukana navzgor, tako da ne razburka usedlin. Drugi je plavajoči odjem: voda, ki teče iz zbiralnika v hišo, se zajema skozi cev, pritrjeno na bojo, tako da je ustje cevi vedno malo pod gladino vode, kjer naj bi bila voda najbolj čista (smeti, gostejše od vode, se usedejo na dno, smeti, lažje od vode, pa plavajo na vrhu). Polovični korak je pa sifon, skozi katerega iz zbiralnika v ponikovalnico teče morebitna odvečna voda – omislili smo si namreč model 3P Uno, ki menda vodo zajema na tak način, da s površine posname posebej veliko smeti, a verjetno prav dramatične koristi od tega ni. Vse te reči bi nam z veseljem prodal Mesec, a nam je prvi dve Tims ponudil bistveno ceneje (plavajoči odjem recimo za okrog 20 EUR – kar je za eno bojo in kos cevi čisto dovolj – namesto Mesečevih 100 EUR), tako da smo ju vzeli tam.

Umirjeni dotok, plavajoči odjem in sifon (Slike sem skopiral iz Timsove in Mesečeve ponudbe.)
Umirjeni dotok, plavajoči odjem in sifon (Slike sem skopiral iz Timsove in Mesečeve ponudbe.)

Zadnji korak za zagotavljanje čiste deževnice je hišni filter. Tu pride v poštev mehanski filter zoper trdne delce, ogljeni filter zoper kemijske nečistoče in ultravijoličasta svetilka za pobijanje mikroorganizmov. Z Jelko sva izbrala Mesečev trojni filter. Sestavljen je iz treh standardnih posod, v kakršne se lahko vstavijo različni filtrirni vložki (ali pa se pustijo prazne, če se nam trije vložki ne zdijo potrebni). Privzeto so notri en pralni mehanski vložek, en finejši nepralni in en ogljeni. Pri Mesecu so si močno prizadevali prodati nama tudi ultravijoličasto svetilko, vendar to ceno dvigne za kakih 500 EUR, pa še vsako leto je treba zamenjati žarnico, kar stane okrog 80 EUR, tako da sva se ji zaenkrat odrekla. Že ostali vložki so potrebni občasne menjave, sploh ogljeni ni poceni, saj naj bi ga zamenjali dvakrat letno in vsakič plačali okrog 20 EUR (se pa verjetno najde tudi kak cenejši).

Če naj imamo res neoporečno deževnico, je treba paziti tudi na cevi, po katerih teče. Navadno se zunaj za deževnico uporabljajo cevi iz PVC (oranžne), vendar PVC menda ni najbolj zdravju prijazen, saj v vodo spušča vinilklorid, ki je rakotvoren (mislim sicer, da ta nevarnost ni zelo huda). Zaradi tega je bolje uporabiti cevi iz gostega polietilena (HDPE/PEHD) ali propilena. Kolikor sem uspel ugotoviti, se polietilenske cevi spajajo z varjenjem in so zato bolj nerodne za uporabo. Polipropilenske pa obstajajo v notranji (sive) in zunanji (menda zelene) različici. Prve so mehkejše in se pod zemljo lahko sploščijo, druge se pa težko dobijo in jih je treba posebej naročiti. To je treba storiti dovolj vnaprej, pa tudi vedeti je treba, kaj točno bomo potrebovali. Ker se nam ne eno in ne drugo ni najbolje posrečilo, smo uporabili notranje polietilenske cevi, ki so jih zidarji obbetoniral.

Vodo iz zbiralnika je kajpak treba spraviti v hišo, za kar je potrebna črpalka. Na voljo so vsaj tri vrste:

  • Hidropak je črpalka, ki se namesti v hišo. Ko se kje odpre pipa in v cevi od hidropaka do nje pade tlak, črpalka začne črpati vodo iz zbiralnika.
  • Hidrofor se prav tako namesti v hišo. Poleg črpalke vsebuje še raztezno posodo, kamor narčpa vodo in od koder jo potem pošilja v pipe. Njegova prednost je, da manjkrat vklopi črpalko, ki zato traja dlje in povzroča manj hrupa, slabost pa, da je dražji.
  • Potopna črpalka se namesti v zbiralnik. Njena slabost je menda, da včasih ne zazna pravilno padca tlaka zaradi odprte pipe in ne začno pravočasno črpati. Njena prednost pa je, da v hiši ne povzroča hrupa in ne zaseda prostora.

Ker ima Jelka razne zamisli o uporabi tehničnega prostora, kjer bi bil nameščen hidrofor ali hidropak, sva sklenila, da je črpalko najbolje imeti zunaj in torej uporabiti potopno. Tudi to sva vzela pri Timsu – Divertron X 1200, ki se šteje za precej dobro in je stala razumnih 393 EUR. Ker vode v zbiralniku utegne zmanjkati, je treba urediti tudi preklop med vodo iz njega in iz vodovoda. Pri tem je treba izključiti možnost, da bi voda iz zbiralnika zašla v vodovod, zato to ni povsem enostavno. Lahko se kajpak uredi s fizičnim preklapljanjem cevi, a je to nekoliko nerodno. Projektant je predlagal cevni ločilnik, ki omogoča preklop z obratom ročice in naj bi predpisom glede preprečevanja dostopa vode iz zbiralnika do vodovoda zadoščal. Pri Mesecu so sicer dejali, da samo skoraj zadošča in da bi bilo treba nekaj bolj kompleksnega, a sem se odločil, da ne bomo komplicirali in bomo raje verjeli projektantu (tudi če nima prav, kake škode ni pričakovati).

Napeljave za deževnico in vodovod pa niso vse, kar je treba spraviti pod zemljo okrog hiše. Poleg njih potrebujemo še drenažo, kanalizacijo, elektriko iz omrežja do hiše ter iz hiše do nadstrešnice in črpalke v zbiralniku deževnice, telekomunikacijski vod ter povezave do zunanje enote toplotne črpalke. V popolnem svetu bi vse te reči natančno načrtoval projektant, zidarji in drugi bi jih pa potem točno po načrtu vgradili. A ker živimo v nepopolnem svetu, projektant ni načrtoval vsega, pa še tisto, kar je, se je med gradnjo nekoliko spremenilo. Zato sem nov načrt narisal sam, vendar ne vsebuje točnih mer, saj imam za takega premalo znanja in podatkov. Zidarji so se tako znašli pred problemom, s katerega kompleksnostjo so se spopadli tako, da so napeljave vgrajevali po korakih: najprej drenažo, nato napeljave za deževnico in vodovod, na koncu kanalizacijo, del elektrike in telekomunikacijski vod nekje vmes, preostanek pa še čaka. To kajpak pomeni večkratno razkopavanje, kar ni najbolj ekonomično, ampak bolje organizirati se nam spričo že omenjene nepopolnosti sveta (ki med gradnjo pride posebej močno do izraza) žal pa ni uspelo. Mislim, da bo sicer končni rezultat čisto v redu. Pri tem, kar je bilo narejenega do zdaj, me še najbolj moti, da pred ponikovalnico nimamo peskolova, ampak navaden zbirni jašek – zidarji namreč jaška niso naredili globjega od vtoka in iztoka. Tako obstaja nevarnost, da se nam zasvinja ponikovalnica, ki bo imela pokrov zasut in je ne bo lahko čistiti. Je pa verjetno ta nevarnost majhna.

Moj načrt napeljav okrog hiše
Moj načrt napeljav okrog hiše
Jaški za napeljave - nekatere bomo zasuli, nekateri pa bodo krasili okolico hiše
Jaški za napeljave – nekatere bomo zasuli, nekateri pa bodo krasili okolico hiše

Vgradnja oken

O izbiranju oken sem se že razpisal, pred novim letom so nam jih pa tudi vgradili. V ta namen sva z Jelko morala rešiti preostala dva problema: barvo in zasteklitev večjih oken, ki zahtevajo 6-mm stekla. Odločila sva se za temnosivo barvo (za kar je med prodajalci gradbenih reči priljubljen izraz antracitna). Tako so okna barvno usklajena s streho in imava pri barvi fasade (glede katere se še nisva zedinila) proste roke. Temna barva funkcionalno ni najboljša, saj se taka okna poleti bolj grejejo ter posledično raztezajo in krčijo, kar krajša njihovo življenjsko dobo. A kot prav hudo težavo tega nihče ne izpostavlja in prodajalci dajo na taka okna enako garancijo kot na bela – 10-letno. Nebela okna so tudi za dobrih 10 % dražja (končna cena za naju je bila 10.027 EUR), vendar se mi zdi, da bela naredijo cenen vtis, pa tudi barvno ne bi bila usklajena z ničemer, saj bele fasade ne bomo imeli. Zasteklitev večjih oken se je pa rešila presenetljivo enostavno. Problem je bil, da so mi pri izbiranju oken rekli, da je skupna debelina zasteklitve pri oknih Rehau Geneo lahko do 52 mm, kar je tudi podatek, ki ga najdem na spletu. Ker naj bi bila pri izbrani zasteklitvi medstekelna razdalja 18 mm, je skupna zasteklitev s 4-mm stekli debela 3 x 4 mm + 2 x 18 mm = 48 mm, s 6-mm stekli pa 3 x 6 mm + 2 x 18 mm = 54 mm, kar je preveč. A pri GVT so zdaj dejali, da je zasteklitev lahko debela 54 mm, tako da sva okna naročila pri njih in najverjetneje tako zasteklitev tudi dobila (izmeril je sicer nisem).

Okna je mogoče vgraditi na presenetljivo veliko načinov:

  • Včasih so se vgrajevala na sredo špalet, pri čemer je nastal grd toplotni most – skozi špalete je toplota precej neovirano prehajala iz hiše na plano (puščica na spodnji sliki 1).
  • Ko so postale moderne pasivne hiše, je bilo to kajpak treba popraviti, kar se najbolj temeljito stori tako, da se okna vgradijo v toplotno izolacijo (slika 2). To toplotni most zaradi vgradnje povsem izniči (je pa toplotni most kajpak tudi samo okno, saj je precej manj izolativno od denimo 20 cm EPS, ampak temu se ni mogoče izogniti). Vendar so sodobna okna s troslojno zasteklitvijo težka in jih je kakovostno vgraditi v izolacijo zafrknjeno. Zaradi tega se ta metoda uporablja pri lesenih (montažnih) hišah, kjer je namenska izolacija prepletena z lesom, ki je nosilen in tudi kolikor toliko izolativen. Pri zidanih hišah pa ne vem, da bi že kdo našel res zadovoljivo rešitev za takšno vgradnjo.
  • Dandanašnji je uveljavljen način vgradnje na zunanji rob špalete (slika 3). To toplotni most zmanjša, čeprav na robovih okvirov ostaja linijski stik med neizoliranim zidom in hladnim zunanjim zrakom.
  • Še nekoliko boljša rešitev je, da se špalete oblečejo v 3 cm XPS (več menda ni dobro, ker se potem okna težko vgradijo dovolj trdno).  Če se fasadna izolacija še malo potegne čez okenske okvire, je pa to že domala enako dobro kot vgradnja v samo izolacijo (slika 4).
Različni načini vgradnje oken (puščica pomeni prehajanje toplote skozi toplotni most)
Različni načini vgradnje oken (puščica pomeni prehajanje toplote skozi toplotni most)

Mi imamo okna vgrajena na zadnji način. Ali bomo toplotno izolacijo potegnili čez okenske okvire, še nisem prepričan, ampak načrt je tak. Zdi se mi, da bi se to najlaže storilo tako, da bi okna štrlela za debelino fasadnega lepila čez zid (verjetno je smiselno 0,5-1 cm). Tako bi namreč toplotna izolacija lepo legla nanja, sicer si pa predstavljam, da bo brez nekaj telovadbe pri izdelavi fasade tam vmes špranja. A monterji iz GVT so mi zagotovili, da se ta stik pri izdelavi fasade uredi brez težav, in so okna vgradili poravnana z zidom. Ker o izdelavi fasade nimam pojma, dopuščam, da imajo prav, tako da se o tem z njimi nisem prerekal.

Še dve posebosti sta pri oknih do tal in pri žaluzijah. Nad betonsko ploščo bo pri nas še dobrih 20 cm toplotne izolacije, tlaka in talnih oblog, za kolikor morajo biti od plošče dvignjena tudi okna. A kaj dati podnja? Ker je zaželeno, da so na notranji strani talne obloge položena čisto do oken, je najbolje, da uporabimo nekaj, kar ni širše od oken (kar izključi večino zidakov). Ponudniki oken imajo rešitev – plastične razširitvene profile, ki so precej podobne okenskim okvirom in niso predragi. Pri žaluzijah pa je problem ta, da omarice za žaluzije nadomestijo znaten del fasadne izolacije, ker pomeni, da je ta tam tanjša in spet dobimo toplotni most. Nam je projektant predvidel 4 cm tanjše preklade, tako da smo nastali zob zapolnili z izolacijo – bakelitno, ki ima toplotno prevodnost le 0,21 W/(mK). 4 cm je kar primerna debelina, saj omogoča, da se okna v preklado privijačijo brez dodatnih nosilcev. Poleg tega bomo omarice za žaluzije od oken odmaknili, koliko bo mogoče, in v nastalo odprtino spet dali toplotno izolacijo – bodisi bakelitno, ki je najbolj izolativna, ali iz XPS, ki je trdnejša in se nanjo omarice morebiti laže pritrdijo.

Izolacija pri omarici za žaluzije (v resnici je zob v prekladi globok 4 in ne 5 cm, za kar gotovo obstaja kak dober razlog, a ga zdajle ne najdem)
Izolacija pri omarici za žaluzije (v resnici je zob v prekladi globok 4 in ne 5 cm, za kar gotovo obstaja kak dober razlog, a ga zdajle ne najdem)

Okna je koristno vgraditi po smernicah RAL (če želiš subvencijo Eko sklada, pa kar obvezno). To pomeni, da se toplotno izolira prostor med okenskimi oviri in špaletami (mislim, da se mu reče rega), da se ta prostor z notranje strani zaščiti s parno zaporo, tako da v izolacijo ne vdira vlaga, in da se z zunanje strani zaščiti z nečim, kar ne prepušča vode (tako da v izolacijo ne pride dež), prepušča pa paro (tako gre vlaga – če je v izolacijo kaj vendarle pride – lahko tudi ven). To je smiselno takrat, kadar je vlage v hiši več kot zunaj, a pozimi, ko je toplotna izolacija pomembna, to načeloma velja, saj ima zrak zunaj zaradi nižje temperature absolutno manj vlage (tu je pomembna absolutna in ne relativna vlaga). Vgradnja RAL se lahko naredi na vsaj tri načine:

  • Klasični način je, da se rega napolni s purpeno, ki mora biti trajno elastična (mehkocelična), sicer sčasoma zaradi temperaturnega raztezanja in krčenja okenskih okvirov neha tesniti. Nato pa se stik med okvirom in zidom na notranji in zunanji strani zatesni s trakom – znotraj s parozapornim, zunaj pa s paroprepustnim.
  • Naslednji način je z letvicami, ki nadomestijo trak – te letvice se nalepijo na obe lici okenskih okvirov, njihove na okvir pravokotne izrastke pa znotraj pokrije omet in zunaj zaključni sloj fasade. O tem, kako se ta način primerja s klasičnim, so mnenja deljena  – včasih tudi na precej ognjevit način (ampak verjetno je čisto v redu).
  • Tretji način pa je s predstisnjenim trakom – to je trak, ki se nalepi po obodu okenskih okvirov in se v regi sam razširi, tako da jo v celoti zapolni. Trak ima že sam po sebi na obeh straneh oken ustrezne paroprepustne lastnosti. O tem načinu sem prebral več slabega kot dobrega – v teoriji je menda v redu, v praksi pa naj bi bilo okna z njim težko vgraditi kakovostno.

Pri nas je GVT uporabil klasični način s trakom. A ko sem monterje opazoval pri delu, sem opazil, da na obeh straneh uporabljajo enak trak, kar me je nekoliko vznemirilo. Zatrdili so mi, da je tak trak v redu in da ga uporabljajo vedno, niso mi pa znali povedati, za kakšen trak gre (na njem presenetljivo ni bilo nobenih oznak), kakor tudi ne, kako je mogoče, da je primeren za obe strani. No, po klicu na sedež podjetja sem izvedel, da gre za Pinta Fenband vario, ki naj bi res bil primeren za obe strani, saj ima spremenljivo paroprepustnost. Trakovi/folije s spremenljivo paroprepustnostjo obstajajo (čeprav nisem uspel ugotoviti, kako delujejo), tako da domnevam, da je trak v redu. Madizajn, ki ta trak prodaja, trdi, da imajo zanj potrdila, ki izkazujejo, da je primeren za vgradnjo RAL. Menda jih lahko dobimo, če zanje prosimo GVT, ki prosi Madizajn, ki jih izda za vsako vgradnjo posebej. Zakaj to ni bolj enostavno, ne vem, ampak mislim, da si bom ta potrdila prizadeval dobiti le, če jih bo želel Eko sklad.

Če naj se trakovi dobro primejo na zid, morajo biti okenske odprtine ustrezno pripravljene. Možak iz GVT, ki jih je prišel izmerit, je zatrdil, da so naše – pri katerih nismo naredili nič posebnega – čisto v redu. Kasneje me je še prosil, naj mu pošljem sliko, da bo preveril pri monterjih, če so res. No, ko so monterji prišli, so sicer rekli, da odprtine so v redu, navdušeni nad njimi pa niso bili – raje bi videli, da bi bile špalete in zid okrog odprtin na zunanji strani fino ometani. Po mojih opažanjih so špalete iz golega XPS zadovoljive, mogoče bi bilo ponekod dobro nekoliko zgladiti preklade (ki niso prevlečene z XPS), bi pa bilo koristno ometati zid okrog okenskih odprtin zunaj. A ker so monterji trak na zid lepili z neko silikonu podobno zadevščino (trak se je samolepilno pritrdil samo na strani okenskega okvira in ne na obeh straneh, kot se nekateri), so težave z neravno podlago rešili tako, da so dali več te silikonaste snovi. Ne nekaj mestih sem opazil, da tesnenje med trakom in zidom ni bilo dobro, kar so brez težav popravili. Mislim, da je zdaj ta stik več ali manj povsod zatesnjen v redu. Če kje ni, pa tudi ne pričakujem težav, saj bo trak znotraj pokril omet, zunaj pa fasadno lepilo, ki načeloma oba tesnita. Drugi stik – med trakom in okenskim okvirom – je pa sploh videti dober, saj se trak na okvir lepo lepi, potem ga pa še purpena pritisne na mesto.

Vgradnja oken s trakom RAL (razmerja mer niso posebej točna)
Vgradnja oken s trakom RAL (razmerja mer niso posebej točna)

Za konec še nekaj besed o tem, kako je vgradnja oken tekla v živo. Zjutraj so k naši hiši pripeljala kar tri vozila: tovornjak z največjimi stekli (za okna, ki se ne odpirajo) ter dva kombija z okviri zanje, ostalimi okni in monterji. Najprej smo naredili obhod po hiši in označili, kam sodi katero okno. Tu smo zapazili težavo: eno okno so naredili široko 2,6 m, medtem ko je okenska odprtina široka 2,8 m. Kdor dela, greši, zato mi je jasno, da se je tovrstnim napakam občasno težko izogniti. Kar mi ni bilo všeč, pa je bilo prepričevanje monterjev in kasneje še možaka, ki je izmeril okenske odprtine, da je ožje okno čisto v redu in da bodo preostanek odprtine pač zapolnili z razširitvenimi profili. Saj svetlobe bi v sobo res prišlo samo 7 % manj in gotovo bi se dalo to, da okno ni ustrezno široko, zakriti, vendar me je ujezil odnos – namesto da bi rekli, da bodo napako seveda popravili, razen če bi se v zameno za izdaten popust zadovoljili s preozkim oknom, so me prepričavali, da je preozko okno v redu in da ga bodo popravili le, če bom pri tem nerazumno vztrajal (besede nerazumno niso uporabili, bila pa je implicirana; tudi popusta so sprva ponudili bolj malo in so ga šele po mojem nenavdušenju dvignili na spodoben znesek). Zaradi tega kajpak sem vztrajal in kak teden kasneje smo dobili ustrezno okno. Po začetnem obhodu so s tovornjaka z dvigalom razložili stekla. Malo težav so imeli s tistim, ki je šlo v mansardo, saj jih je oviral nizek napušč nad okensko odprtino. Potlej so se pa lotili postavljanja oken na svoje mesto, vijačenja, purpenanja in lepljenja. Pri oknih, katerih stekla so na prizorišče prispela posebej, so morali ta še vstaviti, pri čemer so si pomagali z velikimi priseski. Nasploh se mi zdi, da so delali dobro, in nekaj tednov kasneje so se vsa okna še vedno odpirala in zapirala brez težav. Obljubili so tudi, da se bodo pri nas oglasili, ko bomo delali preizkus zrakotesnosti (kar je tudi naredilo dober vtis), ter da bodo okna prišli še enkrat nastavit, ko se bodo dokončno usedla. Po pošti smo dobili še podpisano izjavo za Eko sklad, da so okna v skladu s prijavo za subvencijo (v prvem poizkusu sicer napačno, kar sem z budnostjo, ki je bistvena lasnost graditelja, brž zapazil).

Okna so prispela.
Okna so prispela.
Vstavljanje stekla v okvir
Vstavljanje stekla v okvir
Lepo prilepljen trak na notranji strani
Lepo prilepljen trak na notranji strani
Malo manj lepo prilepljen trak na zunanji strani
Malo manj lepo prilepljen trak na zunanji strani
Hiša z vgrajenimi okni
Hiša z vgrajenimi okni

Dopolnilo:
Kasneje sem odkrili še, da pri vratih na teraso niso uporabili nizkega praga, čeprav smo ga bili naročili. Tudi to napako so popravili in to zelo lepo – ne da bi bili poškodovali omet. Povedali so, da smo naleteli na nekega smotanega zaposlenega, ki je zakuhal to, ono preozko okno in še marikatero neumnost pri drugih strankah, zaradi česar je podjetje kmalu zapustil. Končna sodba o GVT je tako kljub dvema spodrsljajema ugodna, saj se vsakomur lahko zgodi, da zaposli kakega bizgeca.

Opaž temeljne plošče

Ob videoposnetku gradnje (narejenem s kamero GoPro, ki je naredila en posnetek vsake pol minute), ki mi ga je poslal sograditelj Uroš, se moram vrniti k temi, ki se ji pri pisanju o temeljni plošči nisem nič posvetil: opažu. Pri nas je bil narejen čisto klasično – ograijica iz desk, v katero se potem ulije plošča. Zaradi pritiska betona je opaž malenkost popustil, pa že tako morda ni bil narejen popolnoma natančno, tako da na koncu obod plošče ni povsem poravnan z zidovi. Človek bi rekel, da to ni nič hudega, saj je itak pod zemljo, vendar je na tak obod nekoliko sitno polagati toplotno izolacijo. Pri nas zato ni položena najlepše – za njo so ponekod luknje, pa tudi debelina ni čisto enakomerna. Sicer to kakih škodljivih praktičnih posledic ne bi smelo imeti, me pa vseeno moti.

Gornji videposnetek kaže boljši način: za opaž služi kar XPS, ki je spojen z XPS pod temeljno ploščo. Toplotna izolacija oboda je tako brezhibna, edino navpična hidroizolacija je malce bolj zapletena: ne vari se na zid, ampak se da med opaž in še eno navpično plast toplotne izolacije – podobno kot pri izolaciji pod temeljno ploščo. Pri Urošu so navpično toplotno izolacijo, ki tvori opaž, prevlekli z lepilno malto in nato hidroizolacijo nanjo privarili, najbrž bi pa šlo tudi brez malte s hladno lepljeno hidroizolacijo. Cena je verjetno malenkost višja kot pri klasičnem opažu, za točno primerjavo pa bi moral imeti več podatkov – če bi to delali še enkrat, bi se pozanimal, koliko stane takle opaž iz XPS, saj se mi zdi kar posrečena zadeva. Dobi se vsaj pri Zeleni gradnji, morda pa še pri kom.

Streha skozi U-wert

Obstaja odlična brezplačna spletna aplikacija U-wert, s katero je mogoče izračunati prehajanja toplote in vlage skozi ovoj hiše. Z njeno pomočjo sem si ogledal, kaj se dogaja z vlago pri naši strehi. Prva slika kaže dejansko stanje dela strehe, kjer je pod špirovci betonska poševnina – vidi se, da relativna vlaga v strehi nikoli ne doseže 100 %, tako da nevarnosti kondenzacije ni.

2015-12-06-U-wert-streha-prava

Druga slika kaže, kaj bi se zgodilo, če ne bi uporabili parne zapore. Kondenzacije načeloma vseeno ne bi bilo, bi bila pa relativna vlaga na zunanji strani višja, tako da bi v neugodnih okoliščinah – recimo posebej vlažnem in toplem zraku v notranjosti – do nje morda vseeno prišlo.

2015-12-06-U-wert-streha-brez_parne_zapore

Tretja slika kaže streho nad podstrešjem, če bi ga preuredili v bivalnega. Dokler je parna zapora dobra, težav ni.

2015-12-06-U-wert-streha-podstresje

Četrta slika kaže streho nad podstrešjem, ki ima v parni zapori luknjo. Kako to simulirati, je težko reči, ampak jaz sem uporabil parno zaporo z vrednostjo sd = 5 m. Vrednosti sd pomenijo debelino zraka z enakovredno parozapornostjo – dobre parne zapore imajo sd = 100 m, vrednosti okrog sd = 5 m imajo parne ovire, paroprepustne folije, kakšne se uporabljajo za sekundarno kritino, pa imajo sd < 1 m. V primeru luknje do kondenzacije pride.

2015-12-06-U-wert-streha-podstresje_z_luknjo

Peta slika pa kaže primer z luknjo ter zračenjem med izolacijo in deskami – če je zračenje zadostno, se kondenzaciji spet izognemo.

2015-12-06-U-wert-streha-podstresje_z_luknjo_in_zracenjem

O strehi

Postavljanje strehe se začne z ostrešjem, zato bom z njim začel tudi jaz. Običajna streha ima vzdolžno (v smeri slemena) položene lege – to so debeli tramovi, od katerih eden teče prav po slemenu (ali pa dva nekoliko niže obakraj slemena), dva pa ob straneh hiše po vrhu kolenskega zidu. Prečno na lege so položeni špirovci – to so nekoliko tanjši tramovi. Vzdolžno so nato položene deske, ki jih pokriva sekundarna kritina – folija, ki ob poškodbi strešnikov (primarne kritine) zadrži dež, obenem pa je paroprepustna, da lahko skoznjo vlaga iz hiše prehaja na prosto, namesto da bi škodila ostrešju. Prečno so na sekundarno kritino položene kontra letve, vzdolžno pa na koncu letve. Na letve se pritrdijo strešniki (ali druga vrsta kritine), kontra letve pa zagotavljajo zračni most med primarno in sekundarno kritino. Ta zračni most služi poletnemu hlajenju strehe, saj sonce primarno kritino močno segreva, ta segreva zrak v zračnem mostu, zrak se zaradi segrevanja dviguje in izstopa skozi zračnike v primarni kritini na vrhu strehe, od spodaj pa ga nadomešča hladnejši zrak.

Naše ostrešje je nekoliko drugačno. Ima samo dve legi obakraj slemena, ki sta pomaknjeni precej narazen, da njuni podpori ne ovirata hoje po podstrešju, in ne gledeta čez zatrep, tako da ju od zunaj ni videti. Nanju so – kot običajno – prečno pritrjeni špirovci. Nad kolenskim zidom so ti privijačeni kar na betonsko ploščo nad mansardo namesto na dve dodatni legi. Vzdolžno so na špirovce pritrjeni tramovi enake debeline – lahko bi jim rekli kontra špirovci (na sliki spodaj so označeni kot morali). To, da imamo špirovce in kontra špirovce, nam da zadostno debelino strehe za izolacijo (32 cm), ne da bi bila ta debelina grdo opazna. Ponavadi se dodatna izolacija položi pod špirovce, vendar se s tem zniža kolenski zid v notranjosti mansarde, ki je pri nas že tako neprijetno omejen z občinsko zahtevo, da mora biti na zunanji strani cel skrit pod napuščem. Kontra špirovci podpirajo napušč nad zatrepom, kar zaradi manjše debeline in enakomerne razporeditve počno bolj lično kot lege, ki imajo to vlogo običajno. Pri napušču ob straneh hiše so vidni tako špirovci kot kontra špirovci, za kar smo sprva mislili, da bo videti čudno, a se je izkazalo za povsem v redu. Na kontra špirovce so nato pritrjene deske, ki so položene prečno na sleme, od tam naprej pa je streha narejena kot običajno.

Spodnje fotke za silo pokažejo ostrešje med in po postavljanju, žal pa niso povsem zadovoljive. Med najbolj zanimivim delom postavljanja me namreč ni bilo zraven, pa tudi sicer moram priznati, da gradnje ne slikam toliko, kot bi jo lahko. Mogoče je razlog to, da mi gradnja nekoliko gloda živce, fotografiranje pa je v moji glavi povezano s počitnicami in drugimi sprostitvenimi dejavnostmi.

Izsek načrta, ki kaže prerez strehe
Izsek načrta, ki kaže prerez strehe
Ostrešje je na mestih, kjer se bo položila izolacija, zaščiteno pred dežjem.
Ostrešje je na mestih, kjer se bo položila izolacija, zaščiteno pred dežjem.
Polagaje izolacije na poševni del strehe
Polagaje izolacije na poševni del strehe
Stranski napušč s špirovci in kontra špirovci
Stranski napušč s špirovci in kontra špirovci

Krovec – Blaž Pohleven – je sprva predlagal, da ostrešje naredimo klasično. Meni se je pa zgoraj opisana rešitev zdela posrečena in sem pri njej vztrajal, čeravno je porabila malenkost več lesa in je bila posledično dražja. Moram reči, da mi ni žal, saj je končni rezultat prav čeden, pa tudi to, da imamo hišo malček posebno, mi ugaja (posebnosti, ki bi bila funkcionalna, lepa in ne preveč draga, namreč pri gradnji ni lahko doseči). Nakoliko me žulijo le deske, ki so položene stikoma. Dobro je namreč, da so med deskami špranje, ki omogočajo zračenje. Zdaj, ko je podstrešje hladno, to ni bistveno, če ga bomo nekoč naredili bivalnega in pod deske položili izolacijo, pa bo – takrat bo namreč nevarno, da bo v izolacijo prodrl topel zrak iz prostorov pod njo, ki se bo ob deskah ohladil, iz njega pa se bo kondenzirala vlaga, ki bo nato uničevala ostrešje, če ne bo mogla na prosto. To se sicer preprečuje s parozaporno folijo pod špirovci, vendar jo je težko položiti brez lukenj (zaenkrat je položena le na delu strehe, kjer je pod špirovci betonska poševnina, ki je že sama dokaj dobra parna zapora, tako da tam težav ne pričakujem). Krovec sicer pravi, da se bodo deske zaradi sušenja lesa skrčile in bodo med njimi nastale za prst debele špranje. To bi zračenje moralo olajšati, sicer pa ostaja možnost, da pri morebitnem preurejanju podstrešja izolacije ne položimo povsem do desk in vrh obeh zatrepov naredimo odprtine, skozi katere se bo prostor med izolacijo in deskami lahko dodatno zračil.

Ko je ostrešje postavljeno, je kajpak čas za kritino. Izbiramo lahko med naslednjimi glavnimi vrstami, urejenimi po padajoči priporočljivosti:

  • Opečni strešniki imajo skoraj same prednosti, edino malenkost dražji so od ostalih možnosti. So domala večni – njihova življenjska doba naj bi bila daljša od življenjske dobe ostrešja. Imajo gladko površino, ki se je ne oprimerjo zlahka mahovi in lišaji ter je primerna za zbiranje deževnice (kar imamo v načrtu). Poleti se zvečer ohladijo počasneje od drugih vrst kritine, zato ni nevarnosti kondenzacije vlage v toplem zraku, ujetem pod njimi (tak kondenz kajpak škodi ostrešju).
  • Betonski strešniki so nekoliko cenejši od opečnih, naj bi pa bila njihova življenjska doba malo krajša in površina manj gladka, pa hitreje se ohlajajo (ampak verjetno ne tako hitro, da bi to bil problem). So težji od opečnih, kar je na vetrovnih legah prednost, in bolj trdi, kar dobro dene pri toči. Človek bi pomislil, da je večja masa sicer slabost, ker zahteva močnejše ostrešje, vendar glavnino obremenitve ostrešja prineseta sneg in veter, tako da masa kritine ni bistvena.
  • Pločevinasta kritina je lahko poceni (ni pa to nujno) in se enostavno polaga. Ker je iz velikih plošč, se precej krči in razteza ob temperaturnih spremembah, kar lahko povzroča pokanje in puščanje pri vijakih (sploh če ni dobro položena). Če spodaj nima protikondenčnega obrizga (plasti izolacije), ima tudi težave s kondenzom. Če ima grobo površino (kot recimo znani gerard), se z nje spirajo drobci in ni najbolj primerna za zbiranje deževnice.
  • Bitumenska in vlaknocementna kritina naj bi bili poceni a najmanj fajn, kaj več koristnih informacij v povezavi s stanovanjskimi hišami pa o njima nisem našel.

Prednosti opečnih strešnikov so naju z Jelko hitro prepričale. Krovca sva dobila v paketu z zidarjem in ta je določil proizvajalca strešnikov – Braas. Mislim sicer, da proizvajalec ni zelo pomemben, saj je večina dobrih in tudi o Braasu ni slišati slabega. Nato je bilo treba določiti še model in barvo. Modeli precej vplivajo na ceno, čeprav mi ni jasno, zakaj, saj se mi zdi, da proizvodni stroški od oblike niso dosti odvisni. Mogoče gre modo – čisto gladki strešniki (pri Braasu se jim reče turmalin) so recimo modni in zato dražji. Nama so k sreči ustrezali nemodni a cenovno ugodnejši topas (drugi proizvajalci ponujajo enako obliko, le imenujejo jo drugače). Kar se tiče barve, nama je pa izbiro olajšala občina, saj je zapovedala, da mora biti enaka kot pri sosedih – torej siva. Sprva sem mislil, da bomo imeli engobirane strešnike – engoba je barva, ki se nanese pred žganjem in se nato pri žganju spoji z opeko. Kar se tiče površinske obdelave, sta poleg engobiranih možnosti še povsem naravni, ki so nekoliko manj gladki in trpežni (in kajpak ne sivi), ter glazirani, za katere sem včasih mislil, da so sicer posebej trpežni, a dragi in nevšečno svetleči. Pa se je izkazalo, da Braas topas v sivi barvi ponuja samo glaziran, ki ni posebej svetleč in streho podraži le za kakih 200 EUR, tako da sva vzela take.

Končni izdelek s strešniki
Končni izdelek s strešniki

Dopolnilo:
Projektant je poslal 3D model ostrešja, kjer se lepo vidijo špirovci in kontra špirovci. Ima pa ta model slemensko lego namesto dveh stranskih – tako je načrtoval na začetku, pa smo to spremenili, da podpore slemenske lege ne ovirajo hoje po podstrešju.

2016-01-04-Slovenija-Godesic-3D_model_ostresja

Pod streho!

Naša hiša je pod streho, tako da se zdaj pripravljamo na vgradnjo grobih napeljav. Zlaganje opek v zidove je potekalo brez prehudih pretresov. Enkrat se je zapletlo pri oknu, nad katerim po besedah zidarjev ni bilo dovolj prostora za preklado in ga je torej projektant slabo načrtoval, po besedah projektanta pa bi se preklada dala narediti, kot je bila predvidena, le malo bolj težavno bi bilo. Meni se zdi, da bi se res dala narediti, kot je bila predvidena, a bi bil moral projektant to bolj podrobno narisati. A tudi to, da imamo zdaj okno široko 2,8 m namesto 3 m, ni nič hudega. Zidarji so se nad projektantom pritožili še, ker ni narisal stika med poševno betonsko ploščo nad mansardo in stranskim zidom frčade, tako da so morali v ta zid naknadno izdolbsti utor, kamor se je ulila plošča. Verjetno bi to res moralo biti narisano, ne vem pa, ali obstaja kaka boljša rešitev od tega dolbenja. Malo bolj resen spodrsljaj je bil, da so na napačnem mestu naredili odprtino za dimnik in nato prestavili še en zid, ker čez odprtino pač ni mogel teči. Tokrat projektant ni bil kriv (oboje je bilo narisano prav), tako da so morali odprtino za dimnik in zid pač prestaviti. A v dobro jim štejem, da pri tem niso nič negodovali, in nasploh lahko rečem, da so zidali lepo in sem z njimi zadovoljen – pohvalili so jih tudi nekateri drugi, ki so za ocenjevanje kakovosti zidave bolj kvalificirani od mene.

Hiša nastaja.
Hiša nastaja.
Zidarji pri delu
Zidarji pri delu
Betoniranje poševne plošče nad mansardo - mojstri pravijo, da je zaradi drsenja betona zoprno.
Betoniranje poševne plošče nad mansardo – mojstri pravijo, da je zaradi drsenja betona zoprno.
Pod streho!
Pod streho!

K zidanju spadata dve betonski plošči – med pritličjem in mansardo ter med mansardo in podstrešjem. Slednja ni običajna, vendar pripomore k ugodni poletni temperaturi mansarde, saj lahko beton sprejme veliko toplote iz prostorov. Skoznju je bilo treba narediti več odprtin, pri čemer se nismo najbolj izkazali. Odprtin za vodovod in podobne reči zaradi nesporazuma kratko malo nismo naredili, za prezračevanje smo jih pa, a ne najbolj uspešno. Glede na to, da so nam naredile kar nekaj sivih las, naj o njih napišem malo več. Cevi za prezračevanje pritličja bodo tekle v plasti izolacije pod tlakom mansarde, ventili za dovod zraka v prostore in odvod iz njih pa bodo vstavljeni v odprtine v medetažni plošči, tako da bodo v pritličje gledali skozi strop. Podobno bo pri mansardi – prezračevalne cevi bodo tekle po podstrešju, ventili pa bodo v odprtinah v plošči nad mansardo. E-netsi – zastopnik za naš prezračevalni sistem – priporoča, da se odprtine za prezračevalne ventile naredijo tako, da se pred betoniranjem na ustrezna mesta postavijo kosi kanalizacijskih cevi DN100 z razširitvijo na DN110 (razširitev naj bo zgoraj). Glede kanalizacijski cevi smo jih ubogali, glede ustreznih mest pa žal ne povsem. Do napake je prišlo, ker položajev ventilov na načrtu ni kotiral že projektant, ker izvoda načrta, kamor smo vnesli še nekaj popravkov, nismo natisnili v pravem merilu in ker so se položaji odmerjali kar z ravnilom po tem načrtu brez preverjanja merila – skratka, več vpletenih je postrelilo čredico kozlov, zato nas čaka vrtanje (E-netsi pravi, naj se vrtajo odprtine premera 12 cm).

V obeh betonskih ploščah je tudi kopica cevi za električne napeljave. To je nekoliko zoprno, saj se utegne zgoditi, da bomo pri vrtanju novih odprtin za prezračevanje kako presekali (pri prestavljanju odprtine za dimnik se je to že zgodilo). Isto grozi pri kasnejšem pritrjevanju česarkoli na strop (npr. nape ali videoprojektorja). Slednji težavi bi se ognili, če bi bile cevi pritrjene na zgornjo armaturo v betonskih ploščah in bi bile tako dovolj daleč od stropov, ampak niso, ker se menda laže pritrdijo na spodnjo (če bi bil na to pomislil pravočasno, bi morda naredili drugače). Takisto bi se ji lahko ognili, če bi vedeli, kje cevi tečejo, ampak ne vemo – to natančno poslikati in popisati bi zahtevalo precej časa, ki ga nismo imeli, saj sta se obe plošči ulivali tik po tistem, ko so bile cevi položene. S tem je svoje življenje dal še en kozel, saj bi pregled pred betoniranjem razkril tudi napačne položaje prezračevalnih ventilov in napačne položaje luči, ki jih imamo ravno tako nekaj – cevi za električne napeljave morajo namreč na mestih, kjer bodo na stropu luči, priti iz stropa.

Cevi za elektriko pred ulivanjem plošč nisem uspel slikati, ampak pogled na mesto, kjer bo ena od električnih omaric, je zgovoren.
Cevi za elektriko pred ulivanjem plošč nisem uspel slikati, ampak pogled na mesto, kjer bo ena od električnih omaric, je zgovoren.
Kozlovsko pokopališče na našem stropu
Kozlovsko pokopališče na našem stropu

Tele napeljave po ploščah so skratka zadeva, s katero nisem najbolj zadovoljen. A izvzemši to, da bi jih morali čim več pritrditi na zgornjo armaturo ter pred zalitjem na nek primeren način poslikati in popisati, mislim, da so vseeno narejene kar prav. Obstajajo sicer tudi drugi načini, a imajo vsi svoje slabosti:

  • Lahko bi vse napeljave razen prezračevalnih cevi za mansardo dali v plast izolacije pod tlakom. Problem je, da je teh napeljav veliko, tako da bi izolacija morala biti debelejša, zaradi prepredenosti s cevmi bi jo bilo pa težko lepo položiti.
  • Lahko bi prezračevalne cevi dali v betonski plošči, ostale napeljave pa v plast izolacije pod tlakom. Glede na to, da načrtujemo poletno pohlajevanje prezračevalnega zraka, bi bilo to dobro, ker bi zrak hladil plošči, ki bi potem prostore hladili bolj nežno od samega zraka. Vendar so te cevi dovolj debele, da oslabijo plošči, tako da bi jih bilo treba upoštevati pri statičnem izračunu in morda plošči kaj odebeliti. Pa tudi morebitne napake pri nameščanju cevi bi bile zelo težko popravljive.
  • Lahko bi napeljave (ali del njih) dali nad spuščen strop iz mavčnih plošč. Za prezračevalne cevi to v primeru poletnega pohlajevanja najbrž ni pametno, saj na njih lahko pride do kondenzacije. Če pohlajevanja na bi imeli, je pa spuščen strop najboljša rešitev, saj so napeljave laže dostopne in še za vgradne luči je primeren, a obenem tudi najdražja.

Za konec bi seveda moral kaj napisati o strehi, ampak bom to preložil na naslednjič, da ne bo tale zapis preveč čakal.