Krofovanje

Danes sem si končno ogledal zadnjo epizodo Battlestar Galactice. Bil sem presenečen, da je bila zadnja sploh (nisem vedel, da se je serija končala) in nejevoljen, ker se je končala dokaj klavrno. In zakaj klavrno? Ker je bil odgovor na vse nepojasnjene skrivnosti deus ex machina – in to precej dobesedne vrste.

Prvi del uro in pol trajajoče epizode je zadovoljiv. Hera, hči človeškega očeta in cylonske matere, je ugrabljena. Ker naj bi bila ključna za prihodnost obeh vrst, jo je treba rešiti. Zakaj naj bi bila ključna, sicer ni povsem jasno. Zlobnim cylonom, ki se ne morejo ploditi, bi morda lahko dala odgovor ne problem obstanka vrste – zato so jo tudi ugrabili. Ljudje se pa lahko čisto v redu plodijo sami in dobri cyloni, ki bivajo z njimi, nimajo nobenega razloga za domnevo, da z ljudmi ne morejo narediti še več otrok – samo seksati bi morali malo več drug z drugim. A reševanje pride prav admiralu Adami, da se poslovi od razpadajoče Galactice – bodisi da med podvigom družno storita bridki konec ali pa da njegova ljubljena ladja opravi še poslednjo junaško nalogo. To je sicer nekoliko netehten razlog za podvig, ki utegne ugonobiti kup ljudi, a če si nekaj takega želiš storiti, je povsem človeško prepričati se, da je tveganja vredno. In prav ta človeškost je nekaj, s čimer se serija odlikuje.

Dogodki se najprej odvijajo dokaj zadovoljivo. Mati ugrabljene pokonča ugrabiteljico, čeprav se slednja pokesa in jih hčerko prinese nazaj – to je skladno s tem, kar smo o značaju matere vedeli do sedaj, četudi ni prav simpatična poteza. Vodja zlobnih cylonov je pripravljen Hero zamenjati za tehnologijo oživljanja – to na prvi pogled ne gre najbolj skupaj z njegovim sovraštvom do človeštva, a konec koncev se ima možak za zelo racionalnega in zamenjati morebitno rešitev problema obstanka vrste (Hero) za nekaj preizkušenega (oživljanje) je racionalno. Tudi to, da dogovor z zlobnimi cyloni zavoljo maščevanja za umor žene prekrši pozitivec Tyrol, je v redu – ljudje dejansko znamo iz čustvenih vzgibov vse zasrati. Tu pa se dobre stvari nehajo.

V bitki, ki izbruhne, kolonijo zlobnih cylonov razsujejo rakete, ki jih po naključju sproži mrtev pilot. Deus ex machina (tokrat še metaforičen)! Nato Kara Galactico prestavi poleg vso serijo iskane Zemlje. To niti ni tako za lase privlečeno, saj je jasno, da se okrog Kare godi nekaj skrivnostnega, in koordinate, ki jih uporabi, so enako skrivnostne (le da jih do takrat nihče ni interpretiral kot koordinate). A ko izvemo, da je ta skrivnostnost pravzaprav božji poseg (ali nekaj takega) in Kara, ko opravi svoje poslanstvo, izpuhti, moramo spet vzklikniti: “Deus ex machina!” Deus ex machina je tudi edini odgovor, ki ga dobimo na vprašanje, kaj za vraga je Caprica, ki jo vidi Baltar (in nihče drug) ter kaj za vraga je Baltar, ki ga vidi Caprica (ja, tudi ona ima privide – se pa žal ne spomnim, ali smo za to izvedeli šele zdaj ali že v kaki prejšnji epizodi). Nato se ljudje in dobri cyloni odločijo opustiti tehnologijo, vesoljske ladje poslati v sonce in se naseliti na Zemlji. Čisto nemogoče je, da bi se to vsem zdelo sprejemljivo in da bi tako odločitev sprejeli brez neskončnega prerekanja. In ni si težko izmisliti kopice razlogov, zakaj je odločitev nespametna – če ne bi bilo serije konec, bi jih nekaj gotovo imeli priliko videti. Za piko na i pa se na koncu znajdemo v sodobnem svetu, kjer nam avtorji serije postrežejo z ludističnim sporočilo, da so roboti zlobni in nevarni. Grem po macolo, da razbijem roombo.

Dopolnilo:
Mogoče je sporočilo, da smo neprevidni in da se ne učimo iz napak. Tako sporočilo niti ni zgrešeno, bi ga bilo pa mogoče podati dosti bolje. Še vedno s koncem Battlestar Galactice nisem zadovoljen.

Z Jelko sva oni dan ugotavljala, da filme, ki jih gledava, v glavnem izbiram jaz. Razlog za to je, da sem jaz pripravljen gledati le filme, za katere res mislim, da so vredni ogleda, Jelka je pa nekoliko bolj popustljiva. Sicer Jelke nikoli ne silim v ogled ničesar, vseeno je pa taka ureditev malenkost nepoštena. Zato sva se odločila za ogled najboljših sto filmov po lestvici IMDb (tistih kajpak, ki jih vsaj kdo od naju še ni videl). Taka izbira je nepristranska in lahko se še kar zanesem, da me bo obvarovala česa prehudo nevrednega ogleda.

Prvi korak na poti k uresničitvi najinega plemenitega cilja je kajpak priprava seznama filmov za ogled. Na spodnjem seznamu je označeno, kaj je kdo od naju videl (no, Jelka je menda malo goljufala in je videnje nekaterih, ki bi si jih rada ogledala še enkrat, zamolčala). Vsekakor si bova ogledala tiste filme, ki jih še nobeden od naju ni videl. Pri tistih, ki jih je eden že, bo pa potrebnega malo pogajanja, čeprav računam, da jih bova povečini prav tako pogledala. Nesporno si jih bova torej ogledala 31, 32 jih je pa še pod vprašajem.

Legenda

Seznam

Danes sem si ogledal anime Appleseed Ex Machina na blu-rayu. Je kar prijalo, saj ni slab, pa animejev sem zadnje čase pogledal bore malo.

Zgodba se odvija po nekakšni tretji svetovni vojni, v kateri so se ljudje temeljito zmasakrirali. Po njej so zastavili utopični novi svet, v katerem se bioroidi (genetsko spremenjeni ljudje brez nasilnih in drugih škodljivih čustev) gredo politiko, kiborgi pa skrbijo za varnost. A seveda novi svet ni čisto tako utopičen, kot je bil zamišljen (film potrebuje zaplet). Zlobni teroristi so se namreč odločili preostanek človeških sporov odpraviti tako, da bi vse ljudi vključili v enotno zavest – tiste, ki bi imeli kaj proti, pa pobili. Temu se naši junaki – pripadniki nečesa med vojsko in policijo – kajpak zoprstavijo. Glavna junakinja je bojevita deklina Deunan, ki ji ob strani stoji kiborški partner in ljubimec Briareos (glede na to, da je slednji videti v glavnem umeten, se človek vpraša, kako je s telesno platjo njune ljubezni). Odnose malce zaplete prihod Tereusa, bioroida, ki je nastal iz pretežno Briareosove DNK (zaradi njegovih izjemnih bojnih sposobnosti). Na pogled, po obnašanju in po naklonjenosti junakinji je zato jako podoben Briareosu, kar ubogo Deunan malce bega, a na koncu zadevo vsi trije prebrodijo brez prehudih duševnih težav.

Vsebinsko je film čisto prijeten, a nakoliko plitev. Osnovna zamisel je zanimiva in bi si zaslužila, da se o njej malo pofilozofira, vendar Jabolčna peška raje ostane lahkotna in tega ne stori. Z ljubezenskim trikotnikom ter odnosom med Deunan in njenim kovinskim prijateljem bi se takisto dalo narediti več. In nenazadnje so zanimiva tema podobnosti in razlike med klonoma (Briareosom in Tereusom), a film dlje od tega, da ju naredi nekoliko podobnejša, kot bi bilo zgolj zavoljo podobnih genov pričakovati, ne gre. Je pa akcija kar vznemirljiva in ne preveč animejsko nerealistična, tako da jo je veselje gledati.

Še več veselja ima gledalec s samo podobo animeja. Je nekakšna kombinacija računalniške grafike in risane animacije ter je krasna. Sploh na blu-rayu, ki sliko naredi kristalno čisto in ostro kot britev (hm, vsaj večino časa – nekateri prizori so kdove zakaj slabši od drugih). Tudi klasični filmi so na blu-rayu nesporno lepši, a zaradi zrnatosti filmskega traku in nečistost resničnosti učinek ni tolikšen kot pri Jabolčni peški.

Razmišljam, ali naj si ogledam tudi prejšnji film, Appleseed. Kritike niso navdušujoče in tudi na pogled je prav gotovo manj privlačen od Ex Machine. Bi pa rad izvedel malo več o ozadju likov. Za te potrebe bi bila najbrž še boljša serija ali manga, vendar je obeh veliko in se bržkone ne bom spravil na lov za njima. Film bom pa verjetno poiskal na internetu.