Arhiv kategorij: Razne igre

Festival iger 2007

Na Gospodarskem razstavišču so danes svoje stojnice postavili več ali manj vsi, ki pri nas prodajajo takšne ali drugačne namizne igre (na čelu z Laserjem plus), pa tudi nekateri, ki jih ne (recimo Tolkienovo društvo). Mnoge igre so razstavljalci demonstrirali, še več pa si si jih lahko izposodil in jih preizkusil sam. Pretekla leta (ta festival je že peti) sem bil tam sam in sem se pridruževal skupinam, ki so se zbirale okrog demonstratorjev, letos pa sem imel za družbo sodelavko in njenega moža (oba velika navdušenca nad igrami) ter popoldne tudi Jelko in proti koncu še eno znanko. To je bila vsekakor izboljšava, saj zna biti iskanje mize, za katero se obiskovalci ravno spravljajo k igranju kake igre, naporno, sploh pa je prijetneje igrati s prijatelji kot z neznanci.

Preizkusili smo:

  • mesto modrega meseca – kompleksno strateško igro, ki nam je bila precej všeč;
  • manga manga – enostavno igro s kartami, podobno enki, ki nas ni ravno očarala, bi bila pa najbrž primerna za kako družabno priložnost, ki se ne vrti ravno okrog iger;
  • kitajski zid – srednje zapleteno strateško igro, ki tudi ni bila od muh;
  • cluedo – znano logično igro, ki je razen Jelke nihče ni prav dobro zapopadel in ki je tudi nismo utegnili dokončati – morda se je lotimo kdaj drugič (če prej ne, na festivalu prihodnje leto).

Bilo ja zabavno, edino opremil sem se slabo – s seboj bi bil moral imeti pisalo in papir ter pijačo in kak sendvič (slednje dvoje so sicer prodajali na prizorišču, ampak je bolj praktično in ceneje imeti svoje). Bom (upam) vedel za prihodnje leto. Če koga zanima, festival poteka še jutri.

Bili smo konfuzni

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Sudoku

Sudoku je logična uganka, navadno v obliki kvadrata 9 x 9, kjer je treba v vsako prazno polje vpisati številko med 1 in 9 (nekaj polj je na začetku že izpolnjenih), tako da se v nobeni vrsti, stolpcu ali kvadrantu 3 x 3 nobena številka ne ponovi. Slika kaže primer vzet s spletne strani Web Sudoku:

Sudoku

Tovrstne uganke so se v francoskih časopisih pojavljale že konec 19. stoletja. V 80. letih 20. stoletja so postale priljubljene na Japonskem (od koder tudi izvira ime sudoku), njihov razmah na zahodu pa se je začel konec leta 2004. Takrat je Wayne Gould, ki je več let razvijal računalniški program za njihovo izdelavo, pogruntavščino prodal britanskemu The Timesu. Sudoku je hitro postal priljubljen v Veliki Britaniji in kmalu zatem še v ZDA. Tudi sam sem v zadnjem letu nanj nekajkrat naletel, nedavni članek v Jokerju in BeeBeejin zapis pa sta me napeljala, da sem zadevo malce podrobneje preučil.

Na že omenjeni strani Web Sudoku sem rešil po en sudoku vsake od štirih težavnosti. Razen najtežjegaga so bili čisto obladljivi. Priznati jim moram tudi precejšnjo eleganco: pravila so preprosta in ni potrebe po kakih obsežnih zapiskih (kot je recimo pri dokaj razširjenih logičnih ugankah, kakšna je tale). Po drugi strani pa se rešujejo na zelo enoten način (ki je dobro opisan v Wikipedijinem članku), tako da hitro postanejo dolgočasne. Zaradi tega mislim, da ne bom postal navdušen reševalec sudokujev.