Od zadnjega zapisa o D&D smo imeli dve seansi, ki si zaslužita besedo ali dve. Večina prve je bila namenjena oživljanju umrlih junakov. Tu sem ponudil več možnosti:

• Običajno oživljanje, pri čemer je duhovnik v druščini lahko eno oskrbel zgolj za plačilo stroškov (500 zlatnikov), za drugo je bilo pa treba plačati tržno ceno (1.000 zlatnikov).
• Oživljanje s popustom v nekem svetišču, kjer bi to storil neizkušen duhovnik. Kolikšen popust sem ponudil, se žal ne spomnim.
• Kvest za oživitveno čarovnijo. Junaki so izvedeli za ruševine nekega svetišča, ki se je za časa delovanja ukvarjalo z nekromantskimi poizkusi, te pa je financiralo s prodajo zvitkov za oživljanje in podobnih predmetov.
• Posojo življenjske energije v zameno za oživljanje. Junake je obiskal nek skrivnosten mož, čigar gospodar za svoje (zelo pomembno) raziskovalno delo potrebuje življenjsko energijo. Če bi mu jo bil kateri od umrlih pripravljen posoditi, kadar bi jo potreboval, bi ga bil gospodar pripravljen oživiti. Skrivnostni mož se je o tem vprašanju pogovoril kar nesposredno z umrlima.

Igralci so se izkazali za precej previdne in so se odločili za čisto običajno oživljanje. To je bil za njihove finance znaten zalogaj in jim je za povrh prislužil užaljenost odposlanca gospodarja s pomembnim raziskovalnim delom. Prvi korak je bil kajpak prodaja plena, kar se je izkazalo za ne povsem enostavno, saj je trg za orožje in rahlo naluknjane oklepe v mestecu Phandalin, kjer so pustolovili, bolj majhen. A ker so itak zaradi oživljanja morali v bližnje večje mesto (Neverwinter), so preostali plen prodali tam. Do nekaj dodatnih zlatnikov pa so si pomagali še s hazardiranjem.

Med vračanjem v Phandalin je družbo na kraju, kjer so nekoč že doživeli goblinsko zasedo, pričakala nova (če se je ob tem komu porodila misel na osla in led, ni edini). Med dotedanjimi prigodami sta namreč živa ostala dva podšefa – en goblinski in en rdečeplaščniški. Ta dva sta se povezala in se naših junakov skušala odkrižati, kar jima seveda ni uspelo. S tem se je seansa zaključila – ne da bi se sploh dotaknila predpripravljene pustolovščine.

V naslednji seansi smo se vrnili k predpripravljeni pustolovščini z obiskom ruševin vasi Thundertree. Tam naj bi bilo namreč moč najti druida, ki ve, kje stoji grad, kamor druščino vodi iskanje njihovega nekdanjega škratovskega delodajalca (in bogatega rudnika, okrog katerega se vrti celotna pustolovščina). Ruševine naseljujejo zombiji in napadalne rastline, ki pa niso pretirano vznemirljivi sovražniki, tako da se jih igralcem niti ni ljubilo masakrirati. Če pustolovščina za pridobitev ustrezne količine izkustvenih točk pričakuje, da se bodo igralci lotili vseh sovražnikov, ki jim jih pripelje na pot, bi se morala potruditi, da so ti bolj zanimivi (ali pa neizogibni). A k sreči so se v vasi našli tudi taki (bolj zanimivi namreč, ne neizogibni).

Najprej so junaki naleteli ne možake s čudnimi maskami, za katere se je izkazalo, da so častilci zmajev. Ti so ugrabili zmikavtinjo, kar sicer ni bil del predvidene zgodbe, jim je pa prikladno padla v roke in se je zdela primerna za žrtvovanje zmaju. Z njo so se zabarikadirali v hišo brez strehe, saj so pričakovali, da jo bodo tovariši poizkusili rešiti. To se je res zgodilo – na dokaj domiselen način. Najprej si je coprnikov leteči osebni hudiček iz zraka natančno ogledal, kje v hiši sovragi so (coprnik je prevod za warlocka, osebni hudiček pa za familiarja vrste imp – predlogi za boljše prevode so dobrodošli). Ta hudiček je kot izvidnik kar malo preveč uporaben, tako moram razmisliti, kako mu pristriči krila. Nato so izbrali mesto, od koder je urok thunderwave lahko zadel vse sovrage, izognil pa se ujeti zmikavtinji. Čarovnik je na tistem mestu preplezal zid in thunderwawe začaral, coprnik ga je pa obdal s čarobno temo, da ga sovragi – ako bi preživeli – ne bi sesekljali. Manever se je odlično posrečil in vsi sovragi – izvzemši šefa – so storili bridki konec. Slednji je bil moj dodatek, saj so se mi tudi častilci zmajev zdeli zanimivi le zgodbovno, kot borci pa niti ne. Šef jo je popihal in je potem junake še dvakrat zastrupil (osel, led …), preden so se ga odkrižali.

Bralec se je morebiti vprašal, kaj so častilci zmajev delali v Thundertreeju. Odgovor je kajpak, da so častili zmaja – zelenega, ki se je naselil v stolpu vrh vasi. Seveda ga je druščina šla obiskat, zmaj jih je prijazno pozdravil in vanje bruhnil strupen dah, ki je dva od junakov nemudoma spravil na tla. Tu sem bil deloma prizanesljiv, deloma sem pa pozabil, kako točno delujeta nezavest in zbujanje iz nje, tako da so jo junaki uspeli ucvreti, ne da bi bil zmaj koga pohrustal. Zdaj kujejo načrte, kako ga bodo vendarle premagali, na njihovo udejanjenje bo pa treba počakati na eno od naslednjih seans.

Pri ustvarjanju šefa častilcev zmajev in pri zamisli igralcev, da bi za spopad z zmajem najeli kakega slaboritneža, sem ugotovil, da bi bilo dobro imeti na zalogi zbirko neigralskih likov različnih stopenj in poklicev. Predstavljal sem si, da je do taiste ugotovitve prišlo že več  gospodarjev temnic, zato sem se lotil googlanja. Najboljše, kar sem našel (za D&D 5. izdaje), je tale zbirka likov do 10. stopnje. Zdi se mi precej v redu, edino oprema ni najbolj prepričljiva, če predpostavimo, da imajo neigralski liki enake možnosti kot igralski. Tule naj bi bili na voljo liki do 20. stopnje, a je po vsem videzu spletna stran umrla. Mislim, da bom najhujše sovražnike moral pripraviti kar sam, da bodo imeli dostojno opremo, za bolj običajne bo pa zbirka z interneta čisto v redu. Težava je namreč, da predobro opremljeni sovražniki svojo opremo po smrti prepustijo igralcem, katerim je opremo treba dozirati previdno, da ne postanejo premočni. No, se pa da pri tem malo pogoljufati – sovražnik lahko nek kos opreme uporablja, ko je čas za plenjenje trupla, ga pa zamolčim, če seveda ni preveč očiten (kar najbolj pomembni – tisti, ki izboljšujejo napadalne, obrambne in podobne lastnosti – v glavnem niso).

Druga seansa D&Dja se je zgodila že pred nekaj časa, tako da je skrajni čas za poročilo, sicer me utegne prehiteti naslednja. Junaki so najprej uspešno spravili zaupani jim voz z rudarsko opremo, ki so ji dodali plen iz goblinskega brloga, v mestece Phandalin. V ta namen so si sicer morali izposoditi par konj, saj jim je enega vola požrl sovomedved (to so ugotovili, ker se je Jelkinemu liku zdela dobra zamisel raziskati nočno renčanje v gozdu – posledica je kajpak bila, da so se s tem medvedom tudi stepli). Za izposojo so morali zastaviti svojega čarovnika, ki je imel tačas priliko kidati gnoj, vendar mu nekaj kmečkega življenja ni škodilo. V Phandalinu so najprej malo kupčevali, nakar so prešli k bolj zanimivim rečem.

Prva zanimiva reč je bil obisk cirkusa. Tega v predpripravljeni pustolovščini ni, a ker so si igralci želeli jezditi na slonu, se mi je cirkus zdel edini realističen način, da jim ga pripeljem na pot. Sicer si bodo slona težko prilastili, saj bi po moji oceni cirkus zanj moral zaračunati kakih 2.000 zlatnikov (poleg nakupne cene 200 zlatnikov sem v to vštel prevoz čez morje, izpad prihodkov med čakanjem nanj in med dresiranjem ter nekaj pribitka zaradi izgube ugleda cirkusa in nevšečnosti). Se je pa naš čarovnik uspel s sprva zadržanim cirkuškim čarovnikom dogovoriti za sodelovanje pri predstavi. Nastop se mu je precej dobro posrečil, kar mu je nemalo polepšalo dan.

Druga zanimiva reč so bili lokalni mafijci – rdečeplaščniki – ki izhajajo iz predpripravljene pustolovščine. Za primerke, ki jih junaki srečajo v mestu, pustolovščina predvideva, da s številčno močnejšimi junaki nevarnega videza izzovejo spopad, vendar se mi to zopet zdi nerealistično obnašanje, nad kakršnim sem se že prejšnijč pritoževal pri goblinih. Tako so moji rdečeplaščniki junake raje pobarali, če bi se jim pridružili, in ko so ti ponudbo ne preveč prijazno zavrnili, so jo z repom med nogami odkurili. Junaki bi bili ponudbo lahko tudi sprejeli in se tako infiltrirali med falote, vendar tolikanj zvijačni niso bili. V načrtu sem imel, da bi se rdečeplaščniki nato naših junakov skušali odkrižati z nočnim napadom, vendar do tega ni prišlo, ker so junaki še isto noč napadli brlog rdečeplaščnikov.

Napad se je začel precej dobro: prva skupina sovragov je bila uspešno ustrahovana, tako da so se predali. Nato so morali igralci ugotoviti, da so v D&Dju priljubljena reč skrivna vrata – ta so namreč vodila naprej v brlog. Sledila je ena past, par nenevarnih spopadov, rešitev jetnikov in ključavnica s strupeno iglo, ki je zbodla zmikavtinjo in zahtevala nočni obisk lokalnega svetišča, nakar so stvari postale bolj resne. Junaki so namreč prišli do treh sosednjih sob, od katerih so bili v eni štirje rdečeplaščniki, v drugi trije hroščomedvedi (v nasprotju s sovomedvedom sta to ime in sploh njegov prevod precej neinformativna – gre za večje in nevarnejše sorodnike goblinov) ter v tretji čarovnik, ki je rdečeplaščnike vodil. Pustolovščina je po vsem videzu predvidevala spopad s prebivalci vsake sobe posebej, a glede na njihovo bližino in hrupnost tepeža se mi to ne zdi realistično. Igralci so prišli na misel, da bi bilo sobe dobro ločiti, pri čemer pa jim nisem preveč pomagal, saj bi bili v tem primeru boji dokaj lahki, oni pa niso bili posebej previdni in še slabo so kockali – z vitrihom so namreč zaklenili ena od vrat, pri čemer so bili preglasni. Tako se je vnel boj z vsemi sovragi (pretežno) naenkrat. Čarovnika so se sicer odkrižali zelo zlahka: duhovnik je skombiniral od boga navdihnjeno sposobnost guided strike, ki za 10 poveča verjetnost zadetka, z čarobnim napadom inflict wounds, pri katerem je dobro metal kocke, kar je imelo za posledico, da je čarovnik podlegel prvemu napadu. So se pa ostali sovragi dobro držali, tako da so se trije izmed junakov znašli med umirajočimi. Spričo mizernega metanja kock zoper smrt sta dva tudi čisto zares umrla. Smrt v D&D sicer ni nujno trajna, vseeno je pa za like nizkih stopenj, ki nimajo veliko denarja, kar resen problem, saj sami oživljati še ne znajo, pa še stroški tega početja so 500 zlatnikov (plus kolikor tisti, ki oživljanje opravi, želi zaslužiti). A to je problem za naslednjo seanso, ki se obeta čez dober teden.