Porod je kunštna reč

Glede na to, da je porod za naju z Jelko vedno bolj aktualna tema in da je tudi čisto zanimiva, malce prebiram o njem po internetu. Nekdaj so ženske rojevale po navdihu in ob pomoči babic, kar je bil kar nevaren šport. Potlej so prišle porodnišnice in porod je postal precej bolj varen, vendar v primerih, ko se ni nič zalomilo, tudi bolj neprijeten (naj dvigne roko tisti, ki je rad v bolnišnici ter se mu zdi fino, da ga osebje špika, mu šari po spolovilih in počne podobne nečednosti). Ker postajamo vedno bolj civilizirani in smo moški ženske spustili z vajeti, so se začele izobraževati in uporabljati internet (gojišče revolucionarni idej!), tako da bi zdaj babnice hotele oboje – varnost in prvinsko izkušnjo spravljanja novega življenja na svet. Seveda jim pravice do tega ne gre odrekati, le nekoliko sitno jo včasih zna biti uveljaviti.

Ponekod v tujini se dosti rojeva doma (na Nizozemskem menda v okrog 30 % primerov; odstotek je gotovo še višji v Zimbabveju, ampak tu govorim o državah, kjer je to izbira in ne edina možnost).  Seveda pri tem bržkone ne gre zgolj za prijetnost, ampak tudi za ceno (po eni oceni porod doma stane kakih 1.000 EUR, v porodnišnici pa 5.000 EUR). Ponekod se rojeva v porodnih hišah, ki menda tudi nudijo bolj prijazno okolje. Pri nas porod doma ni urejen, tako da najbolj zagnane uvažajo babice iz Avstrije. Tudi porodnih hiš nimamo, tako da nekatere spet uporabljajo avstrijske. Ne eno in ne drugo ni zastonj, ampak nekaterim se zdi vredno. Potlej se pa najdejo tudi ženske z jajci, ki gredo z glavo skozi zid in doma rodijo kar same.

Moderno je, da porodnice svoja stališča do raznih posegov med porodom (ki jih bom obdelal spodaj) zapišejo v tako imenovani porodni načrt. Nekatero osebje v porodnišnicah to pozdravlja in upošteva, drugemu gre pa na živce. Prihaja do sporov med okostenilim porodnišničnim osebjem in militantnimi zagovornicami naravnega poroda, olje na ogenj pa prilivajo kljukci, kot je tale ameriški porodničarski zvezdnik, ki je za Delovo prilogo Ona izjavil, da ima polovica žensk, ki hodi po Ljubljani, pohabljene genitalije (pri tem je govoril o rezanju presredka, o katerem več kasneje). Po vsej verjetnosti je večina porodnišničnega osebja čisto v redu in tudi večina porodnic najbrž ne dela zgage po nepotrebnem, a ti ne razgrajajo po spletnih forumih, tako da so bolj neopazni.

Kaj so torej posegi, o katerih se ljudje pričkajo po internetu? Pri nas ob prihodu v porodnišnico ženski ponavadi najprej obrijejo mednožje in jo klistirajo. Britje je koristno, če pride do poškodb, ki jih je tako laže oskrbeti. Klistir pa naj bi pomagal, da porodnici med potiskanjem ne bi uhajalo blato, in naj bi naredil malo več prostora za dojenčkovo pot na svet. Menda raziskave kažejo, da kake konkretne koristi od njega v resnici ni (te raziskave sicer navaja zagovornica naravnega poroda, a zvenijo kar verodostojno), vendar nekaterim porodnicam ustreza. Nobeden od teh dveh posegov fizično ni prav strašen (psihično morda za koga tudi je) in oba se da menda brez hudih težav zavrniti, tako da se meni pretirano problematična ne zdita.

Naslednja zadeva je vstavljanje igle za infuzijo. Menda to radi rutinsko storijo, razlogi so pa dovajanje nekaterih sredstev proti bolečini, dovajanje tekočine in glukoze v primeru dehidracije in izčrpanosti ter transfuzija v primeru krvavitve. Razen transfuzije nobeden od razlogov ne terja takojšnje vstavitve igle, je pa res, da je slednji kar tehten. Če do krvavitve pride, je treba ukrepati hitro, pri čemer je ravno takrat to najbrž težko zaradi zmanjšanja krvnega pritiska, tako da najbrž ni slabo iglo že imeti vstavljeno.

Prediranje plodovnega ovoja je poseg, s katerim skušajo sprožiti ali pospešiti porod. Vendar menda ni dokazano, da bi ta učinek res doseglo, poleg tega pa statistično poveča verjetnost carskega reza. Ko je ovoj predrt, porodnici ponekod ne dovolijo več pokončnega položaja, ki je precej splošno sprejet za koristnega (razlog je očiten – otroku na svet pomaga težnost). Skratka, gre za nekaj, česar se je v splošnem treba otepati (gotovo pa obstajajo tudi okoliščine, ko je potrebno).

Še en način proženja ali pospeševanja poroda so umetni popadki, to je dovajanje hormona oksitocina (ki povzroča tudi naravne popadke). Precej žensk poroča, da so taki popadki bolj boleči in nasploh ne najbolj zaželena stvar. Seveda pa je včasih nosečnica že krepko čez rok, poroda pa kar ni, in tudi kak drug (zdravstveni) razlog se najde, da je porod treba sprožiti. Kadar se porod začne sam od sebe, je še vedno možno, da traja predolgo, kar izčrpava tako mater kot otroka. In težava je lahko tudi pomanjkanje prostora v porodnih sobah, kar sicer ni zdravstveni razlog, je pa vseeno kar tehten. Prav gotovo pa umetni popadki niso upravičeni, če se materi ali porodnišničnemu osebju kratko malo ne ljubi čakati (menda se dogaja oboje).

Še eno sporno vprašanje je hrana in pijača med porodom. Menda ju mnoge porodnišnice ne dovolijo (razen pijače v zelo majhnih količinah). Kakor razumem, je razlog, da med splošno anestezijo (recimo zaradi carskega reza) vsebina želodca lahko pride v dihalne poti in v skrajnem primeru porodnico zaduši. Vendar ta razlog ni najbolj prepričljiv, saj porodnica – ne glede na to, kaj počne med porodom – najbrž nima praznega želodca. O tem vprašanju več piše tule, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se porodnici pusti piti in jesti (hrana večini itak ne prija, pijača pa).

In za konec še poseg, ki zbuja največ hude krvi – rezanje presredka. Presredek je del med nožnico in zadnjično odprtino, ki se med porodom rad strga. Da bi preprečili nenadzorovano trganje, ga prerežejo. Tak rez je menda bolj neprijeten od blage raztrganine, a dosti boljši od resnejših poškodb, do katerih tudi lahko pride. Če porodnica prerez presredka odkloni, seveda tvega slednje, če reče, naj ga naredijo, če je nujno, pa lahko računa, da ga bodo naredili z okrog 50-odstotno verjetnostjo (tako o Sloveniji pravi statistika). O problemu nekaj pove primerjava z Dansko, kjer je prerezov najmanj v Evropi (9,7 %). Tam namreč hujše raztrganine dobi 3,5 % porodnic, v Sloveniji pa samo 0,3 %. Bojim se, da na podlagi tega, kar sem izvedel, kakega pametnega sklepa ne morem narediti.

Evo, mislim, da sem tule obdelal glavne posege med porodom, ki porodnice žulijo. Kaj sem pa seveda gotovo izpustil, saj se žulji najdejo laže kot ne. Upam, da nama bo z Jelko tole znanje kaj pomagalo pri boljšem doživljanju poroda (Jelka zadevo najbrž obvlada še bolj, saj je o njej brala tudi neke knjige). Morda bom o najinih izkušnjah kaj poročal, morda pa tudi ne – glede na to, da je tema dokaj intimna, se bova zmenila, ko se bodo zgodile.

1 odziv na “Porod je kunštna reč

  1. Hmmm, a naj kaj rečem kot mama, ki je bila velikokrat v porodnišnici in imam za seboj en carski rez, eno epiziotomijo, sicer pa brez …?
    Predrtje mehurja? Ja, dvakrat niso, sicer pa vedno. Izkušnja? Po tistem je porod planil naprej! Ampak po moje je tak učinek le, če naredijo proti koncu poroda. Ni pa prijetno, ko pomislim na otročkovo glavico, spraskano po vrhu …
    Iztipanja maternice? Tudi to poznam, do šestega poroda.

    Enkrat sem bila v taboljši sobi in del poroda na tleh ob žogi! Lepa izkušnja – predvsem z babico, ki je bila Človek!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja