Vtisi s 17. LIFFe

Ogledi filmov so se zgodili po načrtu.

Način preživetja 5+

Privlačno kričeč videz in popolna odštekanost. V filmu se prepleta pet zgodb: o možaku, ki ubija ženo, ta pa vsakič oživi, po možnosti obdarjena s supermočmi (kot je denimo izstreljevanje udov); o uslužbenki oglaševalske agencije, ki ji na misel hodijo same bizarne (in nadvse zabavne, čeprav stranke menijo drugače) reklame; o družini, katere oče je hipnotiziran v ptiča, preden utegne biti odhipnotiziran, pa je hipnotizer umorjen; o zlovoljnem britanskem morilcu, ki s prevajalcem hodi naokrog in ljudi sprašuje, kakšna je njihova vloga v življenju (in ki umori hipnotizerja, ker se mu hipnotiziranje ne zdi dovolj dober odgovor); ter o trojici mladcev, ki vlamljajo v hiše in imajo težave s spolno usmerjenostjo. Film je nedvomno zanimiv in mestoma precej zabaven, le to me je motilo, da nisem uspel najti rdeče niti, nečesa, kar bi vso bizarnost osmisljevalo.

Med ogledom sem naletel na nekega somagicaša (ki ga sicer poznam le na pogled). Ko sem nanj naletel tudi med ogledom naslednjega filma (celo skupaj sva sedela), kljub moji asocialnosti ni šlo drugače, kot da sva začela pogovor. Izkazalo se je, da je sogovornik velik filmofil in da si na vsakem LIFFe ogleda kopico filmov (njegov rekord je menda 25). No, beseda je nanesla tudi na smisel Načina preživetja 5+ in prišla sva do ugotovitve, da zgodbe povezuje zmožnost ljudi, da – z nekaj volje – tudi najbolj nenavadno sprejmejo za običajno, to običajno pa utegne prerasti v zaželeno in celo nujno. Te ugotovitve ne morem označiti ravno za razsvetljenje, a je vendarle zadoščala, da je film v mojih očeh napredoval iz dokaj kul v zelo kul. Priporočam.

Gostitelj

Beštija iz kanalizacije ugrabi šolarko in njena nadvse nesposobna družina se jo odpravi reševat. Pri tem se bodejo še z oblastmi, ki zatrjujejo, da pošast prenaša nek hudo nevaren virus ter da mora družina zato v karenteno in na preiskave, ki ne verjamejo, da je ugrabljeni deklič še živ, in ki so sploh bolj za zgago kot za korist (kot se za oblasti soočene s pošastjo spodobi). Vse skupaj je začinjeno še z elementi socialne drame in komedije.

Rekel bi, da se Gostitelj norčuje iz žanra filmov s pošastmi (in bržkone še česa), vendar je s svojo nerodnostjo in pretiravanjem dostikrat tako pristen, da nisi čisto prepričan, če ni morda prav tisto, iz česar naj bi se norčeval. No, kakorkoli že, je zabaven in premore tudi par ganljivih trenutkov, tako da gledalca težko pusti hladnega. Ni pa ravno vrhunec filmske umetnosti, tako da ogled obvezen ni.

Glavni šef

Osnovna zamisel je zelo zanimiva: Ravn, lastnik računalniškega podjetja, si izmisli glavnega šefa, ki se v podjetje nikoli ne prikaže (ampak si z uslužbenci le dopisuje po e-pošti), ki mu pripiše vse nepriljubljene odločitve in skozi čigar e-pisma s sodelavci grdo manipulira. Vse mu gre kot po maslu, dokler se ne odloči podjetja prodati. Takrat je glavni šef potreben za podpis pogodbe, zato Ravn za vlogo najame nekega ne najbolj uspešnega igralca. V nasprotju z načrtom pa glavnega šefa uslužbenci vidijo in stvari se zapletejo.

Sama zgodba se mi je zdela precej posrečena. Takisto filmu – kot se za komedijo spodobi – ne manjka duhovitih domislic. Ima pa tudi nekaj motečih elementov, predvsem ob dva se moram spotakniti. Prvi je, da je marsikaj nekako popreproščeno, domnevam, da zato, ker se film spogleduje z gledališko komedijo. Drugi pa je poskakujoča kamera, za katero pojma nimam, čemu naj bi služila, ni pa tako preseravanje pri Larsu von Trierju, enemu od pubudnikov Dogme 95, preveč presenetljivo. Končni vtis je vseeno dokaj dober, tako da moram raziskati, ali je von Trier dal od sebe še kaj gledljivega. Se mi zdi, da bi Dogville utegnil biti primeren kandidat za ogled.

1 odziv na “Vtisi s 17. LIFFe

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja