Talne obloge so cela znanost, prvič

Načrt naše bodoče hiše je več ali manj gotov, tako da bi bili že morali oddati vlogo za gradbeno dovoljenje, a so se stvari malce zapletle. Dogovorili smo se namreč za nakup manjšega kosa nezazidljive zemlje, ki se drži najine parcele (Jelka ima velike vrtnarske ambicije), in postopek nakupa precej traja. Se pa mora najprej končati, saj bi bilo na povečani parceli hišo bolje postaviti nekoliko drugače, kot je načrtovano zdaj. Upam, da ne bova zaradi tega do gradbenega dovoljenja prišla prepozno za začetek gradnje takoj, ko bo prihodnje leto primerno vreme, in da ne bova zamudila razpisa za subvencijo Eko sklada. Med čakanjem se ukvarjava z zadevami, ki bodo pomembne za izdelavo projekta za izvedbo (podrobnejšega načrta hiše) – denimo vrsto talnih oblog, ki vpliva na višino tlakov. Ugotovila sva, da so – kot večina področij človekovega delovanja – tudi talne obloge cela znanost.

V tem zapisu bom obravnaval lesene talne obloge (parket), ki smo si jih ljudje izmislili že prav osupljivo število vrst. Te so problematične posebej v povezavi s talnim gretjem, saj pri njem lahko prihaja do znatnih razlik v temperaturi med spodnjo in zgornjo stranjo obloge. Te razlike pomenijo razlike v relativni vlagi v oblogi, kar vodi do raztezanja in krčenja – bolj segret les ima nižjo relativno vlažnost in se krči. Če se gornji del obloge razteza in krči različno od spodnjega, se obloga krivi in lahko odstopi. Ta težava je večja pri debelejših oblogah, saj so tam razlike v temperaturi in vlažnosti med spodnjo in zgornjo stranjo obloge večje. Verjetno je večja tudi pri večjih deščicah (deskah). Potlej je pa tu še druga (nekoliko manjša) težava, do katere pride pri vseh vrstah ogrevanja – pozimi je zrak v prostorih pogosto suh, ker je zunanji zrak mrzel in ima zato nizko absolutno vlažnost, ko pride v prostor in se segreje, pa mu pade relativna vlažnost. Suh zrak izsuši talne obloge, ki se skrčijo, tako da se med deščicami pojavijo reže. Ta težava je bolj izrazita pri večjih deščicah (deskah), saj so tam večje tudi razpoke. Verjetno je nevarnost suhega zraka hujša pri dobrem zračenju, ki je pogostejše v sodobnih hišah s prezračevalnim sistemom, kakršna bo tudi naša, tako da bo treba poskrbeti za vlaženje zraka. Težave z raztezanjem in krčenjem so odvisne tudi od vrste lesa – dosti dobrih informacij na to temo nisem našel, le to, da je posebej slaba bukev.

Lesene talne obloge imajo v povezavi s talnim gretjem še en problem – da je les dokaj dober toplotni izolator, sploh če je debel. To je tudi eden od razlogov, da ga imamo radi – je namreč topel na otip. Čeravno je o tem problemu slišati več kot o prejšnejm, v resnici ni tako hud, saj pomeni zgolj, da je treba vodo v talnem gretju segreti malo bolj kot pri bolj prevodnih talnih oblogah in da je odzivnost gretja slabša (a glede na to, da je odzivnost talnega gretja itak slaba, se zavoljo tega ne kaže preveč sekirati). Paziti je treba le, da se talno gretje pod lesenimi talnimi oblogami položi nekoliko bolj na gosto kot pod bolj prevodnimi, sploh če gre za isto zanko gretja, saj sicer prostore z bolj prevodnimi talnimi oblogami greje bolj. Zavoljo svoje izolativnosti lesene talne obloge do neke mere neugodno vplivajo tudi na sprejemanje toplote – pri dobro izoliranih hišah, iz katerih toplota težko uide, je namreč zaželeno, da se toplotni dobitki od sonca, kuhanja ipd. čim učinkoviteje prenesejo v zidove in tla, ki toploto nato oddajajo čez daljše obdobje, namesto da pregrevajo zrak. S tega vidika bi bila idealna tla črna betonska, kar je žal nasprotje od svetlega lesa, ki ga najraje uporabljamo.

Kot rečeno, je lesenih talnih oblog veliko vrst. Jaz sem zasledil tele:

  • Ladijski/kmečki pod: masivne velike deske tipične debeline okrog 20 mm. Zaradi debeline in velikosti je prav posebej neprimeren za talno gretje.
  • Klasični masivni parket: masivne srednjevelike deščice tipične debeline 15-22 mm. Zaradi debeline ni primeren za talno gretje (čeprav nekateri pravijo drugače, sploh pri debelini 15 mm).
  • Lam parket: masivne srednjevelike deščice tipične debeline 10-14 mm, ki v nasprotju s klasičnim parketom nimajo peres in utorov. Debelina 10 mm je sprejemljiva za talno gretje, vendar odsotnost peres in utorov primernost najbrž zmanjša, saj se parket pri raztezanju in krčenju lahko bolj prosto giblje.
  • Kant/industrijski/tehno parket: masivne ozke deščice tipične debeline 10-22 mm, ki so pogosto dokaj različnih barv. Pri večjih debelinah ni primeren za talno gretje, pri 10 mm pa je zaradi majhnosti deščic sprejemljiv, čeprav sta morda problema to, da navadno ni iz zelo enotnega lesa in se zato pri raztezanju in krčenju utegne obnašati manj predvidljivo, pa še peres in utorov tudi nima. Je pa dokaj poceni.
  • Lamelni parket: masivne majhne deščice tipične debeline 8 mm. Od masivnih parketov je zaradi tankosti in majhnosti najbolj primeren za talno gretje. Je tudi dokaj poceni.
  • Gotovi dvoslojni parket: dva križno lepljena sloja lesa tipične skupne debeline 10-11 mm. Gornji sloj je lep, spodnji prožen, skupaj pa sta dimenzijsko bolj stabilna od masivnega lesa, zato večina tak parket najbolj priporoča za talno gretje. Treba je paziti, da gornji sloj ni pretanek (zaželeno je, da je debel kake 4 mm), sicer parketa ni mogoče obnavljati (brusiti). Če ni kakovosten, se lahko pri brušenju razsloji – nevarnost razslojitve obstaja tudi brez brušenja, čeprav je precej majhna. V nasprotju z do zdaj naštetimi talnimi oblogami se gotovi parket ne lakira/olji položen, ampak je to storjeno že v tovarni. Cena je precej odvisna od velikosti deščic – z manjšimi je cenejši (to bržkone velja tudi za druge vrste parketa).
  • Gotovi troslojni parket: trije križno lepljeni sloji lesa tipične skupne debeline 14-15 mm. Tudi ta se priporoča za talno gretje, čeprav je zaradi večje debeline manj primeren kot dvoslojni. Cena je spet odvisna od velikosti deščic.
  • Panelni parket: pri njem je več deščic pritrjenih skupaj. Panelnost ja najbolj pogosta pri gotovem troslojnem, možna pa je tudi pri dvoslojnem.
  • Laminat: to so deščice iz speštanega lesa (tehnični izraz, ki sem si ga izmislil za razne materiale iz zmletega ali podobno predelanega lesa, ki je zmešan z vezivom in oblikovan v deske – sem sodijo iverka in sorodni materiali), prekritega s folijo, ki mu daje podobo, ter prozorno umetno smolo na vrhu. Tipično so debele 8-12 mm. V nasprotju z do zdaj naštetimi talnimi oblogami se laminat ne lepi na tla, ampak se le položi na plast pene, plute ali podobnega tankega materiala ter stakne s peresi in utori.  Načeloma je primeren za talno gretje, verjetno pa je zaradi načina polaganja toplotno nekoliko bolj izolativen od tankih parketov, ki se lepijo na tla. Pri hoji daje drugačen – nekaterim (recimo Jelki) manj všečen – občutek od do zdaj naštetih oblog, je pa najbrž najcenejši.

Vsaka od naštetih talnih oblog (razen laminata) je lahko oljena ali lakirana. Oljena je bolj občutljiva za madeže (laže se zažro vanjo), lakirana pa za mehanske poškodbe. Sicer pri lakirani oblogi do mehanskih poškodb nič laže ne pride, samo opazijo se bolj. To težavo zmanjša mat lak, ki je nama z Jelko tudi na pogled najbolj všeč.

Glede na obilico možnosti in nasprotujoče si informacije glede masivnega in gotovega parketa z Jelko razmišljava o tem, da bi razpršila tveganje in del hiše opremila z gotovim, del pa s lamelnim. Pri gotovem dajeva prednost dvoslojnemu, sva pa videla enega izredno všečnega troslojnega, tako da razmišljava, da bi ga dala v spalnico. Tam namreč večja toplotna izolativnost ni problem, saj spalnica itak ne sme biti pretopla, pa tudi le 2,5-milimetrska gornja plast, ki jo ima ta parket, ni huda omejitev, saj v spalnici ni pričakovati hujših obremenitev.

Dopolnilo:
Našel sem odlično stran s podatki o različnih vrstah lesa.

One thought on “Talne obloge so cela znanost, prvič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja