Arhiv kategorij: Službena pota

Urejanje fotk

… mi ne gre najbolje. Avgusta 2014 sem zmagoslavno poročal, da sem fotke tistega leta uredil, kasneje se pa s tem opravilom nisem več kaj dosti ukvarjal. Zdaj sem se ga zopet lotil in sem zaenkrat prišel do konca 2014. Nekaj rezultatov priobčujem.

Če sem objavil sliko Vesninega rojstnega dne, se spodobi in je pravično, da enako ravnam z Ajdinim.
BIl sem na konferenci v Seattlu, ki je imela otvoritev v muzeju pop kulture (tole so osnutki kart MTG).
Ponaša pa se mesto tudi s precej kul muzejem letalstva.
Okrog novega leta smo se podali v precej simpatični Gradec, kjer imajo menda največjo starodobno orožarno na svetu.
Sta pa otroka menila, da so še bolj pomembne druge reči

 

Kul potni list imam

To mi je rekla uslužbenka na letališču v Seattlu. In ko mi je pokazala, kakšen je  videti pod ultravijoličasto svetlobo, sem moral priznati, da res. Žal sam nimam ultravijoličaste svetilke, da bi si ga lahko bolje ogledal, na spletu pa tudi ne najdem nobene tovrstne slike.

Ravnokar se vračam s konference Ubicomp v Seattlu, ki je bila – kot lani v Zürichu – precej zanimiva. Odštekanih predstavitev je bilo sicer morda malo manj, uporabnih pa prav toliko. Najbolj odštekan je bil verjetno en Japonec, ki je razlagal, kako lahko iz mikrovalov, ki uidejo iz mikrovalovne pečice, ugotovi, kaj se v njej greje. Lanski je bila podobna tudi po tem, da so nas nekoliko preveč hranili – in to precej po ameriško, povečini s svinjsko sladkimi in slanimi zadevami.

Sicer sem pa opazil, da v Ameriki sodobno mobilno tehnologijo v vsakdanje življenje uvajajo hitreje kot v Evropi. Taksi, s katerim sem se pripeljal na letališče, je imel recimo vgrajeno tablico, ki mi je razložila postopek plačila in ki je imela tudi vgrajen čitalnik kreditnih kartic. Videl sem tudi letališko restavracijo, ki je imeli tablice na mizah, tako da si lahko z njihovo pomočjo naročil, pa še opozorile so te lahko na odhod tvojega poleta. Tudi za ljudi na cesti se mi zdi, da mobilne telefone in tablice uporabljajo več kot Evropejci.

Letošnje fotke

Vse fotke, kar sem jih zaenkrat letos naredil, mi je uspelo urediti, tako jih v znak zmagoslavja nekaj priobčujem.

V Eghamu pri Londonu sem službeno obiskal univerzo Royal Holloway, ki ima absosmrkno fantastične zgradbe.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči - tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči – tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.

Dvakrat po trije čokoladarji

Letos sem bil že dvakrat v Bruslju, pa sem pred tem (sicer bolj na hitro) poguglal, kateri čokoladarji se štejejo za posebej imenitne. Našel sem tele tri:

  • Pierre Marcolini – pralineji so dobri in zanimivi, so si pa nekam sumljivo podobni, čeprav naj bi imeli čisto različne okuse.
  • Galler – čaka doma na polici.
  • Passion chocolat – ima ogromno izbiro, pralineji so dobri, niso pa posebej zanimivi.

Hitro guglanje o švicarskih čokoladah me ja pa napotilo k telim trem:

Dopolnilo:
Vse čokolade so pojedene in vse so bile dobre, niso pa nobene prav posebej izstopale.

Ubicomp, Zürich

Trenutno se mudim na konferenci Ubicomp v Zürichu. Tema konference so senzorji in raučnalniške naprave na telesu in v prostoru, interakcija z njimi ter analiza podatkov. Nekaj opažanj:

  • Bil sem že na precej konferencah in tale je ena najboljših (če ne kar najboljša): ob vsakem trenutku se dogaja kako zanimivo predavanje, znaten delež je neposredno koristen za moje delo in znaten delež je kul. Kaj pomeni kul, kažeta spodnja dva primera (ki sicer niste posebej koristna zame).
  • Non-contact haptic (dotični) feedback – človek ne bi pomislil, da je to mogoče, ampak bi se motil. Da se namreč izvesti z zračnimi vrtinci (take vrste reč kot dimni obročki, ki jih znajo puhati nekateri kadilci): na razdaljo 2-3 m se z njimi da človeka “dotakniti” zelo natančno in jasno zaznavno.
  • Senzorje se da obesiti ne le na ljudi, ampak tudi na pse. S pomočjo senzorjev ugriza, potega in gibanja lahko komunicirajo z ljudmi in celo upravljajo naprave. Glavni namen dela je službenim psom in podobnim omogočiti bolje opravljati svoje delo. Je pa en pes spremljal predavateljico in na koncu predstavitve sam menjal prosojnice.
  • Verjetno nikjer na svetu, razen morda pri Googlu, ni mogoče videti toliko ljudi, ki bi nosili Google glass. Se pa najdejo tudi udeleženci, ki nosijo kaj bolj eksotičnega – en Japonec ima neko čudo na glavi, tri uram podobne zadeve na eni roki in še eno zapestnico na drugi roki.
  • Ne vem, ali sem bil že kdaj na konferenci s tako visoko kotizacijo: >1000 USD. Sicer z rednimi kotizacijami subvencionirajo študentske, ampak še vedno je drago. Ker se temu nisem čudil le jaz, so organizatorji objavili, kako so denar porabili: več kot pol za hrano! Res je hrana v Švici svinjsko draga, a v tem primeru bi nas lahko malo manj hranili, pa nam vseeno ne bi bilo hudega.
  • Švicarji so verjetno ravno tako znani po čokoladi kot Belgijci, ampak se mi zdi, da je ne jemljejo tako resno: trgovine so bolj sproščene, več je poudarka na pisani embalaži in zanimivih oblikah … So pa švicarske cene nemarno zasoljene – Belgija ni ravno poceni država, vendar je dobra čokolada tam cenejša. Moj glas gre Belgijcem.

Zabavljanje

Naš gostitelj na projektnem sestanku je Barco, ki je menda eden vodilnih proizvajalcev opreme za 3D filmsko projekcijo. Da bi se s tem malo postavil, nas je povabil na ogled 3D filma v bližnji kino. Pred davnimi časi sem v 3D filmih užival, pred kakima dvema letoma sem si pa v Planetu Tuš ogledal Avatarja v 3D izvedbi, ki se mi ni zdel nič 3D. Razlog za to je bržkone bil, da moj prostorski vid ne deluje najbolje, sem se pa spraševal, ali se je od časov, ko so se mi 3D filmi zdeli 3D, vid poslabšal, ali mi le Tuševa tehnologija ne ustreza. To je bil prvi razlog, zakaj sem na Barcovo povabilo pristal, ne da bi bil preveril, kakšen je film, ki so nam ga nameravali pokazati, drugi je pa bil, da že celo večnost nisem bil v kinu.

Ta lahkomiselnost se mi je grdo maščevala. Gledat smo šli namreč film Tron: Legacy, ki je eno navadno sranje. Pravzaprav ne: je nenavadno sranje, kajti izmisliti si tako butasto zgodbo, kot jo ima ta film, ni majhen dosežek. Zadošča naj, da povem, da govori o računalniških programih, ki se preganjajo z motorji in uganjaju kung fu z diski, ki hranijo njihovo identiteto. Nepresenetljivo se mi film ni zdel nič 3D, ampak presenetljivo se tudi mojim soobiskovalcem s polno delujočim prostorskim vidom ni, tako da je bilo očitno nekaj narobe s filmom ali kinom. Skratka, Barcov poizkus, da bi nas navdušil nad njihovo kinematografsko opremo, je v celoti spodletel, pa še o njihovem filmskem okusu smo dobili slabo mnenje.

Tudi vse ostalo v zvezi z ogledom filma je bilo klavrno. Barcovec, ki nas je povabil, je ponosno povedal, da nam ne bo treba stradati, saj se v Belgiji v kinu lahko je. Super! Še bolj navdušen sem bil, ko sem videl, kakšno hrano prodajajo. Na voljo so imeli cele skladovnice čipsov in podobnih svinijarij, ogromno bonbonov, od katerih niso bili nobeni čokoladni (v Belgiji!) in gazirane pijače v tolikšnih kozarcih, da bi bili tudi Američani ponosni nanje. Ker sem bil lačen, sem nekaj za pod zob moral najti, in še najboljša stvar je bil nek klavrn sendvič (one trikotne sorte iz nepečenega toasta). Skupaj z majhnim smoothijem me je ta kulinarični dosežek veljal 7 EUR. Reklam pred filmom je bilo več kot v Sloveniji, sredi filma smo imeli pa 10-minuten odmor. Mnja, saj če požlampaš liter kokakole, menda res moreš odtočiti med filmom.

Nasploh ima hrana v Belgiji precej zasoljene cene. Sicer je res, da je bilo vse, kar sem jedel, dokaj na nivoju, ampak kake bolj preproste restavracije itak nisem videl. Edino, kar je cenovno sprejemljivo, so dnevni meniji, ki jih ima večina restavracij in stanejo kakih 10 EUR. Pa všeč mi ni, da k vsemu postrežejo pomfri. In še z vaflji so me razočarali. Naročil sem vafelj z vročimi malinami in sladoledom, ki se je imenoval po restravraciji, tako da bi moral biti dober, saj restavracije ponavadi po sebi poimenujejo jedi, na katere so ponosne. Dobil sem vafelj, ki je bil pod kopico malin čisto razmočen, maline so bile pa nemarno kisle. Zraven je bila kepica vanilijevega sladoleda, ki ga nimam preveč rad (da bo sladoled vanilijev, bi si bil sicer moral misliti).

Moje kulinarične užitke nekoliko zmanjšujejo še zdravstvene težave. Tri dni pred odhodom (kakopak!) me je doletel nek zlomek, ki je povzročil bruhanje, drisko in vročino. Stvar je bila očitno nalezljiva, saj jo je pol dneva za mano dobila tudi Jelka, po mojem odhodu pa še drugi člani njene družine (zaenkrat z izjemo Ajde). K sreči je bilo najhujše hitro mimo, ima pa hrana še vedno grdo težnjo, da mi obleži v želodcu (sploh če jo jem zvečer), potem se mi pa zoprno dviguje kislina. No ja, imam vsaj razlog, da prešpricam današnjo skupinsko večerjo, tako da bom en večer imel mir.

Kiropraktika v Kortrijku

Za novo leto sem se vrnil v domovino, ampak sem bil hudo zaposlen z družino (primarno in sekundarno), prijatelji in službo, tako da se nisem nič oglasil. Zdajle sem pa spet na poti – na sestanku projekta Chiron v Kortrijku v Belgiji. Kot ponavadi na projektnih sestankih se tu dogaja marsikaj ne pretirano zanimivega, imamo pa dostop do interneta, tako da izkoriščam priliko za zapis v blog.

Projekt Chiron je gromozanska zver z okrog 30 partnerji, katerega cilj je ustvariti infrastrukturo za hrambo in uporabo podatkov o bolnikih ter spremljati njihovo stanje s senzorji. Slednje spada v ambientalno inteligenco, naše priljubljeno področje, in naloga IJS je s pomočjo senzorjev ugotavljati, kaj bolnik trenutno počne. Videti je, da je tisto, kar bo na to temo za projekt nujno narediti, kar naredljivo, dalje se bomo pa lahko zabavali z rečmi, ki za projekt morda niso nujne, so pa zanimive. Malce skrb zbujajoče je le, da se bo po vsem videzu treba ukvarjati s programiranjem senzorjev in mobilnih telefonov, za kar nismo ravno strokovnjaki, ampak tudi to se zaenkrat zdi obvladljivo.

Chiron je zame posebej pomemben projekt, ker njegov institutski del vodim jaz. Glede na to, da se je projekt začel lanskega marca, mene pa lani ni bilo v Sloveniji, je to pravzaprav malce nerodno, ampak mislim, da do zdaj niti ni bilo jasno, kaj točno naj bi v projektu delali, tako da prehude škode ni. Je pa res, da bo zdaj treba pošteno zagrabiti za delo. Da se je projekt začel bolj zložno, ima še en razlog: del denarja prihaja od EU, del pa od držav, od koder so projektni partnerji, in podpisovanje pogodb s slednjimi je hudo mukotrpno – v Sloveniji se nam je posrečilo lani jeseni (kar pravzaprav pomeni, da smo do takrat lahko na projektu delali le na lastne stroške), v nekaterih državah pa sploh še niso podpisane. To dvojno financiranje ima tudi druge zabavne posledice, o katerih sem že pisal.

Kortrijk je hecen kraj: ulice so večino časa prazne, veliko restavracij in trgovin je zaprtih in nasploh na trenutke daje vtis mesta duhov. V Wikipediji se hvali z dvema znamenitostima z Unescovega seznama svetovne dediščine. Prva je zvonik na glavnem trgu, druga pa béguinage, nekakšno mesto v mestu, kjer so v srednjem veku živele skoraj-nune (ženske, ki so se ogradile od sveta in posvetile bogu, ampak ne tako temeljito kot prave nune, pa tudi neposredne zveze s cerkvijo niso imele). Obe znamenitosti sta čisto blizu mojega hotela, tako da sem si ju kajpak ogledal. Žal nista nista prav spektakularni, kar je morda povezano s tem, da sta na Unescovem seznamu skupinsko – skupaj z drugimi flamskimi zvoniki in béguinagi.

Famozni zvonik
Béguinage
Nekaj, kar je najbrž gledališče, nisem pa o tem čisto prepričan
Stolpa Broel

Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Ko sem se lotil prijave na oglas za podoktorec, sem najprej prilagodil svoj CV. Raziskovalne interese sem zapisal v takem vrstnem redu, da je bil prvi tisti, ki se je najbolje ujemal z oglasom, in jih formuliral tako, da so zveneli čim bliže področju podoktorca. Na enak način sem prilagodil svoje trenutne dejavnosti, ki sem jim tudi posvetil eno rubriko. Za to mislim, da ni čisto običajna sestavina CVjev, sem pa nekje prebral, da je priporočljiva, in če se poizkusim postaviti v kožo delodajalca, se mi zdi, da je koristna. Za povrh mi je dala priložnost, da sem omenil delo z genetskimi in proteomskimi podatki (ravno takrat sem se namreč ukvarjal s prijavljanjem nekega projekta na to temo), kar naj bi bil predmet mojega dela v Rostocku. Poleg tega sem popravil še kako malenkost, kaj dosti drugega pa s CVjem ni bilo storiti, saj pretežno obravnava dajstva, ki so, kakršna so. No, edino to sem še preveril, ali delodajalec želi seznam oseb, ki bodo napisale priporočilna pisma. Rostoški jih je, zato sem v rubriko references dal naslove svojega institutskega šefa, mentorja pri doktoratu in Vadima. Pri tistih delodajalcih, ki po teh osebah niso vprašali, sem pa zapisal, da so references available upon request. Moj nemški šef (Georg) je kasneje komentiral, da bi se bil lahko bolj pohvalil s pridobivanjem projektov (tega v CV nisem vključil, ker do takrat nobenega projekta nisem formalno vodil, čeprav sem kar precej prispeval k pridobitvi mnogih).

Naslednji korak je bil pisanje spremnega besedila. To je malce zahtevnejši opravek, saj mora biti spremno besedilo bolj prilagojeno oglasu. Načeloma se v njem razloži, zakaj sem ravno jaz posebej primeren za službo. V primeru, da nisem, to ni najlaže napisati, in tudi pri prijavi na podoktorec v Rostocku je bilo tako. Pomanjkanje izkušenj s področja bioinformatike sem skušal nadomestiti s hudo vnemo za tovrstno delo, splošno znanstveno odličnostjo in obvladanjem strojnega učenja (ki ga je oglas omenjal). Motivacijo za delo na področju bioinformatike sem razložil v duhu prejšnjega zapisa in očitno je to pri Georgu vžgalo. Znanstveno odličnost sem dokazoval s številom objav, ki jih res nimam prav malo (čeprav jih je kar nekaj bolj klavrnih). Obvladovanje strojnega učenja pa sem utemeljil z delom na dveh evropskih projektih, kjer smo ga uporabljali. Resnici na ljubo kljub temu prav silen strokovnjak za strojno učenje nisem, a toliko se že spoznam nanj, da se ravno osramotiti ne bi smel. Pri pisanju sem pazil, da se nisem nič zlagal, saj to kot prvo ni lepo, kot drugo bi me pa utegnilo tepsti, če bi me zasačili. Sem pa kajpak uporabil vso svojo spretnost sajenja rožic, ki sem jo pridobil pri pisanju raznih projektnih predlogov.

Odgovor na mojo prijavo je prišel precej hitro, še pred objavljenim rokom, kar se mi je zdelo spodbudno. Kasneje sem izvedel, da je bil Georg nekoliko v škripcih, saj je bil začetek letošnjega leta skrajni čas, da nekoga zaposli, iskal ga je pa v zadnjem trenutku, ker mu jo je bil prejšnji kandidat popihal. Zaposliti je bil nameraval nekega Indijca, ki je bil dva dni po prihodu v Rostock ugotovil, da je to tak strašen neindijski kraj, da v njem ni zdržati, in jo odkuril domov. Tako sem dobil povabilo na razgovor. Z Georgom sva ugotovila, da se bova najlaže dobila v Veitshöchheimu, ki je nekje na sredi med Slovenijo in Rostockom in kjer je možak imel nek sestanek. Tako sem se lepo oblekel (Nemci znajo biti resni okravateni tipi), se usedel v avto in odpeljal v ta kraj neizgovorljivega imena. Tam sem ugotovil, da Georg z resnostjo ne pretirava in da tudi okraveten ni (tako daleč, da bi si bil nataknil kravato, k sreči tudi sam nisem šel, saj ta kos oblačila iz dna duše preziram), tako da sva se čisto prijetno pogovorila. Malo me je pobaral o mojem preteklem dejanju in nehanju (vprašal ni nič prehudo groznega), malo mi je pa razložil delo, ki naj bi ga opravljal. Večinoma je govoril on, saj to rad počne. Na koncu je dejal, da je zadovoljen in da mi bo kmalu sporočil, kako se je odločil. Jaz pa sem – utrujen od vožnje in stresa – padel v posteljo (kasneje sem si privoščil eno pekočo azijsko večerjo – primerna doza čilija človeka lepo poživi). Naslednji dan sem si ogledal še veitshöchheimski (menda) slavni rokokojski vrt, ki pa v pozni jeseni ni bil prav pretresljiv.

Prav kmalu mi je Georg res sporočil, da bi me vzel v službo. Želel pa je, da si prej pridem pogledat Rostock – verjetno se je bal, da bi se ponovila izkušnja z Indijcem. Tako sem kaka dva tedna kasneje podaljšal obisk konference v Salzburgu in za dan in pol obiskal sever Nemčije. Spoznal sem svoje bodoče sodelavce in govoril s štirimi ljudmi, ki že delajo pri projektu, pri katerem naj bi delal tudi jaz. Ti ljudje so medicinci in trije so mi predstavili svoje probleme, ki naj bi jih jaz reševal (tule bom bolj površen, saj o svojem tukajšnjem delu kanim pisati kdaj drugič). Četrti – vodja projekta – je pa dajal vtis, da mu ni čisto jasno, kaj naj z mano, in ga ni ravno razganjalo od prijaznosti. A k sreči mi tudi kaj preveč žalega ni storil, kar pri njem ni nujno pravilo (oni dan je na nekem seminarju predavatelja – uglajenega gospoda srednjih let – malone nahrulil, da ni nič pametnega povedal in da je zgolj zapravljal njegov čas). Ljudje, ki sem jih spoznal, so v glavnem naredili v redu vtis in tudi s samim Rostockom ni bilo videti nič narobe, tako da sem dahnil usodni da.

Med novoletnimi počitnicami sem potlej na kup zvlekel vso svojo garderobo in druge zadeve, ki bi jih utegnil potrebovati med enoletnim bivanjem na tujem (zaenkrat še nisem ugotovil, da bi bil kaj prav usodnega pozabil), jih zbasal v avto in 2. januarja zjutraj krenil na pot. Prvi dan so me spremljali sitno vreme in strašni zastoji (predvsem med Salzburgom in Münchnom), tako da sem za dobrih 600 km potreboval kakih 13 ur. Drugi dan je bil topogledno prijetnejši in po skupno kakih 1200 prevoženih kilometrih sem prispel v Rostock.

S Confidencom so križi in težave

O projektu Confidence sem že pisal, a glede na to, da se je zadnji dve leti moje delo precej vrtelo okrog njega, si zasluži podrobnejšo predstavitev. Glede na to, da sem ravno na projektnem sestanku v Nürnbergu, je zdajle kar primeren čas za to. Za začetek naj povzamem, za kaj v projektu gre. Cilj je starejšim ljudem podaljšati samostojno bivanje doma. To naj bi storili tako, da bi s pomočjo senzorjev zaznavali njihove padce, bolezni in slabo počutje. Tako bi uporabniki zaupali, da njihove zdravstvene težave ne bodo ostale neopažene, in si upali živeti doma (namesto v domu za ostarele). Cilj projekta je koristen in nudi zanimive raziskovalne izzive, se nam je pa pri izvedbi marsikaj zataknilo.

Težava, s katero se spopadamo trenutno, so senzorji. Zamišljeno je bilo, da bodo uporabniki na telesu nosili nekaj značk, senzorji pa bodo zaznavali določali koordinate. V projektni predlog so partnerji zapisali, da se bo za to uporabljaja radijska tehnologija in da bo natančnost določanja koordinat v ‘centimeters range’. Žal pa nihče ni iz njih nikoli uspel izvleči, kaj centimeters range pomeni. Jaz sem si pod tem izrazom predstavljal kakih 5 cm. Glede na to, da so bili na začetku projekta na trgu izdelki, ki so se hvalili z natančnostjo 15 cm (najboljši primer je Ubisense), se je to zdelo umestno – v projektu je navsezadnje smiselno razvijati tehnologijo, ki je boljša od obstoječe.

Sčasoma smo ugotovili, da si je Fraunhofer, ki v Confidencu razvija senzorje, zamislil, da bodo uporabili ultra-wideband radijsko tehnologijo – enako kot Ubisense. Pri tej tehnologiji značka oddaja radijske signale v širokem frekvenčnem območju (to naj bi zmanjševalo škodljive vplive odbojev), senzorji (antene) pa določajo razdaljo do značke in smer, od koder signali prihajajo. Iz razdalje in smeri se nato izračunajo koordinate. Fraunhofer si je tudi zamislil, da bodo to izvedli tako, da bodo kupili čip, ki bo nudil potrebno osnovno funkcionalnost, in okrog njega razvili ustrezno programsko opremo. To bi pomenilo, da bi dobili nekaj podobnega Ubisensu, morda nekoliko boljšega. Za projekt bi bilo to zadovoljivo (Ubisense na IJS imamo in je še kar uporaben), za Fraunhofer pa najbrž tudi (glede na to, da se Ubisense prodaja za več kot 10.000 EUR, ni slabo, če znaš proizvajati kaj takega). Žal pa se je izkazalo, da čipa, ki bi ga Fraunhofer lahko uporabil, ni mogoče kupiti. Posledično smo se znašli v nemajhni godlji.

Rešitev, ki jo je Fraunhofer našel, je uporaba FMCW namesto ultra-widebanda. To je takisto radijska tehnologija za določanje položaja značk, a zanjo se da kupiti ustrezen čip. Poleg tega se je projektni konzorcij odločil značke opremiti s pospeškomeri in žiroskopi (slednji zaenkrat ne delajo), ki bodo dali dodatne podatke o tem, kaj se z uporabnikom dogaja. Vsak podatek je seveda koristen, a uporaba pospeškomerov in žiroskopov je v nasprotju z osnovno zamislijo projekta, da delamo s koordinatami značk, po kateri se projekt razlikuje od mnogih drugih sorodnih raziskav. Kaj bo na to rekla Evropska komisija, ki nas financira, ne vem, ker jim še nismo dovolj jasno povedali, kaj kanimo storiti. Po odzivih na prve omembe teh sprememb sodim, da ne bodo pretirano srečni. A stvari so včeraj postale še bolj zabavne. Fraunhofer je s FMCW uspel doseči natančnost okrog 1 m, kar je bistveno slabše od Ubisensovih 15 cm. Zaradi tega so predlagali, da zaenkrat uporabljamo kar Ubisense. To pomeni, da bomo uporabili tržni izdelek (Ubisense) v kombinaciji z uveljavljeno in nevznemirljivo tehnologijo (pospeškomeri). Taka rešitev nekako ne zasluži ogromnega zneska, ki ga je Fraunhofer dobil za razvoj senzorjev, tako da če bi bil jaz Evropska komisija, nikakor ne bi bil zadovoljen. Ker sem IJS, sem zadovoljen, ker z Ubisensom že delamo, a morda mi bi Evropska komisija to veselje skalila.

Potlej je pa tu še druga velika težava projekta: pomanjkanje učnih podatkov za strojno učenje in nasploh podatkov za preizkušanje metod, ki jih razvijamo. Jasno je namreč, da je nemogoče razviti metodo za prepoznavanje neke vrste obnašanja (kar je cilj Confidenca) brez primerov takega obnašanja. V konzorciju imamo tri partnerje, ki zastopajo uporabnike (starejše ljudi). Normalno bi bilo, da bi te podatke priskrbeli oni, in ko smo projekt prijavljali, smo na IJS domnevali, da se bo to tudi zgodilo. A v projektnem predlogu to ni pisalo, kar smo pri prijavi spregledali – takrat smo se namreč zaradi pomanjkanja časa ukvarjali le s svojim delom in zaupali, da je preostanek napisan, kot je treba. Očitno ocenjevalci predloga niso bili nič bolj pazljivi, saj so projekt sprejeli, ne da bi se bili ob to spotaknili (zna biti, da je pomanjkanje časa širši pojav). Ta nepazljivost se je izkazala za hudo napako, saj zaradi nje nihče od partnerjev ni bil voljan posneti raznih vrst obnašanja starejših.

Po eni strani je nepripravljenost partnerjev mogoče razumeti, saj to ni lahko početje. Zahteva namreč precej truda in časa, povrh pa je treba kupiti ali najeti tudi ustrezno opremo. A po drugi strani je za uspešen projekt nujno. Da ne omenjam, da partnerji, ki zastopajo uporabnike, sicer ne počno ničesar koristnega: občasno naredijo kako anketo, v kateri ne vprašajo tistega, kar bi bilo najbolj pomembno vedeti (čeprav jim jaz povem, kaj to je), potlej se pa njihovi prispevki bolj ali manj končajo. Celo kadar jim zastavimo kako vprašanje o starejših, navadno ne dobimo odgovora. Tako smo morali denimo seznam znakov morebitnih zdravstvenih težav na IJS sestaviti sami (partnerji so nam zgolj poslali nekaj člankov) – pravzaprav sem ga sestavil kar jaz, ki se na to čisto nič ne spoznam. In celo ko je bil seznam nared, partnerji o njem niso povedali ničesar pametnega – dobili smo le nakakšno medlo potrditev, da je v redu.

No, Evropska komisija je na konzorcij pritisnila, da mora narediti resne poizkuse z starejšimi uporabniki: recimo za en mesec namestiti Confidence pri 20 ljudeh. Prav tako nam je naložila, da moramo pridobiti prave posnetke obnašanja starejših. Enomesečni preizkusi se bodo očitno zgodili in morda bomo vsaj proti koncu projekta prišli do podatkov. To sicer ni ravno navdušujoče, a je še vedno boljše kot nič. Vendar se celo zdaj lahko zgodi, da bomo ostali praznih rok. Posnetki bodo namreč uporabni le, če bomo vedeli, kaj obnašanje, ki ga zajema Confidence, v resnici je. Edini uporaben način za to pa je, da dogajanje hkrati snemamo z videokamero. Seveda se lahko zgodi, da nekateri uporabniki, ki bodo pristali na uporabo Confidenca, ne bodo pristali na snemanje z videokamero, a prav gotovo so posnetki nekaterih uporabnikov boljši od nobenih. Žal pa eden izmed partnerjev temu ugovarja, saj naj poizkusi ne bi bili veljavni, če niso z vsemi uporabniki narejeni enako. Da nam bodo uporabni posnetki starejšh pomagali bolj od anket z malenkost bolj homogeno skupino uporabnikov, pa očitno na razume.

Ambientalno inteligenten v Salzburgu

Te dni se mudim v Salzburgu na Evropski konferenci o ambientalni inteligenci. V nasprotju s prejšnjima dvema letoma sem imel tokrat tudi referat, na katerega sem še kar ponosen. Sicer ni ravno hudo visoka znanost, je pa vendarle naša najboljša objava s tega področja. Glede na to, da je bilo na konferenco menda sprejetih samo 30 % poslanih prispevkov, preveč zanič ne more biti. V referatu sem predstavil delo na projektu Confidence (za katerega sem že zapisal, da moram o njem povedati kaj več, pa mi zaenkrat še ni uspelo). Prispevek je sicer nastal na začetku leta (a so nam ga najprej na dveh imenitnejših konferencah zavrnili), tako da ni več povsem aktualen, vseeno pa pove nekaj zanimivih reči o prepoznavanju preprostih aktivnosti (hoje, sedenja, ležanja, padanja …) in prepoznavanju nenavadne (bolezenske) hoje iz senzorskih podatkov. Pa par lepih grafov vsebuje, posebej na prosojnicah, kjer so v barvah. Tudi moje izvajanje na odru je bilo menda v redu, čeprav dopuščam, da tako iz prijaznosti pravita le sodelavca, ki sta tu z mano.

Na konferenci je bilo nekaj uporabnih referatov, predvsem na temo prepoznavanja aktivnosti. Vseč mi je bil nek Kitajec, ki je razložil, kako s skritmi markovskimi modeli prepoznati (skupne) aktivnosti dveh ljudi. Njegova metoda sicer ni strašno kompleksna, se pa zdi zelo smiselna in tudi dobro jo je opisal, tako da bi jo veljalo preizkusiti (za nas bi bila dovolj različica za eno osebo). Če se bo obnesla, jo lahko uporabimo v Confidencu, sicer se bomo pa v člankih hvalili, da naše metode delajo bolje, kar je tudi nekaj vredno.

Mogoče je bilo letos na konferenci malo manj referatov, ki so opisovali (odštekane) primere uporabe ambientalne inteligence. Od takih me je pritegnil eden, ki se je ukvarjal z inteligentnim nakupovanjem. Nakup se je začel s pametnim hladilnikom, za katerega sicer moj šef pravi, da je eden izmed dveh znakov neumne uporabe ambientalne inteligence (poleg samodejnega prižiganja in ugašanja luči, ki menda res ni prehudo uporabno). No, meni je zamisel o hladilniku, ki ve, kaj je v njem, ki zna opozarjati na roke uporabe in pomaga pri sestavljanju nakupovalnega seznama, prav všeč. Z njim je povezan pameten voziček v trgovini, v katerega se nakupovalni seznam prenese in ki kupca potem vodi po trgovini. Odlično! Žal ima tovrstna tehnologija zaenkrat resno oviro pri prenosu v prakso: temelji na značkah RFID, s pomočjo katerih pametne naprave prepoznavajo izdelke. To so značke, ki znajo oddati radijski signal, katerega čitalnik zazna na daljavo (recimo kak meter). Njihovi težavi sta, da so za široko uporabo še malce predrage in da utegnejo na kup načinov ogrožati zasebnost, zato se (še) ne uporabljajo.

Smo pa videli tudi prav klavrn primer uporabe ambientalne inteligence. To je bila ambientalna lutka za v trgovino, ki ni bila nič drugega kot preprost 3D model na zaslonu, ki se je znal obračati proti gledalcu. Pa še oblačila, ki so bila na lutki razstavljena, so bila skrajno dolgočasna. Avtorji so med kupci naredili raziskavo o tem, kaj si o njihovem umotvoru mislijo, v kateri so izprašali tiste, ki so za lutko pokazali zanimanje. Izsledek raziskave je bil, da je lutka kupcem všeč. Kakšno presenečenje! Kako je bil ta prispevek sprejet na konferenco, sicer ne vem, a morda je igralo kaj vloge to, da je bil eden izmed avtorjev predsednik konference.

Kot lani je bila odlična konferenčna večerja, ki smo si jo tokrat privoščili v nadvse imenitni utrdbi Hohensalzburg nad mestom. Pred večerjo smo imeli kratek ogled utrdbe, potlej so pa pred nas zložili velike količine precej okusne hrane v srednjeveškem duhu. Spremljale so jo prav tako velike količine piva, za katerega sam sicer nič ne maram, nekateri konferenčniki so si ga pa pošteno privoščili. Na koncu smo se šli še srednjeveške igre: metanje podkev na nekakšno stojalo, streljanje s samostrelom in štafeto s parom deščic, na katerih si moral stati (najprej si eno postavil na tla, stopil nanjo, drugo postavil prednjo, se prestopil, prvo prestavil itd.). Naša ekipa je žal izgubila (zmagoviti smo bili samo pri streljanju), je bilo pa vseeno zabavno.

Utrdba Hohensalzburg
Utrdba Hohensalzburg
Metanje podkev
Metanje podkev