Arhiv kategorij: Potovanja

Nazaj s Sicilije

V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!

V Azincourtu smo bili in glave imamo še cele

Z zadovoljstvom (in nemajhno zamudo) poročam, da je naša skozizidna ekspedicija v Azincourt uspela. Dekleti sta bili dokaj pridni: predvsem sta se zelo junaško držali med dolgo vožnjo, pa tudi sicer zavoljo izrednih razmer nista počeli kakih nadpovprečnih grozovitosti. Nekajkrat smo se sicer pošteno skregali, ampak to je normalno. Ajda je tudi strašansko pogrešala Jelko (kar je pogosto in teatralično omenjala), Vesna je pa bolj flegmatična in se zaradi njene odsotnosti po vsem videzu ni prehudo sekirala. Ker sem bil sam odgovoren za to, da si ogledamo, kar smo se namenili, imamo streho nad glavo, se primerno oblečemo in prehranimo, sem bil pod malo večjim pritiskom kot na potovanjih običajno, ampak sem preživel. Sploh prehranjevanje je bilo naporno, saj sta otročaja dokaj izbirčna in jima francoska hrana očitno ni blizu – še nad rogljički, polnjenimi s čokolado, sta se zmrdovali. Zajtrkovali sta tako pretežno kruh z nutelo in jogurt, v kampu smo si kuhali sami nefrancosko, kadar smo šli jest ven, je bilo pa pač nekaj težav – še najbolje nam je šlo v Alzaciji, kjer jejo bolj po nemško. No, ampak pod črto lahko rečem, da mi nikakor ni žal, da smo šli sami na počitnice, čeprav bi bilo z Jelko gotovo še bolj fino.

Danes bom poročal le o sami uprizoritvi bitke, ostalo bo pa počakalo na kak prihodnji zapis (ki ga sicer morda nikdar ne bo). Uprizoritev je spremljal bogat program, zato sem čas prihoda v Azincourt skrbno izbral tako, da naj bi videli prikaz delovanja oblegovalnih naprav in dvoboj vitezov na konjih, ki bi jima sledila glavna bitka. A žal nam jo je krepko zagodlo vreme: ko smo prišli na prizorišče, je bila temperatura 13 stopinj (konec julija!), rahlo je deževalo in grdo pihalo. Naslednji slab znak je bil, da smo pri vstopnini dobili popust (z utemeljitvijo v francoščini, ki je nismo razumeli). O kakem prikazu delovanja oblegovalnh naprav ni bilo ne duha in ne sluha, so se pa po obvestilu v francoščini, ki smo ga slišali iz zvočnikov (a ne razumeli), začeli obiskovalci zgrinjati okrog nekega travnika. Zdelo se nam je pametno storiti enako, tako da smo dobili mesto s precej dobrim pogledom na karkoli so že napovedali. Kaj naj bi to bilo, sem vprašal nekega obiskovalca, ki mi je pojasnil, da glavna bitka – očitno smo torej prišli pravi čas, čeprav ne čisto tako, kot sem si zamislil.

Bitka je bila izpeljana po scenariju, ki ga je moč najti tule. Žal sem ga našel šele po vrnitvi, saj uradna spletna stran prireditve ni bila najbolj uporabna (in je po vsem videzu do zdaj zasluženo izginila). Med bitko je sicer komentator po zvočnikih razlagal, kaj se godi, a žal spet le v francoščini. Scenarij je vključeval precej napadov in umikov, med katerimi so Angleži z bojišča pobirali puščice, za kar ne vem, da bi bilo kaj dosti zgodovinske podlage – glede na to, da je bila glavna težava Francozov, da se so težko oklepljeni morali prebijati čez blatno polje, dvomim, da bi to ponovili večkrat. No, kljub omenjenim pomanjkljivostim uprozoritve je bila bitka vseeno kar spektakularna. Tudi Ajda je menila, da ni bila napak, le zeblo je preveč, medtem ko je Vesna modro molčala.

Vitezi se pripravljajo na boj.
Vitezi se pripravljajo na boj.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Francozi željno priakujejo spopad.
Francozi željno pričakujejo spopad.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi - vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem - ni naklonjen.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi – vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem – ni naklonjen.
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Draw!
Draw!
Loose!
Loose!
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Poslednji juriš Francozov
Poslednji juriš Francozov
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Nakar gremo vsi domov.
Nakar gremo vsi domov.

Z glavo skozi zid v Azincourt

Letos je minilo 600 let od slavne bitke pri Azincourtu (v tistih casih se mu je reklo Agincourt) v stoletni vojni med Francijo in Anglijo. V njej je Henrik V z utrujeno, lačno in ne najbolj zdravo angleško vojsko nalomil Francoze, ki so bili v boljšem stanju in številčno bistveno močnejši (koliko, se sicer zgodovinarji ne morejo zediniti). Zasluge za to gredo preveliki francoski samozavesti in slabi organizaciji, blatnemu terenu, ki je upočasnil in utrudil težko oklepljene in oborožene Francoze, da so jih angleški lokostrelci lahko v miru naluknjali, pa še kaj bi se našlo (ravno sem se lotil knjige, kjer bom o tem izvedel več). Zgodovinski navdušenci vsako leto pripravijo uprizoritev te bitke in spričo obletnice je letos v načrtu posebej imenitna – v Azincourtu naj bi se zbralo okrog 800 ljudi v srednjeveški opravi.

Kot sem pisal ravno prejšnjič, so mi taki dogodki precej všeč, zato sem sklenil, da gremo letos na počitnice v Francijo in obiščemo Azincourt – do sem vse lepo in prav. Malo je sicer mojemu načrtu v napoto, da se letos poleti lotevamo gradnje hiše, ampak ne preveč: projekt za izvedbo gradnje je namreč več ali manj končan in včeraj sem na Eko skladu oddal vlogo za subvencijo pasivne hiše, zidarji pa pred avgustom ne bodo stopili v akcijo. A nastopil je še en zaplet – izkazalo se je, da ima Jelka v tem času obveznosti, zaradi katerih v Francijo ne more. Tu pa nastopi itje z glavo skozi zid iz naslova – če nekaj načrtujem, sem namreč sila nesrečen, ako se mi načrt izjalovi, zato sem sklenil iti na pot sam z mladičema. Jutri zjutraj bomo tako krenili proti Franciji. O naših dogodivščinah bom – kot ponavadi – poročal po Twitterju.

Grajski dnevi v Ljubljani

Starejša zgodovina – tja nekam do srednjega veka – se mi je od nekdaj zdela precej zanimiva. Tako so mi ljube tudi srednjeveške prireditve. Eno takih imamo vsako leto v domači Škofji Loki – včasih se ji je reklo Venerina pot in je bila dokaj kul, potlej se je preimenovala v Historial in postala malo manj kul, se mi pa zdi, da se zdaj spet izboljšuje – bomo videli, kakšna bo letos. Z Jelko in novorojeno Ajdo smo pred petmi leti ujeli tudi predzadnjo izvedbo Erazmovega viteškega turnirja, najbolj imenitne tovrstne prireditve pri nas. Menda so se potlej organizatorji značilno slovensko skregali in tako turnirja zadnja leta ni več (to o kreganju so le govorice, da turnirja ni, pa žalostno dejstvo). Za letos imam nadvse ambiciozen načrt, da gremo na počitnice v Francijo in si ogledamo uprizoritev slavne bitke pri Azincourtu ob 600. obletnici izvirnika. Vendar se utegne zgoditi, da nam gradnja hiše ta načrt skazi, zato smo jo – rekši bolje vrabec v roki kot golob na strehi – mahnili na Grajske dneve na ljubljanski grad (to je bilo pred dobrimi tremi tedni, a hitrost pač ni odlika mojega blogovanja).

Prva privlačnost grajskih dnevov je, da si človek lahko zastonj ogleda ljubljanski grad. Najprej smo se sprehodili po razstavi mučilnih pripomočkov, ki jih mladiča k sreči nista razumela, pa tudi zase moram priznati, da sem bil pri ogledovanju zmerno temeljit, saj sem podobnih razstav že nekaj videl in mi ne zbujajo ravno prijetnih občutkov. Nato smo splezali na stolp, ki ima imenitno dvojno spiralno stopnišče, tako da se gor in dol idoči ne srečujejo. Ogledali smo si tudi razstavo o slovenski zgodovini, ki res pokaže glavne utrinke iz naše preteklosti, a je za moj okus malce preveč površna. Na koncu smo pokukali še v ne ravno pretresljivo kaznilnico, ogled preostanka gradu pa smo odložili na kdaj drugič, saj je bil podmladek že malce naveličan, poleg tega pa so se začenjali viteški spopadi.

Moja dekleta na gradu
Moja dekleta na gradu
Dvojno spiralno stopnišče
Dvojno spiralno stopnišče

Druga privlačnost grajskih dnevov so razni (srednjeveško obarvani) dogodki. Če bi se bili bolje organizirali in si pravočasno omislili sicer brezplačne vstopnice, bi se jih bili lahko udeležili več, smo pa vseeno videli za moje pojme glavnega – viteške spopade. Te je uprizorila druščina, imenovana Red kraljevega orla, in so bili prav v redu. Fantje po vsem videzu kar resno študirajo mečevanje v srednjeveškem slogu, tako da so se borili dokaj prepričljivo. Sicer se jim je videlo, da je nabor njihovih mečevalskih prijemov omejen, kar je naredilo spopade malček ponavljajoče se, a ne prehudo, pa tudi potrudili so se, da so jih začinili z bojimi kriki, zbadanjem nasprotnikov in podobnimi teatralnimi prijemi. Edino, kar me je res zmotilo, je, da so bili spopadi organizirani v turnir, katerega struktura ni bila jasna – nisem razumel, zakaj so se spopadli prav tisti pari, ki so se, in kako je bil izbran finalni par. Sprašujem se tudi, kako so določili zmagovalce spopadov, kajti glede na to, da se niso borili zares, so se o zmagovalcih morali nekako zmeniti in verjetno jih večina raje zmaga kot izgubi.

Mečevalska vaja
Mečevalska vaja
Tu gre pa (malo bolj) zares.
Tu gre pa (malo bolj) zares.
Levi je trdil, da je Škot.
Levi je trdil, da je Škot, desni pa nekakšen severnjak.
Desni je na turnirju na koncu zmagal.
Desni je na turnirju je na koncu zmagal in je bil nasploh glavni frajer.

Belgijske počitnice

Lani sem napovedal, da gremo na počitnice v Belgijo, nikdar pa nisem poročal, kako se je to izteklo. Bilo je prav fino. Počitnikovanje smo začeli v Ardenih, hribovitem (ampak ne preveč) delu Belgije, kjer domorodci radi dopustujejo. Namestili smo se v hiški v kampu, kjer je bilo kar prijetno, čeravno malo mrzlo, saj hiška ni imela kurjave, temperature pa so bile kljub avgustu jako nizke. Najprej smo šli na safari pogledat redke in manj redke evropske živali – volkove, zobre, divje konje … Sledil je obisk jame Han, najznamenitejše v Belgiji, ki je zares precej lepa – primerljiva s slovenskimi (pa še lajtšov s pompozno glasbo ima). In najboljše (vsaj po mnenju mlajših članic odprave) – ob izhodu je bilo imenitno otroško igrišče.

Evropski bizon ali zober
Evropski bizon ali zober
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)

Naša naslednja postaja je bil Bouillon. Tam stoji imeniten grad, ki ga je lastnik prodal, da je financiral križarski pohod. Z zbrano vojsko je v Evropi zmasakriral nekaj židov, v Palestini precej muslimanov in postal junak.

Grad Bouillon
Grad Bouillon
Predstava z ujedami na gradu Bouillon
Predstava z ujedami na gradu

Iz Bouillona smo krenili v Bruselj, kjer smo se nastanili pri Jelkini prijateljici, ki z možem dela za Evropsko komisijo. Razlog, da smo šli v Bruselj ravno tisti čas, je bila preproga iz milijona rož, ki jo vsaki dve leti razprostrejo po glavnem trgu (ki je že tako zelo lep). Kajpak pa smo si ogledali tudi marsikaj drugega. Poleti je mogoče obiskati kraljevo palačo, ki sicer ni nič bolj sijajna od mnogih drugih po evropskih prestolnicah (kvečjemu malo manj okrancljana), ima pa eno posebnost: na stropu ene izmed soban je “slika” Heaven of Delight, ki je narejena iz 1,6 milijona pokrovov kril nekih tajskih hroščev. Obiskali smo Atomium, zgrajen ob svetovni razstavi leta 1958, in bližnjo Mini Evropo – park z maketami znamenitih zgradb iz cele Evrope. In nenazadnje smo si ogledali prirodoslovni muzej, katerega zvezde so igvanodoni. V belgijskem premogovniku v Bernissartu so namreč že leta 1878 odkrili okrog 30 lepo ohranjenih okostij igvanodonov. Takrat so paleontologi menili, da so igvanodoni hodili pokonci, zato so v muzeju tako tudi postavljeni, so pa kasneje ugotovili, da so najbrž hodili po vseh štirih.

Cvetlična preproga
Cvetlična preproga
Heaven od Delight
Heaven of Delight
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Okostja igvanodonov
Okostja igvanodonov

Ker smo bili v Belgiji z avtom in ker država ni zelo velika, smo si zlahka ogledali tudi druge kraje. Pri tem nam je pomagalo, da je izredno gosto prepredena z avtocestami, čeprav je treba tudi reči, da so te avtoceste sila prometne – kar je bržkone povezano s tem, da ima Belgija več kot 360 prebivalcev/km2. V Oostende smo si šli ogledat peščene skulpture, ki jih na belgijski obali postavijo vsako leto. Tokrat so bile disneyjevske, številne in lepe, a kljub temu je otročaja bolj navdušil trampolin. Starša sva bila sicer navdušena malo manj, ker je bil trampolin zaradi dežja moker, prav tako pa tudi otročaja, ko sta prišla z njega.

Peščeni grad v Disneyevem duhu
Peščeni grad v Disneyjevem duhu
Vragolije na trampolinu
Vragolije na trampolinu

Naslednji izlet je bil namenjen vodnotehničnim znamenitostim. Prva je bila “vzpenjača” za ladje – bazen, ki po tirih prevaža ladje, ki plujejo po kanalu med Brusljem in Charleroijem, ter jim tako pomaga premagati 68 m višinske razlike. Druga pa je bila dvigalo za ladje, ki je s svojimi 73 m najvišje na svetu. Glede na to, da mora biti kakršnakoli priprava za prestavljanje omembe vrednih ladij ogromna, sta tudi tile dve naredili precejšen vtis.

Vzpenjača za ladje
Vzpenjača za ladje
Dvigalo za ladje
Dvigalo za ladje

Menda je v Belgiji precej obvezno obiskati Bruges, slikovito mesto, prepredeno s kanali. Njegovo slikovitost lahko potrdimo. Kjer so na voljo kanali, pa si ponavadi izmislijo tudi vožnjo po njih, in Bruges ni izjema. Tudi mi smo se peljali in bilo je prijetno.

Glavni trg v Brugesu
Glavni trg v Brugesu
Čoln, ki preveža turiste
Čoln, ki preveža turiste

V Mechelenu imajo dokaj imeniten muzej igrač in ker so te ponavadi otrokom všeč, z Jelko imava pa dotičnih dva primerka, smo si muzej šli ogledat. Ga je pa Vesna večino prespala, medtem ko se je Ajda bolj ukvarjala z igračami, ki so bile na voljo za igranje, kot z razstavljenimi. No, saj menda so igrače res bolj za igranje kot za gledanje.

Šiviljska delavnica - igrača za otroke petičnih staršev
Šiviljska delavnica – igrača za otroke petičnih staršev
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock

Za nekatera belgijska in francoska mesta so značilne prireditve z orjaškimi lutkami. Med našimi počitnicami smo uspeli ujeti eno tako v Athu. Vrtela se je okrog Goljatove poroke. Lutki Goljata in njegove neveste sta bili res kar impresivni, je bila pa žal impresivna tudi gneča, pa dogajanje je bilo precej počasno. Počakati zaključek nam je pomagal lunapark, ki je bil v mestu postavljen ob tej priliki. Zaključek je bil spopad med Goljatom in Davidom. V vlogi slednjega je bil fant, ki je v Goljata vrgel kamen. Njegova naloga je bila zadeti odprtino v Goljatovi lutki, kar mu je tudi uspelo. Domorodci so bili navdušeni, saj mu ne uspe vsako leto, Goljatova vdova pa verjetno ne, saj niti poročne noči ni dočakala.

Goljat in njegova nevesta
Goljat in njegova nevesta

Na poti domov smo se ustavili še na gradu Jehay. Njegova zunanjščina je super, od znotraj pa ga nismo videli. Posebej Jelki je bil všeč tudi vrt poleg gradu, kjer je rasla predvsem zelenjava, stalo pa je tudi nekaj sodobnih skulptur.

Grad Jehay
Grad Jehay

Kul potni list imam

To mi je rekla uslužbenka na letališču v Seattlu. In ko mi je pokazala, kakšen je  videti pod ultravijoličasto svetlobo, sem moral priznati, da res. Žal sam nimam ultravijoličaste svetilke, da bi si ga lahko bolje ogledal, na spletu pa tudi ne najdem nobene tovrstne slike.

Ravnokar se vračam s konference Ubicomp v Seattlu, ki je bila – kot lani v Zürichu – precej zanimiva. Odštekanih predstavitev je bilo sicer morda malo manj, uporabnih pa prav toliko. Najbolj odštekan je bil verjetno en Japonec, ki je razlagal, kako lahko iz mikrovalov, ki uidejo iz mikrovalovne pečice, ugotovi, kaj se v njej greje. Lanski je bila podobna tudi po tem, da so nas nekoliko preveč hranili – in to precej po ameriško, povečini s svinjsko sladkimi in slanimi zadevami.

Sicer sem pa opazil, da v Ameriki sodobno mobilno tehnologijo v vsakdanje življenje uvajajo hitreje kot v Evropi. Taksi, s katerim sem se pripeljal na letališče, je imel recimo vgrajeno tablico, ki mi je razložila postopek plačila in ki je imela tudi vgrajen čitalnik kreditnih kartic. Videl sem tudi letališko restavracijo, ki je imeli tablice na mizah, tako da si lahko z njihovo pomočjo naročil, pa še opozorile so te lahko na odhod tvojega poleta. Tudi za ljudi na cesti se mi zdi, da mobilne telefone in tablice uporabljajo več kot Evropejci.

Letošnje fotke

Vse fotke, kar sem jih zaenkrat letos naredil, mi je uspelo urediti, tako jih v znak zmagoslavja nekaj priobčujem.

V Eghamu pri Londonu sem službeno obiskal univerzo Royal Holloway, ki ima absosmrkno fantastične zgradbe.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči - tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči – tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.

Gremo jest vaflje in čokolatine

In kje so ta najbolj kakovostno počne? I, v Belgiji seveda! Zraven se lahko tudi zelo kakovosto pije pivo, ampak ker tega jaz ne počnem, sem v naslovu izpustil. Jutri navsezgodaj se bomo vkrcali v avto in odbrzeli proti Belgiji. Ena Jelkina prijateljica dela v Bruslju, tako da bomo večino časa couchsurfali pri njej. O naših prigodah bom pridno poročal po Twitterju, da bom po vrnitvi objavil kup krasnih fotk, si pa ne upam obljubiti.

Dvakrat po trije čokoladarji

Letos sem bil že dvakrat v Bruslju, pa sem pred tem (sicer bolj na hitro) poguglal, kateri čokoladarji se štejejo za posebej imenitne. Našel sem tele tri:

  • Pierre Marcolini – pralineji so dobri in zanimivi, so si pa nekam sumljivo podobni, čeprav naj bi imeli čisto različne okuse.
  • Galler – čaka doma na polici.
  • Passion chocolat – ima ogromno izbiro, pralineji so dobri, niso pa posebej zanimivi.

Hitro guglanje o švicarskih čokoladah me ja pa napotilo k telim trem:

Dopolnilo:
Vse čokolade so pojedene in vse so bile dobre, niso pa nobene prav posebej izstopale.

Ubicomp, Zürich

Trenutno se mudim na konferenci Ubicomp v Zürichu. Tema konference so senzorji in raučnalniške naprave na telesu in v prostoru, interakcija z njimi ter analiza podatkov. Nekaj opažanj:

  • Bil sem že na precej konferencah in tale je ena najboljših (če ne kar najboljša): ob vsakem trenutku se dogaja kako zanimivo predavanje, znaten delež je neposredno koristen za moje delo in znaten delež je kul. Kaj pomeni kul, kažeta spodnja dva primera (ki sicer niste posebej koristna zame).
  • Non-contact haptic (dotični) feedback – človek ne bi pomislil, da je to mogoče, ampak bi se motil. Da se namreč izvesti z zračnimi vrtinci (take vrste reč kot dimni obročki, ki jih znajo puhati nekateri kadilci): na razdaljo 2-3 m se z njimi da človeka “dotakniti” zelo natančno in jasno zaznavno.
  • Senzorje se da obesiti ne le na ljudi, ampak tudi na pse. S pomočjo senzorjev ugriza, potega in gibanja lahko komunicirajo z ljudmi in celo upravljajo naprave. Glavni namen dela je službenim psom in podobnim omogočiti bolje opravljati svoje delo. Je pa en pes spremljal predavateljico in na koncu predstavitve sam menjal prosojnice.
  • Verjetno nikjer na svetu, razen morda pri Googlu, ni mogoče videti toliko ljudi, ki bi nosili Google glass. Se pa najdejo tudi udeleženci, ki nosijo kaj bolj eksotičnega – en Japonec ima neko čudo na glavi, tri uram podobne zadeve na eni roki in še eno zapestnico na drugi roki.
  • Ne vem, ali sem bil že kdaj na konferenci s tako visoko kotizacijo: >1000 USD. Sicer z rednimi kotizacijami subvencionirajo študentske, ampak še vedno je drago. Ker se temu nisem čudil le jaz, so organizatorji objavili, kako so denar porabili: več kot pol za hrano! Res je hrana v Švici svinjsko draga, a v tem primeru bi nas lahko malo manj hranili, pa nam vseeno ne bi bilo hudega.
  • Švicarji so verjetno ravno tako znani po čokoladi kot Belgijci, ampak se mi zdi, da je ne jemljejo tako resno: trgovine so bolj sproščene, več je poudarka na pisani embalaži in zanimivih oblikah … So pa švicarske cene nemarno zasoljene – Belgija ni ravno poceni država, vendar je dobra čokolada tam cenejša. Moj glas gre Belgijcem.