Od betona do betona

Najprej so bila tla v naši hiši zgolj betonska plošča. Nato je minilo par mesecev, zvrstili so se štirje izvajalci in zdaj so tla spet zgolj betonska plošča (sicer okrog 20 cm višja od prejšnje). Mogoče je to tisto, o čemer govorijo graditelji, ko pravijo, da se v kasnejših fazah gradnje porabi vedno več časa in denarja za vedno manj vidnega učinka.  No, pa si oglejmo, kaj se skriva v tistih 20 cm.

Najprej sem se jaz odpravil na lov na doze, ki so jih zidarji zametali, da sem pripravil teren za električarje. Tu se je takoj pokazala vrednost fotografij z merilnimi palicami, o katerih sem govoril v predprejšnjem zapisu. Skritih doz sem našel kak ducat. Nato so električarji po tleh potegnili manjkajoče cevi in po ceveh žice. Kot že povedano, je bilo sicer mišljeno, da bodo cevi za elektriko tekle zgolj po zidovih ter medetažni in mansardni plošči, a se to ni povsem posrečilo, saj je po izdelavi plošč prišlo do nekaj sprememb, pa ob vrtanju skozi plošči se je nekaj cevi prekinilo. Nato so prišli še mojstri za strojne napeljave, ki so napeljali cevi za prezračevanje.

Na tej točki sem se zavedel ene težave odvisnostne narave (glej prejšnji zapis): test zrakotesnosti je dobro narediti pred estrihom (o katerem bom spregovoril na koncu tegale zapisa), saj je morebitne špranje na dnu zidov tako dosti laže popraviti. Vendar je za ta test treba imeti vgrajena vhodna vrata. Načeloma gre tudi brez, a le če vratna odprtina ni večja od ponjave, s katero se pri testu prekrije – in pri nas je večja, saj bomo imeli poleg vrat še stransko steklo. Vhodna vrata bomo žal dobili šele konec meseca, tako da sva se z Jelko odločila, da z estrihom ne bova čakala, da se nam gradnja ne bo preveč zavlekla. Zato sem jaz en dan prebil ob zatesnjevanju morebitnih špranj na dnu zidov, ki mejijo na zunanjščino. Najprej sem mislil, da se bo to dalo storiti s purpeno. A purpena se lepo obnaša le, če jo brizgaš v kak omejen prostor, tu pa je šlo predvsem za zatesnjevanje okrog napeljav, ki iz zidu gledajo pri tleh, in stika med ometom in talno ploščo na mestih, kjer ni bil najlepši. Takih mest je bilo veliko – špranje sicer v veliki večini primerov niso segale skozi celotno debelino ometa do zidu, pa še tam, kjer so, se v glavnem niso nadaljevale s špranjami med opekami, a kateri so bili redki primeri, kjer so vendarle segale skozi celoten zid, pač nisem mogel vedeti. Tako sem vse zadelal s fasadnim lepilom. Z njim se je delalo kar lepo, le koliko je nevarno, da sčasoma razpoka, ne vem. Okrog cevi za elektriko, ki pri tleh prihajajo iz zidov, sem ponekod zatesnil s silikonskim kitom, ki je prožen in bi moral bolje prenašati morebitne premike cevi zaradi kasnejših del in toplotnih raztezkov. Se pa kit slabo oprijema ometa, tako da bi bilo nemara bolje, če bi bil vse zatesnil s fasadnim lepilom.

Eden izmed rezultatov mojih zatesnjevalnih operacij
Eden izmed rezultatov mojih zatesnjevalnih operacij

Za menoj so zidarji položili toplotno izolacijo – EPS s tlačno trdnostjo 100 kPa. To je korak, ki ga marsikateri graditelj naredi sam, saj ne zahteva posebne strokovnosti ampak le natančnost. A glede na to, da Eko sklad zahteva, da toplotnoizolativni ovoj (v katerega sodi tudi toplotna izolacija pod estrihom v pritličju) izdelajo kvalificirani izvajalci, in da cena EPSa skupaj s polaganjem, ki ga izvedejo zidarji, ni bistveno višja od cene EPSa, ki ga kupimo sami, smo to prepustili njim. EPS so položili v dveh plasteh, tako da so v spodnjo naredili utore za električne in vodovodne napeljave, zgornja pa je vse lepo prekrila. Cevi za prezračevanje so zaradi večje debeline (7,5 cm) segale skozi obe plasti in ker si nameravamo privoščiti poletno pohlajevanje prezračevalnega zraka, morajo  biti dobro obdane z izolacijo, da na njih ne bo prihajalo do kondenzacije. Zato smo bili z zidarji dogovorjeni, da jih bodo zalili z mešanico kroglic EPS in cementa. V resnici so jih potem kar zapurpenali, kar bi moralo biti tudi v redu (verjetno še bolj izolativno). V mansardi so izolacijo prekrili še s penasto folijo za dušenje udarnega zvoka Termosilent.

EPS po tleh, fotografiran z metrom kot dokazilo za Eko sklad
EPS po tleh, fotografiran z metrom kot dokazilo za Eko sklad

Zadnji korak pred estrihom je bilo polaganje talnega gretja. Tu so zopet nastopili mojstri za strojne napeljave, ki so ga položili na plošče s čepki, za katere se zataknejo cevi. Cevi talnega gretja se lahko tudi z nekakšnimi sponkami pritrjujejo naravnost na EPS ali pa s plastičnimi vezicami na aramturno mrežo, vendar nisem zapazil, da bi bil kak način boljši od drugega, tako da se  v izbiro izvajalcev nisem vtikal. Nekateri tudi priporočajo, da se pod plošče za talno gretje položi še folija, ki pri polaganju estriha preprečuje zatekanje cementnega mleka v spodnje plasti, a so strojni inštalaterji menili, da to ni potrebno, saj so stiki med ploščami tesni, estrih pa dovolj gost (da pa bi bilo to treba storiti pri samorazlivnem estrihu). Talno gretje so položili povsod razen pod mestoma, predvidenima za notranjo enoto toplotne črpalke in hladilnik, ter pod stopniščem (sploh tam, kjer se bo vijačilo v tla). Poleg tega so ga na dveh mestih, kjer bodo čisto zanesljivo omare, malo umaknili od zidu. Še ena posebnost je pod tušem: tam so EPS in talno gretje položili pod naklonom proti kanaleti, saj mora biti pod enakim naklonom položen tudi estrih, ki bi bil pri kanaleti sicer pretanek.

Talno gretje
Talno gretje
Talno gretje v kuhinji - H označuje mesto za hladilnik
Talno gretje v kuhinji – H označuje mesto za hladilnik
Talno gretje pod tušem
Talno gretje pod tušem

Pred nekaj dnevi so končno položili še estrih. To je betonska plošča, ki je zadnja stvar na tleh pred talno oblogo. Izraz smo brez dvoma dobil iz nemščine, kjer zadevščini rečejo estrich, izvirno pa naj bi izhajala iz grške besede ostrakon, ki pomeni glineno ploščico, kakršne so v antiki med drugim uporabljali za tlakovanje. Ker si dediščino starih Grkov lasti vsa Evropa, si bom tudi jaz drznil uporabiti besedo estrih, čeravno bi bilo lepše (a morda manj natančno) reči tlak.

Estrih je na voljo klasični in samorazlivni. Prvi je fin beton, ki se mu dodajo mikroarmirna vlakna, kadar se polaga na talno gretje, pa tudi plastifikator – snov, za katero se mi zdi, da olajša delo z betonom in morda poveča trdnost (prav natančno mi pa ni uspelo ugotoviti, kaj počne). Samorazlivni estrih je bolj redek, tako da se po prostoru razlije in na ta način tvori ravno površino. Poleg ravnosti je njegova odlika tudi to, da bolje objame cevi talnega gretja in da je lahko debel samo 2 cm, medtem ko je klasični navadno debel kakih 5 cm. A ker je samorazlivni estrih dramatično dražji od klasičnega, se zanj nismo odločili. Estrih se polaga strojno – pred hišo stoji nekakšen mešalnik, ki beton po cevi pošilja v hišo, tam pa ga mojstri razporejajo po prostoru in gladijo. Pred polaganjem se ob zidovih namesti penast trak, ki estrih loči od zidov. Glede na to, da je pod estrihom EPS, se tako doseže, da nima nikjer stika s konstrukcijo hiše, po katerem bi se lahko prenašal hrup – zaradi tega se mu reče tudi plavajoči estrih.

Pri nas smo estriharjem podjetja StanEstrih v pritličju nekoliko zapletli življenje s precej različno debelimi talnimi oblogami, ki so jim morali prilagajati debelino estriha. A mislim, da so se s to težavo kar dobro spopadli – kolikor sem videl, so večinoma višino zadeli na milimeter ali dva, le nekje so zgrešili za kake 0,5 cm, ampak navzdol, ker ne bo težko popraviti z izravnalno maso. Za naklon estriha pod tušem se mi tudi zdi, da so ga naredili v redu.

Vgradnja estriha
Vgradnja estriha
Mešalnik za estrih
Mešalnik za estrih
Končni izdelek
Končni izdelek
Estrih pod tušem
Estrih pod tušem

2 odziva na “Od betona do betona

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja