Grozen sem – od enih počitnih do drugih nisem uspel napisati ničesar. Jutri smo namenjeni v Maroko, od koder se bom – kot ponavadi – javljal po Twitterju. Na to pot sem se pripravil malo manj temeljito kot na Turčijo, se je pa vseeno precej veselim. En razlog za slabše priprave je res, da me maroške znamenitosti ne vznemirjajo čisto toliko, kot so me turške s spomladanskih počitnic, en pa tudi, da je o njih na voljo dosti manj literature (vsaj angleške, mogoče je več francoske). Sicer se nam obetajo kar fine reči – otroci se predvsem veselijo kopanja, jaz kulturno-zgodovinske dediščine, oboji pa kamel in puščave.

Sicer čas za obisk Poljske (ali katerekoli druge tuje države) ni najboljši, ampak Jelkin bratranec se tam ženi, pa počitnice bodo koristne za naše duševno zdravje, tako da bomo tvegali in šli. O našem dejanju in nehanju bom – kot ponavadi – javljal po Twitterju.

Lotili smo se velikega podviga – počitnic na Tajskem. Na Tajsko sva se z Jelko namenila že pred mnogimi leti, pa so ravno takrat v državi izbruhnili nekakšni nemiri in je bil let odpovedan (tako da sva šla potlej na Šrilanko, kar tudi ni bilo slabo). Potlej so prišli otroci, pa gradnja hiše, zdaj sva pa sklenila, da so razmere zrele, tako da gremo jutri na pot. Kot ponavadi se bom kaj oglasil po Twitterju.

Glede na to, da sem tokrat že pri sprotnem poročanju po Twitterju čivkom dodajal slike, ima naknadno poročilo manj dodane vrednosti kot običajno, a glede na to, da sem ravnokar zmagoslavno uredil fotografije (njih število z več kot 1000 skrčil na 181), si bom nekaj vendarle privoščil napisati. Kot že omenjeno, smo na pot krenili z avtom, kolesi in šotorom. Avto omogoča najboljši ogled dežele, kolesarjenje in taborjenje sta fajn, poleg tega nam je pa taborjenje prihranilo blizu 1.000 EUR (saj so nastanitve na Nizozemskem neznansko drage). Utaborili smo se na štirih krajih, ki smo jih potem uporabili za raziskovanje okolice. Mislim, da je to kar pravi način, če si človek želi ogledati večino države, edino en kamp bi morali izpustiti, saj utaboritev in raztaboritev zahtevata preveč časa (predvsem slednje je problem, saj požre celo dopoldne).

Izhodišče Katwijk

Kamp v obmorskem Katwijku je Jelki priporočila teta, ki gre na Nizozemsko večkrat, se pa meni ne kamp in ne kraj nista zdela nič pretresljivega. V morju se je sicer dalo kopati, je pa bilo dokaj mrzlo in je ob njem strašno pihalo, tako da posebej prijetno ni bilo (veter je tudi zdelal enega od naših šotorov, tako da smo mu v naslednjem kampu morali menjati palice). Najbolj všečna zadevščina na tistem koncu dežele je obmorska kolesarska pot čez slikovite sipine, po kateri smo se odpeljali do Haaga. Haag je lep kraj, smo pa tja prišli malo pozno, tako da smo si le ogledali muzej (nedavno omenjenega) slikarja M. C. Escherja in se na hitro zapeljali skozi središče mesta. Iz Katwijka smo krenili tudi v Zaanse Schans – nekakšen muzej na prostem, kjer je moč videti mline na veter, stare obrti in še kaj. Zadevščina je lepo urejena in ne enem mestu združuje veliko nizozemskega, je pa zelo gnečovita in komercialna – po mojem še vedno vredna ogleda, bi pa lahko bila boljša.

Izhodišče Amsterdam

Tu smo imeli precej špartanski kamp (še za tuširanje smo morali kupiti žetone), ampak je služil svojemu namenu. Kajpak smo si ogledali Amsterdam, vendar zanj nismo imeli dovolj časa – vsekakor bo tja treba še kdaj (mogoče takrat, ko bomo šli pogledat tulipane, katerih polja je na Nizozemskam gotovo treba videti, vendar žal ne cvetijo med poletnimi počitnicami). V mestu je name največji vtis naredila umetniška instalacija v Stari cerkvi – vsa okna so bila prevlečena z rdečo folijo, ki je notranjščino naredila prav pretresljivo rdečo. Izpustili nismo niti pomanjkljivo oblečenih mladenk v izložbah in muzeja marihuane (ki je zmerno dober), pa tudi splošen vtis mesta ni od muh in ga je treba izkusiti. Odkolesaril smo tudi do bližnjega gradu Muiderslota, ki nam je bil zelo všeč – od zunaj je super, od znotraj je pa za odrasle malo manj navdušujoč, a imajo veliko zabavnih reči za otroke – ujede, tematske (računalniške) igre in kostume. Pa še odlično slaščičarno smo našli v bližini. Mladiča sta tako grad izpostavila kot enega najboljših ogledov na poti.

Na poti v naslednji kamp smo se ustavili pri parni vodni črpalki D. F. Woude, ki naju je z Jelko navdušila. Je ogromna in kljub častitljivi starosti skoraj 100 let občasno še vedno deluje (sodobnejšim črpalkam se pridruži, kadar je zaradi vremena potreba po črpanju posebej velika), pa še vodstvo po njej je bilo precej dobro. Poleg črpalke smo si na poti ogledali dva megalita – okrog 5.000 let stara grobova. V provinci Drenthe jih je veliko, vendar nam je bila ta provinca nekoliko s poti, tako da smo si ogledali najbolj priročna – številki 53 in 54. Kamenodobne imajo zame prav poseben čar, ki ga ne znam čisto dobro razložiti, in tudi ta megalita nista razočarala.

Izhodišče Hoge Veluwe

Hoge Veluwe je najbolj znan nizozemski narodni park, katerega ogled vsi precej priporočajo. V njem naj bi živelo precej živali, ki jih je moč videti v naravnem okolju. Žal nam to ni uspelo – morda je bil razlog, da je bilo letošnje poletje na Nizozemskem nenavadno vroče in so se živali skrivale. Poleg tega združuje dve zelo nizozemski zadevi: na brezplačno posodo ponuja več kot 1.000 koles, kar domorodci s pridom izkoriščajo, tako da je poln kolesarjev, poleg tega pa sredi njega stoji umetnostni muzej. Obisk je bil tako bolj zanimiv z rekreativno-antropološkega kot s prirodoslovnega vidika – sicer prijeten, a ne čisto nujen. Pomanjkanje živali smo nadoknadili v bližnjem Burgersovem živalskem vrtu, ki nam je bil precej všeč: predvsem je zelo lepo – skoraj naravno – urejeno okolje, pa tudi nekaj redkih živali se najde. Največ splošnega navdušenja je zbudila morska krava, meni je bila pa posebej všeč hecna podzemna svinjka. Otroci so bili precej navdušeni še nad bazenom v kampu, ki je bil najlepši na poti.

Na poti v zadnji kamp smo se zapeljali še do Projekta Delta – sklopa protineurnih pregrad, zapornic, jezov in podobnega za zaščito znatnega dela Nizozemske pred morjem. Gre za enega največjih inženirskih podvigov sodobnega časa, katerega veličino pa obiskovalec žal težko zares vidi. Povrh mu Nizozemci pri tem bolj slabo pomagajo – obstaja sicer nekakšen muzej o projektu, ki pa je del zabaviščnega parka in ga je moč videti le skupaj s parkom za drag denar, tako da tega zaradi nekoliko pozne ure nismo storili. Vseeno pa menim, da si Projekt Delta okrog otočka Neeltje Jans zasluži ogled.

Izhodišče Groenendijk

Groenendijk ni prav nič posebnega, je pa blizu Projekta Delta in dveh drugih zanimivosti, ki smo se ju namenili pogledati. Prva je zabaviščni park Efteling, ki je eden največjih in najstarejših  v Evropi in svetu. Poleg raznih bruhanje povzročujočih priprav ima tudi precej paše za oči v pravljičnem slogu, ki je narejena zelo lepo. Ja pa bolj primerna za nizozemsko govoreče, tako da smo največ pozornosti namenili vlakcem smrti. Pri njih je sitno to, da se nanje precej čaka, sicer smo bili pa vsi precej navdušeni – sploh eden z lesenim ogrodjem za progo je bil prikupno grozo zbujajoč. Pri čakanju pomaga mobilna aplikacija, ki za vse zanimivosti v parku kaže trenutno čakalno dobo, na vožnjo z enim od vlakcev se pa lahko prijaviš ob izbrani uri, tako da ti čakati sploh ni treba. Naš zadnji ogled je bil Gouda, kjer enkrat tedensko uprizorijo tradicionalno sirno tržnico. Na njej ljudje v starinskih oblačilih prekladajo sire, si na poseben način udarjajo v roke za sklenitev posla in počno druge folklorne reči – dokaj všečno. Iz Goude smo si privoščili še zadnje kolesarjenje do Oudewaterja, kje so včasih tehtali čarovnice – če nisi bil nenavadno lahek za svojo velikost, so potrdili, da nisi čarovnica. Nazaj grede nas je še malo namočil dež, ampak nam ni bilo hudega. Čisto zadnji ogled so bila pa jako kul “kockaste hiše” v Rotterdamu. Nato je bilo pred nami le še pakiranje in dolga pot domov – najmanj prijeten a neizogiben del počitnic.

Jutri zjutraj se odpravljamo na dvotedenske počitnice na Nizozemsko. V načrtu je kajpak ogledovanje tamkajšnjih znamenitosti, kolesarjenje, namočitev kakega prsta v vodo in taborjenje (slednje ne le poveča pustolovskost počitnic, ampak jih tudi znatno poceni, saj so nizozemske cene nastanitev hudo zasoljene). Kot drugikrat ob takih prilikah bom o dogajanju v živo poročal po Twitterju – tokrat sem se zapise namenil obogatiti tudi s kako sliko.

Prejšnji zapis sem končal v Tolu, od koder smo se preselili v Gition (dopuščam, da se prečrkuje kako drugače, saj se v prečrkovanje grščine nisem poglabljal, kraj je pa premalo slaven, da bi o njem našel kak slovenski zapis). Tu smo se nastanili v zelo všečnem kampu – prijazno majhnem, a dovolj velikem, da je imel svojo trgovino in restavracijo (ki je bila dobra), s simpatičnim bazenom in še bolj simpatičnim mačkom Tzatzikijem, ki sta ga dekleti nemudoma posvojili. Rezervirali smo že postavljen šotor, a je bil zaradi nedavnega dežja moker in so nam tako dali prikolico, kar se je štelo za nagradnjo. Za kampiranje smo se odločili tako zaradi ugodne cene, kot zato, ker to radi počnemo – v kampu smo bivali že v Tolu, le da smo tam imeli bungalov.

Na poti v Gition smo se ustavili v ruševinah bizantinskega mesta Mistra. Te so precej obsežne in – podobno kot mikenske – stojijo na hribu z lepim razgledom. Nekaj cerkva in palača (ki je bila zaradi obnove zaprta) je pravzaprav neruševinastih, od navadnih stavb pa dosti ni ostalo. To je pravzaprav zanimivo in le ugibam lahko, zakaj je tako – morda se ljudem po opustitvi mesta ni zdelo spodobno podirati cerkva, kamne ostalih stavb so pa uporabljali za gradbeni material. Med ruševinami smo si privoščili prijeten sprehod, ob katerem smo si skušali predstavljati, kako je bilo mesto videti, dokler je bilo naseljeno, kakih posamičnih spektekularnosti pa niti nismo zapazili.

Iz Gitiona smo krenili na dva izleta. Prvi je bil v Monemvazijo – ogromno skalo, obdano z morjem in s celino povezano z mostom, na katerem stoji še eno bizantinsko mesto (na skali, ne na mostu). Mesto je razdeljeno na spodnje ob morju in gornje na vrhu skale. Spodnje je obljudeno ter ga pretežno sestavljajo turistična prenočišče in trgovine s spominki, ima pa menda tudi za prgišče stalnih prebivalcev, medtem ko je gornje razvaljeno. Povezuje ju serpentinasta utrjena pot, ki je po mojem mnenju najbolj slikovit del od slikovitosti že tako prekipevajočega kraja. Monemvazija je od našega kampa oddaljena dobro uro vožnje, vendar smo za pot porabili krepko več, saj je imel naš GPS precej čudne zamisli o tem, kako se pride tja. Uporabili smo namreč službenega garmina z zastarelimi zemljevidi, ki nam je na dosedanjih potovanjih služil v redu, v Grčiji se pa nikakor ni obnesel – mislim, da bomo za prihodnje morali najti kako drugo rešitev.

Drugi izlet je bil v jamo Diros. Ko smo prispeli tja, nas je pozdravila dolga vrsta za prodajo vstopnic, živčen prodajalec dotičnih (verjetno po zaslugi hord obiskovalcev, ki so ga vsi spraševali, kdaj bodo prišli v jamo), visoka cena in dvourno čakanje na vstop. K sreči smo se v teh dveh urah lahko šli sprehodit po bližnjem mestecu in poiskat obvezen sladoled, tako da čakanje ni bilo preveč mučno. Skozi jamo te precej hitro popeljejo s čolnom in ti ne postrežejo s prav nobeno razlago, tako da je ogled malo površen. Vendar vse te nevšečnosti odtehta lepota jame, po kateri se prav lahko kosa z našimi. Posebej všeč so nam bili čisto drobni kapniki, kakršne v drugih nam znanih jamah bolj redko vidiš, in deli rdeče barve. Tudi priznati moram, da bi zložnejši ogled povzročil še daljše čakanje, z malo razlage bi pa vseeno lahko postregli.

Ostal nam je le še zadnji dan Grčije, ko smo se z juga Peloponeza odpeljali na sever v Patras, od koder smo odpluli domov. Med potjo smo se ustavili v Olimpiji, ki ima precej dober muzej, kajpak kup ruševin, med katerimi smo si privoščili sprehod in pogovor o tem, kakšne so bile videti starodavne olimpijske igre, ter stadion, po katerem smo odtekli en krog (no, z Ajdo sva ga, Vesna si je na pol poti premislila, Jelka je bila pa gledalka). S tem smo videli večino glavnih znamenitosti Peloponeza. Epidaver, Mikene, Mistra in Olimpija so na Unescovem seznamu svetovne dediščine, s katerega smo izpustili edino manj znano Apolonovo svetišče v Basi. Od znamenitosti, ki se obiskovalcem še pogosto priporočajo, smo pa izpustili vožnjo z zobato železnico po soteski Vouraikos (bila nam je od rok in mi kljub popularnosti zveni zmerno privlačna) ter pohod po soteski Lousios (ta mi zveni bolj privlačna, a nam je bila tudi nekoliko od rok, pa pomisleke sem imel glede pohodništva s pomanjkljivo mazohističnimi dekleti v grški poletni vročini).

Zdaj smo se morali le še vrniti domov, kar smo zopet storili s trajektom. Vkrcanje v Patrasu se je izkazalo za nekoliko večji izziv kot v Benetkah, saj so nas v Benetkah smerokazi pripeljali naravnost k stavbi naše ladijske družbe (Anek), medtem ko smo bili v Patrasu precej zbegani glede tega, kam iti. Vozili smo se po pristanišču in strmeli skozi okno, dokler nismo – bolj po sreči – zagledali našega trajekta. Pa tudi potem nam ni bilo najbolj jasno, kam zapeljati, da bomo prišli nanj. Ko smo se vendarle prebili do uvoza na trajekt, so nam pa povedali, da vozovnici podobna reč, ki smo jo imeli, ni ustrezna in da potrebujemno drugo vozovnici podobno reč, ki jo v zameno za prvo dobimo v neki stavbi nedaleč stran. Skratka, orgaizacija pristanišča ima obilo prostora za izboljšavo. No, na koncu smo se srečno vkrcali in zaspali na palubi, vendar spanec ni bil najbolj miren, saj je ponoči svinjsko pihalo. Sledil je en dan igranja enke, potapljanja ladjic in branja ter še ena noč, ko za spremembo ni pihalo, marveč je okrog 3 začelo deževati, tako da smo pobegnili v restavracijo. Zjutraj smo prispeli v Benetke, od koder smo se vsi neprespani in utrujeni a vseeno zadovoljni s počitnicami odpeljali domov.