Obisk upravne enote

Pred nekaj tedni sem s svoje upravne enote dobil prijazno pismo, v katerem so me obvestili, da mi bo kmalu poteklo vozniško dovojenje, da se lahko zglasim pri njih (uradne ure so takrat in takrat), da pa ga lahko podaljšam tudi na katerikoli drugi upravni enoti. Malo sem bil razočaran, da zadeve ne morem urediti po internetu (v spominu sem imel, da gre, vendar v resnici to velja za prometno dovoljenje), a tudi to, da mi ni treba na lastno upravno enoto, je bilo olajšanje. Mahnil sem jo na viško, kamor grem iz službe lahko peš.

Prvi vtis ni bil najboljši: vratar je bil malo siten in skop z besedami, ampak sem vseeno našel pravi prostor. Tam me je pričakala priprava, ki mi je izstavila listek z zaporedno številko in me obvestila, koliko časa naj bi predvidoma čakal. Nato sem na zaslonu pod stropom lahko opazoval, katere številke so na vrsti pred mano, katere številke so pri katerih okencih in koliko časa se tam mudijo. Zaslon je bil sicer kanček nepregleden, splošen vtis je bil pa vseeno zelo kul. Žal so se stvari obrnile na slabše, ko sem prišel na vrsto. Uslužbenka se mi je že od vsega začetka zdela nakoliko priskutna, ko sem ji povedal, da sem z druge upravne enote, mi je pa namenila tak pogled, kot da bi se bil pravkar usral na sredo sobe. Vtisa potem ni uspela popraviti niti ugotovitev, da za podaljšanje lahko plačam kar pri okencu in da mi ne bo treba na blagajno po koleke ali kaj podobnega (pri siceršnji naprednosti bi bilo to res čudno, ampak ni tako dolgo, od kar sem se pri uradnih opravkih moral ubadati s to zoprnijo).

Iz izkušnje lahko zaključim, da se državna uprava sicer nekaj trudi biti prijaznejša strankam (ali pa vsaj učinkovitejša – kar je navsezadnje tudi prijazno do strank), da pa ta težnja očitno še ni pricurljaja do dna njene hierarhije.

1 odziv na “Obisk upravne enote

  1. Ja super! Mene upravna enota sploh ne obvesti… morem kar sama pazit, da ne potece!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja