Arhiv kategorij: Tehnika

Mrežni disk

Doma imamo trenutno tri stacionarne računalnike ter en prenosnik in pol. Prvi stacionarec je v skupni rabi v dnevni sobi, drugi tiči pod televizorjem ter predvaja filme in podobno, tretjega si je pa omislila Jelka za svoje društvene posle. Prenosnik je moj službeni, za polovico pa štejem Jelkinega, ki je nekoliko prileten in bolj redko pride na plan. Jaz svoje reči včasih uganjam na skupnem stacionarcu, včasih pa na službenem prenosniku. Podtelevizorskemu računalniku je zmanjkalo prostora na disku, poleg tega bi si pa filme na njem nekoč želeli gledati tudi v domačem kinu, ki je v načrtu za spalnico. Te težave in še kaka se očitno rešijo s hrambo datotek na enem (dovolj prostornem) mestu. To mesto bi lahko bil domači strežnik in z mislijo nanj sem se nekaj časa poigraval. Tak strežnik je splošnonamenska naprava, ki zna vse, kar bi si človek skupinskega v domačem omrežju lahko zaželel, poleg tega je pa gotovo nekaj, kar računalničarju pritiče. A ker je računalničar pri naši hiši hudo zaposlen človek in ker kolikor toliko resen računalnik ni poceni, sem se na koncu odločil za mrežni disk.

Mrežni diski so pravzaprav majhni računalniki, v katere se vtakne eden ali več diskov, in znajo dandanašnji poleg hrambe podatkov početi marsikaj. Proizvajalci namreč zanje ponujajo kopico dodatnih aplikacij – za pretočno strežbo večpredstavnih datotek in spletnih strani, hrambo programske kode, dolvlečenje torrentov idr. Po nekaj raziskovanja teh zadevščin sem zaključil, da sta vodilna proizvajalca Synology in Qnap, ki za isto ceno sicer ponujata nekoliko šibkejšo strojno opremo kot manj uveljavljena podjetja (npr. Asustor), vendar boljšo programsko opremo in manj težav. Ker sem – kot omenjeno – hudo zaposlen človek, sem se raje odločil za manj težav, tako da sem izbiral med tema dvema. Ker nismo hudo zahtevni uporabniki in ne želimo zapraviti preveč denarja, smo izbirali med osnovnimi modeli (za dva diska – o odločitvi glede kapacitete kasneje). Pri Synologyju je to trenutno DS218j, pri Qnapu pa TS-228A. Oba staneta pod 200 EUR in Qnap ima boljšo strojno opremo (štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in 1 GiB pomnilnika namesto 512 MiB), tako da se izbira zdi jasna. A ko sem se odločal o nakupu, sem prišel do ugotovitve, da ima Qnap pomanjkljive sposobnosti pretakanja videa, ki je zdejle, ko pišem tale zapis, ne uspem potrditi, tako da je najverjetneje zmotna. Poleg tega je bil takrat Synologyjev zmogljivejši model DS218play na voljo za ugodnih 220 EUR (trenutno ga tako poceni ne najdem), zato sem naročil tega.

Kajpak je mrežni disk v smislu računalnika treba napolniti z dejanskimi trdimi diski. Kot previden človek si želim RAID – torej več diskov, organiziranih tako, da ob odpovedi enega podatki niso izgubljeni.  Najmanjše število diskov v RAIDu je dva, ki sta preprosto zrcaljena (temu se reče RAID 1). Več diskov sicer nudi boljši izkoristek, saj je pri dveh diskih za preprečevanje izgube podatkov potrebnega 1/2 celotnega prostora, uporabnega je pa preostale 1/2 prostora, medtem ko je pri štirih diskih za preprečevanje izgube podatkov še vedno potreben en disk, a to pomeni 1/4 celotnega prostora, uporabnega je pa 3/4 prostora (tako deluje denimo RAID 5). Vendar so naprave za štiri diske dražje od takih za dva, manjši diski imajo pa višjo ceno na enoto kapacitete, tako da za uporabnike, kot smo mi, ki prav ogromno prostora ne potrebujemo, več kot dva diska nimata smisla. Trenutno potrebujemo približno 2 TB prostora, a ker je treba gledati v prihodnost, sem začel razmišljati o 4 TB. Po ugotovitvi, da cena na enoto kapacitete pada do 6 TB, od tam naprej pa je precej konstantna, sem se ne koncu odločil za 6 TB.  Poleg kapacitete je bilo treba izbrati tudi znamko. Pri tem je ključen dejavnik zanesljivost in k sreči obstaja ponudnik spletnega prostora za hrambo podatkov Backblaze, ki ima v svojih strežnikih okrog 100.000 trdih diskov, o katerih odpovedih javno poroča. Po njihovih podatkih je najbolj zanesljiv proizvajalec HGST (ki ga je kupil Western Digital in njihove diske zdaj ponuja pod znamko Ultrastar). Ultrastar kapacitete 6 TB stane okrog 220 EUR, medtem ko bolj plebejski diski iste kapacitete stanejo slabih 200 EUR – razlika se ne zdi prevelika za večjo zanesljivost po Backblazovih podatkih, dvakrat večji deklariran povprečni čas med odpovedmi in pet let garancije namesto tri.

Mrežni disk je zdaj uspešno v uporabi in zaenkrat z njim ni težav. Ker ga še ne uporabljamo dolgo, lahko poročam le, da je spletni uporabniški vmesnik prijazen in odziven, hitrost prenosa večjih datotek pa se giblje med 50 in 90 MB/s – zakaj ne dosega gornje meje trdega diska in omrežja (torej okrog 100 MB/s), težko rečem, a krivci so lahko tako mrežni disk kot tudi omrežno stikalo in precej metrov mrežnih kablov po hiši. Ugotovil sem tudi, da je za predvajanje videoposnetkov na računalniku pretočni video nepotreben (navadno odprtje datoteke povsem zadošča), tako da se bom s streženjem pretočnega videa morebiti ukvarjal, če bomo videoposnetke kdaj želeli gledati na kakih bolj omejenih napravah.

Ultimativni tehnični svinčniki

Odkar pomnim, so tehnični svinčniki moja najljubša vrsta pisal. Kljub temu sem povečini pisal s povprečnimi, kakršne so pač imeli v papirnici, kamor me je zaneslo. Pred nedavnim pa sem se odločil temu narediti konec in sem raziskal, kaj ima internet povedati o tem, kateri tehnični svinčniki so dobi. Izkazalo se je, da ima – kot o večini stvari – povedati kar precej. Poleg tega sem ugotovil, da najbolj čislani tehnični svinčniki – v nasprotju z večino stvari – sploh niso dragi. Ker več svinčnikov itak pride prav – eden je za v delovno sobo, eden za v jedilnico, eden za v nahrbtnik itd. – sem naročil pet najbolj priporočenih. Ugotovitve o njih pa kajpak z veseljem delim s svojimi bralci (v vrstnem redu, v katerem so na sliki).

Rotring 600 je menda precej legendaren. Izhaja iz časov, ko poklicni tehnični risarji še niso uporabljali AutoCada, in je bil zasnovan prav zanje. Vendar mu na prvi pogled in otip razen solidnosti in prikupnega rahlo staromodnega videza v prid ne govori veliko. Mogoče ima zelo zanesljiv mehanizem, ampak to se bo izkazalo šele čez leta. Kar lahko opazim takoj, je, da je nekoliko pretanek, da ima zelo majhno radirko in da mu ni mogoče pospraviti konice, kar ga naredi neprimernega za prenašanje po nahrbtnikih in torbah.

Pentel GraphGear 1000 je tudi namenjen tehničnim risarjem, vendar mi je bolj všeč. Je bolj debel, prav tako daje občutek solidnosti in lepo sede v roko. Poleg tega pritisk na veliko priponko na vrhu celotno konico pospravi v notranjost svinčnika – zelo kul! Verjetno je moj najljubši tehnični svinčnik.

Pentel Sharp Kerry je zaradi majhnosti in pokrovčka zelo prikladen za prenašanje naokoli. Pri pisanju je mišljeno, da se pokrovček povezne čez zgornji del svinčnika. Pokrovček ima na vrhu gumb, ki pritisne na spodaj ležeči gumb na samem svinčniku, tako da se minica da potiskati ven tudi, ko je pokrovček v pisalnem položaju. Radirka je spravljena pod gumbom v pokrovčku, tako da je pri pisanju pri roki. Ne morem pa reči, da mi je oblika posebej všeč, pa tudi držalo je pregladko, da bi bilo prav udobno.

Uni Kuru Toga si prizadeva reševati težavo, ki je sam domala nikoli ne opazim: da se minica pri pisanju neenakomerno obrabi in dobi obliko prisekanega stožca, nakar svinčnik čudno piše. Rešitev je, da svinčnik minico obrne, kadar jo človek dvigne s papirja in položi nazaj. Mehanizem je domiselen, vendar vsaj v moji roki ne deluje prav zanesljivo, poleg tega pa povzroča nečvrst občutek, ki me moti. Svinčnik je tudi precej plastičen, pa konica se ne pospravi. Kljub temu, da ga internet zelo hvali (in je favorit moje starejše hčere), meni tako ni preveč všeč.

Kokuyo FitCurve je dosti manj znan od prejšnjih štirih in sem ga preizkusil zato, ker naj bi bil med najboljšimi tehničnimi svinčniki z veliko radirko (kar se meni zdi kar pomembna lastnost). Priznati moram, da je precej všečen – je sicer nekoliko plastičen, vendar je občutek v roki prijeten, pa konica se lahko pospravi. In radirka je res kul – velika, ki se izproži z vrtenjem gornjega dela svinčnika. Ta je bil najbolj všeč moji mlajši hčeri (le da sem moral zanjo naročiti rožnatega).

Smotanost prevzema certifikata NLB

NLB me je pred nedavnim obvestil, da mi bo kmalu potekel certifikat za njihovo spletno bančništvo Klik in da naj prevzamem novega. Na spletni strani NLB je sicer razumeti, da je za dostop do Klika potreben samostojen generator gesel ali mobilna aplikacija, vendar po vsem videzu vsaj dosedanji uporabniki lahko vztrajamo pri – za moj okus – bolj praktičnem certifikatu. Tako sem se pogumno lotil prevzema. Ker uporabljam brskalnika Chrome in Edge, sem kajpak certifikat želel shraniti v shrambo Windows, ki jo uporabljata oba. Zato nisem bil prav navdušen, ko so me obvestili, da za prevzem potrebujem Firefox ali Internet Explorer (ki ga je Microsoft z Windows 10 leta 2015 opustil!). Firefox ima svojo shrambo certifikatov, zato sem s stisnjenimi zobmi izbral opuščeni Internet Explorer. Sledil sem navodilu NLB in njihovo stran dal na seznam takih, ki naj bi se prikazovale v združljivostnem načinu (zlovešče znamenje). Rezultat ni bil najboljši – prenos certifikata se je končal z neinformativnim obvestilom o napaki. Tako mi ni kazalo drugega, kot da poizkusim s Firefoxom. Tu je postopek potekal gladko, tako da sem certifikat uspešno prevzel. Ker si ga v Firefoxu posebej ne želim, sem ga izvozil v datoteko, s čimer k sreči takisto ni bilo težav, kakor tudi ne z uvozom v shrambo Windows. Certifikat tako zdaj lahko normalno uporabljam, nikakor pa ne morem pohvaliti NLB, ki podpira le brskalnika s skupnim tržnim deležom okrog 20 %, pri čemer podpora za enega ne deluje. To namreč pomeni, da njihov certifikat lahko normalno prevzame le 10 % uporabnikov spleta, ostali moramo pa takole telovaditi.

Novi fotoaparat in urejanje videa

Do nedavnega sem uporabljal fotoaparat Panasonic lumix G1, s katerim sem bil dokaj zadovoljen: dela zadovoljive fotografije in rokovanje z njim je udobno. Je pa res, da zadovoljive fotografije dela tudi moj telefon, pred katerim G1 glede tega nima dosti prednosti niti pri slabi svetlobi, čeprav ima neprimerno večji objektiv in senzor. A ker je ergonomija telefona kot fotografskega pripomočka zanič in ker imam že toliko let, da si lahko privoščim kanec konzervativnosti, vztrajam pri namenski napravi. In ker je G1 tudi že častitljivo star – omislil sem si ga leta 2010 – sem se odločil za nov fotoaparat. Zamenjal sem ga za sedem generacij mlajšega naslednika G80 (ki se pojavlja tudi pod imenoma G81 in G85). Tej odločitvi so botrovale dobre recenzije in osebno zadovoljstvo z znamko – tako glede uporabe kot tudi glede filozofije standardnega formata mikro 4/3, za katerega lahko opremo izdeluje kdorkoli (resnici na ljubo je poleg Panasonica in Olympusa sicer malokdo). Zadnji fotoaparat iz vrste Gx je G9, vendar stane okrog 1300 EUR, medtem ko ne dramatično slabši G80 nov stane okrog 700 EUR, jaz sem pa malenkost rabljenega z garancijo na eBayu dobil za 500 EUR.

Novi fotoaparat pri slabi svetlobi res odločno prekosi starega. Glede na to, da sem objektiva obdržal, velikost senzorja je pa enaka (standardne 4/3 cole), je razlog seveda, da v redu slike dela do občutljivosti ISO 12800, stari jih je pa le do ISO 1600. Poleg tega ima enako udobno a bolj robustno in na vreme odporno ohišje s še nekaj več gumbi kot stari. Funkcije teh gumbov in delovanje fotoaparata nasploh so silno prilagodljivi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa malo naporno, saj je zahtevalo veliko brskanja po zelo obsežnih menijih, preden sem fotoaparat nastavil tako, da sem z njim zadovoljen. In še eno pomembno prednost novi fotoaparat: zna delati videoposnetke. Ker tega nisem vajen, videoposnetkov še nisem naredil veliko, in tudi mislim, da pri zadržanosti glede njih velja vztrajati, saj urejanje videoposnetkov zahteva precej več časa kot urejanje fotografij – pa že neurejenih fotografij imam poln disk.

Urejanje videoposnetkov mi je kar krepko načelo živce, saj so zastonjski tonamenski programi povečini slabi. Izbiro sem začel s pregledom nekaj spletnih strani, kjer so zbrani najboljši (recimo tele). Preden sem prišel do enega prebavljivega, sem jih moral preizkusiti kar šest! Da morebitnim bralcem z istim problemom (sicer bržkone neobstoječim) prihranim delo, naj opišem svoje izkušnje:

  • OpenShot je precej enostaven a po vsej verjetnosti zame dovolj zmogljiv. Njegova težava je, da videa ni sposoben predvajati brez zatikanja. Res nimam prav mišičastega računalnika, a drugi programi za to težavo ne trpijo.
  • VideoPad je podobno enostaven in čisto simpatičen. Žal se je na enem mestu videoposnetka odločil, da slike ne bo predvajal več in je ta zamrznila, zvok je pa tekel dalje.
  • Shortcut tudi ne prekipeva od funkcij in ima nekoliko manj prijazen uporabniški vmesnik od prejšnjih dveh. Vseeno sem ob njem prebil največ časa, saj sem se njegove smotanosti zavedel šele, ko sem en videoposnetek uredil in shranil, saj sem ugotovil, da je shranjen grdo popačen.
  • VSCD Free Video Editor je zastonjska različica bolj resnega programa, kar se mu krepko pozna: je zmogljivejši od prejšnjih, a za nezahtevnega in o videu nevednega uporabnika, kot sem jaz, precej težko prebavljiv.
  • Freemake Video Converter je zmožen le rezanja in sestavljanja videoposnetkov, pa še pri tem je malo neroden, poleg tega pa zastonjska različica izdelkom doda svoj logotip.
  • Avidemux se je izkazal za najbolj sprejemljivega. Podobno kot prejšnji je zmožen le rezanja in sestavljanja posnetkov, ampak recimo, da s tem zaenkrat lahko shajam. Dobra plat te omejitve je, da videoposnetkov po urejanju ne kodira ponovno, tako da ne zmanjša njihove kakovosti, shranjevanje pa je hitro (pri Shortcutu je kodiranje in shranjevanje 5-minutnega posnetka ločljivosti 1920 x 1080 recimo trajalo okrog pol ure). Tudi uporabniški vmesnik ima dokaj prijazen.

Nazaj s Sicilije

V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!

Popravek %naslova

Kar nekaj časa me je jezilo, da sta bili v blogu – kadar je bil prikazan en sam zapis – na dnu povezavi na %naslov (ki sta vodili na prejšnji in naslednji zapis). Težava je, da je prevajalec teme za WordPress prevedel tudi spremenljivko %title, kar je imelo za posledico, da je blog pri prikazu ni znal nadomestiti z dejanskim naslovom (o tem piše tule). Napako sem popravil v datoteki wp-content/languages/themes/twentythirteen-sl_SI.po, nakar sem to datoteko s programom Poedit pretvoril v twentythirteen-sl_SI.mo. Problem rešen!

Kul potni list imam

To mi je rekla uslužbenka na letališču v Seattlu. In ko mi je pokazala, kakšen je  videti pod ultravijoličasto svetlobo, sem moral priznati, da res. Žal sam nimam ultravijoličaste svetilke, da bi si ga lahko bolje ogledal, na spletu pa tudi ne najdem nobene tovrstne slike.

Ravnokar se vračam s konference Ubicomp v Seattlu, ki je bila – kot lani v Zürichu – precej zanimiva. Odštekanih predstavitev je bilo sicer morda malo manj, uporabnih pa prav toliko. Najbolj odštekan je bil verjetno en Japonec, ki je razlagal, kako lahko iz mikrovalov, ki uidejo iz mikrovalovne pečice, ugotovi, kaj se v njej greje. Lanski je bila podobna tudi po tem, da so nas nekoliko preveč hranili – in to precej po ameriško, povečini s svinjsko sladkimi in slanimi zadevami.

Sicer sem pa opazil, da v Ameriki sodobno mobilno tehnologijo v vsakdanje življenje uvajajo hitreje kot v Evropi. Taksi, s katerim sem se pripeljal na letališče, je imel recimo vgrajeno tablico, ki mi je razložila postopek plačila in ki je imela tudi vgrajen čitalnik kreditnih kartic. Videl sem tudi letališko restavracijo, ki je imeli tablice na mizah, tako da si lahko z njihovo pomočjo naročil, pa še opozorile so te lahko na odhod tvojega poleta. Tudi za ljudi na cesti se mi zdi, da mobilne telefone in tablice uporabljajo več kot Evropejci.

Moja spletna stran

Kolikor se spomnim, sem si prvo spletno stran postavil že kmalu po tistem, ko sem ugotovil, kaj splet pravzaprav je – nekje v srednji šoli. Proti koncu faksa pa sem se odločil, da je stran potrebna temeljite prenove, ki sem jo zastavil precej ambiciozno: omislil sem si domeno mitja.ws,  strani sem namenil kup raznolikih vsebin, pa tudi kar zahtevno oblikovanje sem izdelal. Prva vsebina, ki sem jo na stran postavil, so bili računalniški programi, ki sem jih napisal pri vajah in seminarskih nalogah na faksu. Potem pa je izdelava strani nekako zastala in skoraj 10 let se ni zgodilo nič. To me je malce jezilo, tako da sem v tej zvezi končno nekaj ukrenil.

Ena rešitev bi bila, da bi stran napolnil z vsemi izvirno zamišljenimi vsebinami, a to bi vzelo ogromno časa, ki ga nimam, korist bi bila pa bolj skromna; treba je tudi priznati, da je oblikovanje strani, ki je bilo ob nastanku dokaj napredno, dandanes zastarelo. Druga rešitev bi bila, da bi stran kratko malo zbrisal, a glede na to, da sem vanjo pred leti vložil kar nekaj napora, se mi je to zdelo škoda storiti. Tako sem izbral kompromis: s strani sem odstranil vse razen programov s faksa in jo postavil na poddomeno faks.mitja.ws, kjer ima vlogo zgodovinskega relikta (ob času pisanja je Telemachov strežnik DNS sicer še ne najde, čeprav je tam že tri dni, medtem ko IJSjev te težave nima – upam, da se bo to uredilo). Na osnovno domeno mitja.ws sem dal pa kazalo do mojih strani – tega bloga, programov s faksa in službene strani.

Ob preurejanju strani sem prišel še do zanimive ugotovitve, da je Microsoftov program za urejanje spletnih strani Expression Web, ki je (bil) verjetno prvi za Dreamweaverjem, na voljo zastonj, tako da sem ga tudi uporabil. Je pa res, da je na voljo zastonj zato, ker se ne razvija več – bržkone ker se spletne strani pretežno ne urejajo več v urejevalnikih, ampak se bodisi urejajo s sistemi za upravljanje vsebin, kakršen je WordPress, bodisi se programirajo.

Posodobitev bloga

Ko sem začel leta 2005 pisati tale blog, je bila privzeta WordPressova tema Kubrick – za tiste čase sodobna in povsem všečna. Vendar je bila tudi precej pogosta, saj je veliko ljudi po namestitvi bloga ni spremenilo. Zato sem se odločil, da bom izdelal lastno temo. Lotil sem se dela, a sem hitro ugotovil, da je to precej zahteven podvig, ki za povrh ne bo zahteval le enkratnega napora, saj bo treba temo občasno posodobiti, da se bo prilagodila posodobitvam drobovja WordPressa. Tako sem misel na lastno temo opustil.

Težava s pogostostjo Kubricka je počasi izginila, saj je večina blogov prešla na kaj sodobnejšega, je pa začel kazati leta. Tako sem danes, ko sem (iz varnostnih razlogov) posodabljal drobovje bloga, sklenil zamenjati tudi temo. Zavoljo enostavnosti sem izbiral le med privzetimi temami, ki se vsake toliko časa zamenjajo in so bile po Kubricku Twenty Eleven, Twelve, Thirteen in Fourteen (poimenovane po letih izida). Najnovejša – Twenty Fourteen – mi ni najbolj všeč, pa še v slovenščino ni prevedena, tako da sem se odločil za Twenty Thirteen. Glede na to, da sem jo malenkost popravil, je prednost starejše teme tudi to, da se najbrž ne bo več spreminjala in popravkov ne bo treba delati ponovno.

Popravki teme so le lepotni in sem jih naredil v datoteki wp-content/themes/twentythirteen/style.css. Najpomembnejši je sprememba pisave za naslove – privzeta Bitter namreč nima šumevcev. Glede na to, da je bila prioriteta pisav za elemente “h1, h2, h3, h4, h5, h6” določena “font-family: Bitter, Georgia, serif;”, sem Bitter preprosto zbrisal, tako da se zdaj uporablja Georgia. Resnici na ljubo je Bitter lepši, ampak tudi Georgia je v redu. Naslove sem nekoliko zmanjšal, saj so bili izvirni naravnost orjaški. Zadnji popravek je dvostransko poravnavanje besedila – v element “.entry-summary, .entry-content” sem dodal “text-align: justify;”.

Dopolnilo:
Internet Explorer se s Twenty Thirteen ne razume najbolje, čeravno gre k sreči le za manjše lepotne težave. Morda bom kdaj zbral voljo, da bom šel na lov za kako temo, ki je v celoti združljiva z vsemi sodobnimi brskalniki,  ampak zdajle je nimam.

Še eno dopolnilo:
Internet Explorer 11 za Windows 7 s Twenty Thirteen nima težav, ima pa težave Internet Explorer 10 za Windows 8. Menda bom dobil različico 11 z nadgradnjo na Windows 8.1, vendar imam na prenosnku Windows 8 s takšno licenco, da nadgradnje ne morem izvesti prek Windows Store, temveč moram najti nek drug način.

Programi za maca

Če me ne doleti kaka nova zanimiva jabolčna izkušnja, bo tole zadnji zapis o macu. Tokrat bo beseda tekla o programih in kaj posebej lepega žal ne bom mogel povedati. Seveda ne dvomim, da za maca obstaja kup krasnih programov (po grafičnih in namiznozaložniških slovi), vendar sam lahko sodim le o tistih, ki jih uporabljam, in ti so bolj klavrni.

Med pisarniškimi programi gotovo kraljuje Microsoft Office in v Windows mu prav veliko ne morem očitati. OpenOffice je sicer menda spodoben tekmec (moje izkušnje so drugačne, a jih je za kakršnokoli tehtno sodbo premalo), toda izdelek malega mehkega ima znatno prednost že zaradi razširjenosti in posledično preproste izmenjave datotek (OpenOffice Microsoftove datoteke sicer zna tako odpirati kot shranjevati, a to ne deluje zadovoljivo). Kar Microsoft Office obstaja tudi za mace, sem se kajpak odločil zanj. Macovska različica ponuja večino zmogljivosti okenske, a uporabniški vmesnik je žal bolj neroden: sestavljen je iz več ločenih oken, ki nikakor nočejo ostati na mestu, tako da jih moram stalno prestavljati. Word se poleg tega precej rad sesuje, Excel je pa nemarno počasen. Edino s PowerPointom nisem imel težav – dokler nisem datoteke, narejene na macu, prenesel na PC z Windows, kjer so se z njo zgodile čudne reči (kateri PowerPoint je tega kriv, je pa seveda nemogoče reči).

Okenski Microsoft Office vsebuje tudi Access, program za delo z bazami podatkov, macovski pa ne, zato sem se zatekel k OpenOfficu. Ugotovil sam, da je OpenOffice Base neznansko počasen. In kar je posebej neumno – ena najpočasnejših operacij je zapiranje tabele (ne da bi jo kakorkoli spremenil). Grrr! Pa to, da je tabeli, ko je enkrat ustvarjena, nemogoče dodati primarni ključ, tudi ni fino (pri dodajanju bedasti program najprej poizkusi zbrisati prejšnji ključ in če ta ne obstaja, se operacija konča z obvestilom o napaki).  Base je tesno povezan s Calcom, OpenOfficovo elektronsko preglednico, ki mi je tudi kravžljal živce. Ima namreč grdo navado, da vsebine celic, ki se mu zdijo podobne datumom, brez opozorila pretvori v datume – ne samo pri prikazu, ampak tudi v datoteki, kamor jih shrani. Če se vsebine teh celic v resnici imena genov, to človeku lahko pošteno pokvari dan. Težave z OpenOfficom najbrž niso povezane z macom, a ko sem že ravno pri bentenju nad softverom, sem si moral dati duška.

Naslednja vrsta programa, ki jo pogosto uporabljam, je urejevalnik neoblikovanega besedila. V Windows mi odlično služi Notepad++, na macu pa pretežno uporabljam Smultron. Ta je malček hroščat (kar posebej pride do izraza pri velikih datotekah) in glede na to, da ga avtor ne razvija več, bo tak tudi ostal. Poleg tega so njegove zmožnosti iskanja po besedilu z regularnimi izrazi za moje potrebe včasih nekoliko preskromne. V primerih, kjer se Smultron ne obnese, se tako zatečem k TextWranglerju, ki je v večini pogledov boljši. Žal pa je slabši v enem zame zelo pomembnem: ne upošteva sistemskih nastavitev bližnjic za pomikanje po besedilu, o katerih sem govoril tule.

Za programiranje (v Javi) navadno uporabljam Eclipse, ki obstaja za več operacijskih sistemov, tako da na tem področju težav nisem pričakoval. A sem se uštel – Eclipse za mace ima dve hibi, ki sicer nista usodni, sta pa še kar nadležni (sploh dokler se ju človek ne navadi). Prva je počasnost uporabniškega vmesnika. Že samo pomikanje po besedilu je rahlo zatikajoče se, sploh pa to pride do izraza pri preimenovanju spremenljivk z refactoringom, ki se dogaja z ledeniško počasnostjo. Druga hiba pa je nemarna zmazanost črk, ki je posledica njihovega štorastega glajenja. Ta se načeloma ne tiče samo Eclipse, a iz meni neznanega razloga posebej prizadene proporcionalne pisave, ki se uporabljajo pri programiranju. Črke gladita tako Windows kot OS X, a Windows si pri tem prizadeva poravnati jih s točkami na zaslonu, OS X se pa na to požvižga. Kakšne so posledice, se lepo vidi tule.

V Windows za delo z datotekami uporabljam izvrstni Total Commander. Njegov najboljši macovski približek je DiskOrder, ki je bržkone odličen program, le meni ne dela, kot bi moral. V programih, ki temeljijo na dveh vzporednih seznamih datotek (kakršna sta Total Commander in DiskOrder), je verjetno najpogosteje uporabljana tipka tabulator, ki preklaplja med tema dvema seznamoma. A kdove zakaj ta tipka meni ne dela (pa tudi kake druge, ki bi opravljala to nalogo, nisem našel). Tako se moram zadovoljiti z muCommanderjem, ki je program iste vrste, le manj zmogljiv.

Za konec naj navedem še en program, ki na macu dela bolje. To je Weka, zbirka orodij za strojno učenje, ki se na macu obnaša enako kot v Windows – z eno (kar pomembno) razliko. Weka je javanski program in količina podatkov, ki jih lahko obdela, je omejena z količino pomnilnika, ki ga je mogoče razervirati za javanski navidezni stroj. V Windows je meja okrog 1,5 GiB, kar je posledica tega, da mora biti rezervirani pomnilnik v enem kosu, Windows pa pomnilnik očitno z nečim nasmeti, tako da večjega kosa ni mogoče najti. Ta težava se ne bi smela pojavljati v 64-bitnih Windows z 64-bitnim javanskim navideznim strojem, ampak kolikor se spomnim, se meni je. No, na macu se mi ne.

Poleg naštetih programov redno uporabljam še spletni brskalnik (Safari), program za elektronsko pošto (Mail) in koledar (iCal). Safari je povsem zadovoljiv (spletni brskalniki  so itak vsi več ali manj enaki), Mail in iCal sta pa tudi v redu – pod Windows uporabljam Outlook, ki je zmogljivejši, a Mail in iCal niti nista mišljena kot njegova tekmeca (in dodatne zmogljivosti Outlooka kaj dosti itak ne izkoriščam).