Tale zapis je nastal že pred dolgo časa, vendar ga nisem objavil, ker sem pričakoval še epilog o lakiranju, ki pa se ni zgodil (več o tem proti koncu zapisa).

Z lopo Kunčje radosti ni bilo konec, saj nam je taisti mizar delal tudi stopnišče (kot sem omenil v zapisu o lopi, je bil to sploh povod, da smo ga najeli). Pot do stopnišča je bila prav tako dolga kot do lope, le da nam je požrla malo manj živcev, saj ni imela (razen nekaj brezuspešnega čakanja na Kunčevega pajdaša, ki je premeril prostor in stopnišče izrisal) nobenih zoprnih vmesnih korakov – vsa zoprnija se je zgodila na koncu.

Jaz sem se nagibal k betonskemu stopnišču, obloženem z lesom, saj pri njem ni nobenega dvoma o trdnosti in je verjetno nekoliko cenejše od povsem lesenega. Se pa leseno – v nasprotju z betonskim – dela na koncu gradnje, tako da je laže zadeti višino, laže se podenj vgradijo omare in Jelki je bolj všeč. Ker je tokrat obveljala Jelkina, sva se odločila za stopnišče iz masivnega jesenovega lesa (ki je usklajen s parketom v mansardi). Kunc nama je pod stopniščem obljubil tudi omare – dva predala za čevlje, eno zaprto omaro za obešanje oblačil in eno odprto za drobnarije (vmes je pa odprtina, kamor pride zamrzovalna omara). Poleg odprte omare sva pa naročila še obešalno steno.

Stopnišče je pretežno narejeno prav čedno. Žal pa skrb za podrobnosti ni ravno Kunčeva odlika, tako da ima tudi nekaj hib. Prva je, da je bilo ogrodje narejeno z dvocentimetrskim odmikom od stene. Na ta način si Kunc olajša življenje, saj se mu ni treba spopadati z morebitnimi krivimi stenami, odmik pa na koncu zapre s tanko letvijo. A v našem primeru stene niso krive in imamo tako ob stopnišču nepotrebno širok rob. Druga hiba je, da se ob izdelavi stopnišča v delavnici niso zavedali širine izteka na vrhu (tako vsaj domnevam, glede na to, da na 3D izrisih Kunčevega pajdaša ta širina ni nič omejena – lahko je pa razlog tudi čisto navadna šlamparija), zato so stopnišče naredili malo preširoko. Nato so zgornji del zožali na licu mesta, kar ni preveč čedno. Zatrjevali so sicer, da so tako naredili, ker nam zavoljo našega udobja stopnišča niso hoteli ožati, kjer ni treba, a jim ne verjamem. Tretja hiba pa je, da je stopnišče polakirano z akrilnim lakom. Kunc je sicer pred izdelavo zatrjeval, da uporablja najboljši možen lak, a za stopnišča se pretežno priporoča dvokomponenti poliuretanski lak, ki naj bi bil najbolj trpežen. Za povrh so mojstri dele ograje pobrusili na licu mesta, niso jih pa polakirali (ali pa so jih polakirali zgolj enkrat – tako trdijo, čeprav jaz laka ne zaznavam), medtem ko naj bi bilo ostalo stopnišče polakirano trikrat. Ker sem se s Kuncem jaz kregal več kot Jelka, sem jo prosil, naj ona od njega dobi malo ustreznega laka, da to popravimo, vendar za to ni zbrala volje.

Glede omar pod stopniščem imam mešane občutke. Predala za čevlje in omara za oblačila se lepo prilegata stopnišču in sta narejena prav lično, medtem ko je z odprto omaro in obešalno steno narobe marsikaj. Omara je nekaj centimetrov preozka, tako da je med njo in zamrzovalno omaro nepotrebna reža, poleg tega pa je iveral, iz katerega je izdelana, ves oškrbljen. Bržkone največ sivih las je pa povzročila obešalna stena. Ob tleh na steni imamo namreč nekajcentimetrsko keramično oblogo, ki je Kunc ni upošteval, tako da pride spodnji rob obešalne stene malo čeznjo. Zato so obešalno steno na mestu, kje prekriva keramično oblogo, najprej s spodnje strani malo stanjšali, vendar ne dovolj (zakaj, mi je uganka). Nato so brez vprašanja keramično oblogo odstranili s stene, jo – skrajno grdo! – obrezali, da je prišla pod obešalno steno, in jo prilepili nazaj. Priznati je treba, da se vsa ta grozovitost ne vidi in bo prišla na plano le, če bomo obešalno steno kdaj odstranili, vseeno sem pa ogorčen, da so si drznili povsem samovoljno uničevati našo keramiko. Zaradi vsega tega odprte omare in obešalne stene na koncu nismo plačali.

Nedolgo tega sem se lotil krašenja stanovanja s slikami in sem na stopnišče dal nekaj slik meni ljubega slikarja M. C. Escherja (izrezanih iz koledarja za leto 2000, ki je od takrat na podstrešju čakal, da na tak način vnovič ugleda luč dneva). Ob tej priliki sem stopnišče počistil in poslikal, rezultat pa priobčujem spodaj.