Arhiv kategorij: Razno

Dobrodelnost

V nekaterih državah so dobrodelni prispevki bolj običajni kot v Sloveniji. V ZDA denimo za dobrodelne namene prispeva več kot 95 % gospodinjstev – v povprečju skoraj 3.000 USD na gospodinjstvo. Statistike za Slovenijo ne poznam, sem pa prepričan, da prispevamo bistveno manj, čeprav se ne držimo slabo – tule lahko vidimo, da smo po dobrodelnosti 34. na svetu (prispevki so očitno relativni na bogastvo države, sicer si Mjanmar ne bi mogel deliti prvega mesta z ZDA). Pomemben razlog, da ne prispevamo več, je gotovo, da Slovenci v veliki meri menimo, da bi morala za pomoči potrebne poskrbeti država – in bržkone ji to tudi zares gre bolje kot ZDA in Mjanmaru. Tudi kakih omembe vrednih davčnih spodbud za dobrodelne prispevke pri nas ni – fizične osebe lahko v dobrodelne namene pripevajo 0,5 % dohodnine, podjetjem se od davčne osnove odštejejo prispevk v višini do 0,5 % prihodkov, česa drugega tovrstnega pa ne poznam. Iz davčnih razlogov so dobrodelni prispevki bolj pogosti konec leta in čeravno kot fizična oseba davčne olajšave zanje ne dobim, se nanje tudi sam spomnim konec leta – zato o njih tudi pišem zdajle (dva tedna zamude za tale blog pač nista nič neobičajnega).

Sam imam navado konec leta nekaj malega denarja nameniti za dve področji: za medicinske raziskave proti staranju in za vesoljske polete. To sicer nista najbolj običajni področji, s katerimi se ukvarjajo dobrodelne organizacije, se mi pa zdita najbolj pomembni in osebno zanimivi. Staranje je tegoba, ki prizadene domala vse ljudi in ki se zaenkrat neizbežno konča s smrtjo, tako da je očitno, da bi bilo proti njemu dobro kaj ukreniti. Žal se medicina ukvarja predvsem s konkretnimi (starostnimi) boleznimi, je pa v zadnjih letih slišati nekoliko več tudi o spopadanju s samim staranjem. Večina naporov je usmerjenih v genetske raziskave in razne načine vplivanja na metabolizem, kar utegne prinesti nekaj dodatnih let življenja – vsekakor koristno, ne pa revolucionarno. Bolj smotrna pot se mi zdi ta, ki jo zagovarja SENS Research Foundation – staranje vidijo kot poškodbe telesa, ki se z leti nabirajo in ki se dajo tudi popraviti. Te poškode so razdelili v sedem kategorij in za vsako imajo začrtano strategijo, kako se je lotiti. Morebiti se bom kdaj spravil zadevo podrobneje opisati na blogu, a ker na to ne gre staviti, zaenkrat dajem povezavo na članek v Wikipediji. Tak način spopadanja s staranjem lahko staranje v celoti odpravi in pomaga tudi ljudem, ki se že stari. Zaradi tega svoje prispevke namenjam prav SENS Research Foundation.

Vesoljski poleti so po mojem mnenju pomembni iz dveh razlogov. Prvi je, da smo ljudje trenutno naseljeni le na Zemlji, tako da katastrofa, ki prizadene Zemljo, lahko izbriše celotno človeštvo. O tem bi imeli kaj povedati dinozavri, če ne bi bili izbrisani, ljudje pa niti ne potrebujemo meteorja, saj imamo orožja za množično uničevanje. Drug razlog je, da je razvijanje sposobnosti za raziskovanje vesolje in pridobivanje novega znanja o vesolju za človeštvo bolj zdravo kot denimo razvoj boljših pametnih telefonov in aplikacij zanje. Raziskovanje vesolja navdihuje, spodbuja raziskovalnega duha, nas naredi ponosne na svoje dosežke, medtem ko telefoni in mobilne aplikacije življenje naredijo bolj udobno – vsekakor bi rekel, da je prvo za napredek človeštva boljše. Do zdaj sem svoje prispevke na tem področju namenil The Planetary Society (ki se ukvarja z raziskovanjem vesolja nasploh), The International Space Elevator Consortium (ki se ukvarja z gradnjo dvigala v geostacionarno orbito – bržkone najbolj učinkovitim načinom za spravljanje tovora in ljudi z zemeljskega površja v vesolje), The Mars Society (ki se ukvarja s človeškimi poleti na Mars) in lani Mars One (ki kani v kratkem poslati ljudi na Mars in ta podvig financirati s prodajo medijskih pravic – njihovi načrti morda niso na čisto trdnih temeljih, so pa precej akcijski in če že ne bodo prišli na Mars, upam, da bodo vsaj pritegnil več pozornosti od bolj umirjenih organizacij – kar je tudi pomembno).

Hrčkanje

Kar pomnim, sem precej rad kopičil razne reči (o eni plati tega je beseda tekla že tule) in te reči sem imel rad lepo pospravljene. Kljub temu moram priznati, da kopičenje ni najboljši konjiček: dostikrat je drag, zahteva precej prostora (ki je spet drag – to še posebej opažam zdaj, ko se lotevam gradnje), v povezavi s pospravljanjem zna biti časovno potraten, hkrati pa je prazen – človek od njega dosti nima. Slednje sicer ne velja za vse reči – denimo knjige je moč brati, filme na DVDjih gledati itd., a vseeno večino knjig preberemo in večino filmov pogledamo le enkrat. Poleg tega človeška civilizacija izumlja vedno nove načine, ki kopičenje delajo nepotrebne – denimo knjižnice poznamo že dolgo, v zadnjih letih pa se knjižne, filmske in drugačne vsebine selijo na splet, kjer so na voljo, ne da bi bilo treba stopiti iz stanovanja (ob morebitnem propadu civilizacije bomo kajpak ostali brez tega, a pri večina reči, ki jih kopičimo, bi pač težko rekli, da to počnemo za primer propada civilizacije). Nekateri ljudje, ki so ugotovili, da je kopičenje slabo, so šli v drugo skrajnost in živijo – kot temu rečejo – minimalistično. Preštevajo svoje reči in tekmujejo, kdo jih bo imel manj (pri tem pa včasih malo pogoljufajo in denimo vse spodnjice štejejo kot eno reč). Jaz se radostim kopičenja povsem odreči ne nameravam, vsekakor pa ga kanim omejiti, sploh glede porabe časa, ki se mi zdi najbolj problematična. Življenje imam namreč le eno in kljub napredku medicine se bojim, da neomejeno dolgo ne bo, tako da ga bi rad čim bolje izkoristil.

V letih, ki jih preživljam z Jelko, sem moral shajati brez večine svojega imetja pri roki, saj v hiši njenih staršev zanj preprosto ni prostora. Tako to imetje ostaja v hiši mojih staršev, a bo zdaj v zvezi z njim treba nekaj ukreniti. Zato sem se lotil njegovega pregledovanja in metanja stran nekoristnih reči. Trenutno so na sporedu računalniški CDji, DVDji in celo diskete. Slednje so že vse romale v smeti, optični diski mi pa še povzročajo težave. Sumim, da domala nobenega ne bom nikdar več uporabil, a vendarle se od njih težko ločim – za nekatere vseeno ostaja majhna možnost, da bi jih kdaj potreboval, nekateri so spomin na zgodnejše čase računalništva, ko ni bilo vse digitalno na voljo na internetu, v vse pa sem vložil kar nekaj časa, da sem uredil njihovo vsebino in izdelal ovitke. Vseeno jih bom več kot polovico zavrgel. A preden se jih znebim, sem ji še ovekovečil na fotki. To je predlagala Jelka, ko sem ji potarnal o duševnih težavah pri ločitvi od svojih diskov. Njen je bil tudi predlog za naslov tega zapisa – hrčkanje je namreč izraz, ki ga uporablja za ljubeče kopičenje nekoristne šare.

2014-07-26-Slovenija-Skofja_Loka-CDji_in_DVDji
Mnogo optičnih diskov in dva otročaja, ki se jima je zdelo zabavno pozirati

Kadeči Indijec

Med sodelavci imam dva Indijca in oni dan je eden – kadivši po kosilu – razlagal, da si v svojem domačem kraju česa takega ne bi mogel privoščiti, saj bi ga bil lahko kdo videl in zatožil njegovemu očetu. Razlog, zakaj bi bil njegov oče s sinovim kajenjem zelo nezadovoljen, je pa njegova bodoča poroka. V Indiji je večina porok dogovorjenih. Prva stvar, ki nevestino družino zanima o morebitnem  ženinu, je njegova služba, izobrazba in ekonomski položaj. Naslednja je pa, če kadi ali pije, in ako je odgovor na kaj od tega dvojega pritrdilen, je to resna črna pika.

Koga voliti v evropski parlament

Politika, posebej slovenska, se mi zdi en dolgočasen gravž, zaradi česar je tudi ne spremljam. Potlej pa vsake toliko naokrog pridejo kake volitve in sem v zadregi, koga voliti. Simpatičen mi ponavadi ni nihče, a ker so nekateri vendarle slabši od drugih, čutim državljansko dolžnost, da grem na volišče. Seveda se moram v ta namen podučiti o možnostih. Ponavadi si ogledam kako soočenje po TV, ki pa mi da dokaj nepopolno sliko. Danes sem bil pa opozorjen na tole.

Gre za spletni program, ki moje odgovore na 30 vprašanj primerja z odgovori političnih strank. Upošteva tudi težo, ki jo pripisujem posamičnim vprašanjem. To se zdi precej učinkovit način ugotavljanja, koliko mi je katera stranka blizu, čeprav ni brez pomanjkljivosti. Prvi problem je, da upošteva le tisto, kar stranka želi, da si mislim o njej, a dognati pravo naravo neke stranke zahteva skrbno spremljanje njenega dejanja in nehanja, česar se nisem pripravljen iti. Drugi problem pa je, da nekatera pomembna vprašanja manjkajo (recimo o znanosti, tehnologiji in šolstvu). Vseeno pa kakih boljših orodij nimam na voljo. 

Menda mi je najbližja stranka Zares, sledi ji SMS, na tretjem mestu je pa DeSUS. Ob upoštevanju strank iz drugih držav (program deluje za vso EU) je Zares še vedno na tretjem mestu, pred njim so le češki zeleni in španski napredni demokrati. Moram še pogledati, kdo je Zaresov kandidat, in se prepričati, da ni pretirano smotan.

Sovražim kupovanje hlač

Nakupovanja ne maram. Prav posebej ne maram nakupovanja oblačil in obutve. In čisto na vrhu seznama reči, katerih nakupovanja ne maram, so hlače. Zaradi tega so bile do včeraj moje najnovejše kavbojke stare nekje med tri in pet let, ostale so pa še starejše in temu primerno ponošene. Zaradi obupnosti položaja sem tako ugriznil v kislo jabolko (kaj jabolko, limono!) in se odpravil po nakupih. Takole je bilo.

Prvi poizkus sem naredil pred nekaj dnevi, ko sem bil v središču Ljubljane. Najprej sem zavil v Maximarket, ker sem imel tam še druge opravke, in izid je bil pričakovan: kavbojke so stale okrog 100 EUR, kar se mi za nekaj tako nezanimivega, kot so hlače, zdi preveč. Potem sem odkorakal do Name, kjer so bile cene dosti bolj znosne, nekatere prav nizke. Menda so prodajali lanske modele, ki se iz meni ne povsem umljivih razlogov mnogim zdijo manjvredni in zanje niso pripravljeni odšteti polne cene. Mene lanskost prav nič ne moti, nizka cena mi je pa celo všeč, vendar me motijo bedni kroji, s katerimi so se ponašali prav vsi primerki, ki so mi jih ponudili. Imeli so namreč tako ozke hlačnice, da sem jih komaj spravil na stegna, ter tako široke in nizke pasove, da mi je pri počepu ven gledalo pol riti. Verjetno se nekaterim ljudem to zdi estetsko zadovoljujoče ali celo udobno (morda taistim, ki se zmrdujejo nad lanskimi modeli), meni se zdi pa preklemansko zoprno. Za nadaljevanje kalvarije tisti dan nisem imel časa, tako da sem se nakupovat ponovno spravil včeraj.

V drugem poizkusu sem krenil v BTC, kjer sem trnovo pot začel v Cityparku. Prva trgovina, ki mi je prišla na pot, je bila H&M. Zavil sem noter in nemudoma postal zbegan. V večini trgovin z oblačili to pritegne kako prodajalko, pri H&M pa dotičnih očitno nimajo kaj dosti (zna biti, da so zato cenejši, ampak jaz brez prodajalcev lahko kupujem računalniško opramo, oblačila pa težko). Nesrečen sem začel tavati med policami in naletel na dve mesti, za kateri se mi je zdelo, da so tam moške kavbojke. Na prvem sem hitro ugotovil, da ne premore ničesar zame – sumim, da so prodajali nekakšne poslednje modele po znižanih cenah. Na drugem sem pa nekaj časa študiral listke na hlačah in se spraševal, katera številka bi utegnila biti prava zame, nakar sem obupan pograbil ene, ki so se zdele primerne, in šel v kabino preverit, koliko sem se uštel. Ko sem našel kabine, se je izkazalo, da je pred njimi kar dolga vrsta. V gnusu sem se obrnil, vrnil kavbojke in se pobral iz H&Ma.

Naslednjih nekaj trgovin je bilo znosnejših, le kavbojke so bile vse ozke čez stegna ter široke in nizke v pasu – skratka nenosljive (vsaj zame). Potem pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Prišel sem v trgovino Celio* (ime moram zabeležiti, ker se bom tja morda še kdaj vrnil). Zdaj sem že vedel, da potrebujem hlače številka 32, tako da sem se podal naravnost do police s kavbojkami. Kjer sem se soočil s težavo, da so imele hlače malo več številk, kot sem jih bil vajen iz prejšnjih trgovin. K sreči se me je usmilila prijazna prodajalka, ki mi je pojasnila, da pri njih ameriško številko 33 (32 niso imeli) označujejo z evropsko 42, ustrezna dolžina pa da je označena z 32 – torej 42/32. Prve take kavbojke sem šel pomerit in – čudo prečudno – bile so kar ustrezne. Zato sem na kup zbral vse modele z iskano številko (kakih deset jih je bilo) in se z njimi zaprl v kabino. Našel sem še nekaj sprejemljivih primerkov, tako da sem na koncu pristal pri dvojih kavbojkah in enih nekavbojskih hlačah. Vse skupaj je stalo znosnih 125 EUR. Olajšan sem se odpravil domov hladit živce. Upam, da mi tele izkušnje par let ne bo treba ponoviti.

Seks in nasilje

Oni dan je beseda nanesla na ameriško puritanstvo in na to, da se seks v medijih preganja bolj kot nasilje (če kdo meni, da ni tako, naj se le spomni tegale). Seveda pojav ni zgolj ameriški – konec koncev je tudi pri nas po televiziji krvoprelitje videti dosti laže kot seks. Razumni ljudje to navadno obsojamo, saj je seks vendar fajn, nasilje pa v splošnem ne. A v trenutku razsvetljenja sem spoznal, da je ta pogled napačen. Kaj tiči za znatnim deležem težav, ki pestijo naš planet? Prenaseljenost! In kaj prenaseljenost povzroča? Seks! Nasilje pa po drugi strani prenaseljenost zmanjšuje. Torej smo primorani zaključiti, da bi nam bilo bolje, če bi nehali seksati in bi se več pobijali.

Savna

Prejšnji vikend (ja, zapis zamuja – nič novega) sva jo z Jelko mahnila v savno. Jelka je svoje čase to redno počela, zame je bilo pa prvič. Najprej sem moral osvojiti protokol glede golote: v predprostoru je treba biti zahomatan v brisačo, prav v savni pa brisačo lahko odložiš, vendar moraš biti pri tem diskreten (karkoli že to pomeni). Začela sva s turško savno, ki je vlažna. V zraku je bilo toliko pare, da me je spočetka kar malo dušilo, ko sem usedel in umiril (in najbrž tudi privadil), je pa šlo. Sledila sta tuš (ki bi moral biti mrzel, ampak meni mehkužnežu to ni prijalo) in malce odmora. Nato sve se spravila v finsko savno, ki je suha. Tam sta dve vrsti klopi, od katerih so spodnje za silo znosne, gornje pa čisto nevzdržne (fizika pač pravi, da se topel zrak dviguje). V prostoru je bil termometer, ki je kazal okrog 85 stopinj – bil je sicer dokaj visoko, ampak številka se mi je vseeno zdela precej grozna. Finski savni sta spet sledila tuš in odmor, pa še malo savnanja, še en odmor in nato še tretje savnanje.

Savna ima vsekakor svoje odlike: po njej sem se počutil prečiščen. Je pa tudi prav neprijetno vroča. Mislim, da se bom tja podal še kdaj (sploh ker jo ima Jelka rada), prepogosto pa ne. Pa naslednjič ne smem pozabti s seboj vzeti dveh brisač, ker tista, na kateri sem sedel med kuho, za brisanje po tuširanju na koncu ni bila posebej uporabna. Pa kak gel za tuširanje tudi ne bi bil odveč. In glavnik. Ja, prvič sem se slabo opremil, za prihodnje bom pa vedel, kako in kaj.

Rešen programiranja

Tarnal sem že, da ob prostem času nekaj programiram, poleg tega pa so me doloteli še popravki dveh programov, ki sem jih bil spisal pred dlje časa. No, danes je po nekaj mesecih prvič, da nad menoj ne visi nobeno neslužbeno programersko delo. Počutim se znatno lažjega. Saj kak popravek bo gotovo še potreben, ampak trenutno si zavoljo tega ne dam kaliti veselja.

Obisk upravne enote

Pred nekaj tedni sem s svoje upravne enote dobil prijazno pismo, v katerem so me obvestili, da mi bo kmalu poteklo vozniško dovojenje, da se lahko zglasim pri njih (uradne ure so takrat in takrat), da pa ga lahko podaljšam tudi na katerikoli drugi upravni enoti. Malo sem bil razočaran, da zadeve ne morem urediti po internetu (v spominu sem imel, da gre, vendar v resnici to velja za prometno dovoljenje), a tudi to, da mi ni treba na lastno upravno enoto, je bilo olajšanje. Mahnil sem jo na viško, kamor grem iz službe lahko peš.

Prvi vtis ni bil najboljši: vratar je bil malo siten in skop z besedami, ampak sem vseeno našel pravi prostor. Tam me je pričakala priprava, ki mi je izstavila listek z zaporedno številko in me obvestila, koliko časa naj bi predvidoma čakal. Nato sem na zaslonu pod stropom lahko opazoval, katere številke so na vrsti pred mano, katere številke so pri katerih okencih in koliko časa se tam mudijo. Zaslon je bil sicer kanček nepregleden, splošen vtis je bil pa vseeno zelo kul. Žal so se stvari obrnile na slabše, ko sem prišel na vrsto. Uslužbenka se mi je že od vsega začetka zdela nakoliko priskutna, ko sem ji povedal, da sem z druge upravne enote, mi je pa namenila tak pogled, kot da bi se bil pravkar usral na sredo sobe. Vtisa potem ni uspela popraviti niti ugotovitev, da za podaljšanje lahko plačam kar pri okencu in da mi ne bo treba na blagajno po koleke ali kaj podobnega (pri siceršnji naprednosti bi bilo to res čudno, ampak ni tako dolgo, od kar sem se pri uradnih opravkih moral ubadati s to zoprnijo).

Iz izkušnje lahko zaključim, da se državna uprava sicer nekaj trudi biti prijaznejša strankam (ali pa vsaj učinkovitejša – kar je navsezadnje tudi prijazno do strank), da pa ta težnja očitno še ni pricurljaja do dna njene hierarhije.