Prehrana za dolgo življenje, drugi del

Pri iskanju prehrane za dolgo življenje je dokaj naravna misel, da se človek ozre po ljudeh, ki živijo posebej dolgo, in pogleda, kaj jedo. Seveda je ta misel lahko napačna, kajti ni nujno, da ti ljudje živijo dolgo zaradi svoje prehrane, ampak poizkusimo ji vseeno slediti. Konec koncev prav veliko učinkovitih ukrepov za podaljševanje življenja ne poznamo, in prehrana je eden izmed njih, tako da sklepati, da pri teh ljudeh nekaj pripomore k njihovi dolgoživosti, ni nerazumno. K sreči je nekdo že identificiral kraje, kjer se dolgo živi, in jih promovira kot modre cone (kdo ta nekdo je, mi sicer ni povsem jasno, njegovo početje ima pa vsaj deloma komercialen motiv, a je vseeno videti kolikor toliko legitimno). Modre cone so Okinava na Japonskem, Ikaria v Grčiji, Sardinija v Italiji, Nicoya v Kostariki in Loma Linda v ZDA. Četverica raziskovalcev je o prehrani v prvih štirih modrih conah napisala članek, ki ga bom tule povzel.

Da na otoku Okinava ljudje jedo malo manj kot marsikje drugje, sem že pisal, ko sem raziskoval, kako k dolgoživosti pripomore zmanjšan vnos kalorij. Njihova prehrana je sicer pretežno rastlinska – meso uživajo približno enkrat tedensko. Kadar ga, je to navadno svinjina – in sicer pohrustajo vse dele prašiča, kar bi lahko bilo koristno zaradi kolagena in elastina, ki ga tako zaužijejo. V nasprotju s siceršnjimi japonskimi navadami riža ne jedo dosti ter ga nadomeščajo s sladkim krompirjem (ki ima kuhan precej nizek glikemični indeks – manj dvigne glukozo v krvi kot običajen krompir, riž, kruh in podobna živila, kar je dobro in o čemer kanim še pisati) in v manjši meri s (polnozrnatimi) žitaricami. Sicer jedo veliko zelenjave in sadja, alg ter tofuja in drugih sojinih izdelkov, za katere je mogoče najti razne specifične koristne učinke na zdravje (npr. momordin iz nekakšne grenke buče goja naj bi deloval zoper sladkorno bolezen). A tem specifičnim učinkom prevelikega pomena ne bi pripisoval, ker je v domala vsaki rastlini moč najti kaj, kar je dobro za zdravje.

Prebivalci Ikarie uživajo sredozemsko dieto, o katere odlikah sem pisal že v prejšnjem zapisu. Kljub temu, da živijo na otoku, ne jedo veliko rib, uživajo pa mlečne izdelke, saj je Ikaria hribovita in primerna za rejo drobnice. Njihovo olivno olje je menda še bolj polno koristnih snovi kot običajno. Za otok so značilni zeliščni čaji in še posebej zdrav bi utegnil biti čaj iz zelišča Sideritis sipylea, ki ima blagodejen vpliv na duševno zdravje, to pa na dolgoživost. Raziskave namreč kažejo, da duševne bolezni precej skrajšajo življenje, skrajša ga pa tudi že zgolj nezadovoljstvo z življenjem. Tu je na delu več mehanizmov: bolni in nesrečni ljudje slabše skrbijo za svoje telesno zdravje, poleg tega pa je nezadovoljstvo povezano z več vnetja in kortizola, kar povzroča bolezni srce in ožilja ter druge nevšečnosti.

Sardinija – kljub temu, da je v Sredozemlju – nima hudo sredozemske diete. Zanjo je značilen znaten delež hrane živalskega izvora – mlečnih izdelkov in v manjši meri svinjine – saj tradicionalna sardinska prehrana izhaja od pastirjev iz notranjosti otoka. Svinjina in sploh svinjska maščoba nista ravno znani po zdravosti, vsebuje pa svinjina dosti vitamina D, ki utegne nekoliko pripomoči k dolgoživosti, in kolina, ki koristno vpliva na jetra. Poleg tega je prehrana, bogata z beljakovinami, zdrava na stara leta, ker pomaga ohraniti mišično maso (v mladosti pa najbrž niti ne). Značilni sardinski jedi sta še pretežno zelenjavna mineštra in kisel kruh, ki ima nižji glikemični indeks od običajnega. Nekateri omenjajo, da bi k dolgoživosti lahko prispevalo tudi pitje rdečega vina, ki sicer res vsebuje resveratrol in še nekatere koristne snovi, a je zlahka tudi škodljivo.

Polotok Nicoya je v tropih in temu primerno tamkajšnji prebivalci jedo zelo veliko sadja. Poleg tega pojedo precej fižola, riža in gomoljnic (sladkega krompirja, manioke). Ti viri ogljikovih hidratov – z izjemo belega riža – imajo dokaj nizek glikemični indeks. Najstarejši prebivalci polotoka pojedo tudi kar nekaj mlečnih izdelkov in mesa, kar je – kot omenjeno – za starostnike dobro, ni pa jasno, če so to počeli tudi v mladosti, ko bi bilo manj dobro.

Zgoraj omenjeni članek o modrih conah Loma Linde ne obravnava, je bilo pa njej posvečenih več drugih raziskav. Tam živi krščanska ločina adventistov sedmega dne, ki iz verskih razlogov živi precej zdravo – načeloma ne kadijo, ne pijejo alkohola in ne jedo mesa. Nekaj k njihovi dolgoživosti bržkone prispeva tudi sama vera oziroma duhovnost, za katero raziskave kažejo, da je zdrava reč – verjetno na podoben način kot dobro duševno zdravje in sreča. Dieta teh adventistov precej diši po sredozemski, glavno vprašanje, ki so ga raziskovalci v zvezi z njo preučevali, pa je, ali k dolgoživosti pripomore vegetarijanskost. Glede na to, da so si v ostalih pogledih adventisti podobni, so za preučevanje tega vprašanja zelo prikladni. Raziskovalci so jih razdelili na pesko-vegetarijance (od živalske hrane jedo le ribe), vegane (ne jedo ničesar živalskega), lakto-ovo vegetarijance (jedo mlečne izdelke in jajca), delne vegetarijance (meso jedo največ enkrat na teden) in nevegetarijance. Naštel sem jih po padajoči smrtnosti – pri pesko-vegetarijancih je bila najnižja in pri nevegetarijancih najvišja. Razlike med prvimi tremi kategorijami so bile majhne in jim posebnega pomena ne gre pripisovati. Seveda to ni edina raziskava vpliva vegetarijanskosti na dolgoživost in kot ponavadi pri raziskavah zdravstvenih vprašanj so rezultati različni. Vseeno večina raziskav kaže, da uživanje manj mesa zmanjšuje smrtnost, čeprav obstajajo izjeme (a tudi te v glavnem ne kažejo, da bi manj mesa ravno škodilo).

In kakšne zaključke lahko potegnemo iz vsega tega? Hja, zdi se mi, da bolj borne. Prehrana v modrih conah je dokaj različna in ima nekatere značilnosti, za katere je precej gotovo, da niso koristno za zdravje in dolgoživost (recimo uživanje svinjine in svinjske maščobe). Morda najmočnejša skupna točka je, da gre z izjemo Loma Linde za podeželske skupnosti, ki že zaradi tega jedo bolj naravno pridelano hrano – da je to koristno, človek lahko verjame. Še ena skupna točka je uživanje zmernih količin mesa. Da nam prehrana modrih con o dolgoživosti pove kaj več, si pa ne bi upal trditi. Očitno se bo treba ozreti še kam, tako da pričakujte še kak zapis o prehrani za dolgo življenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.