Arhiv kategorij: Razno

Obisk upravne enote

Pred nekaj tedni sem s svoje upravne enote dobil prijazno pismo, v katerem so me obvestili, da mi bo kmalu poteklo vozniško dovojenje, da se lahko zglasim pri njih (uradne ure so takrat in takrat), da pa ga lahko podaljšam tudi na katerikoli drugi upravni enoti. Malo sem bil razočaran, da zadeve ne morem urediti po internetu (v spominu sem imel, da gre, vendar v resnici to velja za prometno dovoljenje), a tudi to, da mi ni treba na lastno upravno enoto, je bilo olajšanje. Mahnil sem jo na viško, kamor grem iz službe lahko peš.

Prvi vtis ni bil najboljši: vratar je bil malo siten in skop z besedami, ampak sem vseeno našel pravi prostor. Tam me je pričakala priprava, ki mi je izstavila listek z zaporedno številko in me obvestila, koliko časa naj bi predvidoma čakal. Nato sem na zaslonu pod stropom lahko opazoval, katere številke so na vrsti pred mano, katere številke so pri katerih okencih in koliko časa se tam mudijo. Zaslon je bil sicer kanček nepregleden, splošen vtis je bil pa vseeno zelo kul. Žal so se stvari obrnile na slabše, ko sem prišel na vrsto. Uslužbenka se mi je že od vsega začetka zdela nakoliko priskutna, ko sem ji povedal, da sem z druge upravne enote, mi je pa namenila tak pogled, kot da bi se bil pravkar usral na sredo sobe. Vtisa potem ni uspela popraviti niti ugotovitev, da za podaljšanje lahko plačam kar pri okencu in da mi ne bo treba na blagajno po koleke ali kaj podobnega (pri siceršnji naprednosti bi bilo to res čudno, ampak ni tako dolgo, od kar sem se pri uradnih opravkih moral ubadati s to zoprnijo).

Iz izkušnje lahko zaključim, da se državna uprava sicer nekaj trudi biti prijaznejša strankam (ali pa vsaj učinkovitejša – kar je navsezadnje tudi prijazno do strank), da pa ta težnja očitno še ni pricurljaja do dna njene hierarhije.

Verižni zapis

Tudi blogi imajo svojo različico verižnih pisem in pred nedavnim je ena taka reč doletela tudi mene. Napisal naj bi sedem reči o sebi.

  1. Krofe sicer prav rad jem, vendar to ni razlog, da se moj blog imenuje Krofovanje. Z rabo besede krof na razne ne posebej umestne načine sem začel nekje v srednji šoli, kjer tega nisem počel le jaz (mislim, da niti pobudnik nisem bil). Ena taka raba ja bila, da smo krofi rekli kovancem za 50 stotinov in krofanje igri, pri kateri je cilj kovanec vreči čim bliže zidu, tisti, ki se mu to najbolje posreči, pa dobi kovance vseh igralcev. Iz tistih časov imam še vedno kakih 100 krofov.
  2. Če se lotim nakupa kakega tehničnega blaga, čutim nezadržno potrebo, da stvar podrobno preučim in izberem optimalno. Včasih je končni rezultat sicer dober, včasih pa le obilo porabljenega časa in več denarja, kot bi bilo treba.
  3. Reči “ne” mi ne gre najbolje. Še en razlog, zakaj imam vedno premalo časa.
  4. Na živce mi gredo vljudnostne fraze in podobne puhlice: da rečemo dober dan, ko nam je prav malo mar, kakšen dan ima ogovorjeni, da rečemo hvala, ko nismo nič hvaležni, da nekaj pohvalimo, ko se nam ne zdi posebej dobro … Kot prvo je smisel komunikacije reči A, kadar je A, ne kadar je B, kot drugo pa s takim početjem razvrednostimo pozdrave, zahvale in podobno. Sicer mi te zadeve ne gredo na živce toliko, da bi tvegal, da bi me ljudje imeli za neomikanega barbara, vseeno sem pa vljuden in (lažno) prijazen malo manj kot kdo drug.
  5. Očitno imam čudno oblikovane pete. Podloga mojih superg na peti vedno dobi luknjo, čevlji me pa tam nemudoma ožulijo (zato jih ne nosim).
  6. Rad dobro jem in sem pri jedi dokaj izbirčen. Ne maram kopice tradicionalnih slovenskih jedi (zelja, polente, žgancev, klobas …), rad pa pokusim kaj čudnega. Nekoč, ko bo priložnost, se moram opogumiti in pokusiti kake žuželke.
  7. Rad imam rdečo barvo.

Ker raznih verižnosti ne odobravam preveč, ne bom imenoval novih sedem žrtev, čeprav naj bi jih. Ako tole bere kdo, ki bi rad napisal sedem reči o sebi, mu pa ne bom nič branil.

Posipam se s pepelom

… ker zadnje čase prav nespodobno zanemarjam blog. V opravičilo naj povem, da sem besno prijavljal en projekt (tokrat samo enega, ampak smo domala cel predlog spisali na našem odseku, pri čemer je največji del tega prijetnega opravila pripadel meni) in da moram najkasneje v sredo oddati vezane izvode doktorske disertacije (kar seveda pomeni mrzlično vnašanje zadnjih popravkov). Ampak obljubim, da se bom poboljšal. V ne preveč daljnji prihodnosti kanim:

  • poročati o zadnjem tekmovanju v magicu, ki se je za spremembo izteklo zelo zadovoljivo;
  • spisati kratke recenzije knjig Miha Remca Iksion, Iksia in Iks;
  • potarnati o tistem projektu;
  • poročati o tem, kako sva se z Jelko spogledovala s protestnim izletom na Volovjo reber;
  • in kajpak malo več povedati o disertaciji (ampak to pride v sredo).

Britanci nas ne marajo

Kaj za vraga imajo britanske spletne trgovine proti slovenskim kreditnim karticam? Po spletu kupujem ogromno in zelo redko se mi zgodi, da bi imel težave prav zato, ker sem Slovenec. Kadar sem v kaki spletni trgovini žrtev diskriminacije, je to ponavadi, ker sem neameričan, nenemec ali kaj podobno širokega – skratka, skupaj z mano diskriminirajo še velik del sveta. Britanci imajo pa nekaj prav proti Slovencem. To trditev lahko podkrepim s precejšnjim vzorcem, saj sem v tamkajšnjih trgovinah že velikokrat poizkušal kupovati. Velika Britanija ima namreč tri privlačnosti: je v EU, kar pomeni, da mi pošiljk ne prestrezajo cariniki, angleščino obvladam (ker ne velja za jezik nobene druge evropske države) in britanske trgovine je lahko najti, ker se pri domala vseh spletni naslov konča z .co.uk. Kljub mnogim poizkusom pa mi je uspelo samo na dveh mestih: pri britanskem Amazonu in pri Leisure Games. Vrag vas pocitraj, Otočani smotani!

Oziranje na 2006

Konec leta sem se namenil narediti pregled v slogu Piškota in BeeBee, pa – kot se vse prerado zgodi – ni prišel na vrsto. Ampak menda ne bo nič narobe, če to storim 8. januarja.

Januar: V Kanadi sem. Tam se dogaja marsikaj, najimenitnejši dogodek meseca (ki sicer s Kanado nima nič opraviti) pa je, da je moj članek sprejet v revijo Artificial Intelligence.

Februar: Oddam članek, v katerm opišem raziskave, ki sem jih uganjal v Kanadi. Teden dni zatem se vrnem v domovino.

Marec: Najpomembnejši dogodek meseca je prav gotovo, da spoznam Jelko, ampak o tem nisem pisal (konec koncev takrat še nisem vedel, kaj se bo razvilo iz njega). Omembe vredno je tudi smučanje v Zermattu.

April: Kaj prav monumentalnega se ne zgodi. Službeno me pošljejo v Helsinke.

Maj: Za prvomajske praznike jo z Jelko mahneva na izlet v Cinque Terre in Genovo. Fino je. Pa na morje gremo. Kar je tudi fino. Manj fino pa je, da sem preostanek meseca precej bolan.

Junij: Junija se kaj pretresljivega ne zgodi. Na blogu malo nergam, mentor me povabi na 60. rojstni dan (kar me zmerno navduši), z Jelko si ogledava Venerino pot

Julij: Jelka gre prostovoljit v Makedonijo. Ueeee! Jaz grem pa v Boston na konferenco, kjer spet vidim znance iz Kanade.

Avgust: S starši jo mahnemo v Južno Afriko. Ni slabo. Poročanje o tem pa precej traja in se konča šele decembra. Po vrnitvi sem deležen rojstnodnevnega presenečenja.

SeptemberObiščem Jelko v Makedoniji. Pa še ona pride domov.

Oktober: Ta mesec je precej v znamenju službe. Najprej imamo gosta iz ZDA, potem se zgodi pa še konferenca Informacijska družba. Od besnega organiziranja slednje skoraj bridki konec storim.

November: Magica nisem še nič omenil, pa ga dajmo ta mesec. Zgodi se legacy championship (v Kranju in Gradcu), na katerem se žal ne odrežem prav sijajno.

December: Tudi o kulturi nisem še nobene rekel – decembra sem malo kulturen. Pa k Jelki grem spet!

Očitno je bilo leto predvsem v znamenju potovanj in Jelke. Nad nobenim se ne morem pritožiti, čeprav sem s potovanji morda kar malo pretiraval. Bom letos bolj zmeren (pri potovanjih namreč – pri Jelki pač ne).

Čudež (no, skoraj)

Pred več kot tričetrt leta so na servisu založili servisno knjižico mojega jeklenega kljuseta. Kajpada sem jo že odpisal in se sprijaznil s težavami, ki jih bom imel s sumničavimi kupci, ko bom avto prodajal. Zdajle so me pa s servisa poklicali in mi povedali, da so knjižico našli. Dali so jo namreč neki drugi stranki, ki jo je danes prinesla nazaj. Juhej!