Študij na Univerzi v Alberti

Disclaimer: glede na to, da sem tu le obiskovalec, napisano morda ni povsem točno. Vse primerjave s FRI se nanašajo na čas, ko sem tam študiral (vštevši predavanja podiplomskega študija 1997-2004). Bolj podrobem opis študija v ZDA (kjer so razmere podobne kot v Kanadi) in predvsem prijave nanj se najde tule, pa tudi Crni ima včasih kaj povedati na to temo.

Tule v Kanadi imam občutek, da je študij naravnan tako, da bi študente čim več naučil. Kar je seveda zelo naravno, saj točno temu študij služi, vendar na FRI ni čisto tako. Naj pojasnim. V Kanadi imajo študentje poleg seminarskih nalog in kolokvijev, ki niso tako redki tudi pri nas, pogosto razne tedenske obveznosti, predvsem domače naloge, ki zahtevajo uporabo naučenega v praksi (saj ne da tega ne bi bilo tudi pri kakem predmetu tudi na FRI, ampak tam je to izjema, v Kanadi pa pravilo). V laboratoriju večkrat vidim ljudi, ki te reči programirajo pozno v noč. Seveda so tedenske obveznosti nadležne, vendar te primorajo, da delaš sproti in da narediš tudi kaj praktičnega. Iz izkušenj vem, da teorijo, ki se jo naučiš teden pred izpitom, hitro pozabiš, ko moraš kasneje kaj, o čemer si se učil, dejansko uporabiti, pa bentiš. Kajpada je tak način dela bolj naporen tako za študente kot tudi za profesorje in asistente, ampak nekako dvomim, da ga pri nas nimamo zaradi obzirnosti do študentov. Bolj verjetna razlaga se mi zdi, da si mnogi profesorji nič kaj radi ne naložijo več dela, kot je nujno. Študentje pa iz očitnih razlogov ne ugovarjajo, čeprav bi morali. Saj jaz za časa študija tudi ne bi bil vesel, če bi mi naprtili tovrstne dodatne obveznosti, vendar zdaj vidim, da bi bile koristne.

Na podiplomskem študiju so stvari zelo podobne, le da kolegi pravijo, da ga profesorji obravnavajo še bolj resno od dodiplomskega. In študente dejansko pripravljajo na raziskovalno delo: pri nekaterih predmetih seminarske naloge oddajajo v obliki člankov, ki jih potem tudi recenzirajo – kot na kaki konferenci. Primerjava s FRI je porazna: tam so nekateri (obvezni!) predmeti zgolj ponovitev dodiplomskih, izbirnih je pa čisto preveč, tako da zaradi premajhnega števila slušateljev predavanj pri večini itak ni.

Zagnanost profesorjev se kaže tudi drugje. Na tedenskih umetnointeligenčnih seminarjih včasih predstavljajo svoje delo, da bi pridobili študente za sodelovanje pri raziskavah ter da bi pri njih delali magisterije in doktorate. Ko je imel tovrstno predstavitev Vadim, se je stvar začela z zelo privlačno animacijo enot, ki se preganjajo po zemljevidu (ob spremljavi glasbe Johna Williamsa), nato je opisal svoje delo, na koncu pa je povedal, koliko objav lahko študentje pričakujejo, če bo on njihov mentor, in koliko njegovih preteklih študentov je uspelo dobiti neko očitno precej zaželeno štipendjo (večina). Največ, kar sem videl na FRI, je kak neugleden plakat s temami diplomskih nalog.

Gotovo tudi v Kanadi marsikaj ni v redu, ampak vtis, ki sem ga dobil v štirih mesecih, ki sem jih prebil tu, je precej ugoden.

4 odzivi na “Študij na Univerzi v Alberti

  1. Khm, zanimivo. Sicer po moji leni strani nisem nič pretirano navdušena nad idejo, da bi nas na faksu obremenili z kakšno obilico seminarskih in obveznih vaj; po drugi pa imam občutek, da bi marsikdaj mnogo več odnesla, če bi mogla dejansko kaj narediti in ne le poslušati predavanja in avdiotorne vaje ter nato odpisati izpite ali kolokvije. No niso vsi premeti enaki.
    V prejšnem semestru smo morali le pri programiranju tedensko oddajati in zagovarjati naloge. In res smo migali. Ampak se mi zdi da so na faksu na koncu vso stvar zafrknili. Obljubljeno nam je bilo, da če zagovorimo vse naloge z odlično imamo na izpitu avtomatsko eno oceno več. No in na izpitu so na to obljubo gladko pozabili. Tako se je med študenti začelo razširjati mnenje, da se stvari sploh en splača redno delat, saj nimaš čisto nič več od tega kot tisti, ki se vse nauči zadnji teden.
    Mogoče bi morali biti na faksu res že dovolj odrasli, da bi dojeli, da vse to delamo le zase, ker želimo znati. Ampak resnica je takšna da se 90% folka premakne, ko je nekaj obvezno, oziroma pogoj.

  2. Ne strinjam se s tem, da se na faksu učimo zase. Velike večine stvari, ki sem se jih naučil na faksu, nikoli ne bom uporabil. Učni programi so togi, dolgočasni, ničesar uporabnega ni v njih (tukaj vsekakor izvzemam Kodeka in Bratka). Na faksu se učimo zato, da bomo na koncu imeli kos papirja, ki nam bo potrjeval določeno stopnjo izobrazbe.
    Zakaj te kritike? Ker poznam ljudi, ki so delali npr. VIS, ki je neprimerno lažji, pa niso v nič slabšem položaju kot jaz. Verjetno v boljšem, ker imajo več delovnih izkušenj in zato lahko zahtevajo (in dobijo) več denarja. Kos papirja (“diploma”) ti pomaga do državnih služb. V privatnem sektorju te nihče ne vpraša, kakšno formalno izobrazbo imaš (pa tudi ne, kakšno povprečje imaš

  3. Upoštevati je treba, da bodo različni študentje rabili različne stvari in da med študijem morda niti ne veš, kaj vse boš kdaj rabil. Ampak ja, popolnoma se strinjam, da je program na FRI bolj klavrn in tudi zelo tog je. Kakšna je kakovost v Kanadi, ne morem reči, vsekakor je pa togost manjša, ker lahko študentje izbirajo, katere predmete bodo poslušali (na dodiplomcu do neke mere, na podiplomcu pa povsem). To verjetno tudi pozitivno vpliva na kakovost, ker se iz obiskanosti predmeta da sklepati, kako dober je. In glede na bolj tržno naravo tukajšnjega šolstva domnevam, da si profesorji na solidnih univerzah težko privoščijo imeti prav hudo slaba predavanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja