Tokrat se bomo peljali od Dunaja do Budimpešte. Od tam naprej poti niso več tako urejene, tako da si bomo morali najbrž najti kako drugo reko (zbiramo ideje). Kot ponavadi se bom oglašal po Twitterju oziroma po novem Xu – tule. Za popostritev zapisa pa še ena fotka od prejšnjič.
Ob Donavi poteka morda najbolj znana kolesarska pot sploh. Leta 2011 smo se po njej podali prvič – po avstrijskem delu s prvim mladičem v prikolici. Leta 2013 smo nato obdelali polovico nemškega dela, tokrat z obema mladičema. Potlej smo naredili premor, saj sta bila mladiča prevelika za prikolico in premajhna za vožnjo na lastni pogon. Zdaj pa slednje ne drži več in gremo prevozit še drugo polovico nemškega dela Donave od izvira v Donaueschigenu do Donauwörtha.
Kajpak COVID-19 našo ekspedicijo nekoliko zaplete, ampak upam, da ne bo prehudo. Pred odhodom sem nekaj časa spremljal pravila za vstop v Nemčijo in so se precej spreminjala (ne, nimamo samo v Sloveniji vsak dan drugačne politike glede COVIDa). Zdaj je tako, da morajo vsi nad 12 let predložiti potrdilo o cepljenju ali testiranju (in starejši mladič je star 11 let, tako da tu ni težav). Necepljeni obiskovalci (ne glede na starost!) iz problematičnih držav morajo nato v karanteno, iz katere lahko s testom pridejo najprej po petih dneh – to bi lahko bilo neugodno, a k sreči se Slovenija zaenkrat ne šteje za problematično.
Bolj sitna so pravila glede uporabe nastanitev. Ta so drugačna za vsako zvezno deželo in ponekod skrbno skrita na njihovih spletnih straneh. Mi bomo večino časa prebili v Baden-Württembergu, kjer so pravila kar zapletena (štiri ravni strogosti glede na število primerov na 100.000 prebivalcev), a jih vsaj ni težko najti, pa tudi dokler je primerov pod 35 (od česar so zaenkrat kar daleč), ni hudih omejitev. Sledi pa Bavarska, ki je bolj smotana. Kot prvo je njihova pravila težko najti, kot drugo pa razumem, da je za uporabo nastanitev potrebno cepljenje ali testiranje. Žal nisem uspel ugotoviti, ali to velja za vse ali samo nad neko starostjo. Zato sem po tem pobaral našo prvo nastanitev na Bavarskem in dobil odgovor: “Guten Tag alles gut, sie brauchen kein Grüße.” Moja nemščina ni kaj prida, ampak sem precej prepričan, da to pomeni, da ne potrebujemo pozdravov. Ne vem, kaj naj si o tem mislim, ampak bomo pač prišli brez pozdrava in če nam bodo težili s kakim testom, jim bomo rekli, da ni treba, ker nismo pozdravili.
Kot ponavadi se bom med potjo javljal po Twitterju.
Kot že enkrat, se naša družina (tokrat večja za eno članico) podaja s kolesi ob Donavi. Prejšnjič smo prekolesarili najbolj znani del od nemško-avstrijske meje do Dunaja, tokrat gremo pa v Nemčijo: peljali se bomo od Donauwörtha do Passaua (kjer smo prejšnjič začeli). To je približno polovica od 600 km, ki jih Donava premeri po Nemčiji – drugo polovico (no, pravzaprav prvo, če gledamo od izvira) pa morda obdelamo kdaj drugič. Med potjo se kanim kaj oglasiti po Twitterju.
Presenečenje – nekaj sem napisal v blog! Jutri z Jelko in Ajdo odhajamo na dopust. S kolesi smo se namenili ob Donavi od Passaua (na nemško-avstrijski meji) do Dunaja (natančneje do Klosterneuburga, ki je par kilometrov pred avstrijsko prestolnico, saj nas kolesarjenje po mestu velikosti Dunaja ne mika preveč). V devetih dneh kanimo prevoziti dobrih 300 km, kar je zelo zložno, a smo spričo Ajde raje previdni. Previdno je tudi to, da smo si izbrali bržkone najbolj urejeno in priljubljeno kolesarsko pot v Evropi. Upam, da mi bo po vrnitvi uspelo kaj poročati in objaviti kako fotko, ampak obljubim raje ničesar. Bolj verjetno pa je, da mi bo uspelo med potjo kaj čivkniti – v ta namen obujam svoj račun pri Twitterju.
Ko sta bili pri meni Jelka in Ajda, smo se enega od vikendov zapeljali v Hamburg. Razlog za zapeljavo je bil, da smo šli iskat kolesarsko prikolico za dete (nekaj v tem slogu, samo starejši model), ki sva jo kupila rabljeno. Nočeva se namreč odreči klatenju po svetu s kolesom in zdi se nama, da bi Ajdi vožnja v čem takem utegnila ugajati (ali je to res, bom poročal spomladi). A ker so take prikolice dokaj drage, koliko jo bomo uporabljali, je pa težko predvideti, sva izkoristila priložnost za nakup rabljene – v Nemčiji je namreč tega na voljo veliko.
Ko sva bila že ravno v Hamburgu, sva želela tudi vreči oko na mesto. Prodajalec prikolice nama je svetoval, naj greva na glavni trg, kjer imajo božično tržnico (v Nemčiji jako priljubljen pojav). Na poti sva obtičala v strašnem prometnem zastoju, ki so ga povzročali ljudje, namenjeni na nek kraj, kjer je bilo videti mnogo stojnic in drugih zabavnih reči. Ker sva imela cijazenja po polžje dovolj in ker se nama je zdelo dokaj verjetno, da je ta kraj božična tržnica, sva parkirala in si zadevo šla ogledat. Izkazalo se je, da je šlo za lunapark. V Rostocku sta lunapark in božična tržnica kar združena (v južnem, katoliškem delu Nemčije so božične tržnice bolj, hm, božične, v Rostocku je pa važno le, da je žur in veliko kuhanega vina), v Hamburgu so pa bolj specializirani. Vseeno sva se sprehodila naokoli, se zapeljala z riesenradom (za kaj drugega bo treba počakati par let, da Ajda malo zrase) in pojedla nekaj hrustljavih kroglic z vasabijem (bizarna a kar okusna reč). Pri tem je nastalo tudi par finih fotk, ki jih priobčujem.
Za vikend sem si omislil kolo. Mahnil sem jo v bližnjo trgovino, kjer prodajajo nova in rabljena kolesa. Za nova sem ugotovil, da so kar draga – najcenejše, ki sem ga videl, je stalo 230 EUR (pri nas osnovni modeli stanejo pod 200 EUR). Tudi sicer je ponudba koles precej drugačna kot v Sloveniji: pri nas sta najpogostejši kategoriji treking in gorska, tule v Rostocku so imeli pa spodnje (večje) nadstropje polno mestnih koles, medtem ko so bila vsa ostala v zgornjem nadstropju, kjer ni bilo niti ene stranke. Razlog je bržkone ta, da so v Nemčiji kolesa predvsem vsakdanje prevozno sredstvo, pri nas pa športni pripomoček. No, glede na to, da imam doma že dve kolesi, sem si omislil enega rabljenega za 80 EUR – njegov namen je, da zdrži do konca leta (ima tudi garancijo, tako da bi moralo), potlej se ga bom pa poizkusil odkrižati. Kolo se zdi kar robustno, je pa staro in ima samo tri prestave (zobniki so v pestu), a za Rostock, ki je zelo raven, bi moralo zadoščati.
Ta teden sem se tako v službo začel voziti s kolesom. V vsako smer prevozim kakih 7 km, kar mi vzame približno pol ure. To je po času primerljivo z vlakom, po zdravosti precej boljše, po ceni pa tudi zmaga, saj mesečna vozovnica za vlak stane slabih 50 EUR. Z avtom pridem v službo v kakih 20 minutah in tudi stane manj kot z vlakom, je pa sitno najti parkirno mesto in ekološko je kajpak manj sprejemljivo.
V temle zapisu bom na kratko predstavil, kako sva kolesarila iz Burgosa do Santiaga de Compostela v Španiji po znani romarski poti. V glavnem bom zgolj navedel, kje sva prespala, katere znamenitosti sva videla (napisane z navadno pisavo, posebej imenitne podčrtane) in katere bi bilo morda še vredno pogledati (napisane ležeče, domnevno posebej imenitne spet podčrtane). Nekaj temu podobnega sem si pripravil pred odhodom in tule bom priobčil različico, ki sem jo popravil in dopolnil na podlagi praktičnih izkušenj. Zapis bo nekoliko suhoparen, bi pa utegnil biti uporaben za koga, ki bo šel po najini poti (glede na popularnost romanja v Santiago verjamem, da se kak tak bo našel) – posebej če bo toliko navdušen nad starimi zgradbami kot jaz.
1. dan: Škofja Loka – Montpellier (~1200 km z avtom)
GPS naju je do Montpelliera napotil skozi Torino, Frejus in Grenoble. Verjetno je pot ob morju hitrejša (ubrala sva jo nazaj grede), bistvene razlike pa ni.
Prenočila sva v kampu Le Garden v La Grande Motte (simpatičen kraj) ob morju blizu Montpelliera.
2. dan: Montpellier – Burgos (~850 km)
Čeravno sva bila še z avtom, sva jo mahnila po romarski poti: skozi Saint-Jean-Pied-de-Port (običajno izhodišče za nešpanske romarje) pod Pireneji čez prelaz Ibañeta v špansko Pamplono in od tam v Burgos. Burgos sva si za izhodišče izbrala, ker se je zdel primerno daleč od Santiaga (~600 km). Zdaj lahko rečem, da je tudi sicer dobra izbira: je zelo lepo mesto in bi ga bilo zaradi tega škoda izpustiti (zato kasneje ne gre začenjati), pred njim pa ni ničesar usodno pomembnega (zato prej tudi ni nujno začeti).
Utaborila sva se v kampu Fuentes Blancas. GPS naju s pomočjo zemljepisnih koordinat ni uspel pripeljati tja, vendar kampa ni težko najti, če se po glavni cesti N1 pripelješ v mesto in nato zaviješ levo po prav tako precej glavni E80 – tu se pojavijo smerokazi za kamp.
3. dan: Burgos
V romarskem zavetišču (albergue po špansko) sva si omislila credencial (to pa je romarski potni list, o katerem več v kakem prihodnjem zapisu). Kje zavetišče najti, so nama povedali v turističnih informacijah pred stolnico.
Ogledi (nekaj sva jih opravila po vrnitvi, vendar vse navajam tule):
4. dan: Burgos – CastrojerÃz (56 km s kolesom)
Taborila sva v zelo prikupnem kampu Camino de Santiago, ki ga zaradi majhnosti kraja in oznak ni težko najti.
5. dan: CastrojerÃz – Carrión de los Condes (52 km, 16 km/h v povprečju)
Taborila sva v kampu El Edén. Skozi mesto se pelješ do reke in ob njej zaviješ levo (če nisi že tako ali tako zašel hudo levo), pa si tam.
Ogledi:
6. dan: Carrión de los Condes – Calzada del Coto (53 km, 15,5 km/h)
Tokrat sve prespala v romarskem zavetišču, ki je bilo dokaj špartansko. Oskrbnica se je dala najti v bližnjem baru Xanadu.
Ogledi:
7. dan: Calzada del Coto – León (59 km, 12,3 km/h – pihalo je, kajpak nasproti)
Želela sva se utaboriti v kampu Ciudad de León, pa je bil zaprt. Ker sva v Leónu nameravala ostati dva dni, v romarskih zavetiščih pa lahko zgolj prespiš, sva se namestila v hostalu (to je majhen preprost hotel) Oviedo. Služil je svojemu namenu, čeprav lastnika nista ravno vrhunec simpatičnosti. V mestu hostalov sicer mrgoli, a so bili ob najinem obisku dokaj polni.
Ogledi:
8. dan: León
Ogledi:
9. dan: León – Murias de Rechivaldo (58,6 km, 14,7 km/h)
Prenočila sva v romarskem zavetišču Las Ãguedas. Vodi ga simpatičen možak, ki rad divja z motorjem in je videti rahlo zakajen.
Ogledi:
10. dan: Murias de Rechivaldo – Ponferrada (54,4 km, 12,6 km/h)
Do tega dne je bila pokrajina prijetno ravna, zdaj sva se morala pa prebiti čez najvišjo točko Camina na dobrih 1500 m nadmorske višine. Začela sva na kakih 900 m, končala pa na 543. Prespala sva v hostalu San Miguel.
Ogledi:
11. dan: Ponferrada – Cacabelos (20,2 km, 13,7 km/h)
Ta dan se nisva ravno pretegnila, saj sva po vzponu prejšnjega dne in pred vzponom naslednjega potrebovala malo počitka. Prenočila sva v romarskem zavetišču, ki je naravnost luksuzno: ima ločene sobe, ki so zložene okrog cerkve.
Ogledi:
12. dan: Cacabelos – O Cebreiro (42,9 km, 10 km/h)
Ta vzpon je bil še bolj zahojen od prejšnjega. Sicer sva splezala le na 1300 m, vendar sva začela na zgolj 486 m, pa še malo gor in dol sva se vozila na začetku. Prespala sva v romarskem zavetišču na vrhu, ki je precej veliko (tudi mora biti, saj je za romarja jako sitno, če mora po plezanju v hrib še naprej).
Ogledi:
13. dan: O Cebreiro – PortomarÃn (74,2 km, 14,5 km/h)
Ta dan sva imela dolg spust (kar se po vzponu prejšnjega dne razume), vendar je bilo tudi kar nekaj vzpenjanja. Za O Cebreirom se namreč začne Galicia, ki je precej bolj hribovita od pokrajine na drugi strani gora. Po dolgem času sva spet taborila in sicer v kampu Santa Mariña, kamor se zavije pri pekarni na začetku mesta. Kamp je na neki kmetiji, je čisto simpatičen in je bil zelo poceni.
Ogledi:
14. dan: PortomarÃn – Arzúa (58,4 km, 12,4 km/h)
Nameravala sva se uraboriti v nekem kampu v mestu, vendar so ga očitno pred nedavnim zaprli. Menda obstaja tudi kamp 3 km pred naseljem, a sva zanj izvedela šele naknadno. Tako sva se namestila v romarskem zavetišču Ultreia ob glavni cesti skozi mesto, ki je bilo novo in lepo.
Ogledi:
15. dan: Arz̼a РSantiago de Compostela (44,4 km, 12,4 km/h)
Utaborila sva se v kampu As Cancelas v samem mestu (dobra 2 km od središča). Kamp ima zelo dobro (a ne poceni) restavracijo.
Ogledi:
16. in 17. dan: Santiago de Compostela
Na romarskem uradu (na cesti do Villar 1 blizu stolnice) sva si omislila potrdili o romanju.
Ogledi:
18. dan: Santiago de Compostela – Burgos (z vlakom)
Peljala sva se z regionalnimi vlaki (več o vlakih v kakem prihodnjem zapisu). V Burgosu sva se morala malo potruditi, da sva z železniške postaje našla v mesto, saj je postaja zunaj mesta. Pomagala sva si s spraševanjem domorodcev in GPSom. Vrnila sva se v kamp, kjer sva taborila že prej.
19. dan: Burgos
Ta dan sva končala z ogledi mesta in si privoščila burgoško kulinarično posebnost – krvavico (privoščila si jo je predvsem Jelka, ker jaz klobasastih jedil ne maram, je bila pa vseeno presenetljivo užitna).
20. dan: Burgos – okolica Perpignana (~775 km z avtom)
Na pot sva krenila pozno, ker sva zjutraj še nakupovala. Pireneje sva obšla po južni obali mimo Zaragoze in Barcelone, ker je ta pot približno enako dolga kot po severni obali, a so španske cestnine precej cenejše od francoskih.
Spala sva kar v avtu, ker nama ni uspelo najti kakega primernejšega prenočišča. Ni bilo preveč udobno, sploh ker je mrgolelo komarjev, a sva se še kar zadovoljivo naspala. Zjutraj sva kajpak že po par km naletela na kamp (sicer ne vem, ali je bil odprt).
21 dan: okolica Perpignana – Škofja Loka (~1300 km)
Peljala sva se ob morju skozi Genovo. Dolga je bila, a prenočevati le malo od doma bi bilo nekako neumno.
Občasno me boli levo zapestje. To traja par tednov, potem se pa poleže. Bolečina nikoli ni bila prav močna, zato se zaradi nje nisem potrudil k zdravniku. Do včeraj, ko je postala prav svinjska. To je zoprno že samo po sebi, posebej nevšečno pa je, če se zgodi dva dni pred predvidenim odhodom na počitnice. Zvečer je bilo tako hudo, da me je Jelka peljala na urgenco, kjer so mi dali opornico in vame injicirali nek protibolečinski zvarek. Ko so me odpustili, so rekli, naj kakih 10 minut počakam v čakalnici, da se pokaže, če imam na zvarek kako neprijetno reakcijo. Jelka, ki na besede zdravnikov ne da največ, me je hotela kar odpeljati domov, jaz sem se pa začel počutiti tako, kot da bi imel morsko bolezen. No, po slabe pol ure ležanja sem prišel k sebi in tudi bolelo me ni več tako močno. Še vedno si pa nekako nisem znal predstavljati, da bi čez dva dni šel kolesarit po Španiji, kakor sva načrtovala.
Danes zjutraj sem se k sreči počutil mnogo bolje. Obiskal sem svojega zdravnika, ki je dejal, da imam najbrž vnetje pokostnice. To se menda rado zgodi brez jasnega razloga, a k sreči ni nič kritičnega. Zdravnik mi je tudi rekel, naj jo kar mahnem na dopust. Tako sva odhod le prestavila za en dan: predvsem zato, ker zaradi mojih zdravstvenih težav in Jelkinih delovnih obveznosti nisva uspela pravočasno spakirati, bo pa tudi mojemu zapestju še en dan okrevanja najbrž dobro del.
Zanimivo je, da se mi takle predpočitniški zdravstveni zaplet ni primeril prvič. Ko sva lani odhajala na Šrilanko, sem si dva tedna pred odhodom poškodoval rebra, dan pred odhodom sem pa staknil še neko okužbo prebavil, tako da sem imel vročino, drisko in slabo mi je bilo. Kajpak sem zjutraj nemudoma krenil k svojemu zdravniku, ki me je napotil v laboratorij v bližnji Kamnik. Ko sem prišel nazaj, ga izvidi niso razsvetlili, tako da me je poslal v Ljubljano na infekcijsko kliniko. Nekje dokaj pozno zvečer so mi tam končno predpisali antibiotik, ki naj bi ga vzel, če bi prihodnji dan še imel vročino ali če bi šel več kot toliko-in-tolikokrat na stranišče. Zgodilo se ni nič od tega dvojega, tako da se je celodnevno lazenje okrog zdravnikov izkazalo za odveč. Bi pa človek iz teh pripetljajev sklepal, da ima zdravje nekaj proti meni in mi nagaja. Ali pa da podzavestno ne maram na počitnice. Slednje je Jelkina hipoteza in če je pravilna, si moja podzavest zasluži batine.
Twitter se mi do zdaj ni zdel ravno višek uporabnosti. Blog z zapisi, dolgimi 140 znakov? Bah! Potlej sem pa pomislil, da se ne bi bilo napak javljati z dopusta (z Jelko greva kmalu kolesarit po Caminu de Santiago), kjer računalnika in dostopa do interneta ne bom imel, imel bom pa telefon, s katerega bom lahko pošiljal SMSe. Zapise na twitter se namreč da pošiljati kar prek SMSov – to je tudi eden od razlogov, da so lahko dolgi le 140 znakov. Tako sem si naredil račun, ki bo služil kot podaljšek tegale bloga, kadar bom imel kaj zanimivega povedati, pa dlje časa ne bom mogel na internet: http://twitter.com/krofovanje.
Končno je prišel na vrsto zadnji del. Za začetek naj zapišem nekaj besed o TripTrackerju. Oči se je pritožil, da mu ob kliku na sličico, kakršna je tudi pod temle odstavkom (le da je tokrat večja), ni bilo nič jasno. Če dobro premislim, to ni presenetljivo, saj ima stran, ki se odpre, res preveč sestavin, da bi se prišlek na njej lahko hitro znašel. O tem problemu bom vsekakor govoril s sodelavcem, ki TripTracker soustvarja. A zaenkrat stran je, kakršna je, zato naj na hitro povem, kako jo uporabljati. Najbolje je klikniti na zemljevid. To ga poveča in odpre okno s slikami, med katerimi se pomikaš s puščicami, med kraji pa se lahko hitro sprehajaš s pomočjo traku nad zemljevidom. Do fotk, ki pripadajo posamičnim krajem, pa je mogoče priti tudi s klikanjem na zapise v journalu spodaj.
Ali bom pri naslednjem večjem potovanju spet uporabil TripTracker, še nisem odločen. Želel bi si, da bi do takrat postal bolj dostopen nekomu, ki se z njim sreča prvič, in da bi omogočal skok na izbran del izleta, tako da bi lahko posamične kraje ali slike v TripTracekrju povezal z ustreznimi mesti v besedilu v blogu.
9. dan: Jelka se udari s tovornjakom
Ta dan je angleško vreme končno upravičilo svoj sloves: čim sva se odpravila na pot, je začelo deževati. Vendar se nisva dala – oblekla sva si vetrovki, si nataknila kapuci in nadaljevala z vožnjo. Kot večino časa je Jelka vozila spredaj, ker sem jaz laže prilagajal hitrost njej kot ona meni. In tako se je zgodilo, da je zaradi slabe vidljivosti, ki sta ji botrovala dež in kapuca na glavi, grdo oplazila tovornjak, ki je stal ob cesti. Ta jo je snel s kolesa, jaz pa sem se zvrnil čeznjo. Sam sem jo odnesel le s podplutbo, Jelka pa se je precej grdo potolkla. Kajpak sva se želela spraviti z dežja, da bi Jelko v miru pokrpala, da bi si preoblekla strgane hlače in sploh prišla k sebi, a hudič je hotel, da v edini kmetiji v bližini ni bilo nikogar. Tako sva odkolesarila dalje in se ozirala za kako gostilno, ki pa sva jo našla šele po nekaj kilometrih. Tam so nama postregli s čajem in poizvedeli, če v bližini obratuje kak zdravnik. A zaradi vikenda je bil prvi šele dobrih 20 km naprej, kamor sva se hočeš nočeš odpravila. Jelka je bila z britanskim zdravstvom zelo zadovoljna, saj je prva pomoč zastonj in brez pridržkov na voljo vsem, domorodcem in tujcem. Lepo so jo pokrpali, potlej pa sva si drugič na potovanju privoščila prenočevanje v sobi, da sva se lahko pošteno posušila.
10. dan: po stranskih cestah
Pretekle izkušnje so nama govorile, da se, če zavijeva na stranske ceste, brž izgubiva. Vseeno sva zopet poizkusila in tokrat je začuda kar šlo. Pokrajina je bila lepa, le malce naporneje je bilo kolesariti, saj je bilo vzponov več kot na glavni cesti. Ustavila sva se v ljubki vasici vrh hriba, za katero ugotavljam, da ima celo svojo spletno stran, in si ogledala cerkev. Druščino, ki je imela polno dvorišče izložbenih lutk, s katerimi so nekaj počeli (kaj točno, mi ni uspelo ugotoviti), sva vprašala, kako naprej. Dobila sva natančne napotke, ki pa se jih nisva v celoti držala, ker so vključevali prečkanje nekega zaliva s trajektom, za katerega sva kasneje izvedela, da bo najbrž nehal voziti, preden ga bova dosegla. Na koncu sva se utaborila drugje, kot so nama priporočili, a kamp je bil vseeno všečen.
11. dan: izgubljanje po Paru
Pred nama je bil še en dan, za katerega je bilo predvideno predvsem kolesarjenje. Najin cilj – kamp v bližini Eden Projecta – je bil dovolj blizu, da ni bilo skrbi, da ga ne bi dosegla, edino hribi so bili vmes. Pa tudi ti hribi se niso izkazali za preveč grozne, tako da sva srečno prišla v bližino kampa. A zadnji del poti se je izkazal za jako zoprnega: vozila sva se, dokler nisva dosegla morja, za katero sva ugotovila, da je na povsem napačni strani – ali z drugimi besedami, izgubila sva se. Sicer sva potem domorodce pobarala za pot, a kampa, kamor sva bila namenjena, vseeno nisva našla. Sva pa našla drugega, ki je žal spominjal na tistega, ki sem ga označil za najmanj prijetnega na celi poti. Zdi se, da v Angliji ni priporočljivo taboriti ob morju, kajti obema nevšečnima kampoma je bil skupen obmorski položaj (in množičnost in grde nepremične prikolice). Par (kraj, kjer sva taborila) in njegova okolica sta mojim navigacijskim zmožnostim nasploh povzročala neznanske preglavice: ponovno sva se malček izgubila zvečer, ko sva šla v vas na čaj, in še dvakrat naslednji dan, ko sva šla na izlet. Eden od krivcev je bil krožen odsek cest z enosmernim prometom, kjer nisi smel nazaj, ampak je bilo treba naokrog, a moralo je biti še kaj drugega. Na koncu sem obupal in sem navigacijo prepustil Jelki, ki se je kar znašla.
12. dan: Eden project
Eden project je največji rastlinjak na svetu. Ko ga uzreš z roba kotanje, v kateri stoji, naredi silen vtis – tako s svojo velikostjo kot s futurističnim videzom zgradb, ki ga sestavljajo. Največja je kupola s tropskim rastjem, ki je jako tropska – tako po bujnosti zelenja kot po ne najprijetnejši vročini in vlagi. Nekoliko manjša je kupola s sredozemskim rastlinjem, po kateri se je prav prijetno sprehoditi, le rastline so dokaj običajne. Na prostem pa raste cornwallska flora, med katero je posejanih precej zanimivih skulptur. Na ogled je še stavba s poučno razstavo, ki ji kraljuje orjaški terilnik lešnikov. Dotični je izjemno zapletena naprava iz starega železja, ki po nekaj minutah vrtenja ročice stre lešnik, njen namen pa je pokazati nesmiselnost rabe kompleksne tehnologije za preproste naloge (kar dandanašnji radi počnemo). Končni vtis je dokaj imeniten, čeprav bolj zaradi veličine podviga kot zaradi samih rastlin. Eden Project namreč poleg vsega naštetega sestavlja še kup zgradb, domislic in dogodkov, katerih splet je težko opisati, ampak ga je treba doživeti.
12. in 13. dan: vrnitev
Pred odhodom sva kot odpustke v Eden Projectu nakupila nekaj čebulic, v trgovini v Paru pa precej odličnih angleških konzerv, s katerimi sva imela namen zavdati domačim. Nato sva se zavlekla v pub, kjer sva ob še kar užitni hrani in pijači počakala na vlak. Okrog 23 je prispel, vkrcala sva se, napisala zadnje razglednice in nato do Londona zaspala. Po prihodu sva imela pred sabo dve uri kolesarjenja skozi mesto do železniške postaje, od koder vozi vlak na letališče. Ta del se je še posebej meni zaradi hude prometnosti zdel precej stresen, a sva ga srečno preživela. Na letališču sva prerazporedila prtljago, da sva je kar največ stlačila v ročno (že tja grede sva bila na meji brezplačne mase, nazaj grede pa naju je spremljalo še par kilogramov konzerv), in si privoščila obed. Verjetno sva se mimoidočim zdela nemalo čudna, ko sva najprej vse svoje imetje sredi letališke zgradbe razstavila po tleh, potem pa sva ročno zmazala čokoladni kolač (pribor sva bila namreč bistro zapakirala), ampak se nisva preveč sekirala. Nekaj ur kasneje sva bila na Brniku, kjer naju je pričakal precej hujši dež, kot sva ga doživela v po dežju sloveči Angliji.
S potovanjem sva bila precej zadovoljna: bilo je prijetna mešanica pustolovščine, turizma in rekreacije. Vsekakor se kaniva kakega podobnega podviga lotiti še kdaj, sploh ker sva si tokrat nabrala kar nekaj izkušenj. O tem, kaj sva se naučila, bom še pisal, pa poročal bom, kako se je posrečil napad na brbončice domačih z angleško hrano.