Arhiv kategorij: Prehranjevanje

Zdravost maščob

Zadnje čase se nekoliko bolj zanimam za zdravje in dolgoživost in sem se odločil, da pridem do dna – kolikor je to mogoče – vprašanju, katere maščobe so manj in katere bolj zdrave. Poglejmo za začetek, katere sploh obstajajo. Ponavadi maščobe (oziroma maščobne kisline) delimo na nasičene in nenasičene – prve imajo samo enojne (nasičene) vezi med atomi ogljika, druge pa tudi dvojne (nenasičene). Prve so pretežno živalskega izvora, čeprav se najdejo tudi izjeme – denimo kokosova in palmova. Druge so pa pretežno rastlinskega izvora in jih naprej delimo na enkrat in večkrat nenasičene, odvisno od števila nenasičenih vezi. Večkrat nenasičene še naprej delimo na omega-3 in omega-6 – številka označuje, koliko ogljikovih atomov od konca verige najdemo zadnjo nenasičeno vez. Rastlinska olja vsebujejo mešanico teh maščob v različnih razmerjih. Denimo olivno olje vsebuje pretežno enkrat nenasičene, sončnično pa omega-6. Ribe in druge morska hrana vsebuje nekoliko posebne – daljše – različice maščob omega-3. Potlej so pa tu še trans maščobe, ki povečini nastajajo industrijsko s hidrogeniranjem nenasičenih maščob in so za razliko od njih trdne.

Učinek prehrane na zdravje  je nekaj, s čimer se ljudje ukvarjamo že dolgo, obenem pa o tem vemo presenetljivo malo zanesljivega. En razlog je bržkone, da je točne podatke o prehrani na dolgi rok težko zbirati (kot lahko potrdi vsakdo, ki je kdaj poizkusil voditi prehrambeni dnevnik, celo če je to počel s kako dokaj praktično aplikacijo, kot je denimo MyFitnessPal), drug pa, da učinki prehrane na zdravje potrebujejo precej let, da se pojavijo. Potlej nam pa štrene mešajo še ljudje, ki iz komercialnih ali drugih razlogov goreče zagovarjajo tako ali drugačno dieto in posledično podatke, ki so na voljo, interpretirajo malo po svoje. Sploh pri maščobah je to problem, ker sta v zadnjih letih postali precej popularni paleo in še bolj keto dieta, ki obe vsebujeta precej maščob (pogosto živalskega izvora). To ilustrira spodnja slika iz Google Trends, ki kaže pogostost iskanj teh dveh pojmov. Za primerjavo sem dodal pogostost iskanja hujšanja (ki ima zanimiv letni vzorec – januarja je na višku, potem pa skozi leto pada; izjema sta marec in april 2020, ko ga je izpodrinil COVID-19, a so iskalci očitno že maja ugotovili, da so se v karanteni zredili, in so za hujšanje pokazali rekordno zanimanje).

Prva resna epidemiološka raziskava povezave med prehrano in zdravjem je bila The Seven Countries Study, ki se je začela leta 1958 in je rezultate začela objavljati okrog leta 1970. Njena glavna ugotovitev je bila, da so uživanje nasičenih maščob, povišan holesterol v krvi (posebej LDL) in srčne bolezni povezane. Raziskava je bila deležna precej kritike: da so bile države izbrane tako, da bi raziskava pokazala želeni rezultat (predvsem da je bila izključena Francija, kjer se je veliko nasičenih maščob, ni pa veliko srčnih bolezni), da so bile meritve v Grčiji izvedene med velikonočnim postom in da ni bil primerno analiziran učinek sladkorja. Leta 2017 je True Health Initiative te obtožbe preučila in zaključila, da ne držijo. Francija je bila res izključena, vendar se je to zgodilo, ker francoski raziskovalci niso imeli dovolj interesa ali sredstev; da bi bila Francija anomalija glede srčnih bolezni, pa takrat sploh ni bilo znano. Da bi post v Grčiji na rezultate lahko vplival, so se raziskovalci zavedali, zato so to preverili in ugotovili, da ne vpliva. Sladkor pa je bil analiziran enako kot maščobe in so zanj ugotovili, da je precej povezan z uživanjem nasičenih maščob, sam zase pa nima dosti vpliva. Seveda je možno, da se True Health Initiative moti ali celo laže, vendar moj občutek pravi, da ni tako. Poleg tega je sodobna civilizacija dokaz, da znanost v glavnem deluje in da so torej znanstveniki glede znanstvenih vprašanj načeloma bolj zaupanja vredni ob blogerjev in popularnih piscev, kot je denimo nakladač Gary Taubes.

The Seven Countries Study je imela kar precej vpliva na prehrambena priporočila, ki so dolga leta odsvetovala uživanje nasičenih maščob. Tako so leta 2014 Chowdhury in sod. dvignili precej prahu s sistematičnim pregledom literature o učinku maščob na srčne bolezni, ki je zaključil, da ni prepričljivega razloga za odsvetovanje nasičenih maščob. V medijih so se potem pojavljali članki kot je recimo tale z naslovom Butter is Back. Vendar kaže, da je veselje nad povratkom masla preuranjeno, saj dva bolj nedavna pregleda literature kažeta, da zmanjšanje uživanja nasičenih maščob vendarle je koristno. Hooper in sod. ugotavljajo, da randomizirani klinični preizkusi kažejo, da je nasičene maščobe smotrno nadomestiti bodisi z večkrat nenasičenimi maščobami, bodisi z ogljikovimi hidrati. Clifton in Keogh pa ugotavljata, da jih je smotrno nadomestiti z nenasičenimi maščobami, medtem ko sta do ogljikovih hidratov bolj previdna. In kaj naj si zdaj človek o vsem skupaj misli? Jaz si mislim, so bile ugotovitve The Seven Countries Study v svojem času pravilne, potlej so pa nekateri ljudje – tudi zavoljo prehrambenih priporočil in z izdatno pomočjo prehrambene industrije – nasičene maščobe nadomestili s sladkorji in drugimi močno predelanimi ogljikovimi hidrati, ki niso nič boljši. To pojasni ugotovitve Chowdhuryja in sod. ter druge podobne. Clifton in Keogh to potrjujeta, medtem ko Hooper in sod. ne tako jasno – vendar so oni pregledali klinične preizkuse, kjer je mogoče domnevati, da so udeleženci nasičene maščobe po nasvetu raziskovalcev nadomestili s kolikor toliko kakovostnimi ogljikovimi hidrati. Bi pa vseeno rekel, da nasičene maščobe niso tako grozne, kot je dolga leta veljalo.

Gonja proti nasičenim maščobam je imela še eno zoprno posledico: povečala je priljubljenost trans maščob. Te so poceni, trajne in zaradi trdnega stanja za nekatere potrebe precej praktične – denimo za pečenje ali mazanja na kruh v obliki margarine. Poleg tega so par desetletij veljale za bolj zdrave od denimo masla. Vendar se je v 80. letih prejšnjega stoletja začelo kazati, da povečujejo količino LDL (škodljivega) holesterola v krvi, obenem pa zmanjšujejo količino HDL (koristnega), kar vodi v znatno povečano tveganje za srčne bolezni. Danes tako velja za precej nesporno, da so trans maščobe škodljive, posledično pa so v nekaterih državah celo zakonsko prepovedane ali vsaj močno omejene.

Z nasičenimi in trans maščobami smo zdaj opravili, nenasičene imajo pa kar nekaj podvrst, tako da si oglejmo, če so kake bolj zdrave od drugih. Po eni strani je na precej dobrem glasu olivno olje (tudi precej znanstvenih člankov o njegovih odlikah se najde), ki je pretežno sestavljeno iz enkrat nenasičenih maščob, po drugi strani nekateri članki kažejo, da so večkrat nenasičene boljše (recimo že prej omenjeni Hooper in sod.), spet tretji pa ne najdejo pomembnih razlik (recimo Chowdhury in sod.). Nasičenost maščob vpliva na njihovo oksidacijo, ki se lahko kaže kot žarkost. Oksidacija poteka ves čas, ko je maščoba izpostavljena zraku in svetlobi, in jo močno pospeši segrevanje. Koliko so snovi, ki pri njej nastajajo, nezdrave, ni najbolj jasno, ampak najbrž se jim je previdno izogniti, pa tudi okusne niso. Na oksidacijo so bolj odporne maščobe z več nasičenimi vezmi. Kajpak so take nasičene maščobe, sledijo jim pa enkrat nenasičene. Olivno olje je po tej plati posebej dobro, saj poleg enkrat nenasičenosti vsebuje dosti antioksidantov. Dodatna odlika olivnega olja je, da se navadno prodaja hladno stiskano in nerafinirano, kar ohrani te antioksidante in še kake druge morebiti koristne primesi. Tale članek recimo pokaže, da se olivno olje razpadu in nastajanju neželenih snovi zoprstavlja bolje od sončničnega tako brez segrevanja kot pri cvrtju podobnem segrevanju.  Sodeč po raziskavah vpliva na zdravje so morda za las boljše večkrat nenasičene maščobe, medtem ko so enkrat nenasičene bolj odporne na oksidacijo, tako da je težko dati prednost enim ali drugim.

Slišati je tudi, da so problem olja škodljive snovi, ki nastajajo pri njegovem segrevanju. Kolikor sem uspel razbrati, ta problem ni zelo hud in se pojavlja predvsem pri večkratnem segrevanju olja za cvrtje, pa še tu so najbrž bolj ogroženi kuharji, ki vdihavajo tako nastale hlape, kot jedci ocvrte hrane. Vseeno si poglejmo temperaturo, kjer se olje začne kaditi, kar kaže na (škodljiv) razpad njegovih sestavin. Na spletu je precej tabel, ki se med seboj nekoliko razlikujejo, ampak v glavnem povedo, da je ta temperatura za maslo nizka, sledi ekstra deviško olivno olje, zatem pride glavnina pogosto uporabljanih rastlinskih olj, sledijo pa še nekatera bolj eksotična z avokadovim na vrhu seznama odpornosti na vročino. Tipične temperature za cvrtje so okrog 170 stopinj C, za peko (ne dušenje) govejih zrezkov pa internet priporoča čez 200 stopinj C. Tako je za cvrtje primerna večina običajnih olj (edino ekstra deviško olivno ne), za biftek bi se bilo pa sicer optimalno ozreti za kakim malo bolj odpornim, ampak si po mojem glede tega ni smiselno beliti glave.

Pri večkrat nenasičenih maščobah je včasih govora o razmerju med omega-3 in omega-6. Menda so naši predniki uživali podobno količino obeh in naj bi bilo človeško delo temu prilagojeno, danes pa večina ljudi uživa mnogo več omega-6, ki v večini rastlinskih olj prevladujejo. Ponekod se omenja tudi, da omega-6 maščobe spodbujajo, omega-3 pa zavirajo vnetje, kar zopet govori v prid zagotavljanju dovolj omega-3. Na to temo se najde celo kak znanstven članek, venar nimam občutka, da bi o pomembnosti tega razmerja znanost dosegla kakršenkoli konsenz (ali mu posvečala kaj dosti pozornosti). Med pogosto uporabljanimi olji ima še najboljše razmerje med tema dvema vrstama maščob repično (2 : 1 v prid omega-6), ki sicer vsebuje 7 % nasičenih, 58 % enkrat nenasičenih in 32 % večkrat nenasičenih maščob.

Omega-3 maščobe se sicer največkrat pojavljajo v povezavi z ribami in drugo morsko hrano ter se pogosto uživajo tudi kot prehransko dopolnilo (te so nekoliko drugačne od rastlinskih). Na prvi pogled je njihova koristnost za zdravje splošno sprejeta. A v resnici hudo prepričljivih dokazov za to ni. Nedaven sistematičen pregled literature je pokazal, da je koristen učinek na bolezni srca in ožilja dokaj neprepričljiv. Dva druga pregleda sta pokazala, da tudi Alzheimerjeve bolezni in nasploh upada umskih sposobnosti starostnikov ne zavirajo prav močno, čeprav nekaj vpliva po vsem videzu le imajo. Še najbolj uspešne so omega-3 maščobe videti pri zoprstavljanju vnetja in sistematičen pregled literature je pokazal, da pomagajo zoper revmatoidni artritis.

Kakšne maščobe torej uživati? Moj zaključek je, da se nasičenim maščobam velja nekoliko izogibati, pri nenasičenih je pa precej vseeno, kaj počnemo. Osebno na solato dajem bučno ali olivno olje, kar sta mi všeč in kar bi olivno lahko bilo bolj zdravo od kakega drugega. Pri kuhi in peki se okus olivnega izgubi, pa še drago je, tako da uporabljam repičnega, ker ima več omega-3 maščob (čeprav v smotrnost tega nisem hudo prepričan). Kljub temu, da so dokazi o koristnosti morske hrane in omega-3 maščob manj trdni, kot sem do zdaj mislil, jih nekaj vendar je, tako da si bom to še naprej prizadeval uživati.

Stradanje za dolgo življenje

Že dolgo je znano, da pri mnogih živalih zmanjšan vnos kalorij – ponavadi za kakih 30 % – podaljša življenje, če je njihova prehrana sicer ustrezna (jim recimo ne primanjkuje kakih vitaminov). Pri kvasovkah je podaljšanje življenja približno trikratno, pri črvih C. elegans dva- do trikratno, pri vinskih mušicah dvakratno, pri miših za 30-50 %, pri višjih vrstah so pa stvari manj jasne. Zaenkrat sta bili izvedeni dve raziskavi z opicami, ki sta dali mešane rezultate: v prvi je zmanjšan vnos kalorij podaljšal življenje, v drugi pa ne. V obeh raziskavah so bile sicer opice, ki so jedle manj, bolj zdrave. Verjetno najpomembnejša razlika med raziskavama je bila, da je v prvi kontrolna skupina jedla, kolikor je želela, v drugi pa je bila količina hrane kontrolne skupine omejena na “zdravo” (poleg tega je njihova hrana vsebovala tudi manj sladkorja). Rezultati teh raziskav kažejo, da je koristnost radikalnega zmanjšanja vnosa kalorij zmerna, da pa opice rade pojedo malo preveč, kar jim skrajša življenje. To je ugotovitev, za katero bi si lahko predstavljal, da velja tudi za ljudi, ampak poglejmo, če je o ljudeh znanega kaj več.

Čisto pravih raziskav učinka zmanjšanega vnosa kalorij na dolgoživost ljudi ni (se pravi takih, kjer bi imeli dve veliki skupini, od katerih bi imela ena zmanjšan vnos kalorij, nakar bi opazovali, kako dolgo živita). Razlogov za to si ni težko predstavljati. Nekaj podatkov pa vendarle imamo. Med drugo svetovno vojno so izvedli Minnesota starvation experiment (MSSE), kjer so 32 prostovoljcem za šest mesecev vnos kalorij zmanjšali za 25 %. Rezultat ni bil spodbuden: na koncu poizkusa so bili slabotni in brezvoljni, kasneje pa so nekatere doletele še motnje hranjenja. Boljši so rezultati nedavnega poizkusa Comprehensive Assessment of the Long term Effects of Reducing Intake of Energy (CALERIE). V njem so 145 prostovoljcem za dve leti zmanjšali vnos kalorij za 15 % (cilj je bil za 25 %, a ker so si udeleženci hrano odmerjali sami, se to pač ni posrečilo) in jih primerjali s 75 kontrolnimi osebami. Intervencijska skupina je izgubila 8,3 kg, glede na kontrolno so se jim zmanjšali biološka starost, stopnja splošnega vnetja, drugi pokazatelji tveganja za bolezni srca in ožilja, količina prostih radikalov in še kaj. Poleg tega so poročali o boljšem razpoloženju in kakovosti življenja – skratka, zmanjšan vnos kalorij jim je vsestransko dobro del. Od kod velika razlika med obema poizkusoma? Hja, prvi je potekal med vojno in udeležnci so imeli na začetku BMI 21,9, na koncu pa 16,4. BMI 21,9 je malo, 16,4 pa zelo malo (namen MSSE je bil izboljšati razumevanje učinkov stradanja, ki ga je prinesla vojna v Evropi – recimo BMI preživelih iz koncentracijskih taborišč je bil okrog 14). Udeleženci CELERIE so imeli na začetku BMI 25,2, na koncu pa 22,6 (ker je več od udelečencev MSSE na začetku!). Te rezultate po mojem lahko interpretiramo podobno kot opičje: zmanjšan vnos kalorij glede na prevelikega je koristen, zmanjšan vnos kalorij glede na primernega pa niti ne.

Obstaja sicer nekaj znakov, da je tudi bolj radikalno zmanjšanje vnosa kalorij od onega v CALERIE koristno. Skupina ljudi, ki je verjetno najbolj znana po dolgoživosti, so prebivalci japonskega otoka Okinava, kjer prebiva veliko stoletnikov. Raziskave kažejo, da je bil njihov vnos kalorij do šestdesetih let prejšnjega stoletja precej majhen, njihov BMI pa se je gibal okrog 21. Čisto primerljivih podatkov za Japonsko tistega časa nisem našel, kar sem našel, pa kaže, de so bili Okinavčani bolj suhi od svojih celinskih rojakov. Kasneje se je okinavska prehrana spremenila, kar je imelo posledice tudi za dolgoživost – dandanes od rojakov ne odstopajo več dosti. Še ena izjemno dolgoživa skupina so adventisti sedmega dne iz Kalifornije. Zanje raziskave kažejo, da je spodnja petina po BMI (14,3-22,5) najbolj dolgoživa. Žal nisem našel podatkov o porazdelitvi BMI, tako da ne vem, koliko skrajna ta skupina je (je večina pripadnikov blizu gornje meje BMI ali ne). A čeravno je radikalno zmanjšan vnos kalorij morda nekoliko boljši od zmernega, je tudi precej neprijeten in dolgoročno težko vzdržen – jaz recimo rad dobro jem in se ga zato nisem pripraljen iti. Ker nas privede do glavne teme tega zapisa.

Ker je stradati neprijetno in tega ljudje nočemo početi, je marsikdo razmišljal o tem, kako doseči koristi zmanjšanega vnosa kalorij brez stradanja. Ena možnost so kemične spojine, ki bi posnemale učinke zmanjšanega vnosa kalorij, vendar zaenkrat niso našli še nobene primerne. Druga možnost pa je občasno postenje. Zdi se mi, da je to zadnje čase kar priljubljena zadevščina, ki obstaja v mnogih različicah. Eden vodilnih strokovnjakov s tega področja je Valter Longo, zato sem si prebral njegovo knjigo The Longevity Diet. Najprej naj povem, da knjiga ni najboljša: možak se zdi precej samovšečen (jaz sem odkril to, moja skupina je naredila to … take reči beremo kar naprej), poleg tega pa ponudi premalo poglobljene razlage učinkov opisane diete in razlogov zanje. A še vedno menim, da je možak resen znanstvenik, ki mu gre verjeti bolj od velike večine ljudi, ki ponujajo take ali drugačne prehranske nasvete. V knjigi govori tako o vsakodnevni prehrani za dolgo življenje, kot tudi o občasnem postu (ki ni povsem ampak le skoraj post – pravi mu fasting mimicking diet). O vsakdanji prehrani naj povem le, da naj bi jo uživali v razponu 11-12 ur (to je blaga oblika tako imenovanega intermittent fastinga), sicer pa se bo tale zapis ukvarjal s skoraj postom (več o vsakodnevni prehrani za dolgo življenje morda napišem kdaj drugič).

Zmanjšan vnos kalorij – naj bo dolgo- ali kratkoročen – povzroči v telesu ogromno sprememb in ni povsem jasno, katere so tiste, ki podaljšajo življenje. Običajna visokonivojska razlaga je, da organizem preide v “zaščiten” način delovanja, ki mu pomaga prebroditi obdobje pomanjkanja hrane, nakar lahko spet polno zaživi in se razmnožuje. Če je organizem miš, se to zdi dokaj smiselno, saj je nekajmesečno pomanjkanje hrane znaten del njenega življenja, tako da je evolucijsko koristno, če izgubljeno priliko za razmnoževanje nadoknadi z daljšim življenjem. S tem je skladno tudi opažanje, da zmanjšan vnos kalorij pri kratkoživih organizmih življenje podaljša bolj kot pri dolgoživih. Del tega zaščitnega načina delovanja, ki ga omenja tudi Longo, je pojačana avtofagija: razgradnja delov celic v sestavine, ki se lahko uporabijo za nove celice ali energijo. Da se to zgodi ob pomanjkanju hrane, je nekako logično, prav tako pa tudi, da se najprej razgradijo okvarjeni in šibkejši deli celic, ki jih po vrnitvi k normalni prehrani nadomestijo novi in boljši. Longo pravi, da se med postom tudi precej zmanjša število celic imunskega sistema, po koncu posta pa slabše zopet nadomestijo boljše (to posebej pomaga pri avtoimunskih boleznih).

Kakor sem uspel razumeti, je biološka podlaga za Longovo dieto takale: Signalna pot TOR je pomemben regulator presnove in rasti. Njena povečana aktivnost je povezana s staranjem, rakom in Alzheimerjevo boleznijo. Longo pravi, da jo aktivirajo beljakovine, zato jih med skoraj postom strogo omeji (pa tudi sicer jih ne svetuje veliko). Takisto naj bi beljakovine spodbujale delovanje receptorja za rastni hormon, ki tudi pospešuje staranje (tako miši kot ljudje z okvaro tega receptorja so zelo dolgoživi, čeravno bolj majhni). Delovanje rastnega hormona spodbuja še hormon IGF-1, na katerega zopet vplivajo beljakovine. Potlej Longo omenja še dve signalni poti: RAS in PKA. Obe naj bi prispevali k staranju, v zvezi s prvo sem zasledil še omembo raka, v zvezi z drugo pa tvorbo maščobnega tkiva. Aktiviral naj bi ju sladkor, o katerem ima tako Longo tudi precej slabo mnenje. Presnova je neznansko zapletena reč, pri kateri je vse povezano z vsem, domala ničesar pa znanost še ni v celotni razjasnila. Tako sem težko prepričan, ali ima Longo pri vsem, kar pravi, v celoti prav (posebej ker – kot rečeno – postreže s premalo razlage), bi pa rekel, da imajo njegove trditve vsaj kolikor toliko spodobno znanstveno podlago.

Kaj vse to pomeni v praksi? Longo priporoča takle petdnevni skoraj post:

  • prvi dan 1.100 kcal (25 g beljakovin, sicer pol kcal iz kompleksnih ogljikovih hidratov – predvsem zelenjave in pol iz maščobe – predvsem oreščkov in olivnega olja);
  • naslednje štiri dni po 800 kcal (pol iz ogljikovih hidratov in pol iz maščobe).

Longo je ustanovil tudi podjetje L-Nutra, ki ponuja ustrezen paket živil, vendar za pet dni na osebo stane nemarnih 250 USD. V njem je razmerje hranil takole:

  • prvi dan 1090 kcal (34 % iz ogljikovih hidratov, 10 % iz beljakovin in 56 % iz maščobe);
  • naslednje štiri dni po 725 kcal (47 % iz beljakovin, 9 % iz beljakovin in 44 % iz maščobe).

Potlej pa menda obstaja še patent za to zadevščino, pri katerem so razmerja enaka, le skupna količina kcal je prilagodljiva:

  • prvi dan 10-16 kcal na kg telesne mase;
  • naslednje štiri dni po 7-11 kcal na kg telesne mase.

Longo vsak dan priporoča še eno multivitamisnko tableto in kapsulo ribjega olja. Tak skoraj post naj bi človek uganjal vsakih dva do šest mesecev – če je bolj čil in zdrav, bolj redko, če je debel, mu grozi sladkorna bolezen ipd., pa bolj pogosto. Priporoča ga za ljudi do 70 let.

Z Jelko sva se odločila, da izvedeva skoraj post po Longovo, a kar nama izdatek 500 USD ni dišal, obenem pa imava vrt poln domače zelenjave, sva sestavila svoj jedilnik (kot tudi marsikdo na internetu). Priobčujem ga tule. Sestaviti ustrezen jedilnik ni čisto enostavno, sploh ker je Jelka kosila doma, jaz pa v službi, ampak sva kar dobro zadela predpisana razmerja makro hranil. Ko sva jedi primerno začinila, so bile tudi dokaj dobre. Malo sva goljufala in jih včasih obogatila z zeleno solato, saj je je skoraj sama voda in tako na skupno vsebnost hranil komajda vpliva, pripomore pa k občutku sitosti. Kljub zadovoljivi okusnosti jedi moram reči, da je takole skoraj postenje precej zoprno. Prvi dan še gre, naslednja dva dni sva bila pa ves čas lačna in ne najbolj srečna. Zadnja dva dni se nama je potem počutje nekoliko izboljšalo – očitno se človek pomanjkanja hrane navadi. Sitno je tudi, da na koncu ni nekega oprijemljivega rezultata (obet daljšega življenja pač ni posebej oprijemljiv). To se da popraviti z raznimi meritvami zdravstvenih parametrov prej in potem. Recimo tale možak je to zastavil zelo temeljito: v laboratoriju si je izmeril IGF-1, CRP (pokazatelj vnetja), kortizol (pokazatelj stresa), bele krvničke in maščobo v krvi, doma je pa spremljal glukozo in ketone v krvi ter se tehtal in meril variabilnost srčnega utripa (še en pokazatelj stresa). Z Jelko sva se zgolj stehtala prej in potem ter z urinskim testom za domačo uporabo (ki ni preveč natančen, je pa enostaven in poceni) preverila ketone v krvi na zadnji dan skoraj posta. Longo slednjih sicer ne poudarja, so pa znak, da je organizem prešel na ketozo – pridobivanje energije iz maščobe namesto glukoze, kar je zaželen rezultat. Jaz sem ugotovil, da sem izgubil 2,9 kg telesne mase in da sem imel v krvi 4-8 mmol/l ketonov (kar je precej). Kajpak večina izgube mase ni trajna, ampak je posledica tega, da je skoraj post povzročil porabo glikogena v mišicah in jetrih, ki s seboj potegne precej vode. Verjetno sem trajno izgubil manj kot 1 kg, ampak to bom še ugotovil.

Po mojem bi si nekaj takega vsakih šest mesecev lahko privoščil, pogosteje se pa tega ne bi šel. Se bova z Jelko pozimi odločila, ali ponoviva vajo. Če jo bova, pa mislim, da bom pri tem spremljal več zdravstvenih parametrov.

Dopolnilo:
Takle skoraj post sva z Jelko ravnokar ponovila, tako da sem dodal še en jedilnik. Morda v prihodnje dodam še kakega.

Gojimo gobe

Včeraj, ko sem šel po zelišča za juho, sem opazil, da se nam je na tonamenski gredici zasejalo nekaj zabavnega: smrdljivi mavrahovci. Iz omare smo izbrskali knjigo o gobah in ugotovili, da so mladi užitni – se pravi preden so videti gobasti in so še spravljeni v kroglastih ovojnicah. Danes zjutraj sem jih tako pobral in pripravil za zajtrk. Najprej sem moral odstraniti ovojnico in sluz, ki jo – kot beljak – najdemo med ovojnico in gobo. Prvo je bilo enostavno, drugo pa niti ne: kar nekaj časa sem gobe drgnil pod tekočo vodo in jih brisal s papirnatimi brisačami, da sem se sluzi za silo odkrižal. Nato sem jih narezal in pripravil z jajci. Bile so zelo čvrste in niso imele prav veliko okusa – čisto užitne, ne pa nekaj, kar bi si človek želel jesti vsak dan. A glede na to, da so bile domač pridelek, je bilo vsekakor na mestu, da smo jih zmazali (no, da sva jih zmazala z Jelko – Vesna jih je pokusila in se nakremžila, Ajda pa niti tako daleč ni prišla).

Ubicomp, London

Že nekaj časa se skoraj vsako  leto udeležim konference Ubicomp, ki se ukvarja s senzorji, interpretacijo podatkov iz njih, mobilnimi aplikacijami in podobnim. Z nje sem enkrat že poročal, tokrat se pa v podobnem formatu oglašam iz Londona:

  • Najprej naj se pohvalim, da smo – kot lani – zmagali na tekmovanju v prepoznavanju načina gibanja (hoje, kolesarjenja, vožnje z avtom, vlakom …) iz senzorjev v pametnem telefonu. Da nam ne bi bilo dolgčas, so organizatorji letos tekmovanje malo otežili: večina podatkov, ki smo jih imeli na voljo, je bila iz telefonov v žepih in torbi, način gibanja smo morali pa prepoznavati s telefonom v roki. To je bil zanimiv izziv in čeravno nismo našli zelo dobre rešitve, je očitno tudi ostali tekmovalci niso.
  • Ubicomp se mi je do zdaj zdel super – zanimivi in razumljivi prispevki, ki so pogosto uporabni za naše delo. Letos mi je bil pa všeč malo manj, kar sem slišal tudi od drugih udeležencev. Povprečna kakovost prispevkov je bila nižja, pa manjkalo je zares odbitih (kot recimo primera iz zgoraj povezanega zapisa ali pa mobilni telefon, ki ne potrebuje električnega napajanja in je bil predstavljen lani ali predlanskim).  No, pa malo je skvarilo izkušnjo, da se je konferenca dogajala v več nadstropjih – sploh za predstavitev postrov in demonstracije je bilo to nerodno. Upam, da se konferenca ne bo poslabšala trajno – organizatorji očitno precej razmišljajo o tem, kako jo izboljšati, tako da sem zaenkrat optimist.
  • Britanci imajo zanič hrano. S tem opažanjem bržkone nisem nikogar presenetil, ampak si vendarle zasluži omembo. Vseh pet dni konference so nam za kosilo postregli z zmerno užitnimi sendviči (it toastastega kruha in nadevi, ki so zveneli v redu, a v pol primerih niso bili), rahlo nenavadnimi slanimi pirami, mešano prebavljivimi solatami ter v redu in začuda celo dobrimi sladicami (v redu je bil Eaton mess, dobra je bila pa neka bananova reč, ki so ju stregli izmenično). Na koncu smo izvedeli, da je bila slaba hrana posledica pomanjkanja denarja zaradi poznih prijav. Mogoče bi lahko konferenco naslednjič organizirali kje, kjer so kulinarično bolj navdahnjeni, cene so pa nižje.
  • Otvoritev konference je bila tokrat v prirodoslovnem muzeju. Prostor je bil kar kul – nad nami je viselo okostje sinjega kita, okrog je bilo pa še nekaj drugih eksponatov. Je pa škoda, da je bilo to vse, kar so nam od muzeja pokazali – v Seattlu smo denimo imeli otvoritev v Muzeju popularne kulture, ki smo si ga lahko tudi ogledali. Pa – presenečenje! – hrana na otvoritvi je bila klavrna.
  • London ima impresiven vozni park: labourghiniji, ferrariji, aston martini, porscheji, rolls-royce … Tudi električnih in hibridnih avtov je precej – poleg prepoznavnih tesel in priusov sem večkrat opazil, da se je mimo mene peljal kak avto, ki je bil za bencinskega/dizelskega čisto pretih.

Sous vide se končno izkaže

Sous vide je kuharska tehnika, pri kateri je hrana neprodušno zaprta (v polivinilni vrečki) in se dolgo časa kuha na nizki temperaturi. Na ta način ostane sočna, vsi okusi se ohranijo in cel kos se enakomerno segreje. Tradicionalno se s to tehniko hrana pripravlja v vodi, katere temperaturo vzdržuje termostatski grelnik. Imajo pa dandanašnji boljše pečice tudi funkcijo sous vide, ki namesto vodne kopeli uporablja paro. Tako sva si privoščila tudi z Jelko in zadnjo odštela par sto EUR več, kot bi za običajno, s čimer do včeraj nisem bil najbolj zadovoljen.

Naši poizkusi s sous vide so se začeli pri piščančjih prsih, ki so bile silno pohvaljene tule. Bile so sicer čisto dobre, ne pa ravno navdušujoče. Nato sem se začel ukvarjati z govedino. Za res dober goveji zrezek je namreč potrebna pljučna pečenka, ki je nemarno draga in torej ni za vsak dan. Zelo lep (in precej cenejši) kos govedine je pa stegno, vendar so zrezki iz njega pretrdi (bolj primerno je za golaž). Sousvidirano goveje stegno sem parkrat pripravil, vendar rezultat ni bil najboljši – meso je bilo sicer mehko, vendar nekoliko, hm, trskasto. Razlog za to je bila bržkone previsoka temperatura – če me spomin ne vara, med 57 in 60 stopinj.

Včeraj sem pa sledil najbolj nizkotemperaturnim nasvetom na internetu in goveje stegno sousvidiral pri 55 stopinjah. Ti nasveti so priporočali, da to počnem dva dni, a moj prehranjevalni načrt je dopuščal le en dan, kar se je izkazalo za zadostno. Meso sem v kosu solil, popral, potresel s timijanom in dal v vrečko za pečenje z nekaj sojine omake (zdi se mi, da ti dodatki na končni rezultat niso vplivali bistveno, vsekakor pa niso škodili). Po dnevu v pečici sem ga narezal na dva prste debele zrezke in jih popekel na visoki temperaturi slabo minuto po vsaki strani. Zrezki so bili sočni, mehki in nasploh slastni – pohvalili so jih tudi otroci, tako da jih bom tako gotovo pripravil še kdaj. Naslednji poizkus s sous vide bo pa s svinjsko ribico, ki jo je na običajen način malo težavno speči lepo sočno, sem pa čudovito sousvidirano pred nedavnim jedel v neki restavraciji.

Mamina rulada

Moja mama (to pri nas pomeni babico, medtem ko mami pomeni mater) je svoje čase za rojstne dneve in podobne prilike naredila čokoladno rulado, ki se je vsem zdela odlična – odobraval jo je celo oči, ki je precej nesladkosneden. Recept sem si zapisal in sem po njem rulado tudi parkrat spekel – rezultat je bil sicer iz neznanih razlogov nekoliko drugačen, a še vedno dober. Ker sem se pred zadnjim poizkusom (včeraj za očijev rojstni dan) nemalo namučil, da sem recept našel (med selitvijo sem ga bil založil), sem – po zgledu velikanov – sklenil, da ga je najbolje objaviti na blogu.

Sestavine testa:

  • 7 jajc
  • 7 zmerno zvrhanih žlic sladkorja v prahu
  • 7 zmerno zvrhanih žlic moke

Sestavine nadeva:

  • 150 g masla
  • 150 g čokolade v prahu
  • 40 g kakava v prahu
  • 40 g sladke smetane
  • 1 žlica sladkorja v prahu

Jajca 10 minut stepaj. Med tem vanje postopoma vsipaj sladkor. Na koncu v zmes previdno vmešaj moko – mislim, da jo je pametno presejati, da se ne naredijo grudice. Testo vlij v pekač običajne velikosti (velikost pekača je kajpak bistvena informacija za osmislitev količin, vendar je skoraj noben recept za rulado ne omeni). Pekač postavi v ventilatorsko pečico, ogreto na 170 stopinj, in peci 15 minut. Ko je pečeno, ga obrni na kuhinjsko krpo, posuto s kristalnim sladkorjem. S sladkorjem ga posuj še po drugi strani in s krpo vred zvij.

Sestavine nadeva spremeni v  kremo. To sem začel s tlačenjem z vilicami, nato sem vse skupaj za kratek čas postavil v od peke še toplo pečico, da se je malo zmehčalo, in nadaljeval s stepalnikom. Dopuščam pa, da bi bilo sestavine mogoče tudi stopiti in tako zmešati bolj zlahka. Ko je testo ohlajeno, ga odvij, namaži s kremo in nazaj zvij. Postavi v hladilnik, da se dodobra strdi (bržkone bi se rulada lahko jedla tudi z mehkejšim nadevom, a pri nas tradicionalno ne ravnamo tako).

Novoletni sklepi in merjaščev ragu

Večkrat sem že sklenil, da bi bilo fino, če bi mi enkrat tedensko uspelo kaj napisati v blog, pa so se ti sklepi vsakič izjalovili. Letos sem razmišljal, da bi to razglasil za novoletni sklep, pa sem si potlej dejal, da nima smisla, saj gotovo tudi tokrat iz njega nič ne bo. Nakar sem prebral tale zapis o znanstveni raziskavi o novoletnih sklepih. Raziskava je ugotovila, da se le 19 % ljudi svojih novoletnih sklepov drži na dolgi rok, kar se sklada z mojim pesimističnim pogledom nanje. Vendar je tudi ugotovila, da imajo tisti, ki novoletni sklep naredijo, kar desetkrat boljšo možnost za pozitivno spremembo v svojem življenju od tistih, ki si spremembo sicer želijo, sklepa pa ne naredijo. Kot znanstvenik moram torej zaključiti, da je sklep vredno narediti – če ga povrh obelodanim tule, je pa možnost za uspeh bržkone še boljša, saj me potem k pisanju preganja občutek, da ne smem razočarati bralcev (vseh treh ali kolikorkoli vas že je).

Preidimo torej k bistvu. Med prazniki smo veliko dobrega pojedli in ena od teh reči je bila tudi merjaščev ragu. Prvo zaslugo zanj je imela Jelka, ki je ujela neko divjačinsko akcijo v Lidlu/Hoferju in nam oskrbela 2 kg merjasca. Drugo zaslugo sem imel pa jaz, ki sem (z navdihi s spleta) sestavil dokaj posrečen recept – tega tule priobčujem. Količina je primerna za osem jedcev (lahko tudi enega ali dva manj, če je edina jed).

Sestavine:

  • 1 kg merjaščevega mesa, narezanega na koščke (naše je bilo že kupljeno narezano na trakce, bi bile pa v redu tudi kocke, primerne za en grižljaj)
  • moka po potrebi
  • olje po potrebi
  • 2 veliki čebuli, nasekljani
  • 3 korenčki, narezani na drobne kose
  • voda po občutku
  • slaba žlička timijana
  • pol žličke cimeta
  • 5 lovorovih listov
  • 5 brinovih jagod
  • goveja jušna kocka
  • sol po okusu
  • poper po okusu
  • 300 ml rdečega vina
  • dobre pol kozarca sušenih paradižnikov (to ni zelo natančna mera, vendar ne vem, kolikšen je naš kozarec bil – verjetno kakih 300 g), narezanih na kose
  • 3 žlice brusnične marmelade
  • 50-70 g temne čokolade

Kako se najprimerneje pripravi merjasec, nisem čisto prepričan. Meso je najboljše, ko je sveže pečeno. A če ga moraš speči cel kg, je to treba storiti v dveh ali treh rundah, saj vse naenkrat ne gre v ponev. Ko se enkrat shladi, pa ni več tako slastno, tudi če ga na koncu malo pokuhaš z ostalimi sestavinami raguja. Jaz sem meso pomokal in posebej spekel na olju v treh rundah. Pekel sem ga na dokaj visoki temperaturi po 9 minut (je pa točen čas odvisen od štedilnika in velikosti kosov mesa). Ko sem ga pobral iz ponve, sem preostale sokove iz ponve zlil v drugo (globoko) ponev, kjer sem pripravljal preostanek raguja.

Za pripravo preostanka raguja na olju popraži čebulo, ji dodaj korenček in zalij z vodo. Dodaj začimbe in kuhaj kakih 20 minut. Dodaj še vino (če ga dodaš na začetku, se zelenjava ne mehča lepo), sušene paradižnike in marmelado. Kuhaj, dokler se ti vse sestavine ne zdijo primerno mehke. Ko si z njimi zadovoljen, dodaj meso in čokolado. Kuhaj, dokler se meso ne pogreje, čokolada pa stopi. Postrezi z vodnimi žličniki (to smo zraven jedli mi), testeninami ali čim drugim, kar se ti zdi primerno.

Recept za pol torte

Pri nas je v navadi, da rojstnodnevne torte delamo doma po specifikacijah praznujočih. Za testo je pristojna Jelka, za nadeve in krašenje pa jaz. Včeraj je praznovala Ajda, ki je hotela torto z jagodnim in malinovim nadevom. Tortni nadevi mi radi nastanejo preredki, včerajšnja sta se pa dobro posrečila, tako da recepta zanju priobčujem – v prvi vrsti za lastne potrebe, če bosta prišla prav še komu, pa toliko bolje. Količine so za eno precej debelo plast (taka mora biti!) 24-centimetrske torte, bi pa brez dvoma zadoščale tudi za 26-centimetrsko.

Jagodni nadev

Sestavine:

  • 200 ml sladke smetane
  • 225 ml grškega jogurta (lonček in pol)
  • 500 g svežih jagod
  • 100 ml jagodnega soka (lahko tudi malo manj)
  • 6 lističev želatine
  • sladkor po okusu

Jagode pretlači z vilicami. Smetano stepi in na koncu stepanja primešaj jogurt. Želatino (po navodilih) namoči v hladni vodi in odcedi ter nato raztopi v toplem jagodnem soku. Želirni sok zlij v smetanovo-jogurtno mešanico in po njej še malo zavihti stepalnik. Primešaj jagode. Zlij na torto in na vrh postavi naslednjo plast testa (če je testo zelo rahlo, lahko spodnjo plast prej namažeš z marmelado, da se ne bo preveč namočila in sesedla). Postavi v hladilnik za vsaj kake tri ure, da se strdi.

Malinov nadev

Sestavine:

  • 250 ml sladke smetane
  • 225 ml grškega jogurta (lonček in pol)
  • 450 g zmrznjenih malin
  • 6 lističev želatine
  • sladkor po okusu

Maline vrzi v lonec in kuhaj, dokler se ne razpustijo. Smetano stepi in na koncu stepanja primešaj jogurt. Kuhane maline precedi, tako da peške ostanejo na cedilu. Želatino zopet namoči v hladni vodi in odcedi ter nato raztopi v toplem malinovem soku. Ta naj se malo ohladi, nakar ga vlij v smetanovo-jugurtno mešanico in dobro premešaj. Zlij na torto in postavi v hladilnik. Preden na vrh daš naslednjo plast, malo počakaj, saj je krema na začetku zelo redka in bo sicer delala težave (jaz tega nasveta nisem upošteval in sem težave imel). Tudi tokrat naj se krema v hladilniku strjuje vsaj kake tri ure.

Rezultat (Primerjava s sliko v prejšnjem zapisu kaže, da sta Ajdi še vedno pri srcu iste dve vrsti sadja, da pa pri izdelavi tort napredujemo.)
Kot rečeno v prejšnjem zapisu, je pri teh rečeh treba biti pravičen, tako da objavljam še sliko z Vesninega rojstnega dne (kjer je bila jagodna krema preredka, čokoladna pa grudičasta).

 

Dinozavrova bučno-jabolčna pita

Pri Vesni v vrtcu imajo mesec dinozavrov in med drugim so pekli dinozavrovo pito. Dobili smo tudi recept, ki sva ga z Vesno uporabila za pripravo bučno-jabolčne pite za noč čarovnic. Kake tesne povezave z dinozavri sicer ni imela ne vrtčevska in ne najina pita, so pa dinozavri kul in povečajo zanimivost naslova tegale zapisa.

Sestavine nadeva:

  • 1 zmerno velika maslena buča (naša je imela 1150 g)
  • 2 jabolki, naribani
  • 2 jajci
  • 350 ml sladke smetane
  • 2 žlici sladkorja
  • 1/2 žličke soli
  • 2 žlički cimeta
  • 1 žlička mletega ingverja
  • 1/2 žličke muškatnega oreščka
  • lupine 1 limone, naribana

Sestavine kvazitesta:

  • 1 jogurtov lonček pšeničnega zdroba (količine so prilagojene otroškemu odmerjanju)
  • 1,5 jogurtovega lončka moke (midva sva dala belo, lahko je pa vsaj deloma tudi kaka drugačna)
  • 3/4 jogurtovega lončka sladkorja
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilijev sladkor
  • 250 ml mleka
  • 2 jajci
  • 1 lonček kisle smetane

Buči odstrani peščišče in jo nareži na večje kose ter jo daj v pečico na 170 stopinj (ventilatorsko) za 1 uro, da se zmehča. Nato meso loči od lupine in ga zmiksaj skupaj z jajcema in sladko smetano. Lahko takoj dodaš tudi vse začimbe, a ker sva z Vesno miksala v dveh delih, sva jih v nadev zamešala kasneje, da jih ni bilo treba odmerjati dvakrat. Dodaj naribani jabolki.

Suhe sestavine kvazitesta temeljito zmešaj. Prav tako ločeno zmešaj mokre sestavine. Srednjevelik pekač namaži z maslom in po njem enakomerno potresi 1/3 suhe mešanice. Polij jo s slabo 1/3 mokre mešanice (po izvirnem receptu se mokra mešanica polije po vrhu, a tam so za nadev naribana jabolka, tako da tekočina steče skozi, pri nas je pa nadev kremast). Ker suha mešanice mokre ne popije tako hitro, kot bi si človek želel, zadevščino malo požokaj. Morda bi bilo bolj enostavno, če bi sestavine (kvazi)testa zmešali vnaprej, a z Vesno sva sledila dinozavrovemu receptu. Po kvazitestu namaži 1/2 nadeva. Dodaj še 1/3 kvazitesta, drugo 1/2 nadeva in na koncu zadnjo 1/3 kvazitesta z malo večjim mokrim deležem. Peci na 170 stopinj (ventilatorsko) 1 uro.

Buče niso najbolj običajna sestavina sladic, a pita se je vsem (z izjemo najbolj izbirčne Ajde) zdela precej dobra, čeprav je treba priznati, da je okus malenkost zahtevnejši od kake jabolčne pite. Pa tudi maslena buča sama po sebi nam je bila všeč, tako da jo kanimo posaditi na vrtu in uporabiti še za kaj nesladkega. Za konec pa naj omenim, da je Vesna za svoja štiri leta prav v redu kuharica. Nasploh ugotavljamo, da je kuhanje odlična dejavnost za uganjanje z otroki, posebej če pripravljamo kaj sladkega.

V Azincourtu smo bili in glave imamo še cele

Z zadovoljstvom (in nemajhno zamudo) poročam, da je naša skozizidna ekspedicija v Azincourt uspela. Dekleti sta bili dokaj pridni: predvsem sta se zelo junaško držali med dolgo vožnjo, pa tudi sicer zavoljo izrednih razmer nista počeli kakih nadpovprečnih grozovitosti. Nekajkrat smo se sicer pošteno skregali, ampak to je normalno. Ajda je tudi strašansko pogrešala Jelko (kar je pogosto in teatralično omenjala), Vesna je pa bolj flegmatična in se zaradi njene odsotnosti po vsem videzu ni prehudo sekirala. Ker sem bil sam odgovoren za to, da si ogledamo, kar smo se namenili, imamo streho nad glavo, se primerno oblečemo in prehranimo, sem bil pod malo večjim pritiskom kot na potovanjih običajno, ampak sem preživel. Sploh prehranjevanje je bilo naporno, saj sta otročaja dokaj izbirčna in jima francoska hrana očitno ni blizu – še nad rogljički, polnjenimi s čokolado, sta se zmrdovali. Zajtrkovali sta tako pretežno kruh z nutelo in jogurt, v kampu smo si kuhali sami nefrancosko, kadar smo šli jest ven, je bilo pa pač nekaj težav – še najbolje nam je šlo v Alzaciji, kjer jejo bolj po nemško. No, ampak pod črto lahko rečem, da mi nikakor ni žal, da smo šli sami na počitnice, čeprav bi bilo z Jelko gotovo še bolj fino.

Danes bom poročal le o sami uprizoritvi bitke, ostalo bo pa počakalo na kak prihodnji zapis (ki ga sicer morda nikdar ne bo). Uprizoritev je spremljal bogat program, zato sem čas prihoda v Azincourt skrbno izbral tako, da naj bi videli prikaz delovanja oblegovalnih naprav in dvoboj vitezov na konjih, ki bi jima sledila glavna bitka. A žal nam jo je krepko zagodlo vreme: ko smo prišli na prizorišče, je bila temperatura 13 stopinj (konec julija!), rahlo je deževalo in grdo pihalo. Naslednji slab znak je bil, da smo pri vstopnini dobili popust (z utemeljitvijo v francoščini, ki je nismo razumeli). O kakem prikazu delovanja oblegovalnh naprav ni bilo ne duha in ne sluha, so se pa po obvestilu v francoščini, ki smo ga slišali iz zvočnikov (a ne razumeli), začeli obiskovalci zgrinjati okrog nekega travnika. Zdelo se nam je pametno storiti enako, tako da smo dobili mesto s precej dobrim pogledom na karkoli so že napovedali. Kaj naj bi to bilo, sem vprašal nekega obiskovalca, ki mi je pojasnil, da glavna bitka – očitno smo torej prišli pravi čas, čeprav ne čisto tako, kot sem si zamislil.

Bitka je bila izpeljana po scenariju, ki ga je moč najti tule. Žal sem ga našel šele po vrnitvi, saj uradna spletna stran prireditve ni bila najbolj uporabna (in je po vsem videzu do zdaj zasluženo izginila). Med bitko je sicer komentator po zvočnikih razlagal, kaj se godi, a žal spet le v francoščini. Scenarij je vključeval precej napadov in umikov, med katerimi so Angleži z bojišča pobirali puščice, za kar ne vem, da bi bilo kaj dosti zgodovinske podlage – glede na to, da je bila glavna težava Francozov, da se so težko oklepljeni morali prebijati čez blatno polje, dvomim, da bi to ponovili večkrat. No, kljub omenjenim pomanjkljivostim uprozoritve je bila bitka vseeno kar spektakularna. Tudi Ajda je menila, da ni bila napak, le zeblo je preveč, medtem ko je Vesna modro molčala.

Vitezi se pripravljajo na boj.
Vitezi se pripravljajo na boj.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Francozi željno priakujejo spopad.
Francozi željno pričakujejo spopad.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi - vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem - ni naklonjen.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi – vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem – ni naklonjen.
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Draw!
Draw!
Loose!
Loose!
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Poslednji juriš Francozov
Poslednji juriš Francozov
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Nakar gremo vsi domov.
Nakar gremo vsi domov.