Za vikend sem zapisal, da moram ob priliki kako reči čez nemško bančništvo. Danes zjutraj sem poizkusil z bančno kartico plačati najemnino, pa čitalnik kartice ni hotel prebaviti. To štejem za znak z višav, da je čas za zapis na to temo.
Ko sem jo primahal v Rostock, sem si moral čim prej omisliti bančni račun (na katerega potem dolgo časa ni nič kanilo, o čemer moram tudi še kaj reči, ampak ta zgodba je dolga in boleča in se niti še ni končala, tako da jo prihranimo za drugič). Ko sem o izbiri banke pobaral službenega cimra, mi je povedal, da je v redu Sparkasse, ker ima veliko bankomatov, da pa je menda draga. To ni bil ravno nasvet, kakršnega sem si želel, zato sem šel zadevo raziskovat na internet. Tam sem ugotovil, da imajo Nemci veliko bank, da ima vsaka banka več različnih računov in da je skratka domala nemogoče ugotoviti, kaj je najugodnejša možnost. Ugotovil sem tudi, da ima Sparkasse od nemških bank res največ bankomatov (čez 25.000), da tukaj lopovi za dvig denarja na tujem bankomatu zaračunajo okrog 5 EUR (naše sicer kritizirane banke so v tem pogledu prav dobrotljive) in da ima Sparkasse poslovalnico blizu moje službe. Tako sem vendarle odjadral na njeno spletno stran (v izvedbi Ostseesparkasse – v teh krajih se tiste reči, ki se ne imenujejo Hansa-nekaj, imenujejo Ostsee-nekaj), da bi ugotovil, kaj to pomeni, da je draga. Izkazalo se je, da me je cimer dezinformiral: če si pri volji poslovati prek interneta (kar jaz vsekakor sem), so več ali manj vse storitve zastonj. Odločitev ja tako padla.
Ko sem prišel v banko, so uspeli najti eno simpatično mladenko, ki je za silo govorila angleško, in brez večjih težav sem odprl račun. Naročil sem tudi mastercard. Zataknilo pa se je pri elektronskem poslovanju – za to je bil namreč potreben čitalnik kartic (za 50 EUR) ali nemški mobilec (za potrditev transakcij ti pošljejo SMS s šifro, ki jo potem vneseš na spletno stran). Ker je predplačan telefon čisto uporabna reč, ki za povrh stane manj od (ne prav široko uporabnega) čitalnika kartic, je bil očitna izbira, samo imel ga takrat še nisem. Tako sva se zmenila, da se vrnem, ko ga bom dobil.
Telefon sem si v prihodnjih dneh omislil, a da mi ne bi bilo treba v banko prevečkrat, sem počakal, da sta prispeli kartici maestro in mastercard. Sparkasse ima namreč grdo navado, da moraš po PIN za kartico osebno v poslovalnico. Ko sem obe kartici dobil, sem se oglasil v banki, prevzel PINa in povedal, da zdaj imam nemški telefon. Neka druga mladenka, ki angleško ni znala kaj dosti (torej precej bolj tipičen primerek), mi je nekako dopovedala, da moram zdaj počakati, da mi pošljejo nek papir, nakar bom moral z njim spet priti v poslovalnico in šele nato bom lahko elektronsko bankoval.
Oborožen z delujočima karticama sem se ju nemudoma lotil preizkusiti. Najprej sem ugotovil, da imajo Nemci zelo radi bančne avtomate. V preddverju moje banke stojijo avtomati treh vrst. Prva je namenjena tiskanju izpiskov. Mislim, da pošiljanje izpiskov na dom v Namčiji ni v navadi in da si jih ljudje tiskajo z avtomatom. Naslednja je običajen bankomat. Njegova ne najbolj simpatična poteza je, da ob vstavitvi tuje kartice (recimo moje slovenske) ponudi izbiro jezika, ob vstavitvi nemške mu pa ne pride na misel, da bi uporabnik utegnil ne razumeti nemško. Glede na to, da bankomati niso zelo zapletene naprave, to k sreči sicer ni huda ovira. Potlej je pa tu še tretja vrsta, nekakšen bolj sofisticiran bankomat, ki se uporablja za nakazovanje denarja, sklepanje trajnikov ipd.
S kartico maestro (oziroma EC – v mojem primeru gre za isto kartico, je pa oznaka EC v Nemčiji dosti bolj pogosta) se da plačati več ali manj povsod. Precej drugače je pa s kreditnimi karticami – teh ne sprejemajo domala nikjer. Mislim, da mi je s kreditno kartico do zdaj uspelo plačati na črpalkah in enkrat v restavraciji, v trgovini pa še v nobeni. Obup! Pa – kot omenjeno – še občasno se upre in noče delati. To se mi je trikrat zgodilo na potovanju v Madrid, vendar so v banki zatrdili, da pri njih ni videti nič sumljivega.
Kak teden po obisku banke sem dobil pismo, v katerem so mi sporočili, naj pridem v poslovalnico, da jim povem telefonsko številko. Sumim, da je bila ona mladenka, ki ni znala angleško, zavoljo komunikacijskih težav tolikanj vznemirjena, da me je po številki pozabila vprašati. Kakorkoli že, k sreči sem imel vizitko z e-poštnim naslovom prve mladenke, tako da sem jim telefonsko številko lahko sporočil po e-pošti. Še kak teden kasneje sem dobil tudi oni famozni papir, ki sem ga podpisal in dostavil v banko. Potlej je bilo potrebne še nekaj telovadbe s spletnim vmesnikom in mobilcem, a na koncu sem elektronsko bančništvo uspešno začel uporabljati.
Elektronsko bančništvo moje nemške banke je čisto uporabno, vendar je svetlobna leta za NLBjevim Klikom (o katerem sem sicer slišal več slabega kot dobrega, čeprav meni služi v redu). Kolikor sem uspel ugotoviti, od Klika zmore natanko eno stvar več: polniti predplačniške mobilce. Seznam prednosti Klika je pa zelo dolg: na prvem mestu zame je prav gotovo vpogled v transakcije s kreditnimi karticami, potlej so pa tu še – če se omejim na reči, ki sem jih že kdaj uporabil – zaupna komunikacija z banko, sklenitev vezave in sprememba kartičnega limita. Reči, ki jih nisem uporabil še nikoli, je pa še nekajkrat toliko.
No, za konec naj se vrnem še k današnji težavi s plačevanjem najemnine. V banko sem šel preverit, če je kaj narobe z mojim računom ali kartico. Za račun so zatrdili, da je z njim vse v redu, za kartico mi pa niso znali povedati nič pametnega. Da banka ne zna preveriti, če je z magnetnim zapisom na kartici vse v redu, se mi zdi precej čudno, a presenetili me s tem niso, saj sem imel natanko tako izkušnjo že pri NLB. Za razliko od NLB (kjer so bili popolnoma nekoristni in za povrh še zoprni) so mi v Sparkasse prijazno ponudili, da mojo kartico nekam pošljejo, kjer jo bodo preverili. Rekel sem, da zaenkrat ni treba in da se bom vrnil, če bo težava vztrajala. No, zvečer sem potem najemnino s kartico brez težav plačal. Nedeterminističnost imam tako rad …
