Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Ko sem se lotil prijave na oglas za podoktorec, sem najprej prilagodil svoj CV. Raziskovalne interese sem zapisal v takem vrstnem redu, da je bil prvi tisti, ki se je najbolje ujemal z oglasom, in jih formuliral tako, da so zveneli čim bliže področju podoktorca. Na enak način sem prilagodil svoje trenutne dejavnosti, ki sem jim tudi posvetil eno rubriko. Za to mislim, da ni čisto običajna sestavina CVjev, sem pa nekje prebral, da je priporočljiva, in če se poizkusim postaviti v kožo delodajalca, se mi zdi, da je koristna. Za povrh mi je dala priložnost, da sem omenil delo z genetskimi in proteomskimi podatki (ravno takrat sem se namreč ukvarjal s prijavljanjem nekega projekta na to temo), kar naj bi bil predmet mojega dela v Rostocku. Poleg tega sem popravil še kako malenkost, kaj dosti drugega pa s CVjem ni bilo storiti, saj pretežno obravnava dajstva, ki so, kakršna so. No, edino to sem še preveril, ali delodajalec želi seznam oseb, ki bodo napisale priporočilna pisma. Rostoški jih je, zato sem v rubriko references dal naslove svojega institutskega šefa, mentorja pri doktoratu in Vadima. Pri tistih delodajalcih, ki po teh osebah niso vprašali, sem pa zapisal, da so references available upon request. Moj nemški šef (Georg) je kasneje komentiral, da bi se bil lahko bolj pohvalil s pridobivanjem projektov (tega v CV nisem vključil, ker do takrat nobenega projekta nisem formalno vodil, čeprav sem kar precej prispeval k pridobitvi mnogih).

Naslednji korak je bil pisanje spremnega besedila. To je malce zahtevnejši opravek, saj mora biti spremno besedilo bolj prilagojeno oglasu. Načeloma se v njem razloži, zakaj sem ravno jaz posebej primeren za službo. V primeru, da nisem, to ni najlaže napisati, in tudi pri prijavi na podoktorec v Rostocku je bilo tako. Pomanjkanje izkušenj s področja bioinformatike sem skušal nadomestiti s hudo vnemo za tovrstno delo, splošno znanstveno odličnostjo in obvladanjem strojnega učenja (ki ga je oglas omenjal). Motivacijo za delo na področju bioinformatike sem razložil v duhu prejšnjega zapisa in očitno je to pri Georgu vžgalo. Znanstveno odličnost sem dokazoval s številom objav, ki jih res nimam prav malo (čeprav jih je kar nekaj bolj klavrnih). Obvladovanje strojnega učenja pa sem utemeljil z delom na dveh evropskih projektih, kjer smo ga uporabljali. Resnici na ljubo kljub temu prav silen strokovnjak za strojno učenje nisem, a toliko se že spoznam nanj, da se ravno osramotiti ne bi smel. Pri pisanju sem pazil, da se nisem nič zlagal, saj to kot prvo ni lepo, kot drugo bi me pa utegnilo tepsti, če bi me zasačili. Sem pa kajpak uporabil vso svojo spretnost sajenja rožic, ki sem jo pridobil pri pisanju raznih projektnih predlogov.

Odgovor na mojo prijavo je prišel precej hitro, še pred objavljenim rokom, kar se mi je zdelo spodbudno. Kasneje sem izvedel, da je bil Georg nekoliko v škripcih, saj je bil začetek letošnjega leta skrajni čas, da nekoga zaposli, iskal ga je pa v zadnjem trenutku, ker mu jo je bil prejšnji kandidat popihal. Zaposliti je bil nameraval nekega Indijca, ki je bil dva dni po prihodu v Rostock ugotovil, da je to tak strašen neindijski kraj, da v njem ni zdržati, in jo odkuril domov. Tako sem dobil povabilo na razgovor. Z Georgom sva ugotovila, da se bova najlaže dobila v Veitshöchheimu, ki je nekje na sredi med Slovenijo in Rostockom in kjer je možak imel nek sestanek. Tako sem se lepo oblekel (Nemci znajo biti resni okravateni tipi), se usedel v avto in odpeljal v ta kraj neizgovorljivega imena. Tam sem ugotovil, da Georg z resnostjo ne pretirava in da tudi okraveten ni (tako daleč, da bi si bil nataknil kravato, k sreči tudi sam nisem šel, saj ta kos oblačila iz dna duše preziram), tako da sva se čisto prijetno pogovorila. Malo me je pobaral o mojem preteklem dejanju in nehanju (vprašal ni nič prehudo groznega), malo mi je pa razložil delo, ki naj bi ga opravljal. Večinoma je govoril on, saj to rad počne. Na koncu je dejal, da je zadovoljen in da mi bo kmalu sporočil, kako se je odločil. Jaz pa sem – utrujen od vožnje in stresa – padel v posteljo (kasneje sem si privoščil eno pekočo azijsko večerjo – primerna doza čilija človeka lepo poživi). Naslednji dan sem si ogledal še veitshöchheimski (menda) slavni rokokojski vrt, ki pa v pozni jeseni ni bil prav pretresljiv.

Prav kmalu mi je Georg res sporočil, da bi me vzel v službo. Želel pa je, da si prej pridem pogledat Rostock – verjetno se je bal, da bi se ponovila izkušnja z Indijcem. Tako sem kaka dva tedna kasneje podaljšal obisk konference v Salzburgu in za dan in pol obiskal sever Nemčije. Spoznal sem svoje bodoče sodelavce in govoril s štirimi ljudmi, ki že delajo pri projektu, pri katerem naj bi delal tudi jaz. Ti ljudje so medicinci in trije so mi predstavili svoje probleme, ki naj bi jih jaz reševal (tule bom bolj površen, saj o svojem tukajšnjem delu kanim pisati kdaj drugič). Četrti – vodja projekta – je pa dajal vtis, da mu ni čisto jasno, kaj naj z mano, in ga ni ravno razganjalo od prijaznosti. A k sreči mi tudi kaj preveč žalega ni storil, kar pri njem ni nujno pravilo (oni dan je na nekem seminarju predavatelja – uglajenega gospoda srednjih let – malone nahrulil, da ni nič pametnega povedal in da je zgolj zapravljal njegov čas). Ljudje, ki sem jih spoznal, so v glavnem naredili v redu vtis in tudi s samim Rostockom ni bilo videti nič narobe, tako da sem dahnil usodni da.

Med novoletnimi počitnicami sem potlej na kup zvlekel vso svojo garderobo in druge zadeve, ki bi jih utegnil potrebovati med enoletnim bivanjem na tujem (zaenkrat še nisem ugotovil, da bi bil kaj prav usodnega pozabil), jih zbasal v avto in 2. januarja zjutraj krenil na pot. Prvi dan so me spremljali sitno vreme in strašni zastoji (predvsem med Salzburgom in Münchnom), tako da sem za dobrih 600 km potreboval kakih 13 ur. Drugi dan je bil topogledno prijetnejši in po skupno kakih 1200 prevoženih kilometrih sem prispel v Rostock.

1 odziv na “Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja