Kuhinja

Čeravno je kuhinja eden manjših prostorov v hiši, ga je opremiti bržkone najbolj zahtevno – kot prvo zato, ker tam človek preživi veliko časa, v katerem želi obenem počutiti se prijetno in biti učinkovit, kot drugo zato, ker je možnosti za opremo kuhinje prav posebej veliko, kot tretje pa zato, ker je oprema kuhinja dražja kot oprema kateregakoli drugega prostora. Projektantka hiše nama je sprva narisala otok, vendar sva z Jelko misel nanj hitro opustila, saj je pri tej postavitvi delovna površina, izza katere kuhar gleda v prostor (in ne v zid), najmanjša. Naslednja možnost (še vedno predlog projektantke) je bila postavitev v U, ki delovno površino z razgledom v prostor poveča, a ima kar dva konkavna vogala – pametno izkoristiti take vogale pa je zoprno (in še drago, če si človek omisli posebne tonamenske elemente). Na koncu sva tako pristala pri postavitvi v dveh nizih, pri kateri ima kuhar razgled v prostor tako izza kuhalne plošče kot korita, vogalov pa ni. Po nekaj mesecih uporabe lahko rečem, da s to odločitvijo nisva zgrešila.

Prvi poizkus: kuhinja z otokom
Drugi poizkus: kuhinja v U
Dejanska kuhinja

Od ponudnikov kuhinj sva se najprej obrnila na Gros-Novak, ki so jih precej hvalili Pod svojo streho. Delujejo na malo svojski način – nimajo salona, temveč pridejo k vsaki stranki na dom s prenosnikom in raznimi vzorci ter jim tam načrtajo kuhinjo. Ponudili so nam italijansko pohištvo, točne znamke pa ne vem. Možak, ki nas je obiskal, je bil sicer prijazen in strokoven, vendar je bil očitno precej omejen z možnostmi elementov, ki jih je prodajal. Kolikor se spomnim, bi najino željo po visokem pultu (96 cm – kot smo imeli v stari hiši in se nama zdi zelo hrbtu prijazno) rešil z visokim coklom in dvojno ploščo na vrhu, kar nikakor ni prav elegantna rešitev. Težave so mu povzročali tudi nekateri drugi najini izmisleki. Na koncu je bila pa še cena visoka – dobrih 7.500 EUR za pohištvo iz iverala (ki je sicer povsem primeren material, saj je lakirano pohištvo dražje in bolj občutljivo).

V Lesnini sva naletela na prodajalca, ki so ga tudi hvalili Pod svojo streho in ki mu strokovnosti zopet ne morem oporekati, preveč simpatičen nama pa vseeno ni bil. Ponudil nama je pohištvo nekega nemškega proizvajalca – kateri je bil, se ne spomnim, preveriti pa tudi ne morem, ker ponudniki kuhinj v začetni fazi človeku kaj dosti ne dajo v roke – morda se bojijo, da bi prelahko primerjal različne ponudbe, prav gotovo pa nočejo, da bi njihov izris nesel kam drugam, čeprav se mi zdi, da tako početje posebej koristno ni, saj itak vsi ponudniki (s katerimi sva imela opravka) izris naredijo zastonj, če stranka želi drugam prenesti kako posebej zanimivo zamisel, si jo pa lahko zapomni ali zapiše sama. Tudi možak v Lesnini je bil omejen z možnostmi elementov, ki jih je prodajal (čeprav je za visok pult imel v redu rešitev), tako da naju njegova ponudba ni navdušila, je bila pa cena ugodnejša – mislim, da med 5.500 in 6.000 EUR.

V GA nisva šla po kuhinjo ampak po gospodinjske aparate. Mislim pa, da ponudbe zanje na koncu sploh nisva dobila, medtem ko sva za kuhinjo jo. Na pogovor o kuhinji je šla Jelka sama, ker je šlo meni to, da so nama kuhinjo pravzaprav vsilili, z gospodinjskimi aparati so se pa obirali, nekoliko v nos. Mislim, da so ji ponudili kuhinjo DanKüchen (o kateri se mi zdi, da je v Sloveniji slišati največ, čeprav ne vem, zakaj). Poročala je, da so bili bolj prilagodljivi od prejšnjih dveh ponudnikov, saj imajo svojega mizarja, ki morebitne posebne kose lahko izdela. Cena je bila primerljiva z Lesninino, tako da so bili od nemizarjev najboljši.

Za konec pa naj poročam še o mizarstvu Zupanc, kjer sva kuhinjo res naročila. Glede na to, da sva bila najbolj zadovoljna z njimi, bi bilo morda smiselno, da bi se obrnila na še kakega mizarja, a da človek pride do ponudbe za kuhinjo, si mora vzeti kake tri ure časa, ki ga nisva imela na pretek, kuhinje pa po najinih izkušnjah itak povsod ponujajo podobne (s postavitvijo po izbiri iz iverala po izbiri in z ročaji po izbiri) za podobno ceno. Na Zupanca sva se obrnila, ker je iz naših krajev in ker glas ljudstva pravi, da so njegovi izdelki solidne kakovosti za razumno ceno. Prvo drži le načeloma, saj sva se za kuhinjo dogovarjala v salonu v Ljubljani. Drugo drži pa tudi v praksi, saj sva s kuhinjo zadovoljna, stala je pa 6.157 EUR, v kar je vključenih nekaj malenkosti, ki jih v ostalih cenah ni, tako da je cenovno čisto primerljiva z Lesninino in GAjevo. Svetovanje v salonu je bilo zelo v redu – kuhinjo so nama med pogovorom ročno zrisali, upoštevali so tako uporabnost kot estetiko in vse se je dalo dogovoriti. Kasneje sve dobila tudi računalniski izris, na podlagi katerega so kuhinjo izdelali, in narejena je bila res točno po izrisu. Tudi pri vgradnji se ni zgodilo nič strašnega, čeprav je do nekaj težavic prišlo: ena polička je bila narejena grdo in so jo zamenjali, cokel – ki sva izbrala plastičnega in se je zanj izkazalo, da po višini ni prilagodljiv – se ne prilega najlepše odprtinam pod omarami, pa še kaka drobna hiba bi se našla, vendar nič takega, kar bi nama resneje kvarilo veselje.

Pri načrtovanju kuhinje smo imeli nekaj težav s pomanjkanjem prostora: med obema nizoma omar sva želela kakih 100 cm, da bi se po kuhinji udobno sukala dva človeka, polotok je pa moral biti širok vsaj 90 cm (bolje 100 cm), da je mogoče vanj z obeh strani vanj vgraditi uporabne omare. Prostora med nizoma je zdaj 93-95 cm, ker je dovolj, le kadar so odprta vrata pomivalnega stroja, bi si človek želel kakih 10 cm več (ali pa pomivalni stroj ne bi smel biti čisto na koncu polotoka, kjer njegova vrata ovirajo pot iz kuhinje, vendar bi bil drugje napoto na druge načine). Polotok je širok 90 cm, kar omare na jedilniški strani naredi nekoliko plitve, vendar smo to lepo rešili z izrastkom za kuhalno ploščo, kjer je zdaj dovolj prostora za velike krožnike, pa še škropljenju iz ponev se malo zoprstavlja. Postavitev korita je neobičajna, vendar zelo uporabna, saj bi bilo z odcejalnikom škoda tratiti delovni prostor, medtem ko je za koritom čisto praktičen. Eden izmed Zupančevih ljudi se je tej postavitvi upiral, vendar se mu k sreči nisva pustila, saj sva iz prejšnje kuhinje vedela, da je v redu. Notranji predali na dnu omar res rešijo težavo z dostopomo do spodnjih polic, vendar vseeno niso dobra zamisel, saj je za njihovo odpiranje treba povsem odpreti vrata omare – o tej zoprniji sem poročal že pri garderobi. Mislim, da bi bilo bolje v kakih omari sprijazniti se s spodnjo polico, v kako pa dati zunanje predale. Postavitev vtičnic ni najboljša, ker iz njih viseči kabli ovirajo odpiranje predalov. Na pultu jih sicer tudi ne bi rada imela, saj vsakršna nepravilnost na površini oteži čiščenje, bi jih bilo pa morda pametno vgraditi v desno stranico izrastka za kuhalno ploščo. Po zgledu prejšnje kuhinje, kjer smo imeli posodo za kompost dostopno skozi odprtino poleg odcejalnika v sklopu korita, sva odprtino za kompost želela na pultu, vendar kljub ogromni ponudbi kuhinjskih elementov česa primernega nisva našla. No, pa se je k sreči izkazalo, da je poseben predal za ta namen čisto v redu.

Predal za kompost in rahlo problematični vtičnici

Pri Zupancu sva naročila tudi gospodinjske aparate, katerih imajo bogato ponudbo po ugodnih cenah (na Ceneje.si nisem nobenega aparata našel ceneje in tudi nemške cene niso bile nižje), pa tudi svetovati znajo dobro – za vsako vrsto aparata povedo, kateri in zakaj bi bil prava izbira. Predhodne raziskave so nakazovale, da je pri gospodinjskih aparatih ključni dejavnik kakovosti znamka, te pa si od najboljših do najslabših sledijo nekako takole:

  1. Miele in za hladilnike Liebherr (nemarno drago)
  2. Siemens, Bosch, AEG (nekateri modeli dragi, drugi pa primerljivi z nižjimi stopničkami – tu sva po Zupančevih nasvetih pristala tudi midva)
  3. Electrolux
  4. Gorenje
  5. Beko (poceni a menda presenetljivo v redu)
  6. Zanussi, Candy, Hoover, Whirlpool, Indesit, Ariston (nepriporočljivo)

Kuhalno ploščo sve želela indukcijsko s kovinskim robom (v prejšnji kuhinji se nam je rob okrušil), s čim večjimi kuhališči (nekatere plošče imajo “gumbe” pred kuhališči, kar slednja brez potrebe zmanjša), čim bolj neposrednim upravljanjem (da z enim pritiskom določiš, koliko greje) in možnostjo združevanja kuhališč. A ker so plošče z vsemi temi lastnostmi precej drage, sva se odrekla združevanju kuhališč in izbrala eno cenovno dokaj ugodno AEGjevo (modela ne bom pisal, ker se pogosto spreminjajo, imajo v vsaki državi malo drugačne oznake in je z njimi nasploh ena zmeda). Z njo sva zadovoljna, edino neposredno upravljanje (s pritiskom na ustrezno mesto na črti od 0 do 14) zahteva malo privajanja. Pečico sva želela z možnostjo  kuhanja s čisto paro (ne paro zgolj kot dodatkom običajnemu gretju) in čiščenja s pirolizo, vendar taka ne obstaja. Tako sva se pirolizi odrekla, privoščila pa sva si sous vide (kuhanje v pari na nizki temperaturi – lep zapis o njem se najde tule, čeprav ne z uporabo pečice). To tehniko še preizkušava in upava, da bo upravičila kar nekaj višjo cene pečice, zaenkrat naju pa ni čisto prepričala. Znamka je zopet AEG, saj je Electrolux, ki je lastnik AEGja, bržkone vodilni proizvajalec parnih pečic.

Preidimo zdaj od toplega k hladnemu: pri hladilniku sva razmišljaja o takoimenovanem ničelnem območju – predalu s temepraturo malo nad nič za dolgotrajno ohranjenje svežosti sadja in zelenjave – vendar nama je Zupanc razložil, da ta zadeva dobro deluje le pri nemarno dragih Liebherrjevih hladilnikih. Želela sva si tudi nezmrzovanje, a naju je Zupanc prepričal, da to odžira prostor in povečuje glasnost ter da dobri hladilniki brez te lastnosti odmrzovanje vseeno potrebujejo zelo poredko. Tako sva z začetnega seznama želja ohranila edino ventilator za kroženje zraka in posledično bolj enakomerno hlajenje ter pristala pri enem Siemensovem. Deluje odlično, čeprav je najino navdušenje bržkone posledica tega, da hladilnik v prejšnji kuhinji ni dosegal dovolj nizkih temperatur in so se zato v njem živila prehitro pokvarila. Pri pomivalnem stroju sva želela višjega (ker imava visok pult), poseben predal za pribor in lučko, ki z osvetljevanjem tal pod strojem kaže, ali stroj še pomiva. Dobila sva enega Siemensovega z vsemi temi lastnostmi, s katerim sva zadovoljna. Lahko pa rečem, da je res koristna le večja višina, predal za pribor in lučka sta pa sicer v redu a ne prav pomembna. In za konec še najdražja naprava v kuhinji – napa. Zaradi prezračevalnega sistema sva potrebovala tako, ki zrak filtrira in spušča nazaj v prostor, vendar to ni posebej omejujoč dejavnik. Bolj problematična želja je bila, da se vgradi visoko pod strop, da ne moti pogleda izza kuhalne plošče in obenem ne zahteva spuščenega stropa. Najcenejša taka je bila Elica Etoile z akcijsko ceno 1.100 EUR, kar je za eno škatlo z ventilatorjem in ogljenim filtrom absurdno. S tem se je strinjal tudi Zupanc, ki nasplošno visokih cen nap ni znal pojasniti, ne ovira ga pa to pri njih zaračunavanju. Napa sicer deluje dobro in je sprejemljivo glasna, edino daljinec (ki je za upravljanje potreben, ker sama naprava ni na dosegu roke) bi lahko bil manj kul in bolj praktičen – stopnja napovanja se namreč nastavlja s krožnimi potegi po njem, katerih učinek je nekoliko nepredvidljiv.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja