Znanstveno kupovanje avta

V novo leto sem zakoračil slabo: 3. januarja, ko so bili pametni ljudje še doma, sem šel v službo in na poti domov se je vame nekdo zaletel z avtom. Moj avto je ob tem potisnilo v tretjega, ki je stal pred mano, tako da je bil obtolčen spredaj in zadaj. V nesreči ni bil nihče poškodovan, je pa na mojem avtu škode gotovo več, kot je pri svojih častitljivih skoraj 12 letih vreden, tako da je bilo treba kupiti novega.

Ker je častitljivo star tudi moj blog, sem o kupovanju starega avta, ko je bil še nov, že pisal. Takrat sem začel s pregledom podatkov o zanesljivosti in tudi tokrat sem ravnal podobno. Uporabil sem dva vira: reliability index, ki ga računa Warranty Direct, britanska zavarovalnica, ki avte zavaruje za okvare po izteku garancijskega roka, in ADACovo statistiko o pomoči na cesti. Po reliability indexu je toyota auris – moj stari avto – na 46. mestu. Z njo resnejših težav nisem imel, kako manjšo pa vendarle, tako da si manj zanesljivega avta nisem želel. Glede na to, da indeks upošteva tudi ceno popravil, je večina avtov na prvih 45 mestih majhnih. Primerno veliki so tile (po vrstnem redu):

  1. mitsubishi lancer,
  2. honda insight,
  3. ford focus,
  4. honda civic,
  5. toyota prius,
  6. nissan almera,
  7. hyundai i30,
  8. kia ceed,
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira,
  10. toyota corolla,
  11. renault scenic,
  12. toyota auris.

Nato sem si ogledal, kaj ima o teh avtih povedati ADAC. Žal o mnogih ne dosti, zato je bilo potrebnega nekaj ugibanja:

  1. mitsubishi lancer – manjka, a imajo ostali mitsubishiji zelo dobro statistiko, tako da sem ga štel za OK;
  2. honda insight – manjka, a ima honda jazz zelo dobro statistiko in tudi sicer ima splet o hondah dobro mnenje, tako je OK;
  3. ford focus – slab;
  4. honda civic – manjka, a kot rečeno, so honde OK;
  5. toyota prius – manjka, a imajo ostale toyote dobre statistike in tudi sicer prius velja za zanesljivega, tako da je OK;
  6. nissan almera – manjka, ostala nissana imata zmerno dobre statistike, poleg tega pa se almera v Sloveniji po vsem videzu že dolgo ne prodaja (zadnja, ki sem jo našel naprodaj, je iz leta 2006), tako da sem jo izločil;
  7. hyundai i30 – slab;
  8. kia ceed – slab;
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira – slab;
  10. toyota corolla – manjka, ker jo je v letih, ki jo zajema statistika (in so zanimiva zame), nadomeščal auris;
  11. renault scenic – slab;
  12. toyota auris – dober.

Kot kandidati so toraj ostali mitsubishi lancer, honda civic in toyota auris. Ostala sta tudi hibrida honda insight in toyota prius, vendar sta očitno tako dobra, da se od njiju lastniki neradi ločijo, zato je rabljenih naprodaj malo ter imajo vsi veliko prevoženih kilometrov in so dokaj stari. Kupoval sem namreč rabljen avto, saj za novega nisem imel denarja, pa ponavadi pri novem tudi nekaj mesecev traja, da ga človek dobi, biti toliko časa brez avta mi pa ni dišalo.

Ko sem se lotil kupovanja, je bilo na Avto.net naprodaj 13 ustreznih avtov, ki niso imeli prevoženih preveč kilometrov in niso bili prestari ali predragi: en lancer, štirje civici in osem aurisov. Tako se je bilo treba nekako odločiti, kateri je najbolj vreden nakupa. Kot pravi naslov tegale zapisa in kot mojemu poklicu pritiče, sem se naloge lotil dokaj znanstveno – izdelal sem model za vrednotenje avtov. Najprej je bilo treba modelirati padanje vrednosti avta z leti. Izhajal sem iz predpostavke, da je življenjska doba avta 20 let in da po tem času ohrani 3 % vrednosti. Po občutku bi rekel, da je v prvem petletju avto brezhiben in se njegova vrednost zmanjšuje le zato, ker mu ostaja vedno manj življenjske dobe. V drugem petletju je že malo star in ga lahko doleti kaka težavica, tako da je njegova vrednost (brez upoštevanja krajše preostale življenjske dobe) 90 % vrednosti novega. V tretjem in četrtem petletju pa postane zastarel in so z njim težave, tako da je njegova vrednost 70 % oziroma 50 % vrednosti novega. Upoštevaje te odstotke avto v prvem petletju izgubi 31 % vrednosti, v drugem 28 %, v tretjem 22 % in v četrtem 16 %.

Trg se z mojimi občutki glede padanja vrednosti avta ne strinja in jim ceno z leti niža precej bolj strmo. Kolikor sem po spletu našel izračunov amortizacije avtov, so eksponentni: vsako leto avtu vrednost pade za nek odstotek. Če naj po 20 letih ostane 3 % vrednosti, mora biti letni padec vrednosti 13,6 %. A tudi s tem se trg ne strinja – zdi se mu prestrmo. S cenami onih 13 avtov, ki sem jih opazoval, se precej dobro sklada model, ki vključuje 25 % mojega skoraj linearnega in 75 % eksponentnega. Vendar posnemanje trga ni bil moj cilj – želel sem namreč najti avto z ugodno ceno, kar pomeni, da ima vrednost po mojem občutku višjo od cene na trgu. A ker tržne cene vendarle ne gre čisto zanemariti – konec koncev bi avto lahko želel prodati pred iztekom življenjske dobe – sem na koncu za vrednotenje avtov izbral 75 % mojega skoraj linearnega modela in 25 % eksponentnega.

Naslednji problem, ki ga je bilo treba rešiti, je, da so glavni dejavnik cene poleg starosti prevoženi kilometri. Po podatkih statističnega urada Slovenci s srednje velikimi avti na leto prevozimo okrog 18.000 km, kar se zelo dobro ujema z mojimi lastnimi prevoženimi kilometri. Tako sem izračunal starost glede na prevožene kilometre preprosto kot število prevoženih kilometrov, deljeno z 18.000 km/leto. Starost avta za potrebe vrednotenja je bila potlej povprečje dejanske starosti in starosti glede na prevožene kilometre.

Preden sem lahko uporabil model za padanje avta cene z leti, sem moral določiti ceno novega avta. Ena možnost je uporabiti tržno ceno, ki jo je kupec dejansko moral plačati. A če se ta cena ne sklada z mojim mnenjem o vrednosti avta, to ni smotrno – konec koncev v primeru, da bi kupoval nov avto, ne bi plačal veliko denarja za takega, ki mi ne bi bil všeč. Tako sem si izmislil še cene, kakršne bi bil sam pripravljen plačati za nove avte. Te so predvsem odsevale dejstvo, da je bil edini praktičen problem mojega starega avta premajhen prtljažnik, v katerega je bilo težko spraviti vso prtljago, kadar smo šli na počitnice, in da bi bil torej pripravljen več plačati za avte z večjimi prtljažniki (hondo civic in toyoto auris karavan). Kot končno ceno novega avta sem uporabil 75 % moje cene in 25 % tržne.

Na vrednost avta kajpak bistveno vplivajo pričakovani stroški, ki jih bom z njim imel. Ti vključujejo cestnino in zavarovanje (ki bi pri vseh morala stati podobno in ju nisem upošteval – cestnino bi sicer lahko, izračunati strošek zavarovanja je pa težje), vzdrževanje (ki ga tudi ni lahko izračunati in zaradi izbire zelo zanesljivih avtov ne bi smelo biti predrago, tako da ga zopet nisem upošteval) ter gorivo. Slednje je glavni strošek in ga ni tako težko izračunati, zato sem ga upošteval. Problem je, da uradnim podatkom o porabi goriva ne gre povsem zaupati. Britanci so zbrali kopico podatkov o porabi iz resničnega življenja, tako da sem za porabo vzel pesimistično oceno, ki se je kar dobro skladala z mojim občutkom o dejanski: maksimum uradne in britanske iz resničnega življenja. Ob predpostavki, da si bom avto lastil, dokler ne bo star 15 let, je predvideni strošek goriva za mitsubishija lancerja in hondo civic dobrih 4.000 EUR višji kot za hibridno toyoto auris, bencinski auris je pa nekje vmes.

Na koncu sem naredil še nekaj popravkov vrednosti. Predvsem sem hibridnim avtom vrednost zmanjšal zaradi nevarnosti, da jim bo treba zamenjati baterijo. Po podatkih na spletu naj bi menjava stala okrog 2.000 EUR, z neoriginalno baterijo pa pol tega. Če vzamemo povprečje in predpostavimo, da je verjetnost za menjavo 50 %, to nanese odbitek 750 EUR. Dva avta sta se prodajala s kompletom poletnih in zimskih gum, zaradi česar sem vrednost zvišal za 200 EUR, eden je imel pa drage 17-colske gume, zaradi česar sem jo znižal za 200 EUR. Pa edinemu, ki ni bil dolgočasne bele ali sive barve, sem zaradi tega dodal 200 EUR. Sicer so imeli vsi zadovoljivo opremo, tako da je pri vrednotenju nisem upošteval.

Na koncu se je izkazalo, da so honde civic čisto predrage – predvsem zaradi višje porabe goriva, ki je trg očitno ne upošteva kaj dosti. Iz istega razloga je bil predrag tudi mitsubishi lancer, čeprav je bil absolutno najcenejši. Ostale so bencinske in hibridne toyote auris (zaradi nevarnosti predpisov zoper dizelske motorje takega nisem hotel). Tri so imele skoraj enako ocenjeno vrednost in med njimi sem izbral absolutno najcenejšo. Tako sem kupil hibridno toyoto auris karavan.

Po prvih izkušnjah z avtom lahko rečem, da je dovolj prostoren in se vozi prijetno (čeprav se hibridni pogon motor obnaša malo hecno). Pogon je mehansko dokaj preprost a zelo domišljen – tako, da moram priznati, da v celoti njegovega delovanja niti ne razumem, mi je pa všeč. Najboljša razlaga, ki sem jo našel, je tole. Trenutna poraba goriva – čeprav ugodnih 5.3 l / 100 km – je žal za skoraj liter višja od one pesimistične, ki sem jo uporabil za vrednotenje (seveda bi se pa isto lahko izkazalo tudi pri drugih avtih). Bomo videli, kaj bo po koncu zime, ko bi se morala nekoliko znižati. Avto ima tudi nekaj sitnih muh – recimo redno se pritožuje nad nepripetostjo potnikov na zadnjih sedežih, čeprav teh potnikov ni. Verjetno sta razlog otroška sedeža, vseeno bom pa bržkone na servisu prosil, da ta alarm izklopijo. A zaenkrat sem z avtom kar zadovoljen in upam, da bo tako tudi ostalo. Tudi zato, ker bo tak izid potrdil ustreznost načina izbire, s katerim se tule postavljam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja