Archive for July, 2009

Konferenčno središče v Pasadeni

Thursday, July 16th, 2009

… je zanič. Glavni problem je akustika: predavatelji se že razumejo, ker imajo mikrofone, če kdo zastavi kako vprašanje in ne sedi ravno zraven tebe, pa lahko o vprašanju ugibaš le iz odgovora predavatelja. Sploh je bilo zabavno, ko smo imeli razpravo – moderator je moral po prostoru nositi oni mikrofon, ki se pripne na srajco. Da je akustika tako mizerna, so bržkone krivi gole stene ter goli in visoki stropi. Se mi zdi, da imajo konferenčni prostori ponavadi kake obloge, ki blažijo odboje zvoka (sploh stropi so pogosto prekriti s čim takim), tu pa nič.

Drugi problem je klimatizacija. Dostikrat je tako mraz, da moram obleči pulover, čeprav je zunaj čez 30 stopinj. Zoprno in potratno! Kako kritična je situacija, nazorno priča nek star Japonec, ki na predavanja hodi v bundi. Glede na to, da je bolj mraz v bolj praznih predavalnicah, bi človek posumil, da povsod temperaturo nastavijo nekje okrog ledišča, potlej pa bolj polne predavalnice poslušalci s telesno toploto (in toploto prenosnikov) ogrejemo bolj uspešno, bolj prazne pa manj uspešno.

Brazilski žar in kalifornijsko sadje

Monday, July 13th, 2009

Včeraj smo si za kosilo privoščili brazilski žar.  To pomeni, da je natakar krožil po restvraciji z različnimi vrstami mesa, pečenimi na nabodalu na žaru, in vsakemu jedcu odrezal, kolikor si je želel. Menda so imeli 14 vrst mesa in na koncu smo bili tako siti, da smo se komaj odvlekli nazaj na konferenco. Bilo je namreč precej dobro in cena je bila 35 USD (plus davek in napitnina, kar je skupaj naneslo ~45 USD) ne glede na količino pojedenega, tako da je bilo kajpak edino smotrno pojesti veliko.

Spričo hude sitosti sem večerjal le sadje. Sadje se v Kaliforniji dobi precej zanimivo. Omislil sem si črne marelice in črne pluote/plumcote. Oboji so križanci med slivami in marelicami in oboji so dokaj dobri. Črne marelice so na pogled in otip nekje med marelico in breskvijo, le da so temnovijoličaste. Okus je zelo sladek in ni preveč podoben ne slivi in ne marelici. Je nekje med figo, breskvijo, marelico in nečim nepoznanim. Črni pluoti/plumcoti so velikosti breskve, a imajo gladko lupino in so znotraj rdeče barve. Še najbolj spominjajo na velike ringloje, tako na pogled kot po okusu.

Nesposoben receptor

Monday, July 13th, 2009

Trenutno se s šefom in še enim kolegom mudimo v Pasadeni na konferenci IJCAI 2009. V hotelu si s kolegom deliva sobo, šef ima pa svojo. Ker s kolegom za prvo noč nisva dobili dvoposteljne sobe, sva rezervirala enoposteljno (s king-size posteljo, ki je dovolj velika, da v njej shajata tudi dva heteroseksualna moška), naslednji dan sva se pa potem preselila v dvoposteljno.

Kako stvari stojijo, smo ob prihodu receptorju natančno razložili, in zdelo se je, da mu je vse jasno. Naslednji dan zjutraj sva s kolegom prtljago nesla v šefovo sobo, se odjavila iz svoje in na recepciji ponovno razložila, kako in kaj. Še vedno se je zdelo, da jim je vse jasno. A ko smo zvečer s konference prišli v hotel, se je izkazalo, da sva midva sicer dobila dvoposteljno sobo, da pa je šef ostal brez svoje sobe in do so prtljago iz nje prestavili v najino. In da bi bila stvar bolj zabavna, so zatrdili, da imajo zdaj vse sobe zasedene.

Najprej smo šli v najino sobo preverit, ali so preselili vso šefovo prtljago. Ker selitve ni pričakoval, je imel namreč prtljago vsepovsod po sobi. To nam ni takoj uspelo, ker nove sobe nismo uspeli odkleniti – očitno so napak sprogramirali kartice, ki služijo kot ključi. Ko so to popravili, se je izkazalo, da je nekaj šefove prtljage ostalo v stari sobi, tako da jo je bilo treba iti iskat. Tačas so nekako uspeli najti še eno sobo (vztrajnost se splača – prej so namreč predlagali, da bi šefa naselili na dodatno posteljo v najini sobi, pa nismo bili za to). Preden se je šef preselil vanjo, so mu kajpak morali še preprogramirati ključ, saj jim tudi tokrat v prvem poizkusu ni uspelo. A na koncu se je vse srečno končalo, edino novi prebivalec šefove prve sobe bi znal biti prijetno presenečen, ko bo nekje odkril šefove spodnjice (zdi se mu namreč, da mu ene manjkajo in da so najbrž ostale tam).

AnyDVD je dober

Saturday, July 4th, 2009

Včeraj sem se spravil k ogledu filma na blu-rayu. Za to sem uporabil WinDVD – edini meni znan program za predvajanje blu-rayev, ki uspe prikazati vse moje maloštevilne diske. Žalostno dejstvo namreč je, da PowerDVDju 9 in TotalMedia Theatru (katero različico sem preizkusil, se ne spomnim) to ne uspe. Ko sem WinDVD pognal, je hotel nadgraditi ključe za dešifriranje diskov. Najprej sem mislil, da bo to storil brez mojega posredovanja, a se je izkazalo, da se od mene pričakuje registracija na spletni strani.  In za povrh je taka nadgradnja potrebna vsakih 18 mesecev. Zgled neprijaznosti uporabniku – fuj, Corel! A to še ni vse. Ko sem se lotil registracije, se je izkazalo, da je spletna stran tako zvito zasnovana, da se registrirati sploh nisem mogel. Polje za ponoven vnos e-poštnega naslova namreč ne dovoli prilepitve z odložišča (najbrž zato, ker ponoven vnos ni smiselen, če uporabnik skopira izvirni naslov in ga potem prilepi), a je ta omejitev sprogramirana tako bedasto, da prepoveduje tudi vtipkanje afne. Morda bi bilo pomagalo, če bi bil tipkovnico preklopil na angleško, a preden sem to storil, sem se domislil, da sem bil pred zagonom WinDVDja pozabil pognati AnyDVD (program, ki onemogoči razne zaščite pred kopiranjem na DVDjev, blu-rayev in HD-DVDjev). Ko sem AnyDVD  pognal, je WinDVD nehal težiti z nadgradnjo ključev in sem lahko v miru gledal film.

AnyDVD ni dober samo v smislu, da učinkovito opravlja svoje delo (kar sicer ga). AnyDVD je dober v moralnem smislu, saj se bori proti zlu. Sistemi za zaščito pred kopiranjem so namreč zlobni: ljudi postavljajo pred zoprno odločitev, da se bodisi odrečejo vsebinam, ki si jih želijo (filmom, glasbi idr.), ali pa da se borijo z zaščitami pred kopiranjem (na primer na način, ki ga opisujem zgoraj) ter s tem tratijo dragocen čas in živce. In boriti se morajo, tudi če ne želijo početi nič nezakonitega (kot v mojem primeru). Lastniki vsebin imajo seveda vso pravico postavljati ljudi pred tako izbiro, saj so vsebine njihove. A zaradi tega niso nič manj zlobni – na enak način, kot je zloben denimo voznik cisterne z vodo, ki brezbrižno odbrzi mimo od žeje umirajočega v puščavi, saj ima pravico razpolagati s svojo vodo, kakor se mu zljubi. Primer je kajpak pretiran, a v bistvu pravilen. No, seveda je tudi res, da sistemi za zaščito pred kopiranjem ščitijo avtorske pravice lastnikov vsebin in se tako borijo proti tistim zlobnežem, ki bi te vsebine hoteli ukrasti. A glede na to, da so pri tem pretežno neuspešni in da – kot omenjeno – kravžljajo živce tudi poštenjakom, še vedno pravim, da so zlobni.

Nadgradnja Wordpressa in šumevci

Saturday, July 4th, 2009

Mami je potožila, da ima težave z objavljanjem slik na Bloggerju. Kaj točno jo muči, sicer nisem izvedel, ker je takoj zatem odšla zdoma, sem pa vseeno poguglal, če je težava znana. Očitno je (no, ali pa je znana vsaj neka sorodna težava), samo kake dobre rešitve ni videti. To me je spodbodlo, da sem poizkusil priti do dna težavi, ki me že dolgo muči pri Wordpressu – v Internet Explorerju se mi okno za izbiro slik za nalaganje z diska ne odpre. Izkazalo se je, da Wordpress za nalaganje slik uporablja Flash (le kaj je tega treba?) in da ni združljiv s Flashom 10, da pa je to pri novejših različicah popravljeno (uporabljal sem Wordpress 2.5.1). Odločil sem se torej nadgraditi Wordpress – na 2.8 (kar je bržkone koristno tudi iz varnostnih razlogov).

Pri nadgradnji sem si nekoliko podrobneje kot navadno prebral navodila (ali pa so navodila posodobili) in zato nisem zgolj ohranil stare datoteke wp-config.php, ampak sem vanjo prenesel tudi vse nove nastavitve iz wp-config-sample.php. Napaka! Ko sem z nadgradnjo končal, sem imel v blogu namesto šumevcev (to je menda bolj pravilen izraz za šumnike) nek šmorn. Grrr!

S kar nekaj težavami sem ugotovil, da je bila podatkovna baza, ki jo uporablja Wordpress, v starih časih v naboru znakov Latin 1. Nove nastavitve v wp-config.php so kot nabor določile UTF-8 in pri nadgradnji baze (ki se je zgodila ob nadgradnji Wordpressa) je baza dobila ta format. A besedilo v njej je ostalo nespremenjeno, zato kajpak ni bilo prikazano pravilno. Verjetno bi bilo najbolje pretvoriti besedilo v bazi, a se mi s tem ni ljubilo ukvarjati (postopek ni videti povsem enostaven). Zato sem bazo na strežniku nadomestil z varnostno kopijo, ki sem jo naredil pred nadgradnjo, v wp-config.php zakomentiral vrstico “define(‘DB_CHARSET’, ‘utf8′);” in ponovil nadgradnjo baze (blog.mitja.ws/wp-admin/upgrade.php). Postopek je deloval in kar pošteno sem si oddahnil. Da dodajanje nastavitve nabora znakov v wp-config.php lahko povzroči težave, na Wordpressovi strani sicer piše, a je ta zapis rahlo skrit. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi na to opozorili na mestu, kjer priporočajo, naj se wp-config.php pri nadgradnji posodobi.