Ponavadi se s smučkami na sneg podam enkrat letno, ko gremo s starši za teden dni smučat nekam v tujino. Načeloma bi sicer zlahka šel smučat tudi kak vikend (smučišč v Sloveniji res ne manjka), ampak je izbrskati in nase navleči smučarsko opremo ter jo na koncu še pospraviti tolikšen podvig, da se zlepa ne spravim k njemu. Danes pa je Jelka pokazala svoj dober vpliv name in me je zvlekla na Soriško planino. Izbiri smučišča je (poleg bližine) botrovalo, da imajo tam tudi tekaško progo, kajti jaz smučam alpsko, Jelka pa teče na smučeh. Morda se prihodnje leto spravim na kak smučarski sejem in si omislim tekaške čevlje, da se tudi sam poizkusim v smučarskem teku. In morda Jelko kdaj pripravim do tega, da spet stopi na alpske smuči (pred davnimi časi je to menda že počela). Ampak zaenkrat vztrajava vsak pri svoji disciplini.

Ko sva se pripeljala do smučišča, me ja najprej pošteno zaskrbelo, kajti na parkirišču je bilo ogromno avtov, slovenska smučišča se pa po mojih (sicer skromnih) izkušnjah z velikostjo ne odlikujejo. Kar se tiče velikosti, sem imel prav, skrb pa je bila vseeno neupravičena: smučišče je bilo sicer kar obljudeno, a gneče ni bilo. Kako to spraviti v sklad z množico avtov, ne vem (najverjetnejša razlaga se zdi, da zanič presojam, kaj je veliko avtov), a se ne pritožujem. Soriška planina premore eno vlečnico za take, ki ne znajo smučati, dve vlečnici nad njo, ob katerih so tri čisto spodobna smučišča (in eno nespodobno, po katerem se je najprej treba poganjati, potem pa postane neprijetno kucljasto), ter eno sedežnico, ki vozi od dna do vrha smučišča. Vsega skupaj je malo, a za eno popoldne smučanja kar dovolj (zgodnje vstajanje mi ne gre najbolje, Jelki gre pa še malo slabše, zato sva si privoščila popoldansko smuko). Zadovoljen.

Pa še opazka o žičnicah. Sedežnice so dveh vrst: take, ki se pri vstopu in izstopu upočasnijo, ter enostavnejše, ki se stalno vozijo z enako hitrostjo. Na meni znanih avstrijskih, italijanskih in švicarskih smučiščih prevladuje prva vrsta, ki združuje (dokaj) hitro vožnjo z udobnim vstopom in izstopom. Na Soriški planini pa imajo primerek druge vrste, na katerega se sicer dokaj udobno vstopa in izstopa, a je zato preklemansko počasen. Imajo pa vlečnice prav kul. Sicer so videti precej stare, a krožniki se pri vstopu ustavljajo, tako da je vkrcavanje lagodno. Po tujih smučiščih se navadno do tebe pripeljejo s polno hitrostjo, tako da je pri njih grabljenju potrebne malo več spretnosti. Če bi bilo smučišče večje, bi se nad slabo opremljenostjo s sedežnicami pritoževal (vozakanje z vlečnicami na dolge proge mi ne diši), tako se pa niti ne.