Arhiv kategorij: Službena pota

Poročilo iz Grčije, prvi del

Poročilo moram začeti s potjo, ki je bila zanimiva, saj smo jo opravili s trajektom. To je vsekakor ekonomično (precej pomembno za nekoga, ki je pravkar zgradil hišo), saj je plovba za štiri osebe in avto stala 560 EUR, kar je opazno manj od letala, sploh upoštevaje, da bi pri potovanju z letalom v Grčiji morali najeti avto ali pa uporabljati neprimerno manj praktičen javni prevoz. Je bil pa trejekt, s katerim smo pluli, z vidika zabave bolj klavrn – ponujal je restavracijo, igralne avtomate in nič drugega, kar za 30 ur plovbe ni najbolj zadovoljivo. Pomagali smo si z branjem, enko, črnim Petrom in potapljanjem ladjic. Kot čtivo za hčeri smo s seboj vzeli 100 grških mitov za otroke, kar je bil zadetek v polno. Jaz sem bral pa romana o mitološkem junaku Tezeju Bik iz morja in Kralj mora umreti (prva mi je bila všeč, njeno nadaljevanje pa malo manj) ter Ancient Greece: A Political, Social and Cultural History (precej berljiva, a ji še nisem prišel čisto do konca). Tudi spanje na palubi ni vrhunec udobja, čeravno se nam je na poti tja kar obneslo (na poti nazaj pa malo manj, a o tem bom spregovoril na koncu).

Trajekt pred pristankom v Igumenici

Obisk Grčije smo začeli v Atenah, kjer sem imel jaz svoje službene dolžnosti. Dekleta sem zavoljo njih dva dni pustil sama, tretji dan smo šli pa pogledat glavno atensko znamenitost – Akropolo in zraven spadajoči čisto nov muzej. Akropola kot hrib sredi mesta je precej impresivna in v muzeju lepo pojasnijo, zakaj je Partenon najbolj kul grško svetišče: okrašen je bil z nadpovprečno dozo imenitnih kipov in reliefov, poleg tega pa uporablja optične prevare, zaradi katerih je videti bolj pravilen – na sredini odebeljene stebre in na sredini izbočena tla, ki so menda videti bolj ravni od dejansko ravnih (tovrstne prevare sicer niso značilne samo za Partenon). Sama Akropola se nam pa ni zdela tako imenitna, kot bi bilo glede na njen sloves pričakovati: skulptur na Partenonu ni več, poleg njega so pa na Akropoli le vhod (ki je precej imeniten), še eno svetišče – Erehtejon – in kup naokrog razsutih kamnov. Po mojem bi se morali potruditi obiskovalcu prikazati, kakšna je bila Akropola v antiki in kaj se je tam dogajalo – že dobre table bi bile korak znaten naprej, brez dvoma bi se pa dalo narediti še kaj več.

Propileje – imenitni vhod na Akropolo
Partenon – najslavnejša od starogrških ostalin

Iz Aten smo krenili na Peloponez, na katerega smo omejili svoj obisk, saj je čisto dovolj poln zanimivosti in se nismo hoteli preveč vozakati naokrog. Odpeljali smo se proti Tolu, kjer je bila naša naslednja nastanitev. Na poti smo prečkali Korintski prekop, kjer smo si ogledali dokaj kul spustni most – to je nasprotje dvižnega mostu, saj se ladjam na umakne navzgor, marveč se potopi v morje.

Spustni most se bliža površju morja
Spustni most v dvignjenem stanju

Iz Tola smo se podali na tri izlete. Prvi je bil v Epidaver, kjer je bilo v antiki Asklepijevo svetišče in slavno središče za zdravljenje. A najbolj znan je Epidaver bržkone po velikem in sijajno ohranjenem antičnem gledališču, ki se ponaša z odlično akustiko – normalno govorjenje na odru je moč razumeti čisto v zadnji vrsti. V času našega obiska so v njem uprizarjali Evripidovo tragedijo Bakhantke, kar sva z Jelko želela videti. Za čas predstave so imeli organizirano otroško varstvo, vendar mi po e-pošti ni uspelo izvedeti, ali je primerno tudi za otroke, ki govorijo le slovensko. Na licu mesta smo se nato dogovorili, da mladiča lahko pustiva tam, in tako sva predstavo videla. Nad samo dramo sicer nisva bila  očarana, celotna izkušnja je bila pa kar imenitna. Z nama jo je delilo še več tisoč domorodcev, kar se mi za zmerno privlačno dramo bogu za hrbtom ne zdi od muh. Tudi mladiča se nad ustvarjalno delavnico, ki sta se je udeležila med predstavo, nista pritožila.

Gledališče v Epidavru podnevi
Gledališče zvečer, ko je polno kulture željnih Grkov

Naslednji izlet je bil v Navplion, ki je simpatično obmorsko mesto s tremi utrdbami, od katerih je ena kar imenitna.

Utrdba v Navpliju

Nato smo jo pa mahnili še v Mikene – ruševine mesta, starega še kako tisočletje več od atenske Akropole, od koder naj bi bil doma Agamemnon, poveljnik Grkov v trojanski vojni. Mesto je za svojo starost vsega spoštovanja vredno, stoji na griču z lepim razgledom, pa še obiskali smo ga na dan, ko ni bilo prevroče in ne preveč obljudeno, tako da je bil obisk zelo prijeten. Okrog mesta je moč videti še nekaj ogromnih v zemljo vkopanih kupolastih grobnic, imenovanih tolos, v muzeju pa precej imenitnih predmetov, najdenih v grobnicah in drugje (a ne teh kupolastih, saj so preveč očitne in so jih  izropali, še preden jim je blizu prišel kak arheolog). Med najdenimi predmeti je najbolj znana zlata Agamemnonova pogrebna maska, ki sicer z Agamemnonom verjetno nima nič opraviti, vendar so arheologi, ki so odkrivali Mikene, svoje najdbe radi poimenovali po (pol)mitoloških likih – tudi grobnice nosijo tovrstna imena.

Mikene
Levja vrata v mesto
Atrejeva zakladnica – največja izmed grobnic tolos
Agamemnonova pogrebna maska

Urejanje fotk

… mi ne gre najbolje. Avgusta 2014 sem zmagoslavno poročal, da sem fotke tistega leta uredil, kasneje se pa s tem opravilom nisem več kaj dosti ukvarjal. Zdaj sem se ga zopet lotil in sem zaenkrat prišel do konca 2014. Nekaj rezultatov priobčujem.

Če sem objavil sliko Vesninega rojstnega dne, se spodobi in je pravično, da enako ravnam z Ajdinim.
BIl sem na konferenci v Seattlu, ki je imela otvoritev v muzeju pop kulture (tole so osnutki kart MTG).
Ponaša pa se mesto tudi s precej kul muzejem letalstva.
Okrog novega leta smo se podali v precej simpatični Gradec, kjer imajo menda največjo starodobno orožarno na svetu.
Sta pa otroka menila, da so še bolj pomembne druge reči

 

Kul potni list imam

To mi je rekla uslužbenka na letališču v Seattlu. In ko mi je pokazala, kakšen je  videti pod ultravijoličasto svetlobo, sem moral priznati, da res. Žal sam nimam ultravijoličaste svetilke, da bi si ga lahko bolje ogledal, na spletu pa tudi ne najdem nobene tovrstne slike.

Ravnokar se vračam s konference Ubicomp v Seattlu, ki je bila – kot lani v Zürichu – precej zanimiva. Odštekanih predstavitev je bilo sicer morda malo manj, uporabnih pa prav toliko. Najbolj odštekan je bil verjetno en Japonec, ki je razlagal, kako lahko iz mikrovalov, ki uidejo iz mikrovalovne pečice, ugotovi, kaj se v njej greje. Lanski je bila podobna tudi po tem, da so nas nekoliko preveč hranili – in to precej po ameriško, povečini s svinjsko sladkimi in slanimi zadevami.

Sicer sem pa opazil, da v Ameriki sodobno mobilno tehnologijo v vsakdanje življenje uvajajo hitreje kot v Evropi. Taksi, s katerim sem se pripeljal na letališče, je imel recimo vgrajeno tablico, ki mi je razložila postopek plačila in ki je imela tudi vgrajen čitalnik kreditnih kartic. Videl sem tudi letališko restavracijo, ki je imeli tablice na mizah, tako da si lahko z njihovo pomočjo naročil, pa še opozorile so te lahko na odhod tvojega poleta. Tudi za ljudi na cesti se mi zdi, da mobilne telefone in tablice uporabljajo več kot Evropejci.

Letošnje fotke

Vse fotke, kar sem jih zaenkrat letos naredil, mi je uspelo urediti, tako jih v znak zmagoslavja nekaj priobčujem.

V Eghamu pri Londonu sem službeno obiskal univerzo Royal Holloway, ki ima absosmrkno fantastične zgradbe.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči - tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči – tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.

Dvakrat po trije čokoladarji

Letos sem bil že dvakrat v Bruslju, pa sem pred tem (sicer bolj na hitro) poguglal, kateri čokoladarji se štejejo za posebej imenitne. Našel sem tele tri:

  • Pierre Marcolini – pralineji so dobri in zanimivi, so si pa nekam sumljivo podobni, čeprav naj bi imeli čisto različne okuse.
  • Galler – čaka doma na polici.
  • Passion chocolat – ima ogromno izbiro, pralineji so dobri, niso pa posebej zanimivi.

Hitro guglanje o švicarskih čokoladah me ja pa napotilo k telim trem:

Dopolnilo:
Vse čokolade so pojedene in vse so bile dobre, niso pa nobene prav posebej izstopale.

Ubicomp, Zürich

Trenutno se mudim na konferenci Ubicomp v Zürichu. Tema konference so senzorji in raučnalniške naprave na telesu in v prostoru, interakcija z njimi ter analiza podatkov. Nekaj opažanj:

  • Bil sem že na precej konferencah in tale je ena najboljših (če ne kar najboljša): ob vsakem trenutku se dogaja kako zanimivo predavanje, znaten delež je neposredno koristen za moje delo in znaten delež je kul. Kaj pomeni kul, kažeta spodnja dva primera (ki sicer niste posebej koristna zame).
  • Non-contact haptic (dotični) feedback – človek ne bi pomislil, da je to mogoče, ampak bi se motil. Da se namreč izvesti z zračnimi vrtinci (take vrste reč kot dimni obročki, ki jih znajo puhati nekateri kadilci): na razdaljo 2-3 m se z njimi da človeka “dotakniti” zelo natančno in jasno zaznavno.
  • Senzorje se da obesiti ne le na ljudi, ampak tudi na pse. S pomočjo senzorjev ugriza, potega in gibanja lahko komunicirajo z ljudmi in celo upravljajo naprave. Glavni namen dela je službenim psom in podobnim omogočiti bolje opravljati svoje delo. Je pa en pes spremljal predavateljico in na koncu predstavitve sam menjal prosojnice.
  • Verjetno nikjer na svetu, razen morda pri Googlu, ni mogoče videti toliko ljudi, ki bi nosili Google glass. Se pa najdejo tudi udeleženci, ki nosijo kaj bolj eksotičnega – en Japonec ima neko čudo na glavi, tri uram podobne zadeve na eni roki in še eno zapestnico na drugi roki.
  • Ne vem, ali sem bil že kdaj na konferenci s tako visoko kotizacijo: >1000 USD. Sicer z rednimi kotizacijami subvencionirajo študentske, ampak še vedno je drago. Ker se temu nisem čudil le jaz, so organizatorji objavili, kako so denar porabili: več kot pol za hrano! Res je hrana v Švici svinjsko draga, a v tem primeru bi nas lahko malo manj hranili, pa nam vseeno ne bi bilo hudega.
  • Švicarji so verjetno ravno tako znani po čokoladi kot Belgijci, ampak se mi zdi, da je ne jemljejo tako resno: trgovine so bolj sproščene, več je poudarka na pisani embalaži in zanimivih oblikah … So pa švicarske cene nemarno zasoljene – Belgija ni ravno poceni država, vendar je dobra čokolada tam cenejša. Moj glas gre Belgijcem.

Zabavljanje

Naš gostitelj na projektnem sestanku je Barco, ki je menda eden vodilnih proizvajalcev opreme za 3D filmsko projekcijo. Da bi se s tem malo postavil, nas je povabil na ogled 3D filma v bližnji kino. Pred davnimi časi sem v 3D filmih užival, pred kakima dvema letoma sem si pa v Planetu Tuš ogledal Avatarja v 3D izvedbi, ki se mi ni zdel nič 3D. Razlog za to je bržkone bil, da moj prostorski vid ne deluje najbolje, sem se pa spraševal, ali se je od časov, ko so se mi 3D filmi zdeli 3D, vid poslabšal, ali mi le Tuševa tehnologija ne ustreza. To je bil prvi razlog, zakaj sem na Barcovo povabilo pristal, ne da bi bil preveril, kakšen je film, ki so nam ga nameravali pokazati, drugi je pa bil, da že celo večnost nisem bil v kinu.

Ta lahkomiselnost se mi je grdo maščevala. Gledat smo šli namreč film Tron: Legacy, ki je eno navadno sranje. Pravzaprav ne: je nenavadno sranje, kajti izmisliti si tako butasto zgodbo, kot jo ima ta film, ni majhen dosežek. Zadošča naj, da povem, da govori o računalniških programih, ki se preganjajo z motorji in uganjaju kung fu z diski, ki hranijo njihovo identiteto. Nepresenetljivo se mi film ni zdel nič 3D, ampak presenetljivo se tudi mojim soobiskovalcem s polno delujočim prostorskim vidom ni, tako da je bilo očitno nekaj narobe s filmom ali kinom. Skratka, Barcov poizkus, da bi nas navdušil nad njihovo kinematografsko opremo, je v celoti spodletel, pa še o njihovem filmskem okusu smo dobili slabo mnenje.

Tudi vse ostalo v zvezi z ogledom filma je bilo klavrno. Barcovec, ki nas je povabil, je ponosno povedal, da nam ne bo treba stradati, saj se v Belgiji v kinu lahko je. Super! Še bolj navdušen sem bil, ko sem videl, kakšno hrano prodajajo. Na voljo so imeli cele skladovnice čipsov in podobnih svinijarij, ogromno bonbonov, od katerih niso bili nobeni čokoladni (v Belgiji!) in gazirane pijače v tolikšnih kozarcih, da bi bili tudi Američani ponosni nanje. Ker sem bil lačen, sem nekaj za pod zob moral najti, in še najboljša stvar je bil nek klavrn sendvič (one trikotne sorte iz nepečenega toasta). Skupaj z majhnim smoothijem me je ta kulinarični dosežek veljal 7 EUR. Reklam pred filmom je bilo več kot v Sloveniji, sredi filma smo imeli pa 10-minuten odmor. Mnja, saj če požlampaš liter kokakole, menda res moreš odtočiti med filmom.

Nasploh ima hrana v Belgiji precej zasoljene cene. Sicer je res, da je bilo vse, kar sem jedel, dokaj na nivoju, ampak kake bolj preproste restavracije itak nisem videl. Edino, kar je cenovno sprejemljivo, so dnevni meniji, ki jih ima večina restavracij in stanejo kakih 10 EUR. Pa všeč mi ni, da k vsemu postrežejo pomfri. In še z vaflji so me razočarali. Naročil sem vafelj z vročimi malinami in sladoledom, ki se je imenoval po restravraciji, tako da bi moral biti dober, saj restavracije ponavadi po sebi poimenujejo jedi, na katere so ponosne. Dobil sem vafelj, ki je bil pod kopico malin čisto razmočen, maline so bile pa nemarno kisle. Zraven je bila kepica vanilijevega sladoleda, ki ga nimam preveč rad (da bo sladoled vanilijev, bi si bil sicer moral misliti).

Moje kulinarične užitke nekoliko zmanjšujejo še zdravstvene težave. Tri dni pred odhodom (kakopak!) me je doletel nek zlomek, ki je povzročil bruhanje, drisko in vročino. Stvar je bila očitno nalezljiva, saj jo je pol dneva za mano dobila tudi Jelka, po mojem odhodu pa še drugi člani njene družine (zaenkrat z izjemo Ajde). K sreči je bilo najhujše hitro mimo, ima pa hrana še vedno grdo težnjo, da mi obleži v želodcu (sploh če jo jem zvečer), potem se mi pa zoprno dviguje kislina. No ja, imam vsaj razlog, da prešpricam današnjo skupinsko večerjo, tako da bom en večer imel mir.

Kiropraktika v Kortrijku

Za novo leto sem se vrnil v domovino, ampak sem bil hudo zaposlen z družino (primarno in sekundarno), prijatelji in službo, tako da se nisem nič oglasil. Zdajle sem pa spet na poti – na sestanku projekta Chiron v Kortrijku v Belgiji. Kot ponavadi na projektnih sestankih se tu dogaja marsikaj ne pretirano zanimivega, imamo pa dostop do interneta, tako da izkoriščam priliko za zapis v blog.

Projekt Chiron je gromozanska zver z okrog 30 partnerji, katerega cilj je ustvariti infrastrukturo za hrambo in uporabo podatkov o bolnikih ter spremljati njihovo stanje s senzorji. Slednje spada v ambientalno inteligenco, naše priljubljeno področje, in naloga IJS je s pomočjo senzorjev ugotavljati, kaj bolnik trenutno počne. Videti je, da je tisto, kar bo na to temo za projekt nujno narediti, kar naredljivo, dalje se bomo pa lahko zabavali z rečmi, ki za projekt morda niso nujne, so pa zanimive. Malce skrb zbujajoče je le, da se bo po vsem videzu treba ukvarjati s programiranjem senzorjev in mobilnih telefonov, za kar nismo ravno strokovnjaki, ampak tudi to se zaenkrat zdi obvladljivo.

Chiron je zame posebej pomemben projekt, ker njegov institutski del vodim jaz. Glede na to, da se je projekt začel lanskega marca, mene pa lani ni bilo v Sloveniji, je to pravzaprav malce nerodno, ampak mislim, da do zdaj niti ni bilo jasno, kaj točno naj bi v projektu delali, tako da prehude škode ni. Je pa res, da bo zdaj treba pošteno zagrabiti za delo. Da se je projekt začel bolj zložno, ima še en razlog: del denarja prihaja od EU, del pa od držav, od koder so projektni partnerji, in podpisovanje pogodb s slednjimi je hudo mukotrpno – v Sloveniji se nam je posrečilo lani jeseni (kar pravzaprav pomeni, da smo do takrat lahko na projektu delali le na lastne stroške), v nekaterih državah pa sploh še niso podpisane. To dvojno financiranje ima tudi druge zabavne posledice, o katerih sem že pisal.

Kortrijk je hecen kraj: ulice so večino časa prazne, veliko restavracij in trgovin je zaprtih in nasploh na trenutke daje vtis mesta duhov. V Wikipediji se hvali z dvema znamenitostima z Unescovega seznama svetovne dediščine. Prva je zvonik na glavnem trgu, druga pa béguinage, nekakšno mesto v mestu, kjer so v srednjem veku živele skoraj-nune (ženske, ki so se ogradile od sveta in posvetile bogu, ampak ne tako temeljito kot prave nune, pa tudi neposredne zveze s cerkvijo niso imele). Obe znamenitosti sta čisto blizu mojega hotela, tako da sem si ju kajpak ogledal. Žal nista nista prav spektakularni, kar je morda povezano s tem, da sta na Unescovem seznamu skupinsko – skupaj z drugimi flamskimi zvoniki in béguinagi.

Famozni zvonik
Béguinage
Nekaj, kar je najbrž gledališče, nisem pa o tem čisto prepričan
Stolpa Broel

Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Ko sem se lotil prijave na oglas za podoktorec, sem najprej prilagodil svoj CV. Raziskovalne interese sem zapisal v takem vrstnem redu, da je bil prvi tisti, ki se je najbolje ujemal z oglasom, in jih formuliral tako, da so zveneli čim bliže področju podoktorca. Na enak način sem prilagodil svoje trenutne dejavnosti, ki sem jim tudi posvetil eno rubriko. Za to mislim, da ni čisto običajna sestavina CVjev, sem pa nekje prebral, da je priporočljiva, in če se poizkusim postaviti v kožo delodajalca, se mi zdi, da je koristna. Za povrh mi je dala priložnost, da sem omenil delo z genetskimi in proteomskimi podatki (ravno takrat sem se namreč ukvarjal s prijavljanjem nekega projekta na to temo), kar naj bi bil predmet mojega dela v Rostocku. Poleg tega sem popravil še kako malenkost, kaj dosti drugega pa s CVjem ni bilo storiti, saj pretežno obravnava dajstva, ki so, kakršna so. No, edino to sem še preveril, ali delodajalec želi seznam oseb, ki bodo napisale priporočilna pisma. Rostoški jih je, zato sem v rubriko references dal naslove svojega institutskega šefa, mentorja pri doktoratu in Vadima. Pri tistih delodajalcih, ki po teh osebah niso vprašali, sem pa zapisal, da so references available upon request. Moj nemški šef (Georg) je kasneje komentiral, da bi se bil lahko bolj pohvalil s pridobivanjem projektov (tega v CV nisem vključil, ker do takrat nobenega projekta nisem formalno vodil, čeprav sem kar precej prispeval k pridobitvi mnogih).

Naslednji korak je bil pisanje spremnega besedila. To je malce zahtevnejši opravek, saj mora biti spremno besedilo bolj prilagojeno oglasu. Načeloma se v njem razloži, zakaj sem ravno jaz posebej primeren za službo. V primeru, da nisem, to ni najlaže napisati, in tudi pri prijavi na podoktorec v Rostocku je bilo tako. Pomanjkanje izkušenj s področja bioinformatike sem skušal nadomestiti s hudo vnemo za tovrstno delo, splošno znanstveno odličnostjo in obvladanjem strojnega učenja (ki ga je oglas omenjal). Motivacijo za delo na področju bioinformatike sem razložil v duhu prejšnjega zapisa in očitno je to pri Georgu vžgalo. Znanstveno odličnost sem dokazoval s številom objav, ki jih res nimam prav malo (čeprav jih je kar nekaj bolj klavrnih). Obvladovanje strojnega učenja pa sem utemeljil z delom na dveh evropskih projektih, kjer smo ga uporabljali. Resnici na ljubo kljub temu prav silen strokovnjak za strojno učenje nisem, a toliko se že spoznam nanj, da se ravno osramotiti ne bi smel. Pri pisanju sem pazil, da se nisem nič zlagal, saj to kot prvo ni lepo, kot drugo bi me pa utegnilo tepsti, če bi me zasačili. Sem pa kajpak uporabil vso svojo spretnost sajenja rožic, ki sem jo pridobil pri pisanju raznih projektnih predlogov.

Odgovor na mojo prijavo je prišel precej hitro, še pred objavljenim rokom, kar se mi je zdelo spodbudno. Kasneje sem izvedel, da je bil Georg nekoliko v škripcih, saj je bil začetek letošnjega leta skrajni čas, da nekoga zaposli, iskal ga je pa v zadnjem trenutku, ker mu jo je bil prejšnji kandidat popihal. Zaposliti je bil nameraval nekega Indijca, ki je bil dva dni po prihodu v Rostock ugotovil, da je to tak strašen neindijski kraj, da v njem ni zdržati, in jo odkuril domov. Tako sem dobil povabilo na razgovor. Z Georgom sva ugotovila, da se bova najlaže dobila v Veitshöchheimu, ki je nekje na sredi med Slovenijo in Rostockom in kjer je možak imel nek sestanek. Tako sem se lepo oblekel (Nemci znajo biti resni okravateni tipi), se usedel v avto in odpeljal v ta kraj neizgovorljivega imena. Tam sem ugotovil, da Georg z resnostjo ne pretirava in da tudi okraveten ni (tako daleč, da bi si bil nataknil kravato, k sreči tudi sam nisem šel, saj ta kos oblačila iz dna duše preziram), tako da sva se čisto prijetno pogovorila. Malo me je pobaral o mojem preteklem dejanju in nehanju (vprašal ni nič prehudo groznega), malo mi je pa razložil delo, ki naj bi ga opravljal. Večinoma je govoril on, saj to rad počne. Na koncu je dejal, da je zadovoljen in da mi bo kmalu sporočil, kako se je odločil. Jaz pa sem – utrujen od vožnje in stresa – padel v posteljo (kasneje sem si privoščil eno pekočo azijsko večerjo – primerna doza čilija človeka lepo poživi). Naslednji dan sem si ogledal še veitshöchheimski (menda) slavni rokokojski vrt, ki pa v pozni jeseni ni bil prav pretresljiv.

Prav kmalu mi je Georg res sporočil, da bi me vzel v službo. Želel pa je, da si prej pridem pogledat Rostock – verjetno se je bal, da bi se ponovila izkušnja z Indijcem. Tako sem kaka dva tedna kasneje podaljšal obisk konference v Salzburgu in za dan in pol obiskal sever Nemčije. Spoznal sem svoje bodoče sodelavce in govoril s štirimi ljudmi, ki že delajo pri projektu, pri katerem naj bi delal tudi jaz. Ti ljudje so medicinci in trije so mi predstavili svoje probleme, ki naj bi jih jaz reševal (tule bom bolj površen, saj o svojem tukajšnjem delu kanim pisati kdaj drugič). Četrti – vodja projekta – je pa dajal vtis, da mu ni čisto jasno, kaj naj z mano, in ga ni ravno razganjalo od prijaznosti. A k sreči mi tudi kaj preveč žalega ni storil, kar pri njem ni nujno pravilo (oni dan je na nekem seminarju predavatelja – uglajenega gospoda srednjih let – malone nahrulil, da ni nič pametnega povedal in da je zgolj zapravljal njegov čas). Ljudje, ki sem jih spoznal, so v glavnem naredili v redu vtis in tudi s samim Rostockom ni bilo videti nič narobe, tako da sem dahnil usodni da.

Med novoletnimi počitnicami sem potlej na kup zvlekel vso svojo garderobo in druge zadeve, ki bi jih utegnil potrebovati med enoletnim bivanjem na tujem (zaenkrat še nisem ugotovil, da bi bil kaj prav usodnega pozabil), jih zbasal v avto in 2. januarja zjutraj krenil na pot. Prvi dan so me spremljali sitno vreme in strašni zastoji (predvsem med Salzburgom in Münchnom), tako da sem za dobrih 600 km potreboval kakih 13 ur. Drugi dan je bil topogledno prijetnejši in po skupno kakih 1200 prevoženih kilometrih sem prispel v Rostock.