Arhiv kategorij: Razno

Savna

Prejšnji vikend (ja, zapis zamuja – nič novega) sva jo z Jelko mahnila v savno. Jelka je svoje čase to redno počela, zame je bilo pa prvič. Najprej sem moral osvojiti protokol glede golote: v predprostoru je treba biti zahomatan v brisačo, prav v savni pa brisačo lahko odložiš, vendar moraš biti pri tem diskreten (karkoli že to pomeni). Začela sva s turško savno, ki je vlažna. V zraku je bilo toliko pare, da me je spočetka kar malo dušilo, ko sem usedel in umiril (in najbrž tudi privadil), je pa šlo. Sledila sta tuš (ki bi moral biti mrzel, ampak meni mehkužnežu to ni prijalo) in malce odmora. Nato sve se spravila v finsko savno, ki je suha. Tam sta dve vrsti klopi, od katerih so spodnje za silo znosne, gornje pa čisto nevzdržne (fizika pač pravi, da se topel zrak dviguje). V prostoru je bil termometer, ki je kazal okrog 85 stopinj – bil je sicer dokaj visoko, ampak številka se mi je vseeno zdela precej grozna. Finski savni sta spet sledila tuš in odmor, pa še malo savnanja, še en odmor in nato še tretje savnanje.

Savna ima vsekakor svoje odlike: po njej sem se počutil prečiščen. Je pa tudi prav neprijetno vroča. Mislim, da se bom tja podal še kdaj (sploh ker jo ima Jelka rada), prepogosto pa ne. Pa naslednjič ne smem pozabti s seboj vzeti dveh brisač, ker tista, na kateri sem sedel med kuho, za brisanje po tuširanju na koncu ni bila posebej uporabna. Pa kak gel za tuširanje tudi ne bi bil odveč. In glavnik. Ja, prvič sem se slabo opremil, za prihodnje bom pa vedel, kako in kaj.

Rešen programiranja

Tarnal sem že, da ob prostem času nekaj programiram, poleg tega pa so me doloteli še popravki dveh programov, ki sem jih bil spisal pred dlje časa. No, danes je po nekaj mesecih prvič, da nad menoj ne visi nobeno neslužbeno programersko delo. Počutim se znatno lažjega. Saj kak popravek bo gotovo še potreben, ampak trenutno si zavoljo tega ne dam kaliti veselja.

Obisk upravne enote

Pred nekaj tedni sem s svoje upravne enote dobil prijazno pismo, v katerem so me obvestili, da mi bo kmalu poteklo vozniško dovojenje, da se lahko zglasim pri njih (uradne ure so takrat in takrat), da pa ga lahko podaljšam tudi na katerikoli drugi upravni enoti. Malo sem bil razočaran, da zadeve ne morem urediti po internetu (v spominu sem imel, da gre, vendar v resnici to velja za prometno dovoljenje), a tudi to, da mi ni treba na lastno upravno enoto, je bilo olajšanje. Mahnil sem jo na viško, kamor grem iz službe lahko peš.

Prvi vtis ni bil najboljši: vratar je bil malo siten in skop z besedami, ampak sem vseeno našel pravi prostor. Tam me je pričakala priprava, ki mi je izstavila listek z zaporedno številko in me obvestila, koliko časa naj bi predvidoma čakal. Nato sem na zaslonu pod stropom lahko opazoval, katere številke so na vrsti pred mano, katere številke so pri katerih okencih in koliko časa se tam mudijo. Zaslon je bil sicer kanček nepregleden, splošen vtis je bil pa vseeno zelo kul. Žal so se stvari obrnile na slabše, ko sem prišel na vrsto. Uslužbenka se mi je že od vsega začetka zdela nakoliko priskutna, ko sem ji povedal, da sem z druge upravne enote, mi je pa namenila tak pogled, kot da bi se bil pravkar usral na sredo sobe. Vtisa potem ni uspela popraviti niti ugotovitev, da za podaljšanje lahko plačam kar pri okencu in da mi ne bo treba na blagajno po koleke ali kaj podobnega (pri siceršnji naprednosti bi bilo to res čudno, ampak ni tako dolgo, od kar sem se pri uradnih opravkih moral ubadati s to zoprnijo).

Iz izkušnje lahko zaključim, da se državna uprava sicer nekaj trudi biti prijaznejša strankam (ali pa vsaj učinkovitejša – kar je navsezadnje tudi prijazno do strank), da pa ta težnja očitno še ni pricurljaja do dna njene hierarhije.

Verižni zapis

Tudi blogi imajo svojo različico verižnih pisem in pred nedavnim je ena taka reč doletela tudi mene. Napisal naj bi sedem reči o sebi.

  1. Krofe sicer prav rad jem, vendar to ni razlog, da se moj blog imenuje Krofovanje. Z rabo besede krof na razne ne posebej umestne načine sem začel nekje v srednji šoli, kjer tega nisem počel le jaz (mislim, da niti pobudnik nisem bil). Ena taka raba ja bila, da smo krofi rekli kovancem za 50 stotinov in krofanje igri, pri kateri je cilj kovanec vreči čim bliže zidu, tisti, ki se mu to najbolje posreči, pa dobi kovance vseh igralcev. Iz tistih časov imam še vedno kakih 100 krofov.
  2. Če se lotim nakupa kakega tehničnega blaga, čutim nezadržno potrebo, da stvar podrobno preučim in izberem optimalno. Včasih je končni rezultat sicer dober, včasih pa le obilo porabljenega časa in več denarja, kot bi bilo treba.
  3. Reči “ne” mi ne gre najbolje. Še en razlog, zakaj imam vedno premalo časa.
  4. Na živce mi gredo vljudnostne fraze in podobne puhlice: da rečemo dober dan, ko nam je prav malo mar, kakšen dan ima ogovorjeni, da rečemo hvala, ko nismo nič hvaležni, da nekaj pohvalimo, ko se nam ne zdi posebej dobro … Kot prvo je smisel komunikacije reči A, kadar je A, ne kadar je B, kot drugo pa s takim početjem razvrednostimo pozdrave, zahvale in podobno. Sicer mi te zadeve ne gredo na živce toliko, da bi tvegal, da bi me ljudje imeli za neomikanega barbara, vseeno sem pa vljuden in (lažno) prijazen malo manj kot kdo drug.
  5. Očitno imam čudno oblikovane pete. Podloga mojih superg na peti vedno dobi luknjo, čevlji me pa tam nemudoma ožulijo (zato jih ne nosim).
  6. Rad dobro jem in sem pri jedi dokaj izbirčen. Ne maram kopice tradicionalnih slovenskih jedi (zelja, polente, žgancev, klobas …), rad pa pokusim kaj čudnega. Nekoč, ko bo priložnost, se moram opogumiti in pokusiti kake žuželke.
  7. Rad imam rdečo barvo.

Ker raznih verižnosti ne odobravam preveč, ne bom imenoval novih sedem žrtev, čeprav naj bi jih. Ako tole bere kdo, ki bi rad napisal sedem reči o sebi, mu pa ne bom nič branil.

Posipam se s pepelom

… ker zadnje čase prav nespodobno zanemarjam blog. V opravičilo naj povem, da sem besno prijavljal en projekt (tokrat samo enega, ampak smo domala cel predlog spisali na našem odseku, pri čemer je največji del tega prijetnega opravila pripadel meni) in da moram najkasneje v sredo oddati vezane izvode doktorske disertacije (kar seveda pomeni mrzlično vnašanje zadnjih popravkov). Ampak obljubim, da se bom poboljšal. V ne preveč daljnji prihodnosti kanim:

  • poročati o zadnjem tekmovanju v magicu, ki se je za spremembo izteklo zelo zadovoljivo;
  • spisati kratke recenzije knjig Miha Remca Iksion, Iksia in Iks;
  • potarnati o tistem projektu;
  • poročati o tem, kako sva se z Jelko spogledovala s protestnim izletom na Volovjo reber;
  • in kajpak malo več povedati o disertaciji (ampak to pride v sredo).

Britanci nas ne marajo

Kaj za vraga imajo britanske spletne trgovine proti slovenskim kreditnim karticam? Po spletu kupujem ogromno in zelo redko se mi zgodi, da bi imel težave prav zato, ker sem Slovenec. Kadar sem v kaki spletni trgovini žrtev diskriminacije, je to ponavadi, ker sem neameričan, nenemec ali kaj podobno širokega – skratka, skupaj z mano diskriminirajo še velik del sveta. Britanci imajo pa nekaj prav proti Slovencem. To trditev lahko podkrepim s precejšnjim vzorcem, saj sem v tamkajšnjih trgovinah že velikokrat poizkušal kupovati. Velika Britanija ima namreč tri privlačnosti: je v EU, kar pomeni, da mi pošiljk ne prestrezajo cariniki, angleščino obvladam (ker ne velja za jezik nobene druge evropske države) in britanske trgovine je lahko najti, ker se pri domala vseh spletni naslov konča z .co.uk. Kljub mnogim poizkusom pa mi je uspelo samo na dveh mestih: pri britanskem Amazonu in pri Leisure Games. Vrag vas pocitraj, Otočani smotani!