V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!