Arhiv kategorij: Glavne počitnice

Poročilo iz Grčije, prvi del

Čtivo, Glavne počitnice, Otročarije, Službena pota

Poročilo moram začeti s potjo, ki je bila zanimiva, saj smo jo opravili s trajektom. To je vsekakor ekonomično (precej pomembno za nekoga, ki je pravkar zgradil hišo), saj je plovba za štiri osebe in avto stala 560 EUR, kar je opazno manj od letala, sploh upoštevaje, da bi pri potovanju z letalom v Grčiji morali najeti avto ali pa uporabljati neprimerno manj praktičen javni prevoz. Je bil pa trejekt, s katerim smo pluli, z vidika zabave bolj klavrn – ponujal je restavracijo, igralne avtomate in nič drugega, kar za 30 ur plovbe ni najbolj zadovoljivo. Pomagali smo si z branjem, enko, črnim Petrom in potapljanjem ladjic. Kot čtivo za hčeri smo s seboj vzeli 100 grških mitov za otroke, kar je bil zadetek v polno. Jaz sem bral pa romana o mitološkem junaku Tezeju Bik iz morja in Kralj mora umreti (prva mi je bila všeč, njeno nadaljevanje pa malo manj) ter Ancient Greece: A Political, Social and Cultural History (precej berljiva, a ji še nisem prišel čisto do konca). Tudi spanje na palubi ni vrhunec udobja, čeravno se nam je na poti tja kar obneslo (na poti nazaj pa malo manj, a o tem bom spregovoril na koncu).

Trajekt pred pristankom v Igumenici

Obisk Grčije smo začeli v Atenah, kjer sem imel jaz svoje službene dolžnosti. Dekleta sem zavoljo njih dva dni pustil sama, tretji dan smo šli pa pogledat glavno atensko znamenitost – Akropolo in zraven spadajoči čisto nov muzej. Akropola kot hrib sredi mesta je precej impresivna in v muzeju lepo pojasnijo, zakaj je Partenon najbolj kul grško svetišče: okrašen je bil z nadpovprečno dozo imenitnih kipov in reliefov, poleg tega pa uporablja optične prevare, zaradi katerih je videti bolj pravilen – na sredini odebeljene stebre in na sredini izbočena tla, ki so menda videti bolj ravni od dejansko ravnih (tovrstne prevare sicer niso značilne samo za Partenon). Sama Akropola se nam pa ni zdela tako imenitna, kot bi bilo glede na njen sloves pričakovati: skulptur na Partenonu ni več, poleg njega so pa na Akropoli le vhod (ki je precej imeniten), še eno svetišče – Erehtejon – in kup naokrog razsutih kamnov. Po mojem bi se morali potruditi obiskovalcu prikazati, kakšna je bila Akropola v antiki in kaj se je tam dogajalo – že dobre table bi bile korak znaten naprej, brez dvoma bi se pa dalo narediti še kaj več.

Propileje – imenitni vhod na Akropolo
Partenon – najslavnejša od starogrških ostalin

Iz Aten smo krenili na Peloponez, na katerega smo omejili svoj obisk, saj je čisto dovolj poln zanimivosti in se nismo hoteli preveč vozakati naokrog. Odpeljali smo se proti Tolu, kjer je bila naša naslednja nastanitev. Na poti smo prečkali Korintski prekop, kjer smo si ogledali dokaj kul spustni most – to je nasprotje dvižnega mostu, saj se ladjam na umakne navzgor, marveč se potopi v morje.

Spustni most se bliža površju morja
Spustni most v dvignjenem stanju

Iz Tola smo se podali na tri izlete. Prvi je bil v Epidaver, kjer je bilo v antiki Asklepijevo svetišče in slavno središče za zdravljenje. A najbolj znan je Epidaver bržkone po velikem in sijajno ohranjenem antičnem gledališču, ki se ponaša z odlično akustiko – normalno govorjenje na odru je moč razumeti čisto v zadnji vrsti. V času našega obiska so v njem uprizarjali Evripidovo tragedijo Bakhantke, kar sva z Jelko želela videti. Za čas predstave so imeli organizirano otroško varstvo, vendar mi po e-pošti ni uspelo izvedeti, ali je primerno tudi za otroke, ki govorijo le slovensko. Na licu mesta smo se nato dogovorili, da mladiča lahko pustiva tam, in tako sva predstavo videla. Nad samo dramo sicer nisva bila  očarana, celotna izkušnja je bila pa kar imenitna. Z nama jo je delilo še več tisoč domorodcev, kar se mi za zmerno privlačno dramo bogu za hrbtom ne zdi od muh. Tudi mladiča se nad ustvarjalno delavnico, ki sta se je udeležila med predstavo, nista pritožila.

Gledališče v Epidavru podnevi
Gledališče zvečer, ko je polno kulture željnih Grkov

Naslednji izlet je bil v Navplion, ki je simpatično obmorsko mesto s tremi utrdbami, od katerih je ena kar imenitna.

Utrdba v Navpliju

Nato smo jo pa mahnili še v Mikene – ruševine mesta, starega še kako tisočletje več od atenske Akropole, od koder naj bi bil doma Agamemnon, poveljnik Grkov v trojanski vojni. Mesto je za svojo starost vsega spoštovanja vredno, stoji na griču z lepim razgledom, pa še obiskali smo ga na dan, ko ni bilo prevroče in ne preveč obljudeno, tako da je bil obisk zelo prijeten. Okrog mesta je moč videti še nekaj ogromnih v zemljo vkopanih kupolastih grobnic, imenovanih tolos, v muzeju pa precej imenitnih predmetov, najdenih v grobnicah in drugje (a ne teh kupolastih, saj so preveč očitne in so jih  izropali, še preden jim je blizu prišel kak arheolog). Med najdenimi predmeti je najbolj znana zlata Agamemnonova pogrebna maska, ki sicer z Agamemnonom verjetno nima nič opraviti, vendar so arheologi, ki so odkrivali Mikene, svoje najdbe radi poimenovali po (pol)mitoloških likih – tudi grobnice nosijo tovrstna imena.

Mikene
Levja vrata v mesto
Atrejeva zakladnica – največja izmed grobnic tolos
Agamemnonova pogrebna maska

Nazaj s Sicilije

Delo, Glavne počitnice, Naše domovanje, Tehnika

V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!

V Azincourtu smo bili in glave imamo še cele

Glavne počitnice, Otročarije, Prehranjevanje

Z zadovoljstvom (in nemajhno zamudo) poročam, da je naša skozizidna ekspedicija v Azincourt uspela. Dekleti sta bili dokaj pridni: predvsem sta se zelo junaško držali med dolgo vožnjo, pa tudi sicer zavoljo izrednih razmer nista počeli kakih nadpovprečnih grozovitosti. Nekajkrat smo se sicer pošteno skregali, ampak to je normalno. Ajda je tudi strašansko pogrešala Jelko (kar je pogosto in teatralično omenjala), Vesna je pa bolj flegmatična in se zaradi njene odsotnosti po vsem videzu ni prehudo sekirala. Ker sem bil sam odgovoren za to, da si ogledamo, kar smo se namenili, imamo streho nad glavo, se primerno oblečemo in prehranimo, sem bil pod malo večjim pritiskom kot na potovanjih običajno, ampak sem preživel. Sploh prehranjevanje je bilo naporno, saj sta otročaja dokaj izbirčna in jima francoska hrana očitno ni blizu – še nad rogljički, polnjenimi s čokolado, sta se zmrdovali. Zajtrkovali sta tako pretežno kruh z nutelo in jogurt, v kampu smo si kuhali sami nefrancosko, kadar smo šli jest ven, je bilo pa pač nekaj težav – še najbolje nam je šlo v Alzaciji, kjer jejo bolj po nemško. No, ampak pod črto lahko rečem, da mi nikakor ni žal, da smo šli sami na počitnice, čeprav bi bilo z Jelko gotovo še bolj fino.

Danes bom poročal le o sami uprizoritvi bitke, ostalo bo pa počakalo na kak prihodnji zapis (ki ga sicer morda nikdar ne bo). Uprizoritev je spremljal bogat program, zato sem čas prihoda v Azincourt skrbno izbral tako, da naj bi videli prikaz delovanja oblegovalnih naprav in dvoboj vitezov na konjih, ki bi jima sledila glavna bitka. A žal nam jo je krepko zagodlo vreme: ko smo prišli na prizorišče, je bila temperatura 13 stopinj (konec julija!), rahlo je deževalo in grdo pihalo. Naslednji slab znak je bil, da smo pri vstopnini dobili popust (z utemeljitvijo v francoščini, ki je nismo razumeli). O kakem prikazu delovanja oblegovalnh naprav ni bilo ne duha in ne sluha, so se pa po obvestilu v francoščini, ki smo ga slišali iz zvočnikov (a ne razumeli), začeli obiskovalci zgrinjati okrog nekega travnika. Zdelo se nam je pametno storiti enako, tako da smo dobili mesto s precej dobrim pogledom na karkoli so že napovedali. Kaj naj bi to bilo, sem vprašal nekega obiskovalca, ki mi je pojasnil, da glavna bitka – očitno smo torej prišli pravi čas, čeprav ne čisto tako, kot sem si zamislil.

Bitka je bila izpeljana po scenariju, ki ga je moč najti tule. Žal sem ga našel šele po vrnitvi, saj uradna spletna stran prireditve ni bila najbolj uporabna (in je po vsem videzu do zdaj zasluženo izginila). Med bitko je sicer komentator po zvočnikih razlagal, kaj se godi, a žal spet le v francoščini. Scenarij je vključeval precej napadov in umikov, med katerimi so Angleži z bojišča pobirali puščice, za kar ne vem, da bi bilo kaj dosti zgodovinske podlage – glede na to, da je bila glavna težava Francozov, da se so težko oklepljeni morali prebijati čez blatno polje, dvomim, da bi to ponovili večkrat. No, kljub omenjenim pomanjkljivostim uprozoritve je bila bitka vseeno kar spektakularna. Tudi Ajda je menila, da ni bila napak, le zeblo je preveč, medtem ko je Vesna modro molčala.

Vitezi se pripravljajo na boj.
Vitezi se pripravljajo na boj.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Francozi željno priakujejo spopad.
Francozi željno pričakujejo spopad.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi - vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem - ni naklonjen.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi – vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem – ni naklonjen.
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Draw!
Draw!
Loose!
Loose!
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Poslednji juriš Francozov
Poslednji juriš Francozov
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Nakar gremo vsi domov.
Nakar gremo vsi domov.

Z glavo skozi zid v Azincourt

Glavne počitnice, Naše domovanje

Letos je minilo 600 let od slavne bitke pri Azincourtu (v tistih casih se mu je reklo Agincourt) v stoletni vojni med Francijo in Anglijo. V njej je Henrik V z utrujeno, lačno in ne najbolj zdravo angleško vojsko nalomil Francoze, ki so bili v boljšem stanju in številčno bistveno močnejši (koliko, se sicer zgodovinarji ne morejo zediniti). Zasluge za to gredo preveliki francoski samozavesti in slabi organizaciji, blatnemu terenu, ki je upočasnil in utrudil težko oklepljene in oborožene Francoze, da so jih angleški lokostrelci lahko v miru naluknjali, pa še kaj bi se našlo (ravno sem se lotil knjige, kjer bom o tem izvedel več). Zgodovinski navdušenci vsako leto pripravijo uprizoritev te bitke in spričo obletnice je letos v načrtu posebej imenitna – v Azincourtu naj bi se zbralo okrog 800 ljudi v srednjeveški opravi.

Kot sem pisal ravno prejšnjič, so mi taki dogodki precej všeč, zato sem sklenil, da gremo letos na počitnice v Francijo in obiščemo Azincourt – do sem vse lepo in prav. Malo je sicer mojemu načrtu v napoto, da se letos poleti lotevamo gradnje hiše, ampak ne preveč: projekt za izvedbo gradnje je namreč več ali manj končan in včeraj sem na Eko skladu oddal vlogo za subvencijo pasivne hiše, zidarji pa pred avgustom ne bodo stopili v akcijo. A nastopil je še en zaplet – izkazalo se je, da ima Jelka v tem času obveznosti, zaradi katerih v Francijo ne more. Tu pa nastopi itje z glavo skozi zid iz naslova – če nekaj načrtujem, sem namreč sila nesrečen, ako se mi načrt izjalovi, zato sem sklenil iti na pot sam z mladičema. Jutri zjutraj bomo tako krenili proti Franciji. O naših dogodivščinah bom – kot ponavadi – poročal po Twitterju.

Belgijske počitnice

Glavne počitnice, Otročarije

Lani sem napovedal, da gremo na počitnice v Belgijo, nikdar pa nisem poročal, kako se je to izteklo. Bilo je prav fino. Počitnikovanje smo začeli v Ardenih, hribovitem (ampak ne preveč) delu Belgije, kjer domorodci radi dopustujejo. Namestili smo se v hiški v kampu, kjer je bilo kar prijetno, čeravno malo mrzlo, saj hiška ni imela kurjave, temperature pa so bile kljub avgustu jako nizke. Najprej smo šli na safari pogledat redke in manj redke evropske živali – volkove, zobre, divje konje … Sledil je obisk jame Han, najznamenitejše v Belgiji, ki je zares precej lepa – primerljiva s slovenskimi (pa še lajtšov s pompozno glasbo ima). In najboljše (vsaj po mnenju mlajših članic odprave) – ob izhodu je bilo imenitno otroško igrišče.

Evropski bizon ali zober
Evropski bizon ali zober
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)

Naša naslednja postaja je bil Bouillon. Tam stoji imeniten grad, ki ga je lastnik prodal, da je financiral križarski pohod. Z zbrano vojsko je v Evropi zmasakriral nekaj židov, v Palestini precej muslimanov in postal junak.

Grad Bouillon
Grad Bouillon
Predstava z ujedami na gradu Bouillon
Predstava z ujedami na gradu

Iz Bouillona smo krenili v Bruselj, kjer smo se nastanili pri Jelkini prijateljici, ki z možem dela za Evropsko komisijo. Razlog, da smo šli v Bruselj ravno tisti čas, je bila preproga iz milijona rož, ki jo vsaki dve leti razprostrejo po glavnem trgu (ki je že tako zelo lep). Kajpak pa smo si ogledali tudi marsikaj drugega. Poleti je mogoče obiskati kraljevo palačo, ki sicer ni nič bolj sijajna od mnogih drugih po evropskih prestolnicah (kvečjemu malo manj okrancljana), ima pa eno posebnost: na stropu ene izmed soban je “slika” Heaven of Delight, ki je narejena iz 1,6 milijona pokrovov kril nekih tajskih hroščev. Obiskali smo Atomium, zgrajen ob svetovni razstavi leta 1958, in bližnjo Mini Evropo – park z maketami znamenitih zgradb iz cele Evrope. In nenazadnje smo si ogledali prirodoslovni muzej, katerega zvezde so igvanodoni. V belgijskem premogovniku v Bernissartu so namreč že leta 1878 odkrili okrog 30 lepo ohranjenih okostij igvanodonov. Takrat so paleontologi menili, da so igvanodoni hodili pokonci, zato so v muzeju tako tudi postavljeni, so pa kasneje ugotovili, da so najbrž hodili po vseh štirih.

Cvetlična preproga
Cvetlična preproga
Heaven od Delight
Heaven of Delight
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Okostja igvanodonov
Okostja igvanodonov

Ker smo bili v Belgiji z avtom in ker država ni zelo velika, smo si zlahka ogledali tudi druge kraje. Pri tem nam je pomagalo, da je izredno gosto prepredena z avtocestami, čeprav je treba tudi reči, da so te avtoceste sila prometne – kar je bržkone povezano s tem, da ima Belgija več kot 360 prebivalcev/km2. V Oostende smo si šli ogledat peščene skulpture, ki jih na belgijski obali postavijo vsako leto. Tokrat so bile disneyjevske, številne in lepe, a kljub temu je otročaja bolj navdušil trampolin. Starša sva bila sicer navdušena malo manj, ker je bil trampolin zaradi dežja moker, prav tako pa tudi otročaja, ko sta prišla z njega.

Peščeni grad v Disneyevem duhu
Peščeni grad v Disneyjevem duhu
Vragolije na trampolinu
Vragolije na trampolinu

Naslednji izlet je bil namenjen vodnotehničnim znamenitostim. Prva je bila “vzpenjača” za ladje – bazen, ki po tirih prevaža ladje, ki plujejo po kanalu med Brusljem in Charleroijem, ter jim tako pomaga premagati 68 m višinske razlike. Druga pa je bila dvigalo za ladje, ki je s svojimi 73 m najvišje na svetu. Glede na to, da mora biti kakršnakoli priprava za prestavljanje omembe vrednih ladij ogromna, sta tudi tile dve naredili precejšen vtis.

Vzpenjača za ladje
Vzpenjača za ladje
Dvigalo za ladje
Dvigalo za ladje

Menda je v Belgiji precej obvezno obiskati Bruges, slikovito mesto, prepredeno s kanali. Njegovo slikovitost lahko potrdimo. Kjer so na voljo kanali, pa si ponavadi izmislijo tudi vožnjo po njih, in Bruges ni izjema. Tudi mi smo se peljali in bilo je prijetno.

Glavni trg v Brugesu
Glavni trg v Brugesu
Čoln, ki preveža turiste
Čoln, ki preveža turiste

V Mechelenu imajo dokaj imeniten muzej igrač in ker so te ponavadi otrokom všeč, z Jelko imava pa dotičnih dva primerka, smo si muzej šli ogledat. Ga je pa Vesna večino prespala, medtem ko se je Ajda bolj ukvarjala z igračami, ki so bile na voljo za igranje, kot z razstavljenimi. No, saj menda so igrače res bolj za igranje kot za gledanje.

Šiviljska delavnica - igrača za otroke petičnih staršev
Šiviljska delavnica – igrača za otroke petičnih staršev
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock

Za nekatera belgijska in francoska mesta so značilne prireditve z orjaškimi lutkami. Med našimi počitnicami smo uspeli ujeti eno tako v Athu. Vrtela se je okrog Goljatove poroke. Lutki Goljata in njegove neveste sta bili res kar impresivni, je bila pa žal impresivna tudi gneča, pa dogajanje je bilo precej počasno. Počakati zaključek nam je pomagal lunapark, ki je bil v mestu postavljen ob tej priliki. Zaključek je bil spopad med Goljatom in Davidom. V vlogi slednjega je bil fant, ki je v Goljata vrgel kamen. Njegova naloga je bila zadeti odprtino v Goljatovi lutki, kar mu je tudi uspelo. Domorodci so bili navdušeni, saj mu ne uspe vsako leto, Goljatova vdova pa verjetno ne, saj niti poročne noči ni dočakala.

Goljat in njegova nevesta
Goljat in njegova nevesta

Na poti domov smo se ustavili še na gradu Jehay. Njegova zunanjščina je super, od znotraj pa ga nismo videli. Posebej Jelki je bil všeč tudi vrt poleg gradu, kjer je rasla predvsem zelenjava, stalo pa je tudi nekaj sodobnih skulptur.

Grad Jehay
Grad Jehay

Gremo jest vaflje in čokolatine

Glavne počitnice

In kje so ta najbolj kakovostno počne? I, v Belgiji seveda! Zraven se lahko tudi zelo kakovosto pije pivo, ampak ker tega jaz ne počnem, sem v naslovu izpustil. Jutri navsezgodaj se bomo vkrcali v avto in odbrzeli proti Belgiji. Ena Jelkina prijateljica dela v Bruslju, tako da bomo večino časa couchsurfali pri njej. O naših prigodah bom pridno poročal po Twitterju, da bom po vrnitvi objavil kup krasnih fotk, si pa ne upam obljubiti.

Spet s kolesom ob Donavi

Glavne počitnice, Kolesarjenje

Kot že enkrat, se naša družina (tokrat večja za eno članico) podaja s kolesi ob Donavi. Prejšnjič smo prekolesarili najbolj znani del od nemško-avstrijske meje do Dunaja, tokrat gremo pa v Nemčijo: peljali se bomo od Donauwörtha do Passaua (kjer smo prejšnjič začeli). To je približno polovica od 600 km, ki jih Donava premeri po Nemčiji – drugo polovico (no, pravzaprav prvo, če gledamo od izvira) pa morda obdelamo kdaj drugič. Med potjo se kanim kaj oglasiti po Twitterju.

S kolesom ob Donavi

Glavne počitnice, Kolesarjenje

Presenečenje – nekaj sem napisal v blog! Jutri z Jelko in Ajdo odhajamo na dopust. S kolesi smo se namenili ob Donavi od Passaua (na nemško-avstrijski meji) do Dunaja (natančneje do Klosterneuburga, ki je par kilometrov pred avstrijsko prestolnico, saj nas kolesarjenje po mestu velikosti Dunaja ne mika preveč). V devetih dneh kanimo prevoziti dobrih 300 km, kar je zelo zložno, a smo spričo Ajde raje previdni. Previdno je tudi to, da smo si izbrali bržkone najbolj urejeno in priljubljeno kolesarsko pot v Evropi. Upam, da mi bo po vrnitvi uspelo kaj poročati in objaviti kako fotko, ampak obljubim raje ničesar. Bolj verjetno pa je, da mi bo uspelo med potjo kaj čivkniti – v ta namen obujam svoj račun pri Twitterju.

Camino de Santiago – oris potovanja

Glavne počitnice, Kolesarjenje

V temle zapisu bom na kratko predstavil, kako sva kolesarila iz Burgosa do Santiaga de Compostela v Španiji po znani romarski poti. V glavnem bom zgolj navedel, kje sva prespala, katere znamenitosti sva videla (napisane z navadno pisavo, posebej imenitne podčrtane) in katere bi bilo morda še vredno pogledati (napisane ležeče, domnevno posebej imenitne spet podčrtane). Nekaj temu podobnega sem si pripravil pred odhodom in tule bom priobčil različico, ki sem jo popravil in dopolnil na podlagi praktičnih izkušenj. Zapis bo nekoliko suhoparen, bi pa utegnil biti uporaben za koga, ki bo šel po najini poti (glede na popularnost romanja v Santiago verjamem, da se kak tak bo našel) – posebej če bo toliko navdušen nad starimi zgradbami kot jaz.

1. dan: Škofja Loka – Montpellier (~1200 km z avtom)

GPS naju je do Montpelliera napotil skozi Torino, Frejus in Grenoble. Verjetno je pot ob morju hitrejša (ubrala sva jo nazaj grede), bistvene razlike pa ni.

Prenočila sva v kampu Le Garden v La Grande Motte (simpatičen kraj) ob morju blizu Montpelliera.

2. dan: Montpellier – Burgos (~850 km)

Čeravno sva bila še z avtom, sva jo mahnila po romarski poti: skozi Saint-Jean-Pied-de-Port (običajno izhodišče za nešpanske romarje) pod Pireneji čez prelaz Ibañeta v špansko Pamplono in od tam v Burgos. Burgos sva si za izhodišče izbrala, ker se je zdel primerno daleč od Santiaga (~600 km). Zdaj lahko rečem, da je tudi sicer dobra izbira: je zelo lepo mesto in bi ga bilo zaradi tega škoda izpustiti (zato kasneje ne gre začenjati), pred njim pa ni ničesar usodno pomembnega (zato prej tudi ni nujno začeti).

Utaborila sva se v kampu Fuentes Blancas. GPS naju s pomočjo zemljepisnih koordinat ni uspel pripeljati tja, vendar kampa ni težko najti, če se po glavni cesti N1 pripelješ v mesto in nato zaviješ levo po prav tako precej glavni E80 – tu se pojavijo smerokazi za kamp.

3. dan: Burgos

V romarskem zavetišču (albergue po špansko) sva si omislila credencial (to pa je romarski potni list, o katerem več v kakem prihodnjem zapisu). Kje zavetišče najti, so nama povedali v turističnih informacijah pred stolnico.

Ogledi (nekaj sva jih opravila po vrnitvi, vendar vse navajam tule):

  • stolnica (gotska, najlepša na poti)
  • muzej Casa de Miranda (arheološko-umetnostni, premore nekaj zelo imenitnih predmetov)
  • samostan de las Huelgas (kraljeve grobnice in mudejarski stropi)
  • kip El Cida (nič posebnega, le mož je španski narodni junak in je bil doma blizu Burgosa)
  • lok de Santa Maria (mestna vrata)
  • grad
  • cerkev de San Nicolás de Bari
  • samostan Cartuja de Miraflores
  • Hospital del Rey

4. dan: Burgos – Castrojeríz (56 km s kolesom)

Taborila sva v zelo prikupnem kampu Camino de Santiago, ki ga zaradi majhnosti kraja in oznak ni težko najti.

5. dan: Castrojeríz – Carrión de los Condes (52 km, 16 km/h v povprečju)

Taborila sva v kampu El Edén. Skozi mesto se pelješ do reke in ob njej zaviješ levo (če nisi že tako ali tako zašel hudo levo), pa si tam.

Ogledi:

  • Castrojeríz: cerkev Ex-Colegiata de Santa María de Manzano (v njej je manjši muzej, vse skupaj ni nič pretresljivega), grad (videla od daleč)
  • Itero del Camino: srednjeveški most (za svoj čas se zdi imeniten gradbeni dosežek)
  • Fromista: cerkev de San Martin (krasni korbeli in kapitlji)
  • Villalcázar de Sirga: cerkev de Santa María la Blanca (romansko enostavna, a mogočna)

6. dan: Carrión de los Condes – Calzada del Coto (53 km, 15,5 km/h)

Tokrat sve prespala v romarskem zavetišču, ki je bilo dokaj špartansko. Oskrbnica se je dala najti v bližnjem baru Xanadu.

Ogledi:

  • Carrión de los Condes: cerkev de Santa María del Camino, samostan de San Zoilo
  • Calzadilla de la Cueza: vrata vinskih kleti iz mlatilnih sani na robu planote za vasjo (zanimiva uporaba po vsem videzu precej starih kmetijskih pripomočkov)
  • San Nicolás del Real Camino: cerkvica de la Virgen del Puente, spredaj ostanki rimskega mostu
  • Sahagún: samostan de San Fecundo, cerkev de San Tirso, samostan Sanza Crúz

7. dan: Calzada del Coto – León (59 km, 12,3 km/h – pihalo je, kajpak nasproti)

Želela sva se utaboriti v kampu Ciudad de León, pa je bil zaprt. Ker sva v Leónu nameravala ostati dva dni, v romarskih zavetiščih pa lahko zgolj prespiš, sva se namestila v hostalu (to je majhen preprost hotel) Oviedo. Služil je svojemu namenu, čeprav lastnika nista ravno vrhunec simpatičnosti. V mestu hostalov sicer mrgoli, a so bili ob najinem obisku dokaj polni.

Ogledi:

  • Mansilla de las Mulas: mestno obzidje (dokaj lepo ohranjeno okrog znatnega dela mesta), cerkev de Santa María
  • s poti severovzhodno od Mansille de las Mulas: samostan San Miguel de Escalada
  • Puente de Villarente: most (nisva ga zapazila)

8. dan: León

Ogledi:

  • stolnica (gotska s krasnimi vitraži)
  • mestno obzidje (iz rimskih časov, dokaj mogočno)
  • kraljeva grobnica (lepe freske)
  • Gaudijeva zgradba Casa de Botines (morda ne ravno spektakularna, a vsekakor vredna ogleda)
  • bazilika de San Isidoro (pomembna za leónsko zgodovino, sicer nič pretreslijvega)
  • muzej Diocesio

9. dan: León – Murias de Rechivaldo (58,6 km, 14,7 km/h)

Prenočila sva v romarskem zavetišču Las Águedas. Vodi ga simpatičen možak, ki rad divja z motorjem in je videti rahlo zakajen.

Ogledi:

  • La Virgen del Camino: sodobna cerkev (nič posebej pomembnega, a drugačna od ostalih cerkva na poti)
  • Villadangos del Páramo (CH 267): grad (nisva ga zapazila)
  • Hospital de Órbigo (PG 24, CH 269): srednjeveški most (pri njem je Suero de Quiñones svoji dami na čast leta 1434 uprizoril bržkone poslednji viteški turnir v Evropi, pa tudi sam most je kar imeniten)
  • Astorga: stolnica (spektakularno baročno pročelje, noter se ni dalo zaradi obnavljanja), Gaudijeva škofovska palača in muzej (dokaj privlačnega videza, noter nisva šla zaradi pomanjkanja časa), muzej čokolade, ayuntamiento, rimske ruševine, mestno obzidje

10. dan: Murias de Rechivaldo – Ponferrada (54,4 km, 12,6 km/h)

Do tega dne je bila pokrajina prijetno ravna, zdaj sva se morala pa prebiti čez najvišjo točko Camina na dobrih 1500 m nadmorske višine. Začela sva na kakih 900 m, končala pa na 543. Prespala sva v hostalu San Miguel.

Ogledi:

  • Cruz de Fierro (križ, kjer romarji odvržejo kamen ali kak drug predmet, ki ga prinesejo od doma in simbolizira nekaj, česar bi se z romanjem radi znebili)

11. dan: Ponferrada – Cacabelos (20,2 km, 13,7 km/h)

Ta dan se nisva ravno pretegnila, saj sva po vzponu prejšnjega dne in pred vzponom naslednjega potrebovala malo počitka.  Prenočila sva v romarskem zavetišču, ki je naravnost luksuzno: ima ločene sobe, ki so zložene okrog cerkve.

Ogledi:

  • Ponferrada: grad (sijajen, škoda le, da muzej v njem še urejajo), muzej del Bierzo
  • s poti 20 km JZ od Ponferrade: rimski rudniki Las Médulas

12. dan: Cacabelos – O Cebreiro (42,9 km, 10 km/h)

Ta vzpon je bil še bolj zahojen od prejšnjega. Sicer sva splezala le na 1300 m, vendar sva začela na zgolj 486 m, pa še malo gor in dol sva se vozila na začetku. Prespala sva v romarskem zavetišču na vrhu, ki je precej veliko (tudi mora biti, saj je za romarja jako sitno, če mora po plezanju v hrib še naprej).

Ogledi:

  • Pieros: predrimsko gradišče in kasneje rimska utrdba Cerro de la Ventosa (ohranjenega ni prav veliko, a se vidi, da je bilo mogočno; je edino gradišče, ki sva ga našla, čeprav so v teh krajih pogosta)
  • Villafranca del Bierzo: ulica de Agua/Ribadeo z graščinami, grad (videla od zunaj)
  • Vega de Valcarce: ruševine gradu Sarracín (nisva jih zapazila)

13. dan: O Cebreiro – Portomarín (74,2 km, 14,5 km/h)

Ta dan sva imela dolg spust (kar se po vzponu prejšnjega dne razume), vendar je bilo tudi kar nekaj vzpenjanja. Za O Cebreirom se namreč začne Galicia, ki je precej bolj hribovita od pokrajine na drugi strani gora. Po dolgem času sva spet taborila in sicer v kampu Santa Mariña, kamor se zavije pri pekarni na začetku mesta. Kamp je na neki kmetiji, je čisto simpatičen in je bil zelo poceni.

Ogledi:

  • Fonfría del Camino €“ Tricastela: rastlinstvo in živalstvo (opazila nisva nič pretresljivega)
  • Samos: benediktinski samostan (videla samo od zunaj – je ogromen in ima lepo pročelje ter slikovit žig za credencial)
  • Sarria: dve cerkvi, grajski stolp
  • Santiago de Barbadelo: samostan

14. dan: Portomarín – Arzúa (58,4 km, 12,4 km/h)

Nameravala sva se uraboriti v nekem kampu v mestu, vendar so ga očitno pred nedavnim zaprli. Menda obstaja tudi kamp 3 km pred naseljem, a sva zanj izvedela šele naknadno. Tako sva se namestila v romarskem zavetišču Ultreia ob glavni cesti skozi mesto, ki je bilo novo in lepo.

Ogledi:

  • Portomarín: cerkev de San Juan (je napol utrdba in to kar mogočna)
  • Castromaior: predrimsko gradišče (nisva ga zapazila)
  • Lameiros: kamnit križ ob cesti (zalo zanimiv)
  • Palas de Rei: cerkev de San Tirso
  • Vilar das Donas, s poti severno od Palas de Rei: samostan de San Salvador
  • s poti 10 km južno od ceste: grad Pambre
  • Furelos: predrimski gomile in gradišče (nisva jih zapazila)
  • Melide: hobotnica v pulperiji (hobotničarni) Ezequiel (izvrstna in slikovito postrežena), več cerkva, mestna hiša
  • s poti 8 km severno od Melida: samostan San Antolín de Toques
  • Santa María de Melide: cerkev

15. dan: Arz̼a РSantiago de Compostela (44,4 km, 12,4 km/h)

Utaborila sva se v kampu As Cancelas v samem mestu (dobra 2 km od središča). Kamp ima zelo dobro (a ne poceni) restavracijo.

Ogledi:

  • Arzúa: siri (ker je bila nedelja, sva našla samo enega, je bil pa precej dober), cerkev de Santiago
  • tik pred Santa Irene: predrimsko gradišče (zapazila nisva niti samega kraja)
  • Lavacolla: rečica, v kateri so se romarji tradicionalno umili pred vstopom v Santiago (nič posebnega)
  • Monte del Gozo: hrib, s katerega zagledaš Santiago (na vrhu je spomenik, ki sam po sebi ni navdušujoč, navdušen pa si, ker veš, da si končno skoraj na cilju)

16. in 17. dan: Santiago de Compostela

Na romarskem uradu (na cesti do Villar 1 blizu stolnice) sva si omislila potrdili o romanju.

Ogledi:

  • romarski muzej (ogleda vreden zaradi prikaza razvoja kraja od preprostega mavzoleja sv. Jakoba do današnje stolnice, sicer ne prav zanimiv)
  • stolnica (pretežno baročna, manj všečna drugih, ki sva jih videla na poti, a še vedno imenitna)
  • palača nadškofa Galmíreza (lepi in zanimivi korbeli v jedilnici, ogled je voden in je posvečen predvsem strehi stolnice)
  • samostan de San Martín Pinario (oltarji v cerkvi so veličastno kičasti)
  • hostal de los Reyes Católicos (lepo pročelje, notri nisva bila, ker je danes prestižen hotel)
  • samostan de Santo Domingo de Bonaval
  • casa del Cabildo
  • samostan de Santa María del Sar

18. dan: Santiago de Compostela – Burgos (z vlakom)

Peljala sva se z regionalnimi vlaki (več o vlakih v kakem prihodnjem zapisu). V Burgosu sva se morala malo potruditi, da sva z železniške postaje našla v mesto, saj je postaja zunaj mesta. Pomagala sva si s spraševanjem domorodcev in GPSom. Vrnila sva se v kamp, kjer sva taborila že prej.

19. dan: Burgos

Ta dan sva končala z ogledi mesta in si privoščila burgoško kulinarično posebnost – krvavico (privoščila si jo je predvsem Jelka, ker jaz klobasastih jedil ne maram, je bila pa vseeno presenetljivo užitna).

20. dan: Burgos – okolica Perpignana (~775 km z avtom)

Na pot sva krenila pozno, ker sva zjutraj še nakupovala. Pireneje sva obšla po južni obali mimo Zaragoze in Barcelone, ker je ta pot približno enako dolga kot po severni obali, a so španske cestnine precej cenejše od francoskih.

Spala sva kar v avtu, ker nama ni uspelo najti kakega primernejšega prenočišča. Ni bilo preveč udobno, sploh ker je mrgolelo komarjev, a sva se še kar zadovoljivo naspala. Zjutraj sva kajpak že po par km naletela na kamp (sicer ne vem, ali je bil odprt).

21 dan: okolica Perpignana – Škofja Loka (~1300 km)

Peljala sva se ob morju skozi Genovo. Dolga je bila, a prenočevati le malo od doma bi bilo nekako neumno.