Arhiv kategorij: Potovanja

Poročilo iz Grčije, drugi del

Prejšnji zapis sem končal v Tolu, od koder smo se preselili v Gition (dopuščam, da se prečrkuje kako drugače, saj se v prečrkovanje grščine nisem poglabljal, kraj je pa premalo slaven, da bi o njem našel kak slovenski zapis). Tu smo se nastanili v zelo všečnem kampu – prijazno majhnem, a dovolj velikem, da je imel svojo trgovino in restavracijo (ki je bila dobra), s simpatičnim bazenom in še bolj simpatičnim mačkom Tzatzikijem, ki sta ga dekleti nemudoma posvojili. Rezervirali smo že postavljen šotor, a je bil zaradi nedavnega dežja moker in so nam tako dali prikolico, kar se je štelo za nagradnjo. Za kampiranje smo se odločili tako zaradi ugodne cene, kot zato, ker to radi počnemo – v kampu smo bivali že v Tolu, le da smo tam imeli bungalov.

Maček Tzatziki

Na poti v Gition smo se ustavili v ruševinah bizantinskega mesta Mistra. Te so precej obsežne in – podobno kot mikenske – stojijo na hribu z lepim razgledom. Nekaj cerkva in palača (ki je bila zaradi obnove zaprta) je pravzaprav neruševinastih, od navadnih stavb pa dosti ni ostalo. To je pravzaprav zanimivo in le ugibam lahko, zakaj je tako – morda se ljudem po opustitvi mesta ni zdelo spodobno podirati cerkva, kamne ostalih stavb so pa uporabljali za gradbeni material. Med ruševinami smo si privoščili prijeten sprehod, ob katerem smo si skušali predstavljati, kako je bilo mesto videti, dokler je bilo naseljeno, kakih posamičnih spektekularnosti pa niti nismo zapazili.

Ena izmed številnih mistrskih cerkva

Iz Gitiona smo krenili na dva izleta. Prvi je bil v Monemvazijo – ogromno skalo, obdano z morjem in s celino povezano z mostom, na katerem stoji še eno bizantinsko mesto (na skali, ne na mostu). Mesto je razdeljeno na spodnje ob morju in gornje na vrhu skale. Spodnje je obljudeno ter ga pretežno sestavljajo turistična prenočišče in trgovine s spominki, ima pa menda tudi za prgišče stalnih prebivalcev, medtem ko je gornje razvaljeno. Povezuje ju serpentinasta utrjena pot, ki je po mojem mnenju najbolj slikovit del od slikovitosti že tako prekipevajočega kraja. Monemvazija je od našega kampa oddaljena dobro uro vožnje, vendar smo za pot porabili krepko več, saj je imel naš GPS precej čudne zamisli o tem, kako se pride tja. Uporabili smo namreč službenega garmina z zastarelimi zemljevidi, ki nam je na dosedanjih potovanjih služil v redu, v Grčiji se pa nikakor ni obnesel – mislim, da bomo za prihodnje morali najti kako drugo rešitev.

Monemvazija od daleč
Gornje in spodnje mesto ter pot med njima

Drugi izlet je bil v jamo Diros. Ko smo prispeli tja, nas je pozdravila dolga vrsta za prodajo vstopnic, živčen prodajalec dotičnih (verjetno po zaslugi hord obiskovalcev, ki so ga vsi spraševali, kdaj bodo prišli v jamo), visoka cena in dvourno čakanje na vstop. K sreči smo se v teh dveh urah lahko šli sprehodit po bližnjem mestecu in poiskat obvezen sladoled, tako da čakanje ni bilo preveč mučno. Skozi jamo te precej hitro popeljejo s čolnom in ti ne postrežejo s prav nobeno razlago, tako da je ogled malo površen. Vendar vse te nevšečnosti odtehta lepota jame, po kateri se prav lahko kosa z našimi. Posebej všeč so nam bili čisto drobni kapniki, kakršne v drugih nam znanih jamah bolj redko vidiš, in deli rdeče barve. Tudi priznati moram, da bi zložnejši ogled povzročil še daljše čakanje, z malo razlage bi pa vseeno lahko postregli.

Drobni kapniki, kakršni so nas posebej navdušili
Rdeči deli jame

Ostal nam je le še zadnji dan Grčije, ko smo se z juga Peloponeza odpeljali na sever v Patras, od koder smo odpluli domov. Med potjo smo se ustavili v Olimpiji, ki ima precej dober muzej, kajpak kup ruševin, med katerimi smo si privoščili sprehod in pogovor o tem, kakšne so bile videti starodavne olimpijske igre, ter stadion, po katerem smo odtekli en krog (no, z Ajdo sva ga, Vesna si je na pol poti premislila, Jelka je bila pa gledalka). S tem smo videli večino glavnih znamenitosti Peloponeza. Epidaver, Mikene, Mistra in Olimpija so na Unescovem seznamu svetovne dediščine, s katerega smo izpustili edino manj znano Apolonovo svetišče v Basi. Od znamenitosti, ki se obiskovalcem še pogosto priporočajo, smo pa izpustili vožnjo z zobato železnico po soteski Vouraikos (bila nam je od rok in mi kljub popularnosti zveni zmerno privlačna) ter pohod po soteski Lousios (ta mi zveni bolj privlačna, a nam je bila tudi nekoliko od rok, pa pomisleke sem imel glede pohodništva s pomanjkljivo mazohističnimi dekleti v grški poletni vročini).

Hermes z otrokom Dionizom – posebej imeniten kip iz muzeja v Olimpiji
Ostanki olimpijske telovadnice

Zdaj smo se morali le še vrniti domov, kar smo zopet storili s trajektom. Vkrcanje v Patrasu se je izkazalo za nekoliko večji izziv kot v Benetkah, saj so nas v Benetkah smerokazi pripeljali naravnost k stavbi naše ladijske družbe (Anek), medtem ko smo bili v Patrasu precej zbegani glede tega, kam iti. Vozili smo se po pristanišču in strmeli skozi okno, dokler nismo – bolj po sreči – zagledali našega trajekta. Pa tudi potem nam ni bilo najbolj jasno, kam zapeljati, da bomo prišli nanj. Ko smo se vendarle prebili do uvoza na trajekt, so nam pa povedali, da vozovnici podobna reč, ki smo jo imeli, ni ustrezna in da potrebujemno drugo vozovnici podobno reč, ki jo v zameno za prvo dobimo v neki stavbi nedaleč stran. Skratka, orgaizacija pristanišča ima obilo prostora za izboljšavo. No, na koncu smo se srečno vkrcali in zaspali na palubi, vendar spanec ni bil najbolj miren, saj je ponoči svinjsko pihalo. Sledil je en dan igranja enke, potapljanja ladjic in branja ter še ena noč, ko za spremembo ni pihalo, marveč je okrog 3 začelo deževati, tako da smo pobegnili v restavracijo. Zjutraj smo prispeli v Benetke, od koder smo se vsi neprespani in utrujeni a vseeno zadovoljni s počitnicami odpeljali domov.

Poročilo iz Grčije, prvi del

Poročilo moram začeti s potjo, ki je bila zanimiva, saj smo jo opravili s trajektom. To je vsekakor ekonomično (precej pomembno za nekoga, ki je pravkar zgradil hišo), saj je plovba za štiri osebe in avto stala 560 EUR, kar je opazno manj od letala, sploh upoštevaje, da bi pri potovanju z letalom v Grčiji morali najeti avto ali pa uporabljati neprimerno manj praktičen javni prevoz. Je bil pa trejekt, s katerim smo pluli, z vidika zabave bolj klavrn – ponujal je restavracijo, igralne avtomate in nič drugega, kar za 30 ur plovbe ni najbolj zadovoljivo. Pomagali smo si z branjem, enko, črnim Petrom in potapljanjem ladjic. Kot čtivo za hčeri smo s seboj vzeli 100 grških mitov za otroke, kar je bil zadetek v polno. Jaz sem bral pa romana o mitološkem junaku Tezeju Bik iz morja in Kralj mora umreti (prva mi je bila všeč, njeno nadaljevanje pa malo manj) ter Ancient Greece: A Political, Social and Cultural History (precej berljiva, a ji še nisem prišel čisto do konca). Tudi spanje na palubi ni vrhunec udobja, čeravno se nam je na poti tja kar obneslo (na poti nazaj pa malo manj, a o tem bom spregovoril na koncu).

Trajekt pred pristankom v Igumenici

Obisk Grčije smo začeli v Atenah, kjer sem imel jaz svoje službene dolžnosti. Dekleta sem zavoljo njih dva dni pustil sama, tretji dan smo šli pa pogledat glavno atensko znamenitost – Akropolo in zraven spadajoči čisto nov muzej. Akropola kot hrib sredi mesta je precej impresivna in v muzeju lepo pojasnijo, zakaj je Partenon najbolj kul grško svetišče: okrašen je bil z nadpovprečno dozo imenitnih kipov in reliefov, poleg tega pa uporablja optične prevare, zaradi katerih je videti bolj pravilen – na sredini odebeljene stebre in na sredini izbočena tla, ki so menda videti bolj ravni od dejansko ravnih (tovrstne prevare sicer niso značilne samo za Partenon). Sama Akropola se nam pa ni zdela tako imenitna, kot bi bilo glede na njen sloves pričakovati: skulptur na Partenonu ni več, poleg njega so pa na Akropoli le vhod (ki je precej imeniten), še eno svetišče – Erehtejon – in kup naokrog razsutih kamnov. Po mojem bi se morali potruditi obiskovalcu prikazati, kakšna je bila Akropola v antiki in kaj se je tam dogajalo – že dobre table bi bile korak znaten naprej, brez dvoma bi se pa dalo narediti še kaj več.

Propileje – imenitni vhod na Akropolo
Partenon – najslavnejša od starogrških ostalin

Iz Aten smo krenili na Peloponez, na katerega smo omejili svoj obisk, saj je čisto dovolj poln zanimivosti in se nismo hoteli preveč vozakati naokrog. Odpeljali smo se proti Tolu, kjer je bila naša naslednja nastanitev. Na poti smo prečkali Korintski prekop, kjer smo si ogledali dokaj kul spustni most – to je nasprotje dvižnega mostu, saj se ladjam na umakne navzgor, marveč se potopi v morje.

Spustni most se bliža površju morja
Spustni most v dvignjenem stanju

Iz Tola smo se podali na tri izlete. Prvi je bil v Epidaver, kjer je bilo v antiki Asklepijevo svetišče in slavno središče za zdravljenje. A najbolj znan je Epidaver bržkone po velikem in sijajno ohranjenem antičnem gledališču, ki se ponaša z odlično akustiko – normalno govorjenje na odru je moč razumeti čisto v zadnji vrsti. V času našega obiska so v njem uprizarjali Evripidovo tragedijo Bakhantke, kar sva z Jelko želela videti. Za čas predstave so imeli organizirano otroško varstvo, vendar mi po e-pošti ni uspelo izvedeti, ali je primerno tudi za otroke, ki govorijo le slovensko. Na licu mesta smo se nato dogovorili, da mladiča lahko pustiva tam, in tako sva predstavo videla. Nad samo dramo sicer nisva bila  očarana, celotna izkušnja je bila pa kar imenitna. Z nama jo je delilo še več tisoč domorodcev, kar se mi za zmerno privlačno dramo bogu za hrbtom ne zdi od muh. Tudi mladiča se nad ustvarjalno delavnico, ki sta se je udeležila med predstavo, nista pritožila.

Gledališče v Epidavru podnevi
Gledališče zvečer, ko je polno kulture željnih Grkov

Naslednji izlet je bil v Navplion, ki je simpatično obmorsko mesto s tremi utrdbami, od katerih je ena kar imenitna.

Utrdba v Navpliju

Nato smo jo pa mahnili še v Mikene – ruševine mesta, starega še kako tisočletje več od atenske Akropole, od koder naj bi bil doma Agamemnon, poveljnik Grkov v trojanski vojni. Mesto je za svojo starost vsega spoštovanja vredno, stoji na griču z lepim razgledom, pa še obiskali smo ga na dan, ko ni bilo prevroče in ne preveč obljudeno, tako da je bil obisk zelo prijeten. Okrog mesta je moč videti še nekaj ogromnih v zemljo vkopanih kupolastih grobnic, imenovanih tolos, v muzeju pa precej imenitnih predmetov, najdenih v grobnicah in drugje (a ne teh kupolastih, saj so preveč očitne in so jih  izropali, še preden jim je blizu prišel kak arheolog). Med najdenimi predmeti je najbolj znana zlata Agamemnonova pogrebna maska, ki sicer z Agamemnonom verjetno nima nič opraviti, vendar so arheologi, ki so odkrivali Mikene, svoje najdbe radi poimenovali po (pol)mitoloških likih – tudi grobnice nosijo tovrstna imena.

Mikene
Levja vrata v mesto
Atrejeva zakladnica – največja izmed grobnic tolos
Agamemnonova pogrebna maska

Urejanje fotk

… mi ne gre najbolje. Avgusta 2014 sem zmagoslavno poročal, da sem fotke tistega leta uredil, kasneje se pa s tem opravilom nisem več kaj dosti ukvarjal. Zdaj sem se ga zopet lotil in sem zaenkrat prišel do konca 2014. Nekaj rezultatov priobčujem.

Če sem objavil sliko Vesninega rojstnega dne, se spodobi in je pravično, da enako ravnam z Ajdinim.
BIl sem na konferenci v Seattlu, ki je imela otvoritev v muzeju pop kulture (tole so osnutki kart MTG).
Ponaša pa se mesto tudi s precej kul muzejem letalstva.
Okrog novega leta smo se podali v precej simpatični Gradec, kjer imajo menda največjo starodobno orožarno na svetu.
Sta pa otroka menila, da so še bolj pomembne druge reči

 

Nazaj s Sicilije

V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!

V Azincourtu smo bili in glave imamo še cele

Z zadovoljstvom (in nemajhno zamudo) poročam, da je naša skozizidna ekspedicija v Azincourt uspela. Dekleti sta bili dokaj pridni: predvsem sta se zelo junaško držali med dolgo vožnjo, pa tudi sicer zavoljo izrednih razmer nista počeli kakih nadpovprečnih grozovitosti. Nekajkrat smo se sicer pošteno skregali, ampak to je normalno. Ajda je tudi strašansko pogrešala Jelko (kar je pogosto in teatralično omenjala), Vesna je pa bolj flegmatična in se zaradi njene odsotnosti po vsem videzu ni prehudo sekirala. Ker sem bil sam odgovoren za to, da si ogledamo, kar smo se namenili, imamo streho nad glavo, se primerno oblečemo in prehranimo, sem bil pod malo večjim pritiskom kot na potovanjih običajno, ampak sem preživel. Sploh prehranjevanje je bilo naporno, saj sta otročaja dokaj izbirčna in jima francoska hrana očitno ni blizu – še nad rogljički, polnjenimi s čokolado, sta se zmrdovali. Zajtrkovali sta tako pretežno kruh z nutelo in jogurt, v kampu smo si kuhali sami nefrancosko, kadar smo šli jest ven, je bilo pa pač nekaj težav – še najbolje nam je šlo v Alzaciji, kjer jejo bolj po nemško. No, ampak pod črto lahko rečem, da mi nikakor ni žal, da smo šli sami na počitnice, čeprav bi bilo z Jelko gotovo še bolj fino.

Danes bom poročal le o sami uprizoritvi bitke, ostalo bo pa počakalo na kak prihodnji zapis (ki ga sicer morda nikdar ne bo). Uprizoritev je spremljal bogat program, zato sem čas prihoda v Azincourt skrbno izbral tako, da naj bi videli prikaz delovanja oblegovalnih naprav in dvoboj vitezov na konjih, ki bi jima sledila glavna bitka. A žal nam jo je krepko zagodlo vreme: ko smo prišli na prizorišče, je bila temperatura 13 stopinj (konec julija!), rahlo je deževalo in grdo pihalo. Naslednji slab znak je bil, da smo pri vstopnini dobili popust (z utemeljitvijo v francoščini, ki je nismo razumeli). O kakem prikazu delovanja oblegovalnh naprav ni bilo ne duha in ne sluha, so se pa po obvestilu v francoščini, ki smo ga slišali iz zvočnikov (a ne razumeli), začeli obiskovalci zgrinjati okrog nekega travnika. Zdelo se nam je pametno storiti enako, tako da smo dobili mesto s precej dobrim pogledom na karkoli so že napovedali. Kaj naj bi to bilo, sem vprašal nekega obiskovalca, ki mi je pojasnil, da glavna bitka – očitno smo torej prišli pravi čas, čeprav ne čisto tako, kot sem si zamislil.

Bitka je bila izpeljana po scenariju, ki ga je moč najti tule. Žal sem ga našel šele po vrnitvi, saj uradna spletna stran prireditve ni bila najbolj uporabna (in je po vsem videzu do zdaj zasluženo izginila). Med bitko je sicer komentator po zvočnikih razlagal, kaj se godi, a žal spet le v francoščini. Scenarij je vključeval precej napadov in umikov, med katerimi so Angleži z bojišča pobirali puščice, za kar ne vem, da bi bilo kaj dosti zgodovinske podlage – glede na to, da je bila glavna težava Francozov, da se so težko oklepljeni morali prebijati čez blatno polje, dvomim, da bi to ponovili večkrat. No, kljub omenjenim pomanjkljivostim uprozoritve je bila bitka vseeno kar spektakularna. Tudi Ajda je menila, da ni bila napak, le zeblo je preveč, medtem ko je Vesna modro molčala.

Vitezi se pripravljajo na boj.
Vitezi se pripravljajo na boj.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Francozi željno priakujejo spopad.
Francozi željno pričakujejo spopad.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi - vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem - ni naklonjen.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi – vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem – ni naklonjen.
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Draw!
Draw!
Loose!
Loose!
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Poslednji juriš Francozov
Poslednji juriš Francozov
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Nakar gremo vsi domov.
Nakar gremo vsi domov.

Z glavo skozi zid v Azincourt

Letos je minilo 600 let od slavne bitke pri Azincourtu (v tistih casih se mu je reklo Agincourt) v stoletni vojni med Francijo in Anglijo. V njej je Henrik V z utrujeno, lačno in ne najbolj zdravo angleško vojsko nalomil Francoze, ki so bili v boljšem stanju in številčno bistveno močnejši (koliko, se sicer zgodovinarji ne morejo zediniti). Zasluge za to gredo preveliki francoski samozavesti in slabi organizaciji, blatnemu terenu, ki je upočasnil in utrudil težko oklepljene in oborožene Francoze, da so jih angleški lokostrelci lahko v miru naluknjali, pa še kaj bi se našlo (ravno sem se lotil knjige, kjer bom o tem izvedel več). Zgodovinski navdušenci vsako leto pripravijo uprizoritev te bitke in spričo obletnice je letos v načrtu posebej imenitna – v Azincourtu naj bi se zbralo okrog 800 ljudi v srednjeveški opravi.

Kot sem pisal ravno prejšnjič, so mi taki dogodki precej všeč, zato sem sklenil, da gremo letos na počitnice v Francijo in obiščemo Azincourt – do sem vse lepo in prav. Malo je sicer mojemu načrtu v napoto, da se letos poleti lotevamo gradnje hiše, ampak ne preveč: projekt za izvedbo gradnje je namreč več ali manj končan in včeraj sem na Eko skladu oddal vlogo za subvencijo pasivne hiše, zidarji pa pred avgustom ne bodo stopili v akcijo. A nastopil je še en zaplet – izkazalo se je, da ima Jelka v tem času obveznosti, zaradi katerih v Francijo ne more. Tu pa nastopi itje z glavo skozi zid iz naslova – če nekaj načrtujem, sem namreč sila nesrečen, ako se mi načrt izjalovi, zato sem sklenil iti na pot sam z mladičema. Jutri zjutraj bomo tako krenili proti Franciji. O naših dogodivščinah bom – kot ponavadi – poročal po Twitterju.

Grajski dnevi v Ljubljani

Starejša zgodovina – tja nekam do srednjega veka – se mi je od nekdaj zdela precej zanimiva. Tako so mi ljube tudi srednjeveške prireditve. Eno takih imamo vsako leto v domači Škofji Loki – včasih se ji je reklo Venerina pot in je bila dokaj kul, potlej se je preimenovala v Historial in postala malo manj kul, se mi pa zdi, da se zdaj spet izboljšuje – bomo videli, kakšna bo letos. Z Jelko in novorojeno Ajdo smo pred petmi leti ujeli tudi predzadnjo izvedbo Erazmovega viteškega turnirja, najbolj imenitne tovrstne prireditve pri nas. Menda so se potlej organizatorji značilno slovensko skregali in tako turnirja zadnja leta ni več (to o kreganju so le govorice, da turnirja ni, pa žalostno dejstvo). Za letos imam nadvse ambiciozen načrt, da gremo na počitnice v Francijo in si ogledamo uprizoritev slavne bitke pri Azincourtu ob 600. obletnici izvirnika. Vendar se utegne zgoditi, da nam gradnja hiše ta načrt skazi, zato smo jo – rekši bolje vrabec v roki kot golob na strehi – mahnili na Grajske dneve na ljubljanski grad (to je bilo pred dobrimi tremi tedni, a hitrost pač ni odlika mojega blogovanja).

Prva privlačnost grajskih dnevov je, da si človek lahko zastonj ogleda ljubljanski grad. Najprej smo se sprehodili po razstavi mučilnih pripomočkov, ki jih mladiča k sreči nista razumela, pa tudi zase moram priznati, da sem bil pri ogledovanju zmerno temeljit, saj sem podobnih razstav že nekaj videl in mi ne zbujajo ravno prijetnih občutkov. Nato smo splezali na stolp, ki ima imenitno dvojno spiralno stopnišče, tako da se gor in dol idoči ne srečujejo. Ogledali smo si tudi razstavo o slovenski zgodovini, ki res pokaže glavne utrinke iz naše preteklosti, a je za moj okus malce preveč površna. Na koncu smo pokukali še v ne ravno pretresljivo kaznilnico, ogled preostanka gradu pa smo odložili na kdaj drugič, saj je bil podmladek že malce naveličan, poleg tega pa so se začenjali viteški spopadi.

Moja dekleta na gradu
Moja dekleta na gradu
Dvojno spiralno stopnišče
Dvojno spiralno stopnišče

Druga privlačnost grajskih dnevov so razni (srednjeveško obarvani) dogodki. Če bi se bili bolje organizirali in si pravočasno omislili sicer brezplačne vstopnice, bi se jih bili lahko udeležili več, smo pa vseeno videli za moje pojme glavnega – viteške spopade. Te je uprizorila druščina, imenovana Red kraljevega orla, in so bili prav v redu. Fantje po vsem videzu kar resno študirajo mečevanje v srednjeveškem slogu, tako da so se borili dokaj prepričljivo. Sicer se jim je videlo, da je nabor njihovih mečevalskih prijemov omejen, kar je naredilo spopade malček ponavljajoče se, a ne prehudo, pa tudi potrudili so se, da so jih začinili z bojimi kriki, zbadanjem nasprotnikov in podobnimi teatralnimi prijemi. Edino, kar me je res zmotilo, je, da so bili spopadi organizirani v turnir, katerega struktura ni bila jasna – nisem razumel, zakaj so se spopadli prav tisti pari, ki so se, in kako je bil izbran finalni par. Sprašujem se tudi, kako so določili zmagovalce spopadov, kajti glede na to, da se niso borili zares, so se o zmagovalcih morali nekako zmeniti in verjetno jih večina raje zmaga kot izgubi.

Mečevalska vaja
Mečevalska vaja
Tu gre pa (malo bolj) zares.
Tu gre pa (malo bolj) zares.
Levi je trdil, da je Škot.
Levi je trdil, da je Škot, desni pa nekakšen severnjak.
Desni je na turnirju na koncu zmagal.
Desni je na turnirju je na koncu zmagal in je bil nasploh glavni frajer.

Belgijske počitnice

Lani sem napovedal, da gremo na počitnice v Belgijo, nikdar pa nisem poročal, kako se je to izteklo. Bilo je prav fino. Počitnikovanje smo začeli v Ardenih, hribovitem (ampak ne preveč) delu Belgije, kjer domorodci radi dopustujejo. Namestili smo se v hiški v kampu, kjer je bilo kar prijetno, čeravno malo mrzlo, saj hiška ni imela kurjave, temperature pa so bile kljub avgustu jako nizke. Najprej smo šli na safari pogledat redke in manj redke evropske živali – volkove, zobre, divje konje … Sledil je obisk jame Han, najznamenitejše v Belgiji, ki je zares precej lepa – primerljiva s slovenskimi (pa še lajtšov s pompozno glasbo ima). In najboljše (vsaj po mnenju mlajših članic odprave) – ob izhodu je bilo imenitno otroško igrišče.

Evropski bizon ali zober
Evropski bizon ali zober
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)

Naša naslednja postaja je bil Bouillon. Tam stoji imeniten grad, ki ga je lastnik prodal, da je financiral križarski pohod. Z zbrano vojsko je v Evropi zmasakriral nekaj židov, v Palestini precej muslimanov in postal junak.

Grad Bouillon
Grad Bouillon
Predstava z ujedami na gradu Bouillon
Predstava z ujedami na gradu

Iz Bouillona smo krenili v Bruselj, kjer smo se nastanili pri Jelkini prijateljici, ki z možem dela za Evropsko komisijo. Razlog, da smo šli v Bruselj ravno tisti čas, je bila preproga iz milijona rož, ki jo vsaki dve leti razprostrejo po glavnem trgu (ki je že tako zelo lep). Kajpak pa smo si ogledali tudi marsikaj drugega. Poleti je mogoče obiskati kraljevo palačo, ki sicer ni nič bolj sijajna od mnogih drugih po evropskih prestolnicah (kvečjemu malo manj okrancljana), ima pa eno posebnost: na stropu ene izmed soban je “slika” Heaven of Delight, ki je narejena iz 1,6 milijona pokrovov kril nekih tajskih hroščev. Obiskali smo Atomium, zgrajen ob svetovni razstavi leta 1958, in bližnjo Mini Evropo – park z maketami znamenitih zgradb iz cele Evrope. In nenazadnje smo si ogledali prirodoslovni muzej, katerega zvezde so igvanodoni. V belgijskem premogovniku v Bernissartu so namreč že leta 1878 odkrili okrog 30 lepo ohranjenih okostij igvanodonov. Takrat so paleontologi menili, da so igvanodoni hodili pokonci, zato so v muzeju tako tudi postavljeni, so pa kasneje ugotovili, da so najbrž hodili po vseh štirih.

Cvetlična preproga
Cvetlična preproga
Heaven od Delight
Heaven of Delight
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Okostja igvanodonov
Okostja igvanodonov

Ker smo bili v Belgiji z avtom in ker država ni zelo velika, smo si zlahka ogledali tudi druge kraje. Pri tem nam je pomagalo, da je izredno gosto prepredena z avtocestami, čeprav je treba tudi reči, da so te avtoceste sila prometne – kar je bržkone povezano s tem, da ima Belgija več kot 360 prebivalcev/km2. V Oostende smo si šli ogledat peščene skulpture, ki jih na belgijski obali postavijo vsako leto. Tokrat so bile disneyjevske, številne in lepe, a kljub temu je otročaja bolj navdušil trampolin. Starša sva bila sicer navdušena malo manj, ker je bil trampolin zaradi dežja moker, prav tako pa tudi otročaja, ko sta prišla z njega.

Peščeni grad v Disneyevem duhu
Peščeni grad v Disneyjevem duhu
Vragolije na trampolinu
Vragolije na trampolinu

Naslednji izlet je bil namenjen vodnotehničnim znamenitostim. Prva je bila “vzpenjača” za ladje – bazen, ki po tirih prevaža ladje, ki plujejo po kanalu med Brusljem in Charleroijem, ter jim tako pomaga premagati 68 m višinske razlike. Druga pa je bila dvigalo za ladje, ki je s svojimi 73 m najvišje na svetu. Glede na to, da mora biti kakršnakoli priprava za prestavljanje omembe vrednih ladij ogromna, sta tudi tile dve naredili precejšen vtis.

Vzpenjača za ladje
Vzpenjača za ladje
Dvigalo za ladje
Dvigalo za ladje

Menda je v Belgiji precej obvezno obiskati Bruges, slikovito mesto, prepredeno s kanali. Njegovo slikovitost lahko potrdimo. Kjer so na voljo kanali, pa si ponavadi izmislijo tudi vožnjo po njih, in Bruges ni izjema. Tudi mi smo se peljali in bilo je prijetno.

Glavni trg v Brugesu
Glavni trg v Brugesu
Čoln, ki preveža turiste
Čoln, ki preveža turiste

V Mechelenu imajo dokaj imeniten muzej igrač in ker so te ponavadi otrokom všeč, z Jelko imava pa dotičnih dva primerka, smo si muzej šli ogledat. Ga je pa Vesna večino prespala, medtem ko se je Ajda bolj ukvarjala z igračami, ki so bile na voljo za igranje, kot z razstavljenimi. No, saj menda so igrače res bolj za igranje kot za gledanje.

Šiviljska delavnica - igrača za otroke petičnih staršev
Šiviljska delavnica – igrača za otroke petičnih staršev
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock

Za nekatera belgijska in francoska mesta so značilne prireditve z orjaškimi lutkami. Med našimi počitnicami smo uspeli ujeti eno tako v Athu. Vrtela se je okrog Goljatove poroke. Lutki Goljata in njegove neveste sta bili res kar impresivni, je bila pa žal impresivna tudi gneča, pa dogajanje je bilo precej počasno. Počakati zaključek nam je pomagal lunapark, ki je bil v mestu postavljen ob tej priliki. Zaključek je bil spopad med Goljatom in Davidom. V vlogi slednjega je bil fant, ki je v Goljata vrgel kamen. Njegova naloga je bila zadeti odprtino v Goljatovi lutki, kar mu je tudi uspelo. Domorodci so bili navdušeni, saj mu ne uspe vsako leto, Goljatova vdova pa verjetno ne, saj niti poročne noči ni dočakala.

Goljat in njegova nevesta
Goljat in njegova nevesta

Na poti domov smo se ustavili še na gradu Jehay. Njegova zunanjščina je super, od znotraj pa ga nismo videli. Posebej Jelki je bil všeč tudi vrt poleg gradu, kjer je rasla predvsem zelenjava, stalo pa je tudi nekaj sodobnih skulptur.

Grad Jehay
Grad Jehay

Kul potni list imam

To mi je rekla uslužbenka na letališču v Seattlu. In ko mi je pokazala, kakšen je  videti pod ultravijoličasto svetlobo, sem moral priznati, da res. Žal sam nimam ultravijoličaste svetilke, da bi si ga lahko bolje ogledal, na spletu pa tudi ne najdem nobene tovrstne slike.

Ravnokar se vračam s konference Ubicomp v Seattlu, ki je bila – kot lani v Zürichu – precej zanimiva. Odštekanih predstavitev je bilo sicer morda malo manj, uporabnih pa prav toliko. Najbolj odštekan je bil verjetno en Japonec, ki je razlagal, kako lahko iz mikrovalov, ki uidejo iz mikrovalovne pečice, ugotovi, kaj se v njej greje. Lanski je bila podobna tudi po tem, da so nas nekoliko preveč hranili – in to precej po ameriško, povečini s svinjsko sladkimi in slanimi zadevami.

Sicer sem pa opazil, da v Ameriki sodobno mobilno tehnologijo v vsakdanje življenje uvajajo hitreje kot v Evropi. Taksi, s katerim sem se pripeljal na letališče, je imel recimo vgrajeno tablico, ki mi je razložila postopek plačila in ki je imela tudi vgrajen čitalnik kreditnih kartic. Videl sem tudi letališko restavracijo, ki je imeli tablice na mizah, tako da si lahko z njihovo pomočjo naročil, pa še opozorile so te lahko na odhod tvojega poleta. Tudi za ljudi na cesti se mi zdi, da mobilne telefone in tablice uporabljajo več kot Evropejci.