Tretjič s kolesom ob Donavi

Ob Donavi poteka morda najbolj znana kolesarska pot sploh. Leta 2011 smo se po njej podali prvič – po avstrijskem delu s prvim mladičem v prikolici. Leta 2013 smo nato obdelali polovico nemškega dela, tokrat z obema mladičema. Potlej smo naredili premor, saj sta bila mladiča prevelika za prikolico in premajhna za vožnjo na lastni pogon. Zdaj pa slednje ne drži več in gremo prevozit še drugo polovico nemškega dela Donave od izvira v Donaueschigenu do Donauwörtha.

Kajpak COVID-19 našo ekspedicijo nekoliko zaplete, ampak upam, da ne bo prehudo. Pred odhodom sem nekaj časa spremljal pravila za vstop v Nemčijo in so se precej spreminjala (ne, nimamo samo v Sloveniji vsak dan drugačne politike glede COVIDa). Zdaj je tako, da morajo vsi nad 12 let predložiti potrdilo o cepljenju ali testiranju (in starejši mladič je star 11 let, tako da tu ni težav). Necepljeni obiskovalci (ne glede na starost!) iz problematičnih držav morajo nato v karanteno, iz katere lahko s testom pridejo najprej po petih dneh – to bi lahko bilo neugodno, a k sreči se Slovenija zaenkrat ne šteje za problematično.

Bolj sitna so pravila glede uporabe nastanitev. Ta so drugačna za vsako zvezno deželo in ponekod skrbno skrita na njihovih spletnih straneh. Mi bomo večino časa prebili v Baden-Württembergu, kjer so pravila kar zapletena (štiri ravni strogosti glede na število primerov na 100.000 prebivalcev), a jih vsaj ni težko najti, pa tudi dokler je primerov pod 35 (od česar so zaenkrat kar daleč), ni hudih omejitev. Sledi pa Bavarska, ki je bolj smotana. Kot prvo je njihova pravila težko najti, kot drugo pa razumem, da je za uporabo nastanitev potrebno cepljenje ali testiranje. Žal nisem uspel ugotoviti, ali to velja za vse ali samo nad neko starostjo. Zato sem po tem pobaral našo prvo nastanitev na Bavarskem in dobil odgovor: “Guten Tag alles gut, sie brauchen kein Grüße.” Moja nemščina ni kaj prida, ampak sem precej prepričan, da to pomeni, da ne potrebujemo pozdravov. Ne vem, kaj naj si o tem mislim, ampak bomo pač prišli brez pozdrava in če nam bodo težili s kakim testom, jim bomo rekli, da ni treba, ker nismo pozdravili.

Kot ponavadi se bom med potjo javljal po Twitterju.

Veliki prehranski eksperiment

Ker se rad izražam v lepi sloveščini, sem hotel v naslovu uporabiti izraz poizkus, pa sem ugotovil, da eksperiment zveni bolj imenitno in skladno z veličino tega, kar sva z Jelko počela. In kaj je to bilo? Lani sem obširno poročal, da zmanjšan vnos kalorij pripomore k zdravju in dolgoživosti, zato sva si privoščila petdnevni skoraj post po metodi Valterja Longa, enega vodilnih raziskovalcev s tega področja. Letos spomladi sva to ponovila, začinila z raznimi meritvami in podaljšala z obdobjem keto diete.

Letošnji skoraj post je bil precej podoben lanskemu: prvi dan sva spet ciljala na 1050 kcal (34 % ogljikovih hidratov, 10 % beljakovin in 56 % maščob), naslednje štiri dni pa na 700 kcal (47 % ogljikovih hidratov, 9 % beljakovin in 44 % maščob). Jedilnik je bil malo drugačen, predvsem zato, ker je bila zgodnja pomlad (da, zapis zamuja) in nisva imela na voljo zelenjave z vrta – skupaj z lanskim ga priobčujem tule. Tudi občutki so bili podobni – dokaj lačni, predvsem drugi in tretji dan.

Keto dieta je zadnje čase priljubljena zadevščina, kot kaže graf v prejšnjem zapisu. Vsebuje zelo malo ogljikovih hidratov (5-10 %), nekaj beljakovin (15-20 %) in veliko maščob (70-80 %). Zaradi uživanja malo ogljikovih hidratov povzroči, da telo izloča malo insulina. Insulin je hormon, ki omogoči, da celice uporabijo glukozo v krvi, ta pa nastane iz zaužitih ogljikovih hidratov. Izločanje veliko insulina povzroči, da se celice začnejo šibkeje odzivati nanj (postanejo nanj odporne), pa tudi njegovo nastajanje v trebušni slinavki se lahko zmanjša, kar utegne privesti do sladkorne bolezni tipa 2. Ob pomanjkanju glukoze v krvi seveda telo za energijo potrebuje nekaj drugega – in to so ketoni. Ketoni so molekule, ki jih jetra naredijo iz maščob in tudi lahko služijo kot vir energije. Nastajajo ne le ob uživanju veliko maščobe, ampak tudi, kadar človek malo je, saj se takrat v ketone začne pretvarjati telesna maščoba. Nakteri ljudje prisegajo, da je keto dieta najbolj zdrav način prehranjevanja, ampak me ne prepričajo. Zmanjšanje izločanja insulina najbrž res je zdravo in mogoče je keto dieta koristna za ljudi s sladkorno boleznijo (tipa 2) in take, ki so tej bolzni blizu. Znano je tudi, da pomaga zoper epilepsijo. Pa menda zmanjša občutek lakote in je zato dobra za hujšanje. Nisem pa zasledil nobenih prepričljivih dokazov, da bi bila posebej zdrava za običajne ljudi. Kakšna prehrana je zdrava, je sicer jako težko ugotoviti, ampak najbolj prepričljivi dokazi o zdravosti so za sredozemsko prehrano, ki med drugim vsebuje veliko zelenjave vseh vrst in (polnozrnate) žitarice, tako da nikakor ni keto.

Keto dieta je v praksi nekoliko dolgočasna ali pa zapletena. Če je človek pripravljen ves čas jesti jajca, lososa, drugo (mastno) meso, oreščke, maslo, sir, avokado, listnato zelenjavo in morda kako jagodičevje, se keto diete ni pretežko iti. Če želi hrano, ki je bolj raznolika in bolj podobna običajni, se pa stvari zapletejo. Kruh in druga testena živila je mogoče pripraviti iz mok iz oreščkov in semen ali pa iz čudežnih praškov. Tega (in ostalih keto izdelkov) se v Sloveniji prodaja kar precej, je pa drago in ne povsem zadovoljivega okusa. Sladice je mogoče pripraviti s sladili, kot je eritritol, ki je dokaj v redu (in sem ga začel uporabljati tudi izven keto diete), vseeno pa nekaterim jedem da rahlo smotan okus. Dobrih nadomestkov za stročnice in drugo bolj “gosto” zelenjavo ni, tako da nekatere jedi pač odpadejo – recimo juhe so problematične. Da se telo privadi pridobivanju energije iz ketonov, nekaj časa traja, zato se človek na začetku keto diete ne počuti najbolje – to lahko potrdim. Kasneje pa nekateri zatrjujejo, da ima krasen učinek na počutje – tega žal ne morem potrditi, saj sem se po nekaj dneh počutil dokaj običajno. Sem pa opazil, da sem bil med intenzivno telovadbo manj energičen. Razlog je, da telo takrat energijo načeloma črpa iz glikogena – to je ogljikov hidrat, ki ga naredi iz glukoze ter shrani v mišicah in jetrih, nakar ga ob potrebi po energiji pretvori nazaj v glukozo, in ki ga seveda pri keto dieti nima. Pod črto bi tako rekel, da ima keto vsaj dieta zame več slabih kot dobrih plati. Jelki bolj ustreza, sploh ker bi tudi rada izgubila kak kilogram, tako da se jo (v zmerno strogi obliki) še vedno gre.

Da bi prišla do malenkost bolj oprijemljivega rezultata svojega početja kot le do obetov dolgega in zdravega življenja, sva uresničila lansko namero, da skrbneje spremljava zdravstvene parametre. Laboratorijskih meritev si nisva privoščila, z domačimi sva bila pa kar temeljita:

  • Merila sva si glukozo v krvi. Če človek manj je, je kajpak pričakovati, da je bo imel manj, če se gre keto dieto, pa tudi, poleg tega pa naj po obrokih ne bi prihajalo do dvigov glukoze, ker keto obroki pač vsebujejo minimalno ogljikovih hidratov. Tradicionalno merjenje glukoze zahteva zbadanje v prst, kar je dokaj neprijetno, sploh pri pogostem merjenju. Zato sva uporabila neprekinjeni merilnik glukoze Freestyle Libre – gre za ploščico,  ki si jo človek prilepi na nadlaket in ki glukozo zaznava v medcelični tekočini s tanko plastično “bodico”, ki prebada kožo. Ko človek želi odčitek, senzorju približa namensko napravico ali telefon, na katerega se prenesejo podatki zadnjih 8 ur. Zadeva stane 60 EUR in deluje dva tedna, kar se mi za eksperiment zdi sprejemljivo.
  • Merila sva si ketone v krvi. Tudi tu tradicionalno merjenje zahteva zbadanje v prst in to sva tudi počela, vendar ne več kot enkrat na dan, tako da ni bilo preveč grozno. Kapljica krvi se nanese na merilni listič, ta pa se lahko vstavi v napravico, ki se uporablja tudi za odčitavanje Freestyle Libre. Lističi so precej dragi – okrog 5 EUR/kos – sem imel pa srečo in sem jih na eBayu našel po okrog 1 EUR/kos. Ketone je možno meriti tudi v urinu, ker je enostavno in poceni a ne preveč točno, ter v izdihanem zraku, kar zahteva posebno napravo (za kakih 200 EUR) in je tudi nekoliko manj točno kot v krvi. Iz količine glukoze in ketonov se lahko izračuna glukozno-ketonski indeks (GKI). GKI < 1 pomeni ekstremno ketozo, 1-3 močno, 3-6 srednjo in 6-9 šibko.
  • Tehtala sva se. Za izgubo 1 kg telesne maščobe je potreben primanjkljaj okrog 7.700 kcal, skoraj post po Longovo pa ustvari primanjkljaj okrog 6.000 kcal, tako da je od njega pričakovati dolgoročno izgubo 0,8 kg. Bolj opazen učinek (skoraj) posta in keto diete je začasen zaradi izgube telesne tekočine in glikogena.
  • Vsak dan sem si izmeril krvni tlak, ki naj bi ga (skoraj) post in keto dieta znižala. Nisem pa prepričan, ali lahko tem meritva zaupam, ker sem si zaradi freestyla krvni tlak meril na drugi roki kot ponavadi.
  • Vsak dan zjutraj sem si izmeril variabilnost srčnega utripa. Nizka variabilnost je znak telesnega ali duševnega stresa in je nasploh slaba stvar, ni pa čisto jasno, kako naj bi skoraj post in keto dieta nanj vplivala. Po eni strani ustvarjata telesni stres, tako da bi se variabilnost lahko znižala, po drugi strani pa naj bi bila zdrava in bi jo lahko zvišala. Variabilnost srčnega utripa bi bilo najbolje meriti s kako zapestnico ali podobno pripravo (idealno najbrž ponoči), a ker tega (še) nimam, sem si pomagal kar z mobilno aplikacijo. Ta, ki sem jo izbral, je delo Marca Altinija, dokaj priznanega raziskovalca interpretacije fizioloških meritev z inteligentnimi računalniškimi metodami, tako da ji zaupam bolj kot kaki drugi. Uporablja bliskavico pametnega telefona, s katero presvetli prst, in kamero, s katero zazna spreminjanje barve tkiva zaradi sprememb količine krvi ob njem, iz česar lahko razbere utripe srca.

Oglejmo si zdaj, kaj sem nameril v dveh tednih (keto dieto sem nadaljeval še nekaj časa, z meritvami sem pa po koncu delovanja freestyle libre zaključil). Spodnja tabela kaže povprečne vrednosti in vidimo lahko, da sta se glukoza v krvi in masa po pričakovanjih znižala. Začasno sem izgubil okrog 3 kg, vendar sem se po koncu keto diete vrnil na dobrih 70 kg. Krvni tlak se je tudi nekoliko znižal, vendar – kot rečeno – to ni zanesljivo. Zanimive se mi zdijo meritve srčnega utripa in njegove variabilnost: med skoraj postom so ostale nespremenjene, med keto dieto so se pa poslabšale. Lahko je to sicer posledica česa drugega, učinek bi po daljšem času (ko bi se keto dieti prilagodil) lahko tudi izginil, vseeno pa niso ravno priporočilo za keto dieto.

Faza Glukoza (mmol/ml) Masa (kg) Krvni tlak (mmHg) Utrip/variabilnost (min^-1/ms)
Pred začetkom 5,75 71,0 112/75 62/37
Skoraj post 4,64 69,5 107/68 64/38
Keto dieta 4,63 68,2 108/68 69/28

GKI je prikazan na spodnjem grafu. Med skoraj postom vztrajno pada, ko sem začel s keto dieto, je nekoliko zrasel, potem je pa – z nekaj nihanja – pretežno ostajal v območju srednje ketoze, kar je najbrž v redu.

Zdravost maščob

Zadnje čase se nekoliko bolj zanimam za zdravje in dolgoživost in sem se odločil, da pridem do dna – kolikor je to mogoče – vprašanju, katere maščobe so manj in katere bolj zdrave. Poglejmo za začetek, katere sploh obstajajo. Ponavadi maščobe (oziroma maščobne kisline) delimo na nasičene in nenasičene – prve imajo samo enojne (nasičene) vezi med atomi ogljika, druge pa tudi dvojne (nenasičene). Prve so pretežno živalskega izvora, čeprav se najdejo tudi izjeme – denimo kokosova in palmova. Druge so pa pretežno rastlinskega izvora in jih naprej delimo na enkrat in večkrat nenasičene, odvisno od števila nenasičenih vezi. Večkrat nenasičene še naprej delimo na omega-3 in omega-6 – številka označuje, koliko ogljikovih atomov od konca verige najdemo zadnjo nenasičeno vez. Rastlinska olja vsebujejo mešanico teh maščob v različnih razmerjih. Denimo olivno olje vsebuje pretežno enkrat nenasičene, sončnično pa omega-6. Ribe in druge morska hrana vsebuje nekoliko posebne – daljše – različice maščob omega-3. Potlej so pa tu še trans maščobe, ki povečini nastajajo industrijsko s hidrogeniranjem nenasičenih maščob in so za razliko od njih trdne.

Učinek prehrane na zdravje  je nekaj, s čimer se ljudje ukvarjamo že dolgo, obenem pa o tem vemo presenetljivo malo zanesljivega. En razlog je bržkone, da je točne podatke o prehrani na dolgi rok težko zbirati (kot lahko potrdi vsakdo, ki je kdaj poizkusil voditi prehrambeni dnevnik, celo če je to počel s kako dokaj praktično aplikacijo, kot je denimo MyFitnessPal), drug pa, da učinki prehrane na zdravje potrebujejo precej let, da se pojavijo. Potlej nam pa štrene mešajo še ljudje, ki iz komercialnih ali drugih razlogov goreče zagovarjajo tako ali drugačno dieto in posledično podatke, ki so na voljo, interpretirajo malo po svoje. Sploh pri maščobah je to problem, ker sta v zadnjih letih postali precej popularni paleo in še bolj keto dieta, ki obe vsebujeta precej maščob (pogosto živalskega izvora). To ilustrira spodnja slika iz Google Trends, ki kaže pogostost iskanj teh dveh pojmov. Za primerjavo sem dodal pogostost iskanja hujšanja (ki ima zanimiv letni vzorec – januarja je na višku, potem pa skozi leto pada; izjema sta marec in april 2020, ko ga je izpodrinil COVID-19, a so iskalci očitno že maja ugotovili, da so se v karanteni zredili, in so za hujšanje pokazali rekordno zanimanje).

Prva resna epidemiološka raziskava povezave med prehrano in zdravjem je bila The Seven Countries Study, ki se je začela leta 1958 in je rezultate začela objavljati okrog leta 1970. Njena glavna ugotovitev je bila, da so uživanje nasičenih maščob, povišan holesterol v krvi (posebej LDL) in srčne bolezni povezane. Raziskava je bila deležna precej kritike: da so bile države izbrane tako, da bi raziskava pokazala želeni rezultat (predvsem da je bila izključena Francija, kjer se je veliko nasičenih maščob, ni pa veliko srčnih bolezni), da so bile meritve v Grčiji izvedene med velikonočnim postom in da ni bil primerno analiziran učinek sladkorja. Leta 2017 je True Health Initiative te obtožbe preučila in zaključila, da ne držijo. Francija je bila res izključena, vendar se je to zgodilo, ker francoski raziskovalci niso imeli dovolj interesa ali sredstev; da bi bila Francija anomalija glede srčnih bolezni, pa takrat sploh ni bilo znano. Da bi post v Grčiji na rezultate lahko vplival, so se raziskovalci zavedali, zato so to preverili in ugotovili, da ne vpliva. Sladkor pa je bil analiziran enako kot maščobe in so zanj ugotovili, da je precej povezan z uživanjem nasičenih maščob, sam zase pa nima dosti vpliva. Seveda je možno, da se True Health Initiative moti ali celo laže, vendar moj občutek pravi, da ni tako. Poleg tega je sodobna civilizacija dokaz, da znanost v glavnem deluje in da so torej znanstveniki glede znanstvenih vprašanj načeloma bolj zaupanja vredni ob blogerjev in popularnih piscev, kot je denimo nakladač Gary Taubes.

The Seven Countries Study je imela kar precej vpliva na prehrambena priporočila, ki so dolga leta odsvetovala uživanje nasičenih maščob. Tako so leta 2014 Chowdhury in sod. dvignili precej prahu s sistematičnim pregledom literature o učinku maščob na srčne bolezni, ki je zaključil, da ni prepričljivega razloga za odsvetovanje nasičenih maščob. V medijih so se potem pojavljali članki kot je recimo tale z naslovom Butter is Back. Vendar kaže, da je veselje nad povratkom masla preuranjeno, saj dva bolj nedavna pregleda literature kažeta, da zmanjšanje uživanja nasičenih maščob vendarle je koristno. Hooper in sod. ugotavljajo, da randomizirani klinični preizkusi kažejo, da je nasičene maščobe smotrno nadomestiti bodisi z večkrat nenasičenimi maščobami, bodisi z ogljikovimi hidrati. Clifton in Keogh pa ugotavljata, da jih je smotrno nadomestiti z nenasičenimi maščobami, medtem ko sta do ogljikovih hidratov bolj previdna. In kaj naj si zdaj človek o vsem skupaj misli? Jaz si mislim, so bile ugotovitve The Seven Countries Study v svojem času pravilne, potlej so pa nekateri ljudje – tudi zavoljo prehrambenih priporočil in z izdatno pomočjo prehrambene industrije – nasičene maščobe nadomestili s sladkorji in drugimi močno predelanimi ogljikovimi hidrati, ki niso nič boljši. To pojasni ugotovitve Chowdhuryja in sod. ter druge podobne. Clifton in Keogh to potrjujeta, medtem ko Hooper in sod. ne tako jasno – vendar so oni pregledali klinične preizkuse, kjer je mogoče domnevati, da so udeleženci nasičene maščobe po nasvetu raziskovalcev nadomestili s kolikor toliko kakovostnimi ogljikovimi hidrati. Bi pa vseeno rekel, da nasičene maščobe niso tako grozne, kot je dolga leta veljalo.

Gonja proti nasičenim maščobam je imela še eno zoprno posledico: povečala je priljubljenost trans maščob. Te so poceni, trajne in zaradi trdnega stanja za nekatere potrebe precej praktične – denimo za pečenje ali mazanja na kruh v obliki margarine. Poleg tega so par desetletij veljale za bolj zdrave od denimo masla. Vendar se je v 80. letih prejšnjega stoletja začelo kazati, da povečujejo količino LDL (škodljivega) holesterola v krvi, obenem pa zmanjšujejo količino HDL (koristnega), kar vodi v znatno povečano tveganje za srčne bolezni. Danes tako velja za precej nesporno, da so trans maščobe škodljive, posledično pa so v nekaterih državah celo zakonsko prepovedane ali vsaj močno omejene.

Z nasičenimi in trans maščobami smo zdaj opravili, nenasičene imajo pa kar nekaj podvrst, tako da si oglejmo, če so kake bolj zdrave od drugih. Po eni strani je na precej dobrem glasu olivno olje (tudi precej znanstvenih člankov o njegovih odlikah se najde), ki je pretežno sestavljeno iz enkrat nenasičenih maščob, po drugi strani nekateri članki kažejo, da so večkrat nenasičene boljše (recimo že prej omenjeni Hooper in sod.), spet tretji pa ne najdejo pomembnih razlik (recimo Chowdhury in sod.). Nasičenost maščob vpliva na njihovo oksidacijo, ki se lahko kaže kot žarkost. Oksidacija poteka ves čas, ko je maščoba izpostavljena zraku in svetlobi, in jo močno pospeši segrevanje. Koliko so snovi, ki pri njej nastajajo, nezdrave, ni najbolj jasno, ampak najbrž se jim je previdno izogniti, pa tudi okusne niso. Na oksidacijo so bolj odporne maščobe z več nasičenimi vezmi. Kajpak so take nasičene maščobe, sledijo jim pa enkrat nenasičene. Olivno olje je po tej plati posebej dobro, saj poleg enkrat nenasičenosti vsebuje dosti antioksidantov. Dodatna odlika olivnega olja je, da se navadno prodaja hladno stiskano in nerafinirano, kar ohrani te antioksidante in še kake druge morebiti koristne primesi. Tale članek recimo pokaže, da se olivno olje razpadu in nastajanju neželenih snovi zoprstavlja bolje od sončničnega tako brez segrevanja kot pri cvrtju podobnem segrevanju.  Sodeč po raziskavah vpliva na zdravje so morda za las boljše večkrat nenasičene maščobe, medtem ko so enkrat nenasičene bolj odporne na oksidacijo, tako da je težko dati prednost enim ali drugim.

Slišati je tudi, da so problem olja škodljive snovi, ki nastajajo pri njegovem segrevanju. Kolikor sem uspel razbrati, ta problem ni zelo hud in se pojavlja predvsem pri večkratnem segrevanju olja za cvrtje, pa še tu so najbrž bolj ogroženi kuharji, ki vdihavajo tako nastale hlape, kot jedci ocvrte hrane. Vseeno si poglejmo temperaturo, kjer se olje začne kaditi, kar kaže na (škodljiv) razpad njegovih sestavin. Na spletu je precej tabel, ki se med seboj nekoliko razlikujejo, ampak v glavnem povedo, da je ta temperatura za maslo nizka, sledi ekstra deviško olivno olje, zatem pride glavnina pogosto uporabljanih rastlinskih olj, sledijo pa še nekatera bolj eksotična z avokadovim na vrhu seznama odpornosti na vročino. Tipične temperature za cvrtje so okrog 170 stopinj C, za peko (ne dušenje) govejih zrezkov pa internet priporoča čez 200 stopinj C. Tako je za cvrtje primerna večina običajnih olj (edino ekstra deviško olivno ne), za biftek bi se bilo pa sicer optimalno ozreti za kakim malo bolj odpornim, ampak si po mojem glede tega ni smiselno beliti glave.

Pri večkrat nenasičenih maščobah je včasih govora o razmerju med omega-3 in omega-6. Menda so naši predniki uživali podobno količino obeh in naj bi bilo človeško delo temu prilagojeno, danes pa večina ljudi uživa mnogo več omega-6, ki v večini rastlinskih olj prevladujejo. Ponekod se omenja tudi, da omega-6 maščobe spodbujajo, omega-3 pa zavirajo vnetje, kar zopet govori v prid zagotavljanju dovolj omega-3. Na to temo se najde celo kak znanstven članek, venar nimam občutka, da bi o pomembnosti tega razmerja znanost dosegla kakršenkoli konsenz (ali mu posvečala kaj dosti pozornosti). Med pogosto uporabljanimi olji ima še najboljše razmerje med tema dvema vrstama maščob repično (2 : 1 v prid omega-6), ki sicer vsebuje 7 % nasičenih, 58 % enkrat nenasičenih in 32 % večkrat nenasičenih maščob.

Omega-3 maščobe se sicer največkrat pojavljajo v povezavi z ribami in drugo morsko hrano ter se pogosto uživajo tudi kot prehransko dopolnilo (te so nekoliko drugačne od rastlinskih). Na prvi pogled je njihova koristnost za zdravje splošno sprejeta. A v resnici hudo prepričljivih dokazov za to ni. Nedaven sistematičen pregled literature je pokazal, da je koristen učinek na bolezni srca in ožilja dokaj neprepričljiv. Dva druga pregleda sta pokazala, da tudi Alzheimerjeve bolezni in nasploh upada umskih sposobnosti starostnikov ne zavirajo prav močno, čeprav nekaj vpliva po vsem videzu le imajo. Še najbolj uspešne so omega-3 maščobe videti pri zoprstavljanju vnetju in sistematičen pregled literature je pokazal, da pomagajo zoper revmatoidni artritis.

Kakšne maščobe torej uživati? Moj zaključek je, da se nasičenim maščobam velja nekoliko izogibati, pri nenasičenih je pa precej vseeno, kaj počnemo. Osebno na solato dajem bučno ali olivno olje, kar sta mi všeč in kar bi olivno lahko bilo bolj zdravo od kakega drugega. Pri kuhi in peki se okus olivnega izgubi, pa še drago je, tako da uporabljam repičnega, ker ima več omega-3 maščob (čeprav v smotrnost tega nisem hudo prepričan). Kljub temu, da so dokazi o koristnosti morske hrane in omega-3 maščob manj trdni, kot sem do zdaj mislil, jih nekaj vendar je, tako da si bom to še naprej prizadeval uživati.

Stradanje za dolgo življenje

Že dolgo je znano, da pri mnogih živalih zmanjšan vnos kalorij – ponavadi za kakih 30 % – podaljša življenje, če je njihova prehrana sicer ustrezna (jim recimo ne primanjkuje kakih vitaminov). Pri kvasovkah je podaljšanje življenja približno trikratno, pri črvih C. elegans dva- do trikratno, pri vinskih mušicah dvakratno, pri miših za 30-50 %, pri višjih vrstah so pa stvari manj jasne. Zaenkrat sta bili izvedeni dve raziskavi z opicami, ki sta dali mešane rezultate: v prvi je zmanjšan vnos kalorij podaljšal življenje, v drugi pa ne. V obeh raziskavah so bile sicer opice, ki so jedle manj, bolj zdrave. Verjetno najpomembnejša razlika med raziskavama je bila, da je v prvi kontrolna skupina jedla, kolikor je želela, v drugi pa je bila količina hrane kontrolne skupine omejena na “zdravo” (poleg tega je njihova hrana vsebovala tudi manj sladkorja). Rezultati teh raziskav kažejo, da je koristnost radikalnega zmanjšanja vnosa kalorij zmerna, da pa opice rade pojedo malo preveč, kar jim skrajša življenje. To je ugotovitev, za katero bi si lahko predstavljal, da velja tudi za ljudi, ampak poglejmo, če je o ljudeh znanega kaj več.

Čisto pravih raziskav učinka zmanjšanega vnosa kalorij na dolgoživost ljudi ni (se pravi takih, kjer bi imeli dve veliki skupini, od katerih bi imela ena zmanjšan vnos kalorij, nakar bi opazovali, kako dolgo živita). Razlogov za to si ni težko predstavljati. Nekaj podatkov pa vendarle imamo. Med drugo svetovno vojno so izvedli Minnesota starvation experiment (MSSE), kjer so 32 prostovoljcem za šest mesecev vnos kalorij zmanjšali za 25 %. Rezultat ni bil spodbuden: na koncu poizkusa so bili slabotni in brezvoljni, kasneje pa so nekatere doletele še motnje hranjenja. Boljši so rezultati nedavnega poizkusa Comprehensive Assessment of the Long term Effects of Reducing Intake of Energy (CALERIE). V njem so 145 prostovoljcem za dve leti zmanjšali vnos kalorij za 15 % (cilj je bil za 25 %, a ker so si udeleženci hrano odmerjali sami, se to pač ni posrečilo) in jih primerjali s 75 kontrolnimi osebami. Intervencijska skupina je izgubila 8,3 kg, glede na kontrolno so se jim zmanjšali biološka starost, stopnja splošnega vnetja, drugi pokazatelji tveganja za bolezni srca in ožilja, količina prostih radikalov in še kaj. Poleg tega so poročali o boljšem razpoloženju in kakovosti življenja – skratka, zmanjšan vnos kalorij jim je vsestransko dobro del. Od kod velika razlika med obema poizkusoma? Hja, prvi je potekal med vojno in udeležnci so imeli na začetku BMI 21,9, na koncu pa 16,4. BMI 21,9 je malo, 16,4 pa zelo malo (namen MSSE je bil izboljšati razumevanje učinkov stradanja, ki ga je prinesla vojna v Evropi – recimo BMI preživelih iz koncentracijskih taborišč je bil okrog 14). Udeleženci CELERIE so imeli na začetku BMI 25,2, na koncu pa 22,6 (ker je več od udelečencev MSSE na začetku!). Te rezultate po mojem lahko interpretiramo podobno kot opičje: zmanjšan vnos kalorij glede na prevelikega je koristen, zmanjšan vnos kalorij glede na primernega pa niti ne.

Obstaja sicer nekaj znakov, da je tudi bolj radikalno zmanjšanje vnosa kalorij od onega v CALERIE koristno. Skupina ljudi, ki je verjetno najbolj znana po dolgoživosti, so prebivalci japonskega otoka Okinava, kjer prebiva veliko stoletnikov. Raziskave kažejo, da je bil njihov vnos kalorij do šestdesetih let prejšnjega stoletja precej majhen, njihov BMI pa se je gibal okrog 21. Čisto primerljivih podatkov za Japonsko tistega časa nisem našel, kar sem našel, pa kaže, de so bili Okinavčani bolj suhi od svojih celinskih rojakov. Kasneje se je okinavska prehrana spremenila, kar je imelo posledice tudi za dolgoživost – dandanes od rojakov ne odstopajo več dosti. Še ena izjemno dolgoživa skupina so adventisti sedmega dne iz Kalifornije. Zanje raziskave kažejo, da je spodnja petina po BMI (14,3-22,5) najbolj dolgoživa. Žal nisem našel podatkov o porazdelitvi BMI, tako da ne vem, koliko skrajna ta skupina je (je večina pripadnikov blizu gornje meje BMI ali ne). A čeravno je radikalno zmanjšan vnos kalorij morda nekoliko boljši od zmernega, je tudi precej neprijeten in dolgoročno težko vzdržen – jaz recimo rad dobro jem in se ga zato nisem pripraljen iti. Ker nas privede do glavne teme tega zapisa.

Ker je stradati neprijetno in tega ljudje nočemo početi, je marsikdo razmišljal o tem, kako doseči koristi zmanjšanega vnosa kalorij brez stradanja. Ena možnost so kemične spojine, ki bi posnemale učinke zmanjšanega vnosa kalorij, vendar zaenkrat niso našli še nobene primerne. Druga možnost pa je občasno postenje. Zdi se mi, da je to zadnje čase kar priljubljena zadevščina, ki obstaja v mnogih različicah. Eden vodilnih strokovnjakov s tega področja je Valter Longo, zato sem si prebral njegovo knjigo The Longevity Diet. Najprej naj povem, da knjiga ni najboljša: možak se zdi precej samovšečen (jaz sem odkril to, moja skupina je naredila to … take reči beremo kar naprej), poleg tega pa ponudi premalo poglobljene razlage učinkov opisane diete in razlogov zanje. A še vedno menim, da je možak resen znanstvenik, ki mu gre verjeti bolj od velike večine ljudi, ki ponujajo take ali drugačne prehranske nasvete. V knjigi govori tako o vsakodnevni prehrani za dolgo življenje, kot tudi o občasnem postu (ki ni povsem ampak le skoraj post – pravi mu fasting mimicking diet). O vsakdanji prehrani naj povem le, da naj bi jo uživali v razponu 11-12 ur (to je blaga oblika tako imenovanega intermittent fastinga), sicer pa se bo tale zapis ukvarjal s skoraj postom (več o vsakodnevni prehrani za dolgo življenje morda napišem kdaj drugič).

Zmanjšan vnos kalorij – naj bo dolgo- ali kratkoročen – povzroči v telesu ogromno sprememb in ni povsem jasno, katere so tiste, ki podaljšajo življenje. Običajna visokonivojska razlaga je, da organizem preide v “zaščiten” način delovanja, ki mu pomaga prebroditi obdobje pomanjkanja hrane, nakar lahko spet polno zaživi in se razmnožuje. Če je organizem miš, se to zdi dokaj smiselno, saj je nekajmesečno pomanjkanje hrane znaten del njenega življenja, tako da je evolucijsko koristno, če izgubljeno priliko za razmnoževanje nadoknadi z daljšim življenjem. S tem je skladno tudi opažanje, da zmanjšan vnos kalorij pri kratkoživih organizmih življenje podaljša bolj kot pri dolgoživih. Del tega zaščitnega načina delovanja, ki ga omenja tudi Longo, je pojačana avtofagija: razgradnja delov celic v sestavine, ki se lahko uporabijo za nove celice ali energijo. Da se to zgodi ob pomanjkanju hrane, je nekako logično, prav tako pa tudi, da se najprej razgradijo okvarjeni in šibkejši deli celic, ki jih po vrnitvi k normalni prehrani nadomestijo novi in boljši. Longo pravi, da se med postom tudi precej zmanjša število celic imunskega sistema, po koncu posta pa slabše zopet nadomestijo boljše (to posebej pomaga pri avtoimunskih boleznih).

Kakor sem uspel razumeti, je biološka podlaga za Longovo dieto takale: Signalna pot TOR je pomemben regulator presnove in rasti. Njena povečana aktivnost je povezana s staranjem, rakom in Alzheimerjevo boleznijo. Longo pravi, da jo aktivirajo beljakovine, zato jih med skoraj postom strogo omeji (pa tudi sicer jih ne svetuje veliko). Takisto naj bi beljakovine spodbujale delovanje receptorja za rastni hormon, ki tudi pospešuje staranje (tako miši kot ljudje z okvaro tega receptorja so zelo dolgoživi, čeravno bolj majhni). Delovanje rastnega hormona spodbuja še hormon IGF-1, na katerega zopet vplivajo beljakovine. Potlej Longo omenja še dve signalni poti: RAS in PKA. Obe naj bi prispevali k staranju, v zvezi s prvo sem zasledil še omembo raka, v zvezi z drugo pa tvorbo maščobnega tkiva. Aktiviral naj bi ju sladkor, o katerem ima tako Longo tudi precej slabo mnenje. Presnova je neznansko zapletena reč, pri kateri je vse povezano z vsem, domala ničesar pa znanost še ni v celotni razjasnila. Tako sem težko prepričan, ali ima Longo pri vsem, kar pravi, v celoti prav (posebej ker – kot rečeno – postreže s premalo razlage), bi pa rekel, da imajo njegove trditve vsaj kolikor toliko spodobno znanstveno podlago.

Kaj vse to pomeni v praksi? Longo priporoča takle petdnevni skoraj post:

  • prvi dan 1.100 kcal (25 g beljakovin, sicer pol kcal iz kompleksnih ogljikovih hidratov – predvsem zelenjave in pol iz maščobe – predvsem oreščkov in olivnega olja);
  • naslednje štiri dni po 800 kcal (pol iz ogljikovih hidratov in pol iz maščobe).

Longo je ustanovil tudi podjetje L-Nutra, ki ponuja ustrezen paket živil, vendar za pet dni na osebo stane nemarnih 250 USD. V njem je razmerje hranil takole:

  • prvi dan 1090 kcal (34 % iz ogljikovih hidratov, 10 % iz beljakovin in 56 % iz maščobe);
  • naslednje štiri dni po 725 kcal (47 % iz beljakovin, 9 % iz beljakovin in 44 % iz maščobe).

Potlej pa menda obstaja še patent za to zadevščino, pri katerem so razmerja enaka, le skupna količina kcal je prilagodljiva:

  • prvi dan 10-16 kcal na kg telesne mase;
  • naslednje štiri dni po 7-11 kcal na kg telesne mase.

Longo vsak dan priporoča še eno multivitamisnko tableto in kapsulo ribjega olja. Tak skoraj post naj bi človek uganjal vsakih dva do šest mesecev – če je bolj čil in zdrav, bolj redko, če je debel, mu grozi sladkorna bolezen ipd., pa bolj pogosto. Priporoča ga za ljudi do 70 let.

Z Jelko sva se odločila, da izvedeva skoraj post po Longovo, a kar nama izdatek 500 USD ni dišal, obenem pa imava vrt poln domače zelenjave, sva sestavila svoj jedilnik (kot tudi marsikdo na internetu). Priobčujem ga tule. Sestaviti ustrezen jedilnik ni čisto enostavno, sploh ker je Jelka kosila doma, jaz pa v službi, ampak sva kar dobro zadela predpisana razmerja makro hranil. Ko sva jedi primerno začinila, so bile tudi dokaj dobre. Malo sva goljufala in jih včasih obogatila z zeleno solato, saj je je skoraj sama voda in tako na skupno vsebnost hranil komajda vpliva, pripomore pa k občutku sitosti. Kljub zadovoljivi okusnosti jedi moram reči, da je takole skoraj postenje precej zoprno. Prvi dan še gre, naslednja dva dni sva bila pa ves čas lačna in ne najbolj srečna. Zadnja dva dni se nama je potem počutje nekoliko izboljšalo – očitno se človek pomanjkanja hrane navadi. Sitno je tudi, da na koncu ni nekega oprijemljivega rezultata (obet daljšega življenja pač ni posebej oprijemljiv). To se da popraviti z raznimi meritvami zdravstvenih parametrov prej in potem. Recimo tale možak je to zastavil zelo temeljito: v laboratoriju si je izmeril IGF-1, CRP (pokazatelj vnetja), kortizol (pokazatelj stresa), bele krvničke in maščobo v krvi, doma je pa spremljal glukozo in ketone v krvi ter se tehtal in meril variabilnost srčnega utripa (še en pokazatelj stresa). Z Jelko sva se zgolj stehtala prej in potem ter z urinskim testom za domačo uporabo (ki ni preveč natančen, je pa enostaven in poceni) preverila ketone v krvi na zadnji dan skoraj posta. Longo slednjih sicer ne poudarja, so pa znak, da je organizem prešel na ketozo – pridobivanje energije iz maščobe namesto glukoze, kar je zaželen rezultat. Jaz sem ugotovil, da sem izgubil 2,9 kg telesne mase in da sem imel v krvi 4-8 mmol/l ketonov (kar je precej). Kajpak večina izgube mase ni trajna, ampak je posledica tega, da je skoraj post povzročil porabo glikogena v mišicah in jetrih, ki s seboj potegne precej vode. Verjetno sem trajno izgubil manj kot 1 kg, ampak to bom še ugotovil.

Po mojem bi si nekaj takega vsakih šest mesecev lahko privoščil, pogosteje se pa tega ne bi šel. Se bova z Jelko pozimi odločila, ali ponoviva vajo. Če jo bova, pa mislim, da bom pri tem spremljal več zdravstvenih parametrov.

Dopolnilo:
Takle skoraj post sva z Jelko ravnokar ponovila, tako da sem dodal še en jedilnik. Morda v prihodnje dodam še kakega.

Kako raziskovalci pridemo do denarja (ali pa tudi ne)

Vsake toliko časa mi pride na misel, da bi si zastavil kak cilj, kako pogosto pisati v blog. Pred davnimi leti mi je uspelo napisati več zapisov na teden (takrat o zastavljanju tovrstnih ciljev nisem razmišljal, saj po tem ni bilo potrebe), potlej se mi je zdel primeren cilj en zapis na teden, trenutni ideal je pa dva zapisa na mesec – ki mu kajpak še blizu ne pridem. Bržkone so zaradi tega še tisti trije redni bralci, ki jih je blog kdaj morda imel, čezenj naredili križ. Danes bom spregovoril o razlogu, zakaj je bila na blogu zadnje mesece prav posebna suša (ne, ki me pojedel koronavirus).

Če človek dovolj dolgo vztraja pri raziskovalskem delu, prej ali slej pride do tega, da se mora prijaviti na kak razpis za denarce za svoje raziskave. Kdo bi morda pomislil, da države in podobne ustanove del svojega proračuna namenjajo inštitutom in univerzam, kjer so zaposleni raziskovalci, ki so iz tega denarja plačani, da kaj zanimivega in koristnega pogruntajo. Raziskave  menda prispevajo k napredku človeštva, privedejo do večje blaginje itd., tako da se tako ravnanje zdi razumno. A v resnici stvari ne delujejo tako. Tisti z denarjem so se namreč domislili, da bi dotičnega dali raziskovalcem, ki imajo najboljše zamisli, kako ga porabiti – take, ki bodo privedle do najbolj zanimivih in koristnih pogruntavščin. To na prvi pogled zveni razumno: ne le zato, ker je bolj zanimive in koristne pogruntavščine financirati bolj smiselno, ampak tudi zato, ker malo tekmovanja poskrbi, da se raziskovalci ne polenijo. Žal pa so se stvari nekoliko izrodile.

V praksi financiranje znanosti povečini deluje tako, da ustanove z denarjem objavijo razpise, kjer okvirno povedo, kaj bi s tem denarjem rade financirale, raziskovalci se pa na te razpise prijavimo s predlogi, kako se tega lotiti. Nato naše prijave ocenijo in denar podelijo najboljšim. A iz prijave razbrati, kako dobra raziskava bo iz nje nastala, ni lahko, tako da je rezultat nekoliko stohastičen: odvisen ne le od kakovosti prijave, ampak tudi od konkretnih ocenjevalcev, na katere naleti, na katero nogo so tisti dan vstali in še česa. Tako si raziskovalec možnosti za uspeh poveča z več prijavami. In če odda več prijav eden, jih mora tudi drugi, končni rezultat pa je, da vsakdo odda toliko prijav, kot jih lahko. Količina denarja, ki je na voljo, se zato seveda ne poveča, tako da je glavni učinek – v primerjavi s tem, da bi vsak raziskovalec oddal pol manj prijav – da za prijave on in ocenjevalci porabimo več časa. Mogoče je kakovost izbranih prijav za odtenek višja, je pa težava – in to kar resna – da nam raziskovalcem ostane malo časa za raziskovanje. Kljub temu, da je to očitno slab izid, je pa dosti manj očitno, kako se tej godlji izogniti. In tako imamo pač godljo.

Ker pri raziskovalnem delu vztrajam že precej časa, se tudi s prijavami na razpise precej ukvarjam. Pri tem sem bil zadnja leta dokaj uspešen, kar pa godljo le poglobi. Ker sem pridobil veliko denarja, smo morali zaposliti več ljudi, ki pa jih je bilo kar naporno najti. Delam namreč na Institutu Jožef Stefan, kjer smo raziskovalci javni uslužbenci, plačani po plačni lestvici za javne uslužbenece, ki mlajšim sodelavcem nameni precej manj denarja, kot ga sposoben računalničar dobi v kakem podjetju. Kljub temu nam je nekako uspelo, a letos oziroma začetek prihodnjega leta se mi več projektov izteče, zato je treba dobiti nove, sicer bodo težko najdeni sodelavci ostali brez službe. In tako sem zadnjih nekaj mesecev besno pisal projektne predloge, s katerimi smo se prijavili na (evropske) razpise. Zdaj pa upam, da bo uspelo primerno število teh prijav: če jih bo premalo (nič), bodo – kot rečeno – nekateri ostali brez službe, če jih bo preveč (recimo več kot dve), bomo pa spet poizkušali na trgu dela najti kakega čudaka, ki je hudo brihten in je vendarle pripravljen delati za malo denarja (ker je biti raziskovalec kul).

In kako je videti prijavljanje evropskega projekta? Hja, običajen projekt programa Obzorje 2020, s kakršnimi se največ ukvarjam, vključuje kakih 10 partnerjev (inštitutov, univerz, podjetij) iz različnih evropskih držav. Te je kajpak treba najprej zbrati na kup – nekaj jih človek pozna, vsak projekt je pa malo drugačen in zahteva partnerje s malo drugačnimi znanji, tako da je ponavadi treba najti koga novega. Včasih tako spoznaš koga, s katerim je veselje delati, včasih pa tudi koga, ki ne odgovarja na e-pošto, se ne udeležuje telekonferenc in ne napiše svojih delov projektne prijave. S temi ljudmi se je nato treba uskladiti, kaj natančno želimo narediti. Za to je potrebno veliko pogovarjanja po e-pošti in telekonferencah – za nekatere projekte smo imeli po eno telekonferenco vsak teden kar lepo število tednov. V mapi z e-pošto projekta, glede katerega sem si izmenjal največ pisem, jih je kar 1.154, v par najbolj divjih dneh pred oddajo pa je dnevno število e-pisem doseglo 150 (to vključuje vse projekte, ki smo jih prijavljali, pa tudi vse drugo). In kajpak je treba napisati projektni predlog. To je dokument, ki običajno obsega kakih 100 strani (pri projektih na temo COVID-19, kjer je bil rok dokaj kratek, so bili tudi predlogi krajši). V njem opišemo samo zamisel, kako bo rešila svet, kako bomo o njej svet obvestili in z njo mastno zaslužili, kako jo bomo dejansko izpeljali, kdo smo partnerji in kako fantastični smo ter kako ne bomo storili ničesar neetičnega. Na koncu ta špeh (elektronsko) oddamo, počakamo kake štiri mesece in nato izvemo, da predlog ni bil sprejet, ker je bilo na razpis oddanih 139 prijav, denarja je pa za recimo 6, kar pomeni okrog 4 % možnosti za uspeh (to so dejanske številke za eno od razpisnih tem, kamor smo se prijavili). Juhej!

Manjkajoči zapisi o gradnji, drugič

Tale zapis obravnava še zadnji preostanek gradbenih tem. Sicer ne morem reči, da smo z gradnjo (v širšem smislu) čisto zaključili, saj nam nad glavo visi še kar nekaj malenkosti in ena malo bolj resna stvar – tlakovanje dvorišča – a tisto, kar se je že zgodilo, je zdaj popisano.

Luči. Z Jelko sva si želela dobro osvetljeno hišo in najprej sva si zamislila, da bova to dosegla z gosto posejanimi vgradnimi lučmi. Take luči so nevpadljive ter posledično ne zahtevajo imenitnega (in dragega) oblikovanja, prostore pa osvetlijo lepo enakomerno. Če ima človek spuščen strop, je ustrezne luči najti in vgraditi najmanjši problem, če ima betonskega, se je pa žal izkazalo, da ne. Obrnil sem se na več prodajalcev svetil in večina je rekla, naj si pomagamo s splošnonamenskimi dozami za beton ali pa naj izdelamo kalupe iz stiropora, ki jih po vlivanju stropnih plošč izpraskamo. Problem pa je, da so vgradne luči narejene za vgradnjo v mavčne plošče, tako da ni bilo jasno, kako jih vgraditi v te doze/luknje. Le en prodajalec je ponudil namensko rešitev, ki pa je bila žal čisto predraga. Poleg tega se je kasneje izkazalo, da je postavljanje zadev na prava mesta v stropnih ploščah večji problem, kot bi človek pričakoval, tako da bi se bile doze/luknje zlahka znašle na napačnem mestu, kar bi bilo težko poporaviti. Na koncu smo si tako omislili nadgradne luči, ki so malo bolj vpadljive, a čisto v redu. Naročil sem jih na eBayu, kjer je bila cena okrog 10 EUR/kos namesto 20 EUR/kos, po kolikor so jih takrat ponujale naše trgovine, in zaenkrat delujejo dobro. Preveč priporočiti ne morem edino zatemnljivih, saj ima pri naših primerkih svetloba rahlo zelenkast odtenek, pa nagnjene so k utripanju, kadar so zatemnjene. Po veliko razbijanja glave sva z Jelko izbrala luči LED z močjo 12 W, razporejene v mrežo z razmakom približno 1,5 m, kar se je izkazalo za dobro.

Glavni prostori so bili tako osvetljeni, za ostale pa smo poiskali drugačne rešitve. Luči so zelo preproste naprave, ki bi zato morale biti poceni, a z Jelko sva hitro ugotovila, da so razlike v cenah ogromne: navadne – ponavadi nevznemirljivo oblikovane – so res poceni, za dobro oblikovanje (in nekoliko bolj solidno izdelavo) se plača pa veliko. A ugotovila sva tudi, da imajo na AliExpressu precej bogato ponudbo lepo oblikovanih luči po zmernih cenah.  Tako sva tam naročila dve: eno rožaste oblike za eno od otroških sob in eno iz več kosov, ki se lahko poljubno sestavljajo, za najino spalnico. Žal se je to izkazalo za slabo odločitev. Najprej je dostava hudo kasnila, kar je bilo sicer sitno, a ne prav usodno. Nato je ona rožasta prispela grdo obtolčena, za kar prodajalec ni hotel priznati krivde, AliExpress pa je odločil, da mora vrniti pol kupnine. Tako je bil najin strošek ostala polovica kupnine, davek, carina in pristojbina carinske pošte, luč pa je romala v smeti. Ona sestavljiva je bila sprva v redu, a v treh letih od vgradnje se je pokazalo, da sva imela srečo, da sva kupila štiri kose, vgradili smo pa tri (štirje bi svetili preveč), saj sem iz četrtega pobral skoraj vse komponente za zamenjavo pokvarjenih v vgrajenih. Bes lopi Kitajce!

Zadnji luči, ki si zaslužita omembo, sta bralni ob postelji. Električna priključka zanji smo postavili na mesti, ki sta se nama z Jelko zdeli razumni, vendar se je izkazalo, da je luč z dovolj dolgim vratom, ki bi sprejemljivo svetila, domala nemogoče najti – vse so imele bodisi prekratek vrat, bodisi moč borih 1-3 W. Po dveh neuspešnih poizkusih (enega še vedno prodajam na Bolhi) sva se na koncu odločila za stensko izvedbo luči Artemide Tolomeo, ki je menda dokaj legendarna (ima celo svoj članek na Wikipediji), vendar je vsaka stala okrog 200 EUR, kar je več od katerekoli druge luči v hiši (in se je sploh zdelo veliko ob izpraznjenih denarnicah na koncu gradnje).

Pohištvo. Večino pohištva sva z Jelko naročila pri mizarjih. Za kuhinjo (o kateri sem že pisal) ter zraven spadajoči jedilnico in dnevno sobo sva izbrala Zupanca, ki se je izkazal za v redu.  Nekaj pohištva nam je izdelal sorodnik, ki je žal potrdil modrost, da naročanje del pri žlahti ni pametno – pohištvo sicer ima nekaj svetlih točk, žal pa ni vse tako, kot sva ga naročila, ni vse stalo toliko, za kolikor smo se zmenili, in predvsem ni bilo dobavljeno ob dogovorjenem času. Tretji mizar, s katerim smo imeli opraviti, je Arhar, ki morda ne more ponuditi čisto vsega, kar ponudijo večji mizarji, je pa zelo skrben in se bova nanj gotovo obrnila tudi v prihodnje – med na začetku omenjenimi malenkostmi, ki jih je treba še narediti, je namreč tudi nekaj pohištvenih. Pohištvo otroških sob je Alplesov Planet, ki je ličen, pri Alplesu so pa tudi v redu svetovali in se izkazali za razumno prilagodljive. Manj všeč nam je bil njihov monter, ki ni ravno prekipeval od skrbnosti in nam je med drugim obtolkel stopnišče. Poleg tega se je izkazalo, da se barva na nekaterih mestih zlahka odrgne, da nasploh pohištvo ni preveč čvrsto in da so naknadno vgrajeni blažilniki za predale zanič, tako da sem nekatere že odstranil, saj so zapiranje ovirali namesto da bi pri njem pomagali. Skratka, planeta ne morem priporočiti.

Pohištvo je zadeva, ki se da lepo pokazati na fotografijah, a glede na to, da so po treh letih življenja v hiši prostori polni osebnih predmetov, bom priobčil samo eno staro fotko postelje. Izdelal jo je prej omenjeni sorodnik po moji skici in je kar posrečena, edino vzglavje bi moralo biti bolj preprosto – brez onih okvirov.

Stroški. Stroške sem preračunal na kvadratni meter hiše in so zelo blizu klasičnih 1.000 EUR/m2. Mi je pa prijatelj, ki se gradnje loteva letos, povedal, da so cene zdaj opazno višje, tako da je tele v tabeli treba jemati z malo rezerve.

Kategorija Strošek/m2 (EUR)
Izkop in zidava 406,56
Streha 104,16
Strojne napeljave izven kurilnice 95,98
Toplotna črpalka in kurilnica 70,81
Električne napeljave 84,37
Okna 55,40
Vhodna vrata 13,68
Žaluzije 30,83
Nekeramične talne obloge 45,00
Keramika 23,62
Pleskanje 13,87
Notranja vrata 16,05
Kopalniška oprema 11,70
Zunanje napeljave vključno z zbiralnikom deževnice 44,45
Drugo 5,96
Skupaj 1022,43

Manjkajoči zapisi o gradnji, prvič

Ko smo gradili hišo, sem o tem veliko poročal v blogu. Po eni strani je bilo tako zato, ker se je naše življenje v precejšnji meri vrtelo okrog tega početja, po drugi strani pa zato, ker sem na spletu o gradnji našel kup koristnih informacij  in sem želel svoje ugotovitve s svetom deliti tudi sam. Potlej smo hišo zgradili, gradnje smo bili siti in tudi navdušenje nad pisanjem o njej je usahnilo. In ker sem bil v času gradnje kljub dokaj pridnemu pisanju nenehno v zaostanku, je kar nekaj zapisov ostalo nenapisanih. Ker pa nedokončanih opravil ne maram, bom zdajle – skoraj tri leta po vselitvi – na kratko obdelal teme, ki so do zdaj manjkale.

PHPP. Kronološko prva stvar, ki se je pri gradnji zgodila, pa je nisem popisal, zadeva načrtovanje hiše: izračun energetske učinkovitosti z orodjem PHPP. To je program – pravzaprav Excelova preglednica – ki so jo naredili v nemškem Passivhaus Institutu in izračuna, koliko kWh/m2 stavbe bo potrebnih za ogrevanje. Če je ta številka pod 15, se hiša šteje za pasivno in je upravičena do subvencije Eko sklada (vsaj v naših časih je bilo tako in mislim, da je še vedno). Načeloma ta izračun naredi projektant pri pripravi projekta za izvedbo, najdejo se pa tudi ljudje, ki se ukvarjajo prav s tem. Glede na to, da izračun ni sam sebi namen, temveč se z njegovo pomočjo določi, kakšna točno naj bi hiša bila (predvsem vpliva na izolacijo, okna in prezračevalni sistem), bi rekel, da je bolj smiselno, da ga naredi projektant. A ker sem želel marsikaj raziskati, preden smo prišli do načrta za izvedbo, sem se izračuna lotil kar lastnoročno in ga je projektant samo dopolnil. Tudi laik, ki se o gradnji primerno poduči, namreč lahko izračun PHPP več ali manj v celoti naredi sam, kar se je meni zdelo dokaj zanimivo početje, ki ga graditeljem priporočam. Sicer je v ta namen treba program kupiti  – malo sem pogoljufal in si omislil študentsko različico za dobrih 100 EUR – vendar nam je projektant za izračun PHPP potlej znižal ceno, tako da izgube nismo imeli. No, program sam se dobi tudi zastonj – konec koncev ga ima marsikateri graditelj, saj gre – kot rečeno – za Excelovo preglednico, ki jo mora v elektronski obliki predložiti Eko skladu, a plačati je treba za navodila, brez katerih ga je domala nemogoče uporabiti.

Pametna hiša. Glede na to, da se poklicno ukvarjam s pametno tehnologijo, bi bilo naravno, da bi je nekaj želel vnesti tudi v svojo hišo. A domišljam si, da sem moder človek, in v skladu s tem smo bili s pametjo pri hiši zmerni. Vsaka tehnološka zadevščina pri hiši je namreč dokaj draga, poleg tega pa se nekoč utegne pokvariti, kar je dosti bolj zoprno kot denimo pri zabavni elektroniki, saj je reči, ki so v hišo vgrajene, precej teže zamenjati. Poleg tege tipične pametnohišne zadeve, kot so luči in druge naprave, ki se prižigajo in ugašajo samodejno, niso posebej koristne. Eno pametno reč smo si pa vendar privoščili: žaluzije. V pasivni hiši je namreč lahko poletno pregrevanje precejšen problem, zato je koristno, da se okna samodejno zasenčijo, kadar jih obsije sonce. Do podobne ugotovitve je ob gradnji lastne hiše prišel Marko Jankovec s Fakultete za elektrotehniko, ki si je izdelal sistem za pametno krmiljenje žaluzij (in ogrevanja). Ta žaluzije spušča in dviga glede na čas in glede na osončenost, ki jo ugotavlja s senzorjem, pa še kaj drugega finega počne. Ker bi tak sistem prišel prav še komu, ga je Marko prek podjetje Multilux ponudil naprodaj, in ker ni bil predrag in ker smo želeli podpreti domačo pamet, smo ga kupili. Imel je nekaj porodnih težav, krmiljenje s pomočjo senzorja osončenja pa še vedno deluje nekoliko nepredvidljivo, tako da ga na uporabljamo, a v glavnem nam dobro služi. Lani je bil sicer položaj videti precej želosten: dve žaluziji se nista več pustili krmiliti, podjetje Multilux pa je zaprlo vrata. A Marko se je izkazal in nam zamenjal pokvarjeni krmilnik – slava mu! – tako da sistem zdaj spet deluje. Ob bridki smrti Multiluxa se pokazala še ena odlika sistema: ni odvisen od oblaka, saj je njegova pamet doma na krmilniku v naši hiši (poganja ga Raspberry Pi), ki streže tudi spletno stran z uporabniškim vmesnikom.

Barve. Neredki ljudje trdijo, da so izrazite barve problematične, da se jih človek naveliča in podobno, kar se meni zdi larifari – hišo bi si z veseljem dal pobarvati na kak zanimiv način. Je bila pa na tem področju Jelka manj pogumna, kake res dobre in drzne ideje itak nisva imela, pa še občina zahteva umirjene barve, tako da smo hišo pobarvali nevznemirljivo (sliko končnega rezultata sem priobčil tule). Pri ponudniku fasad sva z Jelko izbrala všečne barve, nakar je ta hišo fotografiral in ji digitalno nadel nekaj različno pobarvanih fasad, kar se mi je zdelo dokaj posrečeno. Fasada ima kajpak tudi tehnične lastnosti, s katerimi smo se pa začuda dokaj malo ukvarjali in smo vzeli kar tako, kakršna je bila pri našem zidarju “privzata”. Razloga za to sta bila, da so si (običajne) fasade tehnično precej podobne in da smo bili gradnje že malo siti. Poleg zunanjosti je bilo treba pobarvati tudi notranjost. Glavni prostor je imel kar barvito opremo, tako smo stene povečini pustili bele, ostale prostore smo pa vsakega odeli v svojo barvo, kar se mi zdi fino. Je pa treba priznati, da ima bela to odliko, da je madeže enostavno prepleskati, pri nebelih je pa treba zadeti pravo barvo, kar ni tako lahko. Tudi notranje stenske barve imajo tehnične lastnosti, sem pa že malo pozabil, kaj točno in zakaj smo uporabili kje. V kopalnicah in predsobi vsekakor lateksaste barve, ki se lahko obrišejo z vlažno krpo (če človek ni preveč grob), kar je koristno. Omet pod temi barvami mora biti gladak – pokitan – medtem ko smo si v drugih prostorih strošek kitanja prihranili. Posrečena pogruntavščina je domflok – precej trdoživ brezbarven premaz za čez osnovno barvo, ki smo ga uporabili nad umivalnikoma v kopalnicah in v kuhinji. Predvsem v slednji se je dobro izkazal, saj prenese tudi bolj intenzivno čiščenje.

Nekaj kanim napisati še o lučeh, pohištvu in stroških, ampak to pride na vrsto naslednjič.

Znanstveno kupovanje avta

V novo leto sem zakoračil slabo: 3. januarja, ko so bili pametni ljudje še doma, sem šel v službo in na poti domov se je vame nekdo zaletel z avtom. Moj avto je ob tem potisnilo v tretjega, ki je stal pred mano, tako da je bil obtolčen spredaj in zadaj. V nesreči ni bil nihče poškodovan, je pa na mojem avtu škode gotovo več, kot je pri svojih častitljivih skoraj 12 letih vreden, tako da je bilo treba kupiti novega.

Ker je častitljivo star tudi moj blog, sem o kupovanju starega avta, ko je bil še nov, že pisal. Takrat sem začel s pregledom podatkov o zanesljivosti in tudi tokrat sem ravnal podobno. Uporabil sem dva vira: reliability index, ki ga računa Warranty Direct, britanska zavarovalnica, ki avte zavaruje za okvare po izteku garancijskega roka, in ADACovo statistiko o pomoči na cesti. Po reliability indexu je toyota auris – moj stari avto – na 46. mestu. Z njo resnejših težav nisem imel, kako manjšo pa vendarle, tako da si manj zanesljivega avta nisem želel. Glede na to, da indeks upošteva tudi ceno popravil, je večina avtov na prvih 45 mestih majhnih. Primerno veliki so tile (po vrstnem redu):

  1. mitsubishi lancer,
  2. honda insight,
  3. ford focus,
  4. honda civic,
  5. toyota prius,
  6. nissan almera,
  7. hyundai i30,
  8. kia ceed,
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira,
  10. toyota corolla,
  11. renault scenic,
  12. toyota auris.

Nato sem si ogledal, kaj ima o teh avtih povedati ADAC. Žal o mnogih ne dosti, zato je bilo potrebnega nekaj ugibanja:

  1. mitsubishi lancer – manjka, a imajo ostali mitsubishiji zelo dobro statistiko, tako da sem ga štel za OK;
  2. honda insight – manjka, a ima honda jazz zelo dobro statistiko in tudi sicer ima splet o hondah dobro mnenje, tako je OK;
  3. ford focus – slab;
  4. honda civic – manjka, a kot rečeno, so honde OK;
  5. toyota prius – manjka, a imajo ostale toyote dobre statistike in tudi sicer prius velja za zanesljivega, tako da je OK;
  6. nissan almera – manjka, ostala nissana imata zmerno dobre statistike, poleg tega pa se almera v Sloveniji po vsem videzu že dolgo ne prodaja (zadnja, ki sem jo našel naprodaj, je iz leta 2006), tako da sem jo izločil;
  7. hyundai i30 – slab;
  8. kia ceed – slab;
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira – slab;
  10. toyota corolla – manjka, ker jo je v letih, ki jo zajema statistika (in so zanimiva zame), nadomeščal auris;
  11. renault scenic – slab;
  12. toyota auris – dober.

Kot kandidati so toraj ostali mitsubishi lancer, honda civic in toyota auris. Ostala sta tudi hibrida honda insight in toyota prius, vendar sta očitno tako dobra, da se od njiju lastniki neradi ločijo, zato je rabljenih naprodaj malo ter imajo vsi veliko prevoženih kilometrov in so dokaj stari. Kupoval sem namreč rabljen avto, saj za novega nisem imel denarja, pa ponavadi pri novem tudi nekaj mesecev traja, da ga človek dobi, biti toliko časa brez avta mi pa ni dišalo.

Ko sem se lotil kupovanja, je bilo na Avto.net naprodaj 13 ustreznih avtov, ki niso imeli prevoženih preveč kilometrov in niso bili prestari ali predragi: en lancer, štirje civici in osem aurisov. Tako se je bilo treba nekako odločiti, kateri je najbolj vreden nakupa. Kot pravi naslov tegale zapisa in kot mojemu poklicu pritiče, sem se naloge lotil dokaj znanstveno – izdelal sem model za vrednotenje avtov. Najprej je bilo treba modelirati padanje vrednosti avta z leti. Izhajal sem iz predpostavke, da je življenjska doba avta 20 let in da po tem času ohrani 3 % vrednosti. Po občutku bi rekel, da je v prvem petletju avto brezhiben in se njegova vrednost zmanjšuje le zato, ker mu ostaja vedno manj življenjske dobe. V drugem petletju je že malo star in ga lahko doleti kaka težavica, tako da je njegova vrednost (brez upoštevanja krajše preostale življenjske dobe) 90 % vrednosti novega. V tretjem in četrtem petletju pa postane zastarel in so z njim težave, tako da je njegova vrednost 70 % oziroma 50 % vrednosti novega. Upoštevaje te odstotke avto v prvem petletju izgubi 31 % vrednosti, v drugem 28 %, v tretjem 22 % in v četrtem 16 %.

Trg se z mojimi občutki glede padanja vrednosti avta ne strinja in jim ceno z leti niža precej bolj strmo. Kolikor sem po spletu našel izračunov amortizacije avtov, so eksponentni: vsako leto avtu vrednost pade za nek odstotek. Če naj po 20 letih ostane 3 % vrednosti, mora biti letni padec vrednosti 13,6 %. A tudi s tem se trg ne strinja – zdi se mu prestrmo. S cenami onih 13 avtov, ki sem jih opazoval, se precej dobro sklada model, ki vključuje 25 % mojega skoraj linearnega in 75 % eksponentnega. Vendar posnemanje trga ni bil moj cilj – želel sem namreč najti avto z ugodno ceno, kar pomeni, da ima vrednost po mojem občutku višjo od cene na trgu. A ker tržne cene vendarle ne gre čisto zanemariti – konec koncev bi avto lahko želel prodati pred iztekom življenjske dobe – sem na koncu za vrednotenje avtov izbral 75 % mojega skoraj linearnega modela in 25 % eksponentnega.

Naslednji problem, ki ga je bilo treba rešiti, je, da so glavni dejavnik cene poleg starosti prevoženi kilometri. Po podatkih statističnega urada Slovenci s srednjevelikimi avti na leto prevozimo okrog 18.000 km, kar se zelo dobro ujema z mojimi lastnimi prevoženimi kilometri. Tako sem izračunal starost glede na prevožene kilometre preprosto kot število prevoženih kilometrov, deljeno z 18.000 km/leto. Starost avta za potrebe vrednotenja je bila potlej povprečje dejanske starosti in starosti glede na prevožene kilometre.

Preden sem lahko uporabil model za padanje cene avta z leti, sem moral določiti ceno novega avta. Ena možnost je uporabiti tržno ceno, ki jo je kupec dejansko moral plačati. A če se ta cena ne sklada z mojim mnenjem o vrednosti avta, to ni smotrno – konec koncev v primeru, da bi kupoval nov avto, ne bi plačal veliko denarja za takega, ki mi ne bi bil všeč. Tako sem si izmislil še cene, kakršne bi bil sam pripravljen plačati za nove avte. Te so predvsem odsevale dejstvo, da je bil edini praktičen problem mojega starega avta premajhen prtljažnik, v katerega je bilo težko spraviti vso prtljago, kadar smo šli na počitnice, in da bi bil torej pripravljen več plačati za avte z večjimi prtljažniki (hondo civic in toyoto auris karavan). Kot končno ceno novega avta sem uporabil 75 % moje cene in 25 % tržne.

Na vrednost avta kajpak bistveno vplivajo pričakovani stroški, ki jih bom z njim imel. Ti vključujejo cestnino in zavarovanje (ki bi pri vseh morala stati podobno in ju nisem upošteval – cestnino bi sicer lahko, izračunati strošek zavarovanja je pa težje), vzdrževanje (ki ga tudi ni lahko izračunati in zaradi izbire zelo zanesljivih avtov ne bi smelo biti predrago, tako da ga zopet nisem upošteval) ter gorivo. Slednje je glavni strošek in ga ni tako težko izračunati, zato sem ga upošteval. Problem je, da uradnim podatkom o porabi goriva ne gre povsem zaupati. Britanci so zbrali kopico podatkov o porabi iz resničnega življenja, tako da sem za porabo vzel pesimistično oceno, ki se je kar dobro skladala z mojim občutkom o dejanski: maksimum uradne in britanske iz resničnega življenja. Ob predpostavki, da si bom avto lastil, dokler ne bo star 15 let, je predvideni strošek goriva za mitsubishija lancerja in hondo civic dobrih 4.000 EUR višji kot za hibridno toyoto auris, bencinski auris je pa nekje vmes.

Na koncu sem naredil še nekaj popravkov vrednosti. Predvsem sem hibridnim avtom vrednost zmanjšal zaradi nevarnosti, da jim bo treba zamenjati baterijo. Po podatkih na spletu naj bi menjava stala okrog 2.000 EUR, z neoriginalno baterijo pa pol tega. Če vzamemo povprečje in predpostavimo, da je verjetnost za menjavo 50 %, to nanese odbitek 750 EUR. Dva avta sta se prodajala s kompletom poletnih in zimskih gum, zaradi česar sem vrednost zvišal za 200 EUR, eden je imel pa drage 17-colske gume, zaradi česar sem jo znižal za 200 EUR. Pa edinemu, ki ni bil dolgočasne bele ali sive barve, sem zaradi tega dodal 200 EUR. Sicer so imeli vsi zadovoljivo opremo, tako da je pri vrednotenju nisem upošteval.

Na koncu se je izkazalo, da so honde civic čisto predrage – predvsem zaradi višje porabe goriva, ki je trg očitno ne upošteva kaj dosti. Iz istega razloga je bil predrag tudi mitsubishi lancer, čeprav je bil absolutno najcenejši. Ostale so bencinske in hibridne toyote auris (zaradi nevarnosti predpisov zoper dizelske motorje takega nisem hotel). Tri so imele skoraj enako ocenjeno vrednost in med njimi sem izbral absolutno najcenejšo. Tako sem kupil hibridno toyoto auris karavan.

Po prvih izkušnjah z avtom lahko rečem, da je dovolj prostoren in se vozi prijetno (čeprav se hibridni pogon obnaša malo hecno). Pogon je mehansko dokaj preprost a zelo domišljen – tako, da moram priznati, da v celoti njegovega delovanja niti ne razumem, mi je pa všeč. Najboljša razlaga, ki sem jo našel, je tole. Trenutna poraba goriva – čeprav ugodnih 5,3 l / 100 km – je žal za skoraj liter višja od one pesimistične, ki sem jo uporabil za vrednotenje (seveda bi se pa isto lahko izkazalo tudi pri drugih avtih). Bomo videli, kaj bo po koncu zime, ko bi se morala nekoliko znižati. Avto ima tudi nekaj sitnih muh – recimo redno se pritožuje nad nepripetostjo potnikov na zadnjih sedežih, čeprav teh potnikov ni. Verjetno sta razlog otroška sedeža, vseeno bom pa bržkone na servisu prosil, da ta alarm izklopijo. A zaenkrat sem z avtom kar zadovoljen in upam, da bo tako tudi ostalo. Tudi zato, ker bo tak izid potrdil ustreznost načina izbire, s katerim se tule postavljam.

Dopolnilo:
Poraba goriva je sčasoma padla na 4,6 l / 100 km, kar se mi zdi v redu. A pri taki vrednosti vztraja le, dokler se vozim v službo, trgovino in podobno – če krenemo kam dlje po avtocesti, zlahka poskoči nad 5 l / 100 km.

Dobrodelnost 2019

Pred časom sem že pisal, da konec leta ponavadi prispevam kak evro za dobrodelne namene. Priznati moram, da so ti prispevki precej skromni, saj potrebe in želje naše družine trenutno presegajo naše finančne zmožnosti, tako da smo povsem sposobni ves denar porabiti zase, kar kot sebični faloti brez prehude slabe vesti pretežno počnemo. A tudi skromen prispevek nekaj zaleže – sploh če bi ga napravili vsi. Poleg tega raziskave kažejo, da dobrodelnost povečuje srečo in povzroča dejavnost v delu možganov, povezanim z nagrajevanjem (ki je sicer odgovoren za zadovoljstvo ob hrani, seksu ipd.). To jasno kaže, da je dobrodelnost priporočljiva celo za sebične falote.

Tudi letos sem (največji) del prispevkov namenil SENS Research Foundation, ki se bori zoper staranje. Še vedno namreč menim, da je staranje grozna nadloga – pravzaprav vedno bolj, saj mi z leti njegove tegobe vedno bolj grozijo (kot že omenjeno sem sebičen falot). Težko sicer zanesljivo ocenim, ali je prav SENS Research Foundation najbolj učinkovita ustanova na tem področju. Je pa gotovo tista, o kateri največ slišim, in zaenkrat je osveščanje javnosti, da je odprava staranja in njegovih posledic morda možna in gotovo zaželena, bistveno. Če bi namreč družba to sprejela kot pomemben cilj, bi se našlo javno financiranje za tovrstne raziskave, ki bi ga bilo zlahka več kot iz dobrodelnih virov. Je pa dejavnost SENS Research Foundation širša: največ sredstev namenja prav raziskavam – lastnim in v drugih raziskovalnih organizacijah, financira poletna pripravništva nedebudnih mladih raziskovalcev ter vlaga v podjetja, ki skušajo ukrepe zoper staranje spraviti na trg. Ob tej priliki naj še omenim, da smo pred nedavnim tudi v Sloveniji dobili organizacijo, ki se posveča tej tematiki – Društvo za vitalno podaljševanje življenja. Zdijo se precej zagnani, njihova glavna dejavnost zaenkrat pa so predavanja o podaljševanju življenja.

Še vedno me zanima raziskovanje vesolja in najbolj prepričljiva dobrodelna organizacija, ki se s tem ukvarja, se mi zdi The Mars Society, zato sem jim zopet namenil nekaj denarja. Letos sem prebral knjigo njihovega ustanovitelja in predsednika Roberta Zubrina The Case for Mars. V njej najprej predstavi načrt za učinkovite polete na Mars: prva vesoljska ladja poleti tja z robotsko “tovarno” za proizvodnjo raketnega goriva iz lokalnih sestavin (menda relativno enostavna zadeva, čeprav 100 milijonov km od Zemlje  prav enostavno ni nič), druga pa ji sledi s posadko, ki jo na Marsu že čaka prva, pripravljena za polet nazaj. Nato se knjiga posveti še kolonizaciji in pozemljitvi Marsa (pravkar iznajdem prevod za terraforming). Zanjo je ključen dvig temperature, kar bi bilo moč doseči z izpustom toplogrednih plinov (na kemičen in biološki način – z bakterijami, ki bi jih proizvajale) ter ogledali v krožnici okrog planeta, ki bi na površje usmerjala dodatno sočno svetlobo. Ob višji temperaturi bi na Marsu dobili tekočo vodo, iz tal pa bi se sprostil CO2. Iz tega bi fotosintezne rastline lahko proizvedle kisik. Zubrinovi načrti so smeli, kolonozacijsko-pozemljitveni bi zahtevali stoletja, verjetno pa knjiga o njihovi enostavnosti tudi malo pretirava, a se mi vseeno zdijo kar realistični. Mislim, da bi človeštvu tak visokoleteč cilj, kot je obisk in kolonizacija Marsa, dobro del – vse preveč se namreč posvečamo majhnim problemom in zagotavljanju udobja, namesto da bi pogled uprli malo dlje. Poleg promocije in lobiranja The Mars Society upravlja dve raziskovalni postaji, ki simulirata marsovski, organizira tekmovanja za študente na marsovske teme in še kaj.

Letos sem prvič nekaj sredstev namenil bolj za bolj običajne dobrodelne namene. Zavedel sem se namreč, da obstaja dokaj močno gibanje za učinkovito dobrodelnost (effective altruism), ki se ukvarja s tem, kako darovani dolar ali evro čim bolje pretvoriti v dobrobit človeštva. Organizacija GiveWell se ukvarja z ocenjevanjem učinka dobrodelnih organizacij in priporoča najboljše. Po njihovih merilih so take predvsem organizacije, ki se borijo z boleznimi in revščino v najbolj bednih delih sveta – največ z malarijo in parazitskimi črvi. Effective Altruism Funds pa so malo bolj splošni in jih sestavljajo štirje skladi: prvi namenja denar podobnim (dostikrat kar istim) organizacijam kot GiveWell, drugi se ukvarja z dobrobitjo živali, tretji z dolgoročnimi problemi (kako ne uničiti človeške civilizacije) in četrti s financiranjem gibanja za učinkovito dobrodelnost. Kdor svoja sredstva nameni Effective Altruism Funds, z drsniki izbere, koliko naj gre v kateri sklad, in to sem storil tudi jaz. Največ sem namenim boju zoper bolezni in revščino (iz očitnih razlogov), malo manj dolgoročnim problemom (če nas zadene kateri izmed njih, bodo ostali dosežki človeštva nični) in kanec financiranju učinkovite dobrodelnosti (da bom lahko na podoben način dobrodelen tudi v prihodnje). Dobrobit živali je sicer čisto v redu, a tudi kolikor nisem sebičen falot, sem vendar preveč človekocentričen, da bi se ukvarjal z njo, dokler obstajajo resni človeški problemi.

Za konec naj omenim še, kaj počnem s svojega pol dobrodelnega odstotka dohodnine. Odgovor ja na dlani: namenjam ga Društvu prijateljev mladine Škofja Loka.  Ker društvo vodi moja draga Jelka, je to kajpak nekoliko nepotistično, vendar pa društvo počne mnoge koristne reči: organizira počitniške dejavnosti za otroke, spodbuja branje otrok, pripravlja predavanja in delavnice o zasvojenosti, odraščanju in ekologiji, sodeluje pri otroškem parlamentu ter pomaga otrokom s slabo razvitimi družbenimi mrežami.