Pa nadaljujmo.

6. dan: Glastonbury

Glastonbury je poln trgovinic, iz katerih veje kadilo in v katerih prodajajo okultno kramo, pa tudi prebivalci so slikoviti – nemalo jih je precej hipijevskega videza. Njegova bržkone glavna znamenitost je bližnji grič, ki sliši na ime Glastonbury Tor in ki ga krona stolp nekdanje cerkve. Nekateri menijo, da je ta grič Avalon (ki naj bi bil po mojem vedenju sicer otok, a ne bodimo malenkostni), drugi, da je utrdba kralja podzemlja / vilinskega kralja, pa še kaka podobna zgodba bi se našla. Tudi sicer v Glastonburyju legende očitno najdejo plodna tla, saj se govori, da naj bi bil v tistih krajih skrit sveti gral. Kraj je Jelko navdušil, pa tudi meni se ni zdel napačen. Kajpak sva se povzpela na Tor, poleg tega pa sva si ogledala ostanke tamkajšnje opatije. Ta je bila nekdaj nadvse imenitna, potlej pa jo je kralj pod pretvezo, da so v njej gojili izdajstvo, razpustil in zaplenil njeno premoženje, opata pa dal obesiti. Zgodbo o razpustitvi sta pripovedovala ženska, ki je igrala kuharico iz tistih časov, in možak, našemljen v odvetnika, ki je pripomogel k razpustitvi. V kampu sva spoznala simpatičnega Nemca, ki se je po Angliji klatil z motorjem.

7. dan: reševanje načrta

Da se je najin načrt potovanja izkazal za preambicioznega, sem že omenil. To me je nemalo jezilo in na to temo sva se z Jelko tudi uspela sporeči, a do Glastonburyja sem se s položajem že kolikor toliko sprijaznil. Treba pa je bilo skleniti, kako izpeljati preostanek poti. Pri tem naju je nekoliko omejevalo to, da sva imela vozovnici za vlak za vrnitev v London že kupljeni (kar je bilo sicer pametno, saj sva si z vnaprejšnjim nakupom zagotovila ceno ~30 GBP na osebo, kar je nekajkrat manj od redne). Odločila sva se, da bova odkolesarila do najbližje železniške postaje in se z vlakom odpeljala do Barnstapla, kraja ob severni obali Cornwalla, ter tako v enem dnevu premerila razdaljo, za katero so bili načrtovani trije dnevi kolesarjenja. Najbližja železniška postaja sicer ni bila zelo blizu, vendar sva jo uspešno dosegla, prav tako pa tudi Barnstaple. Od tam sva se po prijetni poti, namenjeni prav kolesarjem, odpeljala do Bideforda in se utaborila. To sva storila v najmanj prijetnem kampu na celi poti: šotor sva morala postaviti na trati sredi grdih nepremičnih prikolic (to so koče, narejene na podoben način kot počitniške prikolice, ki postavljene v vrste spominjajo na vojašnico), pa še za tuširanje sva morala plačati.

8. dan: Clovelly

Naslednji dan sva se namerila preseliti se v kamp ~15 km naprej (ki se je izkazal za bistveno prijaznejšega od prejšnjega) in si ogledati slikovito ribiško vas Clovelly, ki nama jo je priporočil Jelkin žlahtnik, ki je v tistih krajih že bil. A pot se je izkazalo za neznansko hribovito in je Jelki za tisti dan kolesarjenje tolikanj priskutilia, da je ostala v kampu, Clovelly pa sem si ogledal sam. Vasica je postavljena na pobočju hriba, ki se spušča k morju, in slikovitosti ji res ne gre oporekati. Tak je že njen položaj, hiše so starinske, pisane in okrašene, po uličicah pa prebivalci tovor še vedno prevažajo s sanmi.

Z opisom potovanje bom končal naslednjič, tokrat pa naj dodam še povezavo do fotk:

Fotke sem shranil na spletno stran TripTracker, namenjeno popotniškim slikam in potopisom, ki jih zna stran elegantno povezati z zemljevidom. Ta povezava deluje posebej dobro, če imaš sled poti zabeleženo z GPSom, a tudi brez GPSa ni od muh. Čeprav potovanje popisujem že tule, sem tudi na TripTracker nekaj malega napisal za tiste, ki do njega ne bodo prišli prek bloga – zavoljo mednarodnosti strani po angleško. Zdajle TripTracker sicer ne dela najbolje, a upam, da si bo kmalu opomogel.

Tisti zlomek, ki ga moram sprogramirati, še vedno ni čisto gotov, pa še dva programa, ki sem ju spisal pred leti, sta pokazala želje po popravkih. Zaradi tega je moje življenje sestavljeno iz službe, programiranja in obiskov pri Jelki, od prostočasnih dejavnosti, ki ne vključujejo Jelke, se pa čas najde kvečjemu za take, ki ne trpijo odloga – denimo za kako magicaško tekmovanje. No, tako je vsaj bilo do začetka tega tedna, ko sem zbolel. Zdaj doma pijem čajčke in najdem kak trenutek tudi za blog.

Kolesarsko potepanje sva si zamislila tako, da priletiva v London, se od tam z vlakom odpeljeva v Salisbury, odkolesariva do Land’s Enda (skrajnega JZ konca dežele) in se spet z vlakom vrneva v London, med potjo pa spiva v kampih. Za potovanje sva imela pripravljen odličen načrt – no, vsaj meni, ki sem bil njegov glavni ustvarjalec, se je zdel tak. Kljub njegovi odličnosti pa se ga nisva uspela povsem držati …

1. dan: prihod

Prvi dan sva imela nekoliko napet, ker sva želela prispeti v Salisbury, čeprav sva imela polet (z EasyJetom) v London šele ob 17. Malce se je zalomilo že takoj na začetku, kajti polet je imel uro zamude. Na letališču (Stansted) nama je avtomat potlej brez zapletov izročil vnaprej kupljene vozovnice za vlak, pa tudi vožnja z letališča v mesto ni bila problematična, ker vlak vozi vsakih 15 minut. V Londonu je bilo treba priti na drugo železniško postajo – mesto jih ima namreč cel kup in vlak za Salisbury ne vozi s tiste, na katero se pride iz Stansteda. To bi se načeloma dalo s kolesom, a kolesi najprej sestaviti (za polet sva ju morala delno razstaviti in spraviti v torbi) ter nato še najti pot skozi London ponoči bi trajalo predolgo. K sreči so londonski taksiji veliki, tako da sva si pomagala z enim izmed njih in ujela vlak za Salisbury, ki naju je na cilj pripeljal okrog polnoči. Nato sva morala usposobiti kolesi: odstraniti zaščitno peno in časopisni papir, natakniti kolesa, blatnike, krmilo in pedala ter natovoriti prtljago. In kajpada sredi noči v neznanem mestu poiskati prenočišče, ki sva ga rezervirala. V ponos si štejem, da je šlo to dokaj gladko, edino nek policist naju je nadlegoval, ker sva v napačno smer zavila v enosmerno ulico. Na koncu sva ob 2 zjutraj pokonci vrgla prijazno staro gospo, ki naju je spustila v posteljo.

2. dan: Salisbury

Zjutraj sva dobila odličen angleški zajtrk v neokusno a slikovito in skrbno opremljeni jedilnici, potem pa sva krenila v mesto. Prva postaja je bil kolesarski servis, ker sem za lažji prevoz svojega kolesa sedež potisnil v okvir, kolikor globoko je šel, nakar ni hotel več ven (Jelka ga je pametneje snela). Serviser se je malo napenjal, potem pa je rekel, da kar tako ne gre in da me lahko naročijo čez nekaj tednov, ker da so zelo zasedeni. Ko sem izrazil neizmerno navdušenje, mi je predlagal drug servis. Na poti tja sva kupila jeklenko s plinom za kuho, kajti take reči se kajpak na smejo prevažati z letalom. Na drugem servisu so bili voljni dela lotiti se takoj, v spodbudo pa so mi povedali, da se jim je že zgodilo, da so morali okvir zavreči, ker sedež ni šel iz njega. Medtem ko so se serviserji trudili s sedežem, sva si šla ogledat slovito salisburyjsko stolnico. Res je dokaj imenitna, mi je pa postala opazno bolj všeč, ko sem dobil telefonski klic, da je sedež izvlečen. Sledil je ogled utrdbe Old Sarum malo iz mesta. Kraj je bil utrjen od železne dobe do srednjega veka, danes pa je videti le obrambne jarke in nekaj ruševin. Kljub temu nama je bil všeč. Po ogledu sva se v mesto vrnila po prtljago in jo mahnila proti kampu blizu Stonehenga, ki je bil najin naslednji cilj. Do kampa sva prispela že v mraku, čeprav je načrt predvideval ogled Stonehenga še ta dan – tu se je prvič pokazalo, da je načrt preambiciozen.

3. dan: Stonehenge

Zjutraj sva odkolesarila do Stonehengea. Ta je bil na zemljevidu vrisan malce čudno, tako da sva se brez potrebe peljala po neki hudo prometni cesti, a na koncu sva le prišla na cilj, ki je jako imeniten. Njegovo doživljanje bi bilo boljše, če bi se dalo med kamni sprehoditi in če bi bilo tam manj drugih obiskovalcev, a vseeno je naredil velik vtis. Avdiovodnik je povedal nekaj zanimivosti o gradnji, o namenu pa je postregel le z ugibanji – kar je po eni strani nezadovoljujoče, po drugi pa spodbuja domišljijo. Popoldne sva krenila proti Bathu, ki bi ga po načrtu morala doseči še isti dan, pa nama je bilo že takoj jasno, da to ne bo šlo. Zadnji del poti sva se zato hotela peljati z vlakom, kajti na zemljevidu sva videla, da se bližava železniški progi, pa tudi to ni bilo enostavno, ker v bližini ni bilo postaje. Napotila sva se proti najbližji, vendar je bilo prepozno in Jelko so preveč bolele noge, da bi jo dosegla. Seveda ni bilo pri roki nobenega kampa, tako da sva pozvonila pri neki kmetiji in pobarala, kje v bližini bi se dalo postaviti šotor – kajpak v upanju, da bodo odgovorili, da pri njih. Možak, ki nama je odprl, je sicer nekaj rekel o tem, da se izven kampov taboriti ne sme, a je bil prijazen in nama je dovolil namestiti se za njegovo hišo. Tako sva uživala v razgledu na konjsko figuro, vrezano v pobočje bližnjega hriba, in v prvi izmed dveh nadvse angleških Knorrovih omak (dve za ceno ene!), ki Jelki še zdaj povzročata more.

4. dan: Bath

V Bath sva se iz kraja z železniško postajo, kamor sva bila namenjena prejšnji dan, vseeno odpeljaja z vlakom, da ne bi preveč zaostala za načrtom. Mesto je znamenito zaradi rimskih term in Royal Crescenta, polkroga zgradb iz 18. stoletja, kamor so imoviti Britanci hodili počitnikovat. Rimske terme so bile nedvomno izjemne, hudič je le, da se je na njihovem mestu v kasnejših stoletjih marsikaj zgradilo. Sicer so rimski ostanki na ogled, vendar povečini znotraj kasnejših zgradb in to vsak kos v svojem prostoru. Tako se vidijo deli, celota pa ne, kar me je motilo. Royal Crescent mi je bil pa všeč: sicer so stavbe od zunaj – kot za Anglijo ni neznačilno – malenkost puste, tista, ki je odprta za obiskovalce, pa je znotraj lepo urejena ter zgledno opremljena z napisi in osebjem, ki marsikaj zanimivega pove. Zvečer sva se utaborila v kampu na obrobju mesta.

5. dan: proti Glastonburyju

Ta dan je bil (več ali manj) cel namenjen kolesarjenju. Kdaj točno sva krenila na pot, se ne spomnim, ampak pred 11 ni bilo, ker sva zjutraj vsakič potrebovala kake tri ure, da sva pozajtrkovala, podrla šotor in spakirala vso kramo, ter ker nisva ravno prijatelja zgodnjega vstajanja (pa tudi praktično to ni, ker se rosa posuši šele nekje med 8 in 9). Že kmalu po odhodu se je Jelka odločila, da hoče po stranskih poteh, kar je sicer res bolj prijetno, vendar se zna končati z izgubitvijo. Po nekaj zoprnih klancih sva prispela do zapornice na cesti, kjer so nama pojasnili, da je za njo univerzitetno ozemlje in da se tja, kamor sva bila namenjena, s kolesom na da. Ali bi šlo po kaki drugi stranski poti, ne vem, vendar sva odnehala in se odpravila po glavni, ki ni bila preveč grozna. Cesta v Glastonbury pelje čez nekaj zoprnih hribov (no, vsaj če imaš težko otovorjeno kolo), a na zadnjem izmed njih sva bila za trud nagrajena s pogledom na kakih 15 km oddaljeni Glastonbury Tor, najin cilj. Po spustu sva se – kot ponavadi proti koncu dneva – ustavila še v trgovini, da sva se oskrbela s hrano za večerjo in zajtrk. Tokrat sva nakupovala v Lidlu, ki je bil opazno cenejši od povprečnih britanskih trgovin (med drugim sva kupila pire krompir v vrečki, ki sva ga potem jedla ves preostanek počitnic, pa še nekaj ga je ostalo). Zvečer sva prispela v kamp par kilometrov od Glastonburyja, ki je bil bržkone najboljši na vsaj poti: utaborila sva se na travniku, obkroženem z živo mejo, nedaleč od šotora sva lahko pod jablano nabrala jabolka, imeli so pralni in sušilni stroj na kovance (ki sva ju tudi uporabila), pa poleg skupinskih kopalnic za vsak spol posebej so imeli še manjše brez ločevanja po spolih (kar je imelo za naju, ki sva premogla en sam šampon, glavnik in kremo za zobe, med drugim tudi čisto praktično prednost). Res je, da je bil kamp s ceno ~15 GBP na noč tudi najdražji, kar sva jih obiskala, a še vedno bistveno cenejši od sob, ki za dve osebi stanejo ~40 GBP – taboriti se v Angliji očitno precej splača.

Popis preostanka poti kajpak sledi. Tudi fotke bom objavil – odločil sem se, da bom tokrat za to uporabil TripTracker, zelo kul storitev, ki jo razvija podjetje mojega sodelavca in k uporabi katere me slednji že lep čas nagovarja.

Včeraj sva se vrnila s počitnic in takoj ugotovila, da angleška deževnost naši nikakor ni kos. Bilo je prav fino, podrobnejši opis pa sledi.

Danes se z Jelko odpravljava kolesarit po Angliji. Olajšanje, da bom vse delo, ki me je pestilo zadnje čase, pustil za sabo, je neizmerno. Saj marsikaj bo počakalo na mojo vrnitev, ampak vseeno bo takrat bolje, tako da bom tudi našel čas za kak zapis v blog več.