Poročilo z Nizozemske

Glede na to, da sem tokrat že pri sprotnem poročanju po Twitterju čivkom dodajal slike, ima naknadno poročilo manj dodane vrednosti kot običajno, a glede na to, da sem ravnokar zmagoslavno uredil fotografije (njih število z več kot 1000 skrčil na 181), si bom nekaj vendarle privoščil napisati. Kot že omenjeno, smo na pot krenili z avtom, kolesi in šotorom. Avto omogoča najboljši ogled dežele, kolesarjenje in taborjenje sta fajn, poleg tega nam je pa taborjenje prihranilo blizu 1.000 EUR (saj so nastanitve na Nizozemskem neznansko drage). Utaborili smo se na štirih krajih, ki smo jih potem uporabili za raziskovanje okolice. Mislim, da je to kar pravi način, če si človek želi ogledati večino države, edino en kamp bi morali izpustiti, saj utaboritev in raztaboritev zahtevata preveč časa (predvsem slednje je problem, saj požre celo dopoldne).

Izhodišče Katwijk

Kamp v obmorskem Katwijku je Jelki priporočila teta, ki gre na Nizozemsko večkrat, se pa meni ne kamp in ne kraj nista zdela nič pretresljivega. V morju se je sicer dalo kopati, je pa bilo dokaj mrzlo in je ob njem strašno pihalo, tako da posebej prijetno ni bilo (veter je tudi zdelal enega od naših šotorov, tako da smo mu v naslednjem kampu morali menjati palice). Najbolj všečna zadevščina na tistem koncu dežele je obmorska kolesarska pot čez slikovite sipine, po kateri smo se odpeljali do Haaga. Haag je lep kraj, smo pa tja prišli malo pozno, tako da smo si le ogledali muzej (nedavno omenjenega) slikarja M. C. Escherja in se na hitro zapeljali skozi središče mesta. Iz Katwijka smo krenili tudi v Zaanse Schans – nekakšen muzej na prostem, kjer je moč videti mline na veter, stare obrti in še kaj. Zadevščina je lepo urejena in ne enem mestu združuje veliko nizozemskega, je pa zelo gnečovita in komercialna – po mojem še vedno vredna ogleda, bi pa lahko bila boljša.

Kolesarska pot čez sipine
Escherjeva slika Plazilci
Zaanse Schans

Izhodišče Amsterdam

Tu smo imeli precej špartanski kamp (še za tuširanje smo morali kupiti žetone), ampak je služil svojemu namenu. Kajpak smo si ogledali Amsterdam, vendar zanj nismo imeli dovolj časa – vsekakor bo tja treba še kdaj (mogoče takrat, ko bomo šli pogledat tulipane, katerih polja je na Nizozemskam gotovo treba videti, vendar žal ne cvetijo med poletnimi počitnicami). V mestu je name največji vtis naredila umetniška instalacija v Stari cerkvi – vsa okna so bila prevlečena z rdečo folijo, ki je notranjščino naredila prav pretresljivo rdečo. Izpustili nismo niti pomanjkljivo oblečenih mladenk v izložbah in muzeja marihuane (ki je zmerno dober), pa tudi splošen vtis mesta ni od muh in ga je treba izkusiti. Odkolesaril smo tudi do bližnjega gradu Muiderslota, ki nam je bil zelo všeč – od zunaj je super, od znotraj je pa za odrasle malo manj navdušujoč, a imajo veliko zabavnih reči za otroke – ujede, tematske (računalniške) igre in kostume. Pa še odlično slaščičarno smo našli v bližini. Mladiča sta tako grad izpostavila kot enega najboljših ogledov na poti.

Na poti v naslednji kamp smo se ustavili pri parni vodni črpalki D. F. Woude, ki naju je z Jelko navdušila. Je ogromna in kljub častitljivi starosti skoraj 100 let občasno še vedno deluje (sodobnejšim črpalkam se pridruži, kadar je zaradi vremena potreba po črpanju posebej velika), pa še vodstvo po njej je bilo precej dobro. Poleg črpalke smo si na poti ogledali dva megalita – okrog 5.000 let stara grobova. V provinci Drenthe jih je veliko, vendar nam je bila ta provinca nekoliko s poti, tako da smo si ogledali najbolj priročna – številki 53 in 54. Kamenodobne imajo zame prav poseben čar, ki ga ne znam čisto dobro razložiti, in tudi ta megalita nista razočarala.

Kampiranje pri Amsterdamu
Amsterdamski kanal in nekdanja mestna vrata Waag (tehtalnica)
Grad Muiderslot
Bojevita princesa in vitezinja
Parni kotli v vodni črpalki D. F. Woude

Izhodišče Hoge Veluwe

Hoge Veluwe je najbolj znan nizozemski narodni park, katerega ogled vsi precej priporočajo. V njem naj bi živelo precej živali, ki jih je moč videti v naravnem okolju. Žal nam to ni uspelo – morda je bil razlog, da je bilo letošnje poletje na Nizozemskem nenavadno vroče in so se živali skrivale. Poleg tega združuje dve zelo nizozemski zadevi: na brezplačno posodo ponuja več kot 1.000 koles, kar domorodci s pridom izkoriščajo, tako da je poln kolesarjev, poleg tega pa sredi njega stoji umetnostni muzej. Obisk je bil tako bolj zanimiv z rekreativno-antropološkega kot s prirodoslovnega vidika – sicer prijeten, a ne čisto nujen. Pomanjkanje živali smo nadoknadili v bližnjem Burgersovem živalskem vrtu, ki nam je bil precej všeč: predvsem je zelo lepo – skoraj naravno – urejeno okolje, pa tudi nekaj redkih živali se najde. Največ splošnega navdušenja je zbudila morska krava, meni je bila pa posebej všeč hecna podzemna svinjka. Otroci so bili precej navdušeni še nad bazenom v kampu, ki je bil najlepši na poti.

Na poti v zadnji kamp smo se zapeljali še do Projekta Delta – sklopa protineurnih pregrad, zapornic, jezov in podobnega za zaščito znatnega dela Nizozemske pred morjem. Gre za enega največjih inženirskih podvigov sodobnega časa, katerega veličino pa obiskovalec žal težko zares vidi. Povrh mu Nizozemci pri tem bolj slabo pomagajo – obstaja sicer nekakšen muzej o projektu, ki pa je del zabaviščnega parka in ga je moč videti le skupaj s parkom za drag denar, tako da tega zaradi nekoliko pozne ure nismo storili. Vseeno pa menim, da si Projekt Delta okrog otočka Neeltje Jans zasluži ogled.

Edina (večja) žival, ki smo jo videli v parku Hoge Veluwe – jo najdete na sliki?
Podzemna svinjka

Izhodišče Groenendijk

Groenendijk ni prav nič posebnega, je pa blizu Projekta Delta in dveh drugih zanimivosti, ki smo se ju namenili pogledati. Prva je zabaviščni park Efteling, ki je eden največjih in najstarejših  v Evropi in svetu. Poleg raznih bruhanje povzročujočih priprav ima tudi precej paše za oči v pravljičnem slogu, ki je narejena zelo lepo. Ja pa bolj primerna za nizozemsko govoreče, tako da smo največ pozornosti namenili vlakcem smrti. Pri njih je sitno to, da se nanje precej čaka, sicer smo bili pa vsi precej navdušeni – sploh eden z lesenim ogrodjem za progo je bil prikupno grozo zbujajoč. Pri čakanju pomaga mobilna aplikacija, ki za vse zanimivosti v parku kaže trenutno čakalno dobo, na vožnjo z enim od vlakcev se pa lahko prijaviš ob izbrani uri, tako da ti čakati sploh ni treba. Naš zadnji ogled je bil Gouda, kjer enkrat tedensko uprizorijo tradicionalno sirno tržnico. Na njej ljudje v starinskih oblačilih prekladajo sire, si na poseben način udarjajo v roke za sklenitev posla in počno druge folklorne reči – dokaj všečno. Iz Goude smo si privoščili še zadnje kolesarjenje do Oudewaterja, kje so včasih tehtali čarovnice – če nisi bil nenavadno lahek za svojo velikost, so potrdili, da nisi čarovnica. Nazaj grede nas je še malo namočil dež, ampak nam ni bilo hudega. Čisto zadnji ogled so bila pa jako kul “kockaste hiše” v Rotterdamu. Nato je bilo pred nami le še pakiranje in dolga pot domov – najmanj prijeten a neizogiben del počitnic.

Leseni vlakec smrti v Eftelingu
Sirna tržnica in tehtalnica v Goudi
Kockaste hiše v Rotterdamu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.