Arhiv kategorij: Razna klatenja

Urejanje fotk

… mi ne gre najbolje. Avgusta 2014 sem zmagoslavno poročal, da sem fotke tistega leta uredil, kasneje se pa s tem opravilom nisem več kaj dosti ukvarjal. Zdaj sem se ga zopet lotil in sem zaenkrat prišel do konca 2014. Nekaj rezultatov priobčujem.

Če sem objavil sliko Vesninega rojstnega dne, se spodobi in je pravično, da enako ravnam z Ajdinim.
BIl sem na konferenci v Seattlu, ki je imela otvoritev v muzeju pop kulture (tole so osnutki kart MTG).
Ponaša pa se mesto tudi s precej kul muzejem letalstva.
Okrog novega leta smo se podali v precej simpatični Gradec, kjer imajo menda največjo starodobno orožarno na svetu.
Sta pa otroka menila, da so še bolj pomembne druge reči

 

Grajski dnevi v Ljubljani

Starejša zgodovina – tja nekam do srednjega veka – se mi je od nekdaj zdela precej zanimiva. Tako so mi ljube tudi srednjeveške prireditve. Eno takih imamo vsako leto v domači Škofji Loki – včasih se ji je reklo Venerina pot in je bila dokaj kul, potlej se je preimenovala v Historial in postala malo manj kul, se mi pa zdi, da se zdaj spet izboljšuje – bomo videli, kakšna bo letos. Z Jelko in novorojeno Ajdo smo pred petmi leti ujeli tudi predzadnjo izvedbo Erazmovega viteškega turnirja, najbolj imenitne tovrstne prireditve pri nas. Menda so se potlej organizatorji značilno slovensko skregali in tako turnirja zadnja leta ni več (to o kreganju so le govorice, da turnirja ni, pa žalostno dejstvo). Za letos imam nadvse ambiciozen načrt, da gremo na počitnice v Francijo in si ogledamo uprizoritev slavne bitke pri Azincourtu ob 600. obletnici izvirnika. Vendar se utegne zgoditi, da nam gradnja hiše ta načrt skazi, zato smo jo – rekši bolje vrabec v roki kot golob na strehi – mahnili na Grajske dneve na ljubljanski grad (to je bilo pred dobrimi tremi tedni, a hitrost pač ni odlika mojega blogovanja).

Prva privlačnost grajskih dnevov je, da si človek lahko zastonj ogleda ljubljanski grad. Najprej smo se sprehodili po razstavi mučilnih pripomočkov, ki jih mladiča k sreči nista razumela, pa tudi zase moram priznati, da sem bil pri ogledovanju zmerno temeljit, saj sem podobnih razstav že nekaj videl in mi ne zbujajo ravno prijetnih občutkov. Nato smo splezali na stolp, ki ima imenitno dvojno spiralno stopnišče, tako da se gor in dol idoči ne srečujejo. Ogledali smo si tudi razstavo o slovenski zgodovini, ki res pokaže glavne utrinke iz naše preteklosti, a je za moj okus malce preveč površna. Na koncu smo pokukali še v ne ravno pretresljivo kaznilnico, ogled preostanka gradu pa smo odložili na kdaj drugič, saj je bil podmladek že malce naveličan, poleg tega pa so se začenjali viteški spopadi.

Moja dekleta na gradu
Moja dekleta na gradu
Dvojno spiralno stopnišče
Dvojno spiralno stopnišče

Druga privlačnost grajskih dnevov so razni (srednjeveško obarvani) dogodki. Če bi se bili bolje organizirali in si pravočasno omislili sicer brezplačne vstopnice, bi se jih bili lahko udeležili več, smo pa vseeno videli za moje pojme glavnega – viteške spopade. Te je uprizorila druščina, imenovana Red kraljevega orla, in so bili prav v redu. Fantje po vsem videzu kar resno študirajo mečevanje v srednjeveškem slogu, tako da so se borili dokaj prepričljivo. Sicer se jim je videlo, da je nabor njihovih mečevalskih prijemov omejen, kar je naredilo spopade malček ponavljajoče se, a ne prehudo, pa tudi potrudili so se, da so jih začinili z bojimi kriki, zbadanjem nasprotnikov in podobnimi teatralnimi prijemi. Edino, kar me je res zmotilo, je, da so bili spopadi organizirani v turnir, katerega struktura ni bila jasna – nisem razumel, zakaj so se spopadli prav tisti pari, ki so se, in kako je bil izbran finalni par. Sprašujem se tudi, kako so določili zmagovalce spopadov, kajti glede na to, da se niso borili zares, so se o zmagovalcih morali nekako zmeniti in verjetno jih večina raje zmaga kot izgubi.

Mečevalska vaja
Mečevalska vaja
Tu gre pa (malo bolj) zares.
Tu gre pa (malo bolj) zares.
Levi je trdil, da je Škot.
Levi je trdil, da je Škot, desni pa nekakšen severnjak.
Desni je na turnirju na koncu zmagal.
Desni je na turnirju je na koncu zmagal in je bil nasploh glavni frajer.

Letošnje fotke

Vse fotke, kar sem jih zaenkrat letos naredil, mi je uspelo urediti, tako jih v znak zmagoslavja nekaj priobčujem.

V Eghamu pri Londonu sem službeno obiskal univerzo Royal Holloway, ki ima absosmrkno fantastične zgradbe.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči - tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči – tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.

Erazmov viteški turnir 2010

Pred slabim mesecem se je v Predjami že petnajstič zapored zgodil Erazmov viteški turnir, bržkone največja srednjeveška prireditev pri nas. Že nekaj let sem si ga želel obiskati, ampak je bil v tistem času vedno nekdo od naju z Jelko odsoten. Letos sva bila doma oba in kjub temu, da je bil doma še nekdo tretji (namreč Ajda), sva sklenila, da si ga greva ogledat. Ker imava že tako težave zgodaj se spraviti na pot, z otrokom je pa to še težje, sva se odločila, da greva tja prejšnji dan in prespiva na bližnji turistični kmetiji. Na kmetijo sva jo primahala popoldne, se namestila v nič-posebnega sobi in si privoščila spodobno večerjo. Deloma sva jedla v izmenah, ker je Ajda hotela najino pozornost, ampak prehudo ni bilo. Po večerji sva jo nato mahnila k Predjamskemu gradu (pred katerim se je odvijal turnir), saj so se stvari začele že na predvečer glavnega dogodka.

Ko so naju pri vhodu napotili parkirat nekam po strmem, razdrapanem in ne najkrajšem makadamu, naju je malo zakrbelo, kako bova do gradu spravila voziček. A k sreči se je izkazalo, da s parkirišča do gradu pelje krajša pot, tako da sva bila kmalu tam. Priča sva bila nočnemu napadu na grad, od katerega pa nisva imela kaj dosti, saj je bilo dogajanje mizerno osvetljeno. Bolje so se videli požiralci ognja in opletalci z raznimi gorečimi zadevami, med drugim tudi meči, a me nobeni od njih niso ravno navdušili. Malce sva se še sprehodila naokoli in prisluhnila srednjeveškim glasbenikom, nato pa sva krenila nazaj, saj je bila ura pozna in pričakovala sva, da bo nekaj časa potrebnega še za prepričevanje Ajde, naj zaspi (nisva se zmotila, a je treba priznati, da je bila dokaj pridna).

Opletalec z gorečo zadevo
Barvasto osvetljeni grad (barve so se menjale in učinek je bil kar privlačen)

Naslednje jutro so naju na kmetiji lepo nakrmili in napojili s sveže pomolženim mlekom, potlej pa sva krenila nazaj pred grad. Tam se prav dosti nisva razgledovala, saj sva si želela zagotoviti dobro mesto za ogled turnirja. Turnirskemu prostoru se načeloma da priti dokaj blizu, a ne z vozičkom. Vseeno sva si našla kar posrečen kraj, pa še Ajda je bila nadvse kooperativna in je spala (takrat je bila en mesec mlajša – zdaj bržkone ne bi več).

Dogajanje se je začelo z novim napadom na grad. Gospodarja gradu Erazma je v imenu avstrijskega cesarja napadal tržaški glavar Gašper Ravbar (o ozadju dogajanja je moč prebrati tule). Najprej so na grad streljali s topom, nato so srečo poizkusili lokostrelci, nazadnje pa še pehota. Erazem je odgovarjal z bombardami – verjetno nečim takilim. Ker je imel Erazem več uspeha kot oblegovalci, se je Ravbar odločil izstradati ga. A tudi to ni šlo, saj iz Predjamskega gradu vodi v Vipavsko dolino podzemni predor, po katerem so se obleganci lahko oskrbovali s hrano. Bilo pa je med obleganjem obema stranema dolgčas, zato sta se poveljnika dogovorila, da bosta priredila viteški turnir. In ker si je Ravbar mislil, da cesar ne bi bil zadovoljen, če bi izvedel, da se tako kratkočasi s sovragom, sta se tudi zmenila, da bosta o dogodku molčala, zato zgodovina zanj ne ve.

S topom nad grad
Vitezi, ki so jih pokosile Erazmove bombarde

Pred turnirjem je zbrane kratkočasil dvorni norček, ki je bil kar zabaven. Svojo spretnost so pokazali tudi metalci zastav, precej številčna italijanska skupina glasbenikov ter mladeničev, ki so vihteli in metali zastave. Očitno je to početje, ki res ima korenine v srednjem veku in je videti posebej priljubljeno v Italiji. Da bi bili vitezi bolj motivirani, so izbrali tudi najzalejšo grajsko gospodično, za roko ketere se bodo potegovali. Ta izbor je bil dokaj humoren in se je delal norca iz raznih izborov misic (med drugim tudi s promocijskim konjem, ki ga bo jahala zmagovalka), ampak moram priznati, da se mi je kljub nesrednjeveškosti zdel kar posrečen.

Metalci zastav (ki jih trenutno ne mečejo, ampak fotke z metanjem se niso tako dobro posrečile)
Najzalejša gospodična na promocijskem konju

Potlej pa so vitezi pljunili v roke, zgrabili orožje in ščite ter se udarili. Žal je približno istočasno začelo tudi deževati – in to kar močno. Za povrh pa se je še Ajda začela dreti, saj je bila lačna in potrebna previjanja. V nalivu ji žal nisva mogla pomagati, saj sva komaj njo, prtljago in sebe ščitila pred močo (sebe ne preveč uspešno). Mokra in premražena sva jo tako – čim je dež malo popustil – popihala domov. Na prvem odmikališču sva se preoblekla v suha oblačila in za prvo silo nahranila Ajdo, a z Erazmovim viteškim turnirjem sva zaključila. Bil nama je všeč in bi si ga nekoč rada ogledala malce temeljiteje, a bova s tem počakala, da nama podmladek malo zrase.

Prvi par pretepajočih se vitezev
Drugi par pretepajočih se vitezev
In tretji par (v dežju) pretepajočih se vitezev

EasyJet izpljunil denar

To se je zgodilo že pred nekaj časa, a da moj blog ni najbolj ažuren, se itak ve, je pa izkušnja poučna, tako da sem se o njej vendarle odločil poročati. Za osvežitev spomina: ko sem konec februarja letel v Madrid, je EasyJet moj polet odpovedal. Ker mi ni ponudil uporabnega nadomestnega, sem si ga moral najti sam. Iz papirjev, ki so mi jih izročili na letališču, je bilo razbrati, da mi zaradi tega dolgujejo odškodnino in/ali povračilo stroškov. Kajpak nisem pričakoval, da mi jo bodo prav navdušeno izročili, in res je bilo tako.

Prvi korak je bil vračilo kupnine za vozovnico za odpovedani polet. S tem ni bilo težav: izpolnil sem spletni obrazec in ne tako dolgo po tistem so mi denar vrnili na kreditno kartico, s katero sem polet plačal.

Naslednji korak pa je bilo ugotavljanje, do česa sem še upravičen. Obstaja namreč uredba EU 261/2004, ki to določa, a kot večina pravnih dokumentov ni ravno zgled jasnosti (povzetek in polno besedilo). Precej prepričan sem bil, da sem upravičen do odškodnine, ki glede na dolžino poleta znaša med 250 in 600 EUR – v mojem primeru 400 EUR. Manj jasno pa mi je bilo, ali mi morajo povrniti tudi razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja med čakanjem na nadomestni polet. O tem sem jih pobaral, a kajpak je bila pot do odgovora dolga.

Na moje vprašanje se je odzval nek “customer experience champion” (kaj ta imenitno zveneči naziv pomeni, ne vem) po imenu Murat Piskin, ki je bistro ugotovil, da je moj problem očitno že rešen. Kako je do tega šampionskega sklepa prišel, ne vem, a kajpak sem mu ugovarjal. Po par izmenjanih sporočilih (in ko je moj primer prevzel nov customer experience champion, tokrat imenovan Rasit Ograk – zdi se, da imajo podporo strankam outsourcano v Turčijo) so mi zatrdili, da do odškodnine nisem upravičen, da pa mi bodo plačali razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja.  Slednjemu nisem ugovarjal in sem jim poslal račune. Seveda pa sem ugovarjal prvemu.

Trdili so, da naj do odškodnine ne bi bil upravičen, ker je bil polet odpovedan zaradi višje sile – stavke letaliških delavcev. Da v takem primeru potniki niso upravičeni do odškodnine, je sicer res, a ta stavka je bila v Franciji, ne v Nemčiji ali Španiji, tako da se nisem strinjal, da gre za višjo silo. Jasno je, da z letališča ali na letališče, kjer se dogaja stavka, ni mogoče leteti, a če letalski družbi štrene zmeša stavka v neki tretji državi, to ni nepremostljiva težava. Tudi to, da je ob času mojega poleta stavka trajala že nekaj dni (in tudi zanesljivo je bila napovedana), jaz pa sem bil o odpovedi obveščen dve uri pred poletom, je kazalo, da me EasyJet skuša nategniti. To sem jim pojasnil in jim zagrozil, da se bom pritožil nemškemu organu za nadzor nad pravicami letalskih potnikov (tule je seznam teh organov po državah), ki jih – če me spomin ne vara – lahko oglobi s 5.000 EUR za vsakega nategnjenega potnika. Poleg tega sem omenil še EUClaim, podjetje, ki zastopa pravice potnikov (in ki si – če od letalske družbe kaj iztrži – vzame okrog 30 % izkupička). Vse to je končno zaleglo in obljubili so mi odškodnino.

Seveda je po štirih tednih, ki so si jih postavili kot rok, nisem dobil. Potrebnih je bilo še nekaj tednov teženja in spopadov z zares obupno spletno stranjo za podporo strankam (sumim, da je bila njena nedelujočost namerna), a na koncu sem denar vendarle dobil. Juhej!

Madrid, ostalo

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena
Bikoborska arena
Kraljeva palača
Kraljeva palača
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Medved, ki je simbol mesta
Medved, ki je simbol mesta
Kip boginje Kibele
Kip boginje Kibele
Vrata Alcalá
Vrata Alcalá
Sončni zahod nad parkom Retiro
Sončni zahod nad parkom Retiro

EasyJetov kavelj 22

Od EasyJeta sem prek spletnega obrazca skušal izvedeti, kakšne točno so moje pravice in kako pridem do odškodnine. Na del spletne strani za pomoč strankam sem se poizkusil prijaviti z e-poštnim naslovom in geslom, ki pripadata mojemu EasyJetovemu računu, pa so me obvestili, da ta kombinacija naslova in gesla ni veljavna. Nato sem si poizkusil po e-pošti poslati geslo, pa so mi povedali, da moj naslov ni veljaven. Na koncu sem poizkusil ustvariti nov račun (misleč, da poleg računa za EasyJetovo glavno stran morda potrebujem še enega), pa so mi rekli, da je naslov že v bazi. Bes jih lopi! Zdaj sem jim pisal po e-pošti, ampak ravno razganja me od optimizma ne, edino to se še nisem čisto odločil, ali so nesposobneži, lopovi ali oboje.

Pot v Madrid

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.

Ves magičen sem

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Bitka pri Mrzli reki

Tale zapis sem začel pisati pred skoraj dvema mesecema, ko se je dogodek, o katerem govori, zgodil, potlej pa nekako nisem prišel do tega, da bi ga končal. Kadar sem se lotil pisanja v blog, sem namreč bodisi želel napisati kaj drugega (aktualnega) ali pa pri sebi nisem imel fotk, ki sodijo semle.

Leta 394 se je v Vipavski dolini zgodilo nekaj precej pomembnega. Udarila sta se poganski cesar zahodnega rimskega cesarstva Evgenij in krščanski cesar vzhodnega cesarstva Teodozij. To je bil poslednji poizkus poganskih sil v Rimu, da bi se zoprstavile krščanstvu. Ko se je Teodozijeva vojska spustila s hribov proti Vipavi, je cesar brž pognal v napad svoje gotske zaveznike. Evgenij jih je brez večjih težav porazil, kar je močno dvignilo moralo njegovi vojski, Teodozija pa spravilo v dvom. A stvari so se hitro zasukale: vojaki, ki jih je bil Evgenij poslal Teodoziju za hrbet, so prestopili na sovragovo stran in ta je naslednji dan opogumljen ponovno krenil v napad. Pri tem mu je pomagale še burja, ki je menda tako srdito pihala proti Evgenijevi vojski, da je obračala puščice in jih nosila nazaj proti strelcem. Evgenij je bil poražen in Teodozij je postal poslednji cesar združenega cesarstva, krščanstvo pa v Rimu trdno zakoreninjeno.

V Vipavi deluje društvo Teodozij, ki se je odločilo pripraviti spektakel na prostem na temo spopada med Teodozijem in Evgenijem – bitke pri Mrzli reki. Ideja se mi je zdela odlična, o njeni odličnosti sem uspel prepričati tudi Jelko in tako sva jo mahnila tja. Ko sva prispela, sva bila najprej presenečena nad številom obiskovalcev. Ocenila sva ga na kakih 3.000, mediji pa so kasneje govorili celo o več kot 7.000. Prava številka je verjetno nekje vmes, zares pa najbrž ne ve nihče, ker je bil vstop prost in ljudi zato ni bilo mogoče točno prešteti. Gledalci smo bili nameščeni na pobočju hriba in spričo velikega števila smo nekateri kajpak sedeli precej daleč od dogajanja. Tako daleč, da nismo kaj dosti videli. Vsekakor bi bilo koristno, če bi bil s sabo prinesel daljnogled, a mi to žal ni prišlo pravočasno na misel. Da bi bilo vse skupaj še bolj sitno, so se nekateri ljudje nenehno sprehajali naokrog in zaradi njihove neprozornosti smo tisti, ki smo pridno sedeli na tleh, videli še manj. Še prav posebej veliko sprehajajoče se svojati pa je bilo pred nama z Jelko. Grrr!

Dogodek se je začel s tekmovanjem rimskih lokostrelcev. To je pomenilo, da je nekaj ljudi izstrelilo nekaj puščic v tarčo in v divjega prašiča (kajpak ne pravega), nakar so enega razglasili za zmagovalca. Glede na to, da se z večine “tribune” puščic ni videlo, še manj pa, kam so zadevale, je bilo tekmovanje dokaj nevznemirljivo.

Sledilo je tekmovanje kvadrig, to je rimskih četverovpreg, v katere so štirje konji vpreženi vštric. Kvadrige so bile k sreči dovolj velike, da sva jih tudi z Jelko dobro videla, in s tem delom dogodka sem bil zadovoljen. So kar živahno dirjale (razen ene, ki je delovala bolj dopustniško), hudo resne dirke v pravem rimskem duhu pa niti ni bilo pričakovati. Za kaj takega bi bilo bržkone treba konje precej temeljito izuriti, pa tudi nekoliko nevarno bi bilo (v starem Rimu so bile te reči kar pošteno nevarne, kar jim je seveda dajalo dodaten čar), kake silne slave in bogastva pa na koncu tekmovalci ne bi bili deležni.

Vse štiri kvadrige
Vse štiri kvadrige
Par kvadrig (Na tole fotko sem prav ponosen, saj mi je uspelo s fotoaparatom slediti prednji kvadrigi, da je ostra, zadnja je pa zamazana, ker se giblje v nasprotno smer.)
Par kvadrig (Na tole fotko sem prav ponosen, saj mi je uspelo s fotoaparatom slediti prednji kvadrigi, da je ostra, zadnja je pa čisto zmazana, ker se giblje ravno v nasprotno smer.)

Naslednja točka so bili gladiatorski spopadi. Tepli so se z meči in sekirami (se mi zdi – po dveh mesecih je spomin malček meglen), pogrešal sem pa trizob in mrežo. Mladci so se zdeli precej spretni, žal pa mi njihovi spopadi niso delovali preveč realistično. Vmes je bilo tudi nekaj komičnih vložkov, ki vtisa niso izboljšali. Kaj točno je cilj društva Teodozij, sicer ne vem, ampak meni se zdi bolj zveličaven cilj raziskati in predstaviti tehnike, ki so jih zares uporabljali rimski gladiatorji, kot pa narediti žur.

Vrhunec večera naj bi bila dramska upodobitev spopada med Teodozijem in Evgenijem. Osredotočila se je predvsem na predvečer bitke, ko se Teodozij ne more odločiti, ali bi napadel ali ne bi. Pri odločitvi naj bi mu pomagali pogovori z njegovim vojskovodjem in navadnimi ljudmi: s parom zaljubljencev, od katerih je bil on zapornik, z žensko, ki ji je bil sin padel v vojni, in z nekoliko zblojenim vojnim veteranom. Končala se je drama z dejanskim spopadom, v katerem je za burjo poskrbel velik ventilator. Drama je bila, hm, zanič. Da so bili igralci amaterski, je bilo kajpak pričakovano in tudi ni motilo. Bolj je bil problem, da je bil najhujši amater sam dramatik. Dialogi so bili nesmiselni iz njih ni bilo niti prav jasno, kakšne so okoliščine Teodozijevih sogovornikov, kaj šele, da bi zveneli kot nekaj, kar neodločenega cesarja prepriča, da je napad prava odločitev.

Na koncu moram kljub temu, da sem napisal bolj malo dobrega, društvo Teodozij pohvaliti. Da so se lotili take velike prireditve, so potrebovali obilo korajže. Vsem hibam navkljub so vanjo vložili ogromno truda in jasno je, da je v prvem poizkusu niso mogli narediti popolne. Menda jo nameravajo prihodnje leto ponoviti in upamo lahko, da bo postala tradicionalna. Če bo res tako, jo čez nekaj let pridem spet pogledat, da vidim, če so jo kaj izboljšali.