Arhiv kategorij: Potovanja

V Turčijo

Danes se odpravljamo na počitnice v Turčijo. Turčija je velika in polna imenitnih reči – več, kot jih lahko človek vidi med dvotedenskim obiskom, tudi če se omeji na najbolj kul. Tako bomo tokrat izpustili zahodni bolj morsko obarvani del, saj je za kopanje še prehladno, in si privoščili road trip prek Anatolije.

Z Jelko se na zadevo že nekaj časa pridno pripravljava – z ogledom parih dokumentarcev (kar zanimivih), turških fillmov (hudo melodramatičnih in domoljubnih – morda o njih kdaj rečem kaj več, ampak zdajle bom moral kmalu zbuditi dekleta) in s Turčijo povezane literature. Pa z groznim delovnim dnevom včeraj – moj je imel čez 12 ur in kakih 50 poslanih e-pisem, s katerimi sem se vnaprej maščeval za tisto kopico, ki me bo pričakala ob vrnitvi.

Kot ponavadi se bom javljal po Twitterju (če uspešno pridobim turško kartico SIM, ampak to bo kar nujno, tudi zaradi navigacije).

Tretjič s kolesom ob Donavi

Ob Donavi poteka morda najbolj znana kolesarska pot sploh. Leta 2011 smo se po njej podali prvič – po avstrijskem delu s prvim mladičem v prikolici. Leta 2013 smo nato obdelali polovico nemškega dela, tokrat z obema mladičema. Potlej smo naredili premor, saj sta bila mladiča prevelika za prikolico in premajhna za vožnjo na lastni pogon. Zdaj pa slednje ne drži več in gremo prevozit še drugo polovico nemškega dela Donave od izvira v Donaueschigenu do Donauwörtha.

Kajpak COVID-19 našo ekspedicijo nekoliko zaplete, ampak upam, da ne bo prehudo. Pred odhodom sem nekaj časa spremljal pravila za vstop v Nemčijo in so se precej spreminjala (ne, nimamo samo v Sloveniji vsak dan drugačne politike glede COVIDa). Zdaj je tako, da morajo vsi nad 12 let predložiti potrdilo o cepljenju ali testiranju (in starejši mladič je star 11 let, tako da tu ni težav). Necepljeni obiskovalci (ne glede na starost!) iz problematičnih držav morajo nato v karanteno, iz katere lahko s testom pridejo najprej po petih dneh – to bi lahko bilo neugodno, a k sreči se Slovenija zaenkrat ne šteje za problematično.

Bolj sitna so pravila glede uporabe nastanitev. Ta so drugačna za vsako zvezno deželo in ponekod skrbno skrita na njihovih spletnih straneh. Mi bomo večino časa prebili v Baden-Württembergu, kjer so pravila kar zapletena (štiri ravni strogosti glede na število primerov na 100.000 prebivalcev), a jih vsaj ni težko najti, pa tudi dokler je primerov pod 35 (od česar so zaenkrat kar daleč), ni hudih omejitev. Sledi pa Bavarska, ki je bolj smotana. Kot prvo je njihova pravila težko najti, kot drugo pa razumem, da je za uporabo nastanitev potrebno cepljenje ali testiranje. Žal nisem uspel ugotoviti, ali to velja za vse ali samo nad neko starostjo. Zato sem po tem pobaral našo prvo nastanitev na Bavarskem in dobil odgovor: “Guten Tag alles gut, sie brauchen kein Grüße.” Moja nemščina ni kaj prida, ampak sem precej prepričan, da to pomeni, da ne potrebujemo pozdravov. Ne vem, kaj naj si o tem mislim, ampak bomo pač prišli brez pozdrava in če nam bodo težili s kakim testom, jim bomo rekli, da ni treba, ker nismo pozdravili.

Kot ponavadi se bom med potjo javljal po Twitterju.

Ubicomp, London

Že nekaj časa se skoraj vsako  leto udeležim konference Ubicomp, ki se ukvarja s senzorji, interpretacijo podatkov iz njih, mobilnimi aplikacijami in podobnim. Z nje sem enkrat že poročal, tokrat se pa v podobnem formatu oglašam iz Londona:

  • Najprej naj se pohvalim, da smo – kot lani – zmagali na tekmovanju v prepoznavanju načina gibanja (hoje, kolesarjenja, vožnje z avtom, vlakom …) iz senzorjev v pametnem telefonu. Da nam ne bi bilo dolgčas, so organizatorji letos tekmovanje malo otežili: večina podatkov, ki smo jih imeli na voljo, je bila iz telefonov v žepih in torbi, način gibanja smo morali pa prepoznavati s telefonom v roki. To je bil zanimiv izziv in čeravno nismo našli zelo dobre rešitve, je očitno tudi ostali tekmovalci niso.
  • Ubicomp se mi je do zdaj zdel super – zanimivi in razumljivi prispevki, ki so pogosto uporabni za naše delo. Letos mi je bil pa všeč malo manj, kar sem slišal tudi od drugih udeležencev. Povprečna kakovost prispevkov je bila nižja, pa manjkalo je zares odbitih (kot recimo primera iz zgoraj povezanega zapisa ali pa mobilni telefon, ki ne potrebuje električnega napajanja in je bil predstavljen lani ali predlanskim).  No, pa malo je skvarilo izkušnjo, da se je konferenca dogajala v več nadstropjih – sploh za predstavitev postrov in demonstracije je bilo to nerodno. Upam, da se konferenca ne bo poslabšala trajno – organizatorji očitno precej razmišljajo o tem, kako jo izboljšati, tako da sem zaenkrat optimist.
  • Britanci imajo zanič hrano. S tem opažanjem bržkone nisem nikogar presenetil, ampak si vendarle zasluži omembo. Vseh pet dni konference so nam za kosilo postregli z zmerno užitnimi sendviči (it toastastega kruha in nadevi, ki so zveneli v redu, a v pol primerih niso bili), rahlo nenavadnimi slanimi pirami, mešano prebavljivimi solatami ter v redu in začuda celo dobrimi sladicami (v redu je bil Eaton mess, dobra je bila pa neka bananova reč, ki so ju stregli izmenično). Na koncu smo izvedeli, da je bila slaba hrana posledica pomanjkanja denarja zaradi poznih prijav. Mogoče bi lahko konferenco naslednjič organizirali kje, kjer so kulinarično bolj navdahnjeni, cene so pa nižje.
  • Otvoritev konference je bila tokrat v prirodoslovnem muzeju. Prostor je bil kar kul – nad nami je viselo okostje sinjega kita, okrog je bilo pa še nekaj drugih eksponatov. Je pa škoda, da je bilo to vse, kar so nam od muzeja pokazali – v Seattlu smo denimo imeli otvoritev v Muzeju popularne kulture, ki smo si ga lahko tudi ogledali. Pa – presenečenje! – hrana na otvoritvi je bila klavrna.
  • London ima impresiven vozni park: labourghiniji, ferrariji, aston martini, porscheji, rolls-royce … Tudi električnih in hibridnih avtov je precej – poleg prepoznavnih tesel in priusov sem večkrat opazil, da se je mimo mene peljal kak avto, ki je bil za bencinskega/dizelskega čisto pretih.

Službena pota in neslužbena Madžarska

Letos sem do maja dokaj pridno pisal v blog, potlej je šlo pa vse po gobe. Junija in julija me je namreč zadelo prekletstvo uspeha pri pridobivanju evropskih projektov – eden se je končal, eden se je začel, dva sta pa na sredini, kar pomeni tri sestanke, tri recenzije in posledično pet službenih poti (en sestanek je bil v Ljubljani). Poleg tega imata otročaja avgusta letovanje in počitnice s starimi starši , tako da moramo v julij stlačiti še družinske počitnice. Slednje so tudi razlog za tale zapis (menda ni kdo pomislil, da sem za tipkovnico sedel zato, da bi jamral ali se celo bahal in to skušal zakamuflirati kot jamranje): danes namreč odhajamo na Madžarsko, od koder se bom – kot po navadi ob takih prilikah – javljal po Twitterju.

Gremo na Tajsko

Lotili smo se velikega podviga – počitnic na Tajskem. Na Tajsko sva se z Jelko namenila že pred mnogimi leti, pa so ravno takrat v državi izbruhnili nekakšni nemiri in je bil let odpovedan (tako da sva šla potlej na Šrilanko, kar tudi ni bilo slabo). Potlej so prišli otroci, pa gradnja hiše, zdaj sva pa sklenila, da so razmere zrele, tako da gremo jutri na pot. Kot ponavadi se bom kaj oglasil po Twitterju.

Poročilo z Nizozemske

Glede na to, da sem tokrat že pri sprotnem poročanju po Twitterju čivkom dodajal slike, ima naknadno poročilo manj dodane vrednosti kot običajno, a glede na to, da sem ravnokar zmagoslavno uredil fotografije (njih število z več kot 1000 skrčil na 181), si bom nekaj vendarle privoščil napisati. Kot že omenjeno, smo na pot krenili z avtom, kolesi in šotorom. Avto omogoča najboljši ogled dežele, kolesarjenje in taborjenje sta fajn, poleg tega nam je pa taborjenje prihranilo blizu 1.000 EUR (saj so nastanitve na Nizozemskem neznansko drage). Utaborili smo se na štirih krajih, ki smo jih potem uporabili za raziskovanje okolice. Mislim, da je to kar pravi način, če si človek želi ogledati večino države, edino en kamp bi morali izpustiti, saj utaboritev in raztaboritev zahtevata preveč časa (predvsem slednje je problem, saj požre celo dopoldne).

Izhodišče Katwijk

Kamp v obmorskem Katwijku je Jelki priporočila teta, ki gre na Nizozemsko večkrat, se pa meni ne kamp in ne kraj nista zdela nič pretresljivega. V morju se je sicer dalo kopati, je pa bilo dokaj mrzlo in je ob njem strašno pihalo, tako da posebej prijetno ni bilo (veter je tudi zdelal enega od naših šotorov, tako da smo mu v naslednjem kampu morali menjati palice). Najbolj všečna zadevščina na tistem koncu dežele je obmorska kolesarska pot čez slikovite sipine, po kateri smo se odpeljali do Haaga. Haag je lep kraj, smo pa tja prišli malo pozno, tako da smo si le ogledali muzej (nedavno omenjenega) slikarja M. C. Escherja in se na hitro zapeljali skozi središče mesta. Iz Katwijka smo krenili tudi v Zaanse Schans – nekakšen muzej na prostem, kjer je moč videti mline na veter, stare obrti in še kaj. Zadevščina je lepo urejena in ne enem mestu združuje veliko nizozemskega, je pa zelo gnečovita in komercialna – po mojem še vedno vredna ogleda, bi pa lahko bila boljša.

Kolesarska pot čez sipine

Escherjeva slika Plazilci

Zaanse Schans

Izhodišče Amsterdam

Tu smo imeli precej špartanski kamp (še za tuširanje smo morali kupiti žetone), ampak je služil svojemu namenu. Kajpak smo si ogledali Amsterdam, vendar zanj nismo imeli dovolj časa – vsekakor bo tja treba še kdaj (mogoče takrat, ko bomo šli pogledat tulipane, katerih polja je na Nizozemskam gotovo treba videti, vendar žal ne cvetijo med poletnimi počitnicami). V mestu je name največji vtis naredila umetniška instalacija v Stari cerkvi – vsa okna so bila prevlečena z rdečo folijo, ki je notranjščino naredila prav pretresljivo rdečo. Izpustili nismo niti pomanjkljivo oblečenih mladenk v izložbah in muzeja marihuane (ki je zmerno dober), pa tudi splošen vtis mesta ni od muh in ga je treba izkusiti. Odkolesaril smo tudi do bližnjega gradu Muiderslota, ki nam je bil zelo všeč – od zunaj je super, od znotraj je pa za odrasle malo manj navdušujoč, a imajo veliko zabavnih reči za otroke – ujede, tematske (računalniške) igre in kostume. Pa še odlično slaščičarno smo našli v bližini. Mladiča sta tako grad izpostavila kot enega najboljših ogledov na poti.

Na poti v naslednji kamp smo se ustavili pri parni vodni črpalki D. F. Woude, ki naju je z Jelko navdušila. Je ogromna in kljub častitljivi starosti skoraj 100 let občasno še vedno deluje (sodobnejšim črpalkam se pridruži, kadar je zaradi vremena potreba po črpanju posebej velika), pa še vodstvo po njej je bilo precej dobro. Poleg črpalke smo si na poti ogledali dva megalita – okrog 5.000 let stara grobova. V provinci Drenthe jih je veliko, vendar nam je bila ta provinca nekoliko s poti, tako da smo si ogledali najbolj priročna – številki 53 in 54. Kamenodobne imajo zame prav poseben čar, ki ga ne znam čisto dobro razložiti, in tudi ta megalita nista razočarala.

Kampiranje pri Amsterdamu

Amsterdamski kanal in nekdanja mestna vrata Waag (tehtalnica)

Grad Muiderslot

Bojevita princesa in vitezinja

Parni kotli v vodni črpalki D. F. Woude

Izhodišče Hoge Veluwe

Hoge Veluwe je najbolj znan nizozemski narodni park, katerega ogled vsi precej priporočajo. V njem naj bi živelo precej živali, ki jih je moč videti v naravnem okolju. Žal nam to ni uspelo – morda je bil razlog, da je bilo letošnje poletje na Nizozemskem nenavadno vroče in so se živali skrivale. Poleg tega združuje dve zelo nizozemski zadevi: na brezplačno posodo ponuja več kot 1.000 koles, kar domorodci s pridom izkoriščajo, tako da je poln kolesarjev, poleg tega pa sredi njega stoji umetnostni muzej. Obisk je bil tako bolj zanimiv z rekreativno-antropološkega kot s prirodoslovnega vidika – sicer prijeten, a ne čisto nujen. Pomanjkanje živali smo nadoknadili v bližnjem Burgersovem živalskem vrtu, ki nam je bil precej všeč: predvsem je zelo lepo – skoraj naravno – urejeno okolje, pa tudi nekaj redkih živali se najde. Največ splošnega navdušenja je zbudila morska krava, meni je bila pa posebej všeč hecna podzemna svinjka. Otroci so bili precej navdušeni še nad bazenom v kampu, ki je bil najlepši na poti.

Na poti v zadnji kamp smo se zapeljali še do Projekta Delta – sklopa protineurnih pregrad, zapornic, jezov in podobnega za zaščito znatnega dela Nizozemske pred morjem. Gre za enega največjih inženirskih podvigov sodobnega časa, katerega veličino pa obiskovalec žal težko zares vidi. Povrh mu Nizozemci pri tem bolj slabo pomagajo – obstaja sicer nekakšen muzej o projektu, ki pa je del zabaviščnega parka in ga je moč videti le skupaj s parkom za drag denar, tako da tega zaradi nekoliko pozne ure nismo storili. Vseeno pa menim, da si Projekt Delta okrog otočka Neeltje Jans zasluži ogled.

Edina (večja) žival, ki smo jo videli v parku Hoge Veluwe – jo najdete na sliki?

Podzemna svinjka

Izhodišče Groenendijk

Groenendijk ni prav nič posebnega, je pa blizu Projekta Delta in dveh drugih zanimivosti, ki smo se ju namenili pogledati. Prva je zabaviščni park Efteling, ki je eden največjih in najstarejših  v Evropi in svetu. Poleg raznih bruhanje povzročujočih priprav ima tudi precej paše za oči v pravljičnem slogu, ki je narejena zelo lepo. Ja pa bolj primerna za nizozemsko govoreče, tako da smo največ pozornosti namenili vlakcem smrti. Pri njih je sitno to, da se nanje precej čaka, sicer smo bili pa vsi precej navdušeni – sploh eden z lesenim ogrodjem za progo je bil prikupno grozo zbujajoč. Pri čakanju pomaga mobilna aplikacija, ki za vse zanimivosti v parku kaže trenutno čakalno dobo, na vožnjo z enim od vlakcev se pa lahko prijaviš ob izbrani uri, tako da ti čakati sploh ni treba. Naš zadnji ogled je bil Gouda, kjer enkrat tedensko uprizorijo tradicionalno sirno tržnico. Na njej ljudje v starinskih oblačilih prekladajo sire, si na poseben način udarjajo v roke za sklenitev posla in počno druge folklorne reči – dokaj všečno. Iz Goude smo si privoščili še zadnje kolesarjenje do Oudewaterja, kje so včasih tehtali čarovnice – če nisi bil nenavadno lahek za svojo velikost, so potrdili, da nisi čarovnica. Nazaj grede nas je še malo namočil dež, ampak nam ni bilo hudega. Čisto zadnji ogled so bila pa jako kul “kockaste hiše” v Rotterdamu. Nato je bilo pred nami le še pakiranje in dolga pot domov – najmanj prijeten a neizogiben del počitnic.

Leseni vlakec smrti v Eftelingu

Sirna tržnica in tehtalnica v Goudi

Kockaste hiše v Rotterdamu

Smotani Italijani ter vsaj toliko smotani slovenski novinarji in policisti

Včeraj sem se vrnil s službene poti in sem bil deležen neprijetnega presenečenja: pisma iz Italije, v katerem od mene zahtevajo plačilo globe za prometni prekršek. Zadevščina je videti dokaj pristna, edino naslov spletne stran, kjer je na voljo dokazno gradivo (fotografija registrske tablice) je precej hecen: info.babyloweb.eu (človek bi prej pričakoval, da se ukvarja z otroško pornografijo kot s prometnimi prekrški). Zagrešeni prekršek je vožnja po pasu, rezerviranem za druga vozila (verjetno avtobuse ali taksije), kar ne zveni ravno kot grozno dejanje, zaradi katerega bi bilo treba nameščati prometne kamere in nadlegovati tujce, sem ga pa najbrž res zagrešil – tisti dan smo si namreč prizadevali pripeljati do izhodišča Vie appie antice, pri čemer smo imeli nemalo težav, in prekršek se je zgodil v približno pravem delu Rima.

Zaradi sumljivega spletnega naslova in nenavdušenosti na plačilom 88/113 EUR (prvi znesek je s popustom za plačilo v petih dneh) sem pogledal, kaj o tovrstnih pojavih pravi internet. Očitno gre za precej pogost pojav, o katerem se dosti govori pa spletnih forumih, in ti pretežno pravijo, da gre za legitimno izterjavo globe. O tem pričajo tudi nekatere uradne italijanske strani. Smo pa (bili) očitno drugačnega mnenja v Sloveniji. Aprila letos se je na SiOL.net namreč pojavil zapis, v katerem so tovrstne izterjave označili za prevaro, kar so jim menda celo potrdili na Generalni policijski upravi. Na ta (in na očitno podoben prispevek Planet TV) se je odzvalo italijansko veleposlaništvo s pojasnilom, da mediji in policisti nimajo prav – očitno si niso vzeli niti pol ure za googlanje, kaj šele da bi povprašali kakega predstavnika italijanskih oblasti (recimo veleposlaništvo). Kljub temu spodrsljaju je 24ur junija letos nekaj podobnega zopet označil za prevaro (tokrat s sodelovanjem Policijske uprave Murska Sobota). Seveda so lahko imeli prav – taka prevara se zdi čisto možna – a tudi če so, bi se spodobilo, da bi omenili, da so tovrstna pisma ponavadi legitimna in kako ločevati ene od drugih.

Skratka, očitno bom moral Italijanom plačati, vprašanje je le, koliko. Pismo je namreč prišlo med mojo odsotnostjo, Jelka se pa ne spomni, kdaj, tako da ne vem, ali ga lahko plačam v petih dneh. Mislim, da bom plačal nižji znesek in jim po e-pošti pojasnil, kako in kaj.

Gremo na Nizozemsko

Jutri zjutraj se odpravljamo na dvotedenske počitnice na Nizozemsko. V načrtu je kajpak ogledovanje tamkajšnjih znamenitosti, kolesarjenje, namočitev kakega prsta v vodo in taborjenje (slednje ne le poveča pustolovskost počitnic, ampak jih tudi znatno poceni, saj so nizozemske cene nastanitev hudo zasoljene). Kot drugikrat ob takih prilikah bom o dogajanju v živo poročal po Twitterju – tokrat sem se zapise namenil obogatiti tudi s kako sliko.