Durinova vrata v naše domovanje

Podobno, kot je pri pasivni hiši treba paziti na toplotno izolativnost oken, je treba biti skrben tudi pri izbiri vhodnih vrat. Ta so sicer le ena in zato na skupno izolativnost vplivajo dosti manj, so pa tudi vključena v zahteve Eko sklada. Načeloma lahko izbiramo med vrati iz PVC, lesa in aluminija, a takrat, ko sva jih izbirala midva, kakih spodobnih iz PVC nisva našla, tako da je ta možnost odpadla. Čeravno aluminij ni poceni material, se je vendarle izkazalo, da so aluminijasta za odtenek cenejša od lesenih, poleg tega pa bi morala biti več ali manj večna, tako da sva se odločila za taka. Našla sva štiri ponudnike: bolj znana (in priznana) Inotherm in Pirnar ter bolj obskurna Dorjan in BKM.

Inotherm ima to “napako”, da toplotno izolativnost izračuna za vsaka vrata posebej. Ta izolativnost je pri vseh zastekljenih vratih (kakršna potrebujemo mi, saj v vetrolovu sicer nimamo oken) slabša od tiste, ki jo zahteva Eko sklad. Ostali ponudniki imajo en izračun, ki je narejen za nezastekljena vrata in je zato ugodnejši, Eko sklad ga pa po vsem videzu kljub netočnosti priznava (in tudi v resnici malo manj izolativna vrata ne naredijo posebne škode). Inotherm tako ni prišel v poštev, čeprav sem o njem prebral največ hvale. Naslednji dejavnik pri izbiri je bil čitalnik prstnih odtisov – Jelka ga je namreč hotela imeti, da ji ni treba misliti na ključ, je pa ta reč pri Pirnarju stala okrog 700 EUR,  medtem ko ga je Dorjan ponujal za okrog 300 EUR. Ker se mi zdi, da bi 300 EUR moralo biti za spodoben čitalnik prstnih odtisov povsem dovolj (o tem sicer več kasneje) in ker so bila njegova vrata tudi sicer nekoliko cenejša, sva se odločila zanj. BKM sva pa odkrila, ko sva bila že odločena za Dorjana, in ker ni imel kakih očitnih prednosti, se z njim podrobneje nisva ukvarjala.

Ko sva prišla k Dorjanu na obisk, da se dogovorimo, kakšna vrata bi pravzaprav rada imela, so nama pojasnili, da se nama ni treba omejevati na tisto, kar imajo v katalogu, ampak da lahko izbereva tudi videz vrat iz kataloga kakega drugega ponudnika ali poljubne slike ali pa jih nariševa sama – da je njim to vseeno in da na ceno ne vpliva (ta je bila na koncu 2.476,89 EUR). To nama je bilo zelo všeč in kot ljubitelja Gospodarja prstanov sva se kmalu domislila slavnih Durinovih vrat v Morio. Moria je ogromno podzemno škratovsko mesto, skozi katerega se morajo podati junaki knjige. A preden lahko vstopijo, morajo razvozlati skrivnost Durinovih vrat (imenovanih po enem izmed škratovskih kraljev). Na njih piše “Spregovori prijatelj in vstopi” (to je moj prevod iz angleščine – slovenska knjiga nekje na podstrešju čaka na selitev v novo hišo in se mi je zdajle ne ljubi iskati). Junaki si dolgo časa belijo glavo, kaj morajo spregovoriti, dokler se jim ne posveti, da je treba reči “prijatelj”.

Kakšna naj bi bila vrata v Morio videti, je dobro znano, saj jih je narisal že sam Tolkien (za nepoučene: avtor Gospodarja prstanov). A glede na to, da si želiva hišo sodobnega videza, taka vrata vanjo ne sodijo. Tako sem narisal bolj sodobna vrata, ki pa so ohranila drevesni motiv in napis v vilinski pisavi tengwarju (ki je tudi precej dekorativna). Pri Dorjanu so mojo sliko lepo prenesli v Autocad, edino z napisom so imeli težave, saj je bilo za to na računalnik treba namestiti ustrezno pisavo, kar jim nikakor ni šlo. Na koncu sem se z Autocadom spopadel sam in besedilo pretvoril v sliko. Do sem vse lepo in prav, potlej je pa prišlo do nekaj težav.

Tolkienova Durinova vrata
Tolkienova Durinova vrata
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat (Da bo napis na steklu, smo se odločili šele kasneje.)

Prva težava je bila, da je izdelava vrat trajala več kot dva meseca, čeprav so rekli, da bo tri do štiri tedne. Do neke mere je bilo to najbrž zaradi našega izmišljevanja glede videza vrat, potlej je menda neko neumnost naredil steklar in so mu morali steklo poslati nazaj, malo je bil pa bržkone smotan tudi Dorjan. Zaradi dolgega čakanja na vrata sva morala odložiti preizkus zrakotesnosti, povzročilo je pa tudi nekaj drugih sitnosti. Ko so vrata končno vgradili, se je izkazalo, da vratne odprtine niso dovolj skrbno izmerili (niso upoštevali, da je na eni strani precej debel omet), tako da so vrata kak centimeter preširoka  in mora biti ena od špalet postrani. Pa tudi sama vrata niso izdelana zelo skrbno – denimo zatesnitev okrog stekla ni čisto gladka, pa izpod nalepljenega drevesa glede lepilo. Nič od tega ni prav strašno, a pusti malo slabega okusa.

Vgradnja RAL - za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vgradnja RAL – za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)

Poglavje zase je pa čitalnik prstnih odtisov. Zadevščina ima navodila, za katera se zdi, da so v slovenščino prevedena z Google Translate. So pa navodila precej pomembna, saj je uporabniški vmesnik za vnos novih prstnih odtisov tako neroden, da sva prvi prstni odtis uspela vnesti šele po kakega pol ducata poizkusov. Za povrh je pa prepoznavanje prstnih odtisov precej stohastično (sploh mojih in sploh na sončen dan). Naprava za 300 EUR si česa takega nikakor ne bi smela privoščiti! Konec koncev so stroški golega čitalnika pod 10 EUR (to velja denimo za tistega, ki je vgrajen v iPhone in nikakor ni slab), dodatna elektronika, ohišje in napajalnik pa več kot nekaj 10 EUR tudi ne stanejo.  Sem pa na Ali Expressu našel čitalnik prstnih odtisov za 80 USD, ki nosi enako ime, kot je zapisano na navodilih našega, in je tudi na pogled enak – mislim, da to klavrnost našega nekoliko pojasni.

Pod črto sem z vrati še vedno zadovoljen in tudi na Dorjana bi se morda obrnil še enkrat, ne moram ga pa priporočiti brez zadržkov, pa čitalnik prstnih odtisov bi izbral boljši ali pa Jelko prepričal, da ga ne potrebujemo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.