Naš gostitelj na projektnem sestanku je Barco, ki je menda eden vodilnih proizvajalcev opreme za 3D filmsko projekcijo. Da bi se s tem malo postavil, nas je povabil na ogled 3D filma v bližnji kino. Pred davnimi časi sem v 3D filmih užival, pred kakima dvema letoma sem si pa v Planetu Tuš ogledal Avatarja v 3D izvedbi, ki se mi ni zdel nič 3D. Razlog za to je bržkone bil, da moj prostorski vid ne deluje najbolje, sem se pa spraševal, ali se je od časov, ko so se mi 3D filmi zdeli 3D, vid poslabšal, ali mi le Tuševa tehnologija ne ustreza. To je bil prvi razlog, zakaj sem na Barcovo povabilo pristal, ne da bi bil preveril, kakšen je film, ki so nam ga nameravali pokazati, drugi je pa bil, da že celo večnost nisem bil v kinu.

Ta lahkomiselnost se mi je grdo maščevala. Gledat smo šli namreč film Tron: Legacy, ki je eno navadno sranje. Pravzaprav ne: je nenavadno sranje, kajti izmisliti si tako butasto zgodbo, kot jo ima ta film, ni majhen dosežek. Zadošča naj, da povem, da govori o računalniških programih, ki se preganjajo z motorji in uganjaju kung fu z diski, ki hranijo njihovo identiteto. Nepresenetljivo se mi film ni zdel nič 3D, ampak presenetljivo se tudi mojim soobiskovalcem s polno delujočim prostorskim vidom ni, tako da je bilo očitno nekaj narobe s filmom ali kinom. Skratka, Barcov poizkus, da bi nas navdušil nad njihovo kinematografsko opremo, je v celoti spodletel, pa še o njihovem filmskem okusu smo dobili slabo mnenje.

Tudi vse ostalo v zvezi z ogledom filma je bilo klavrno. Barcovec, ki nas je povabil, je ponosno povedal, da nam ne bo treba stradati, saj se v Belgiji v kinu lahko je. Super! Še bolj navdušen sem bil, ko sem videl, kakšno hrano prodajajo. Na voljo so imeli cele skladovnice čipsov in podobnih svinijarij, ogromno bonbonov, od katerih niso bili nobeni čokoladni (v Belgiji!) in gazirane pijače v tolikšnih kozarcih, da bi bili tudi Američani ponosni nanje. Ker sem bil lačen, sem nekaj za pod zob moral najti, in še najboljša stvar je bil nek klavrn sendvič (one trikotne sorte iz nepečenega toasta). Skupaj z majhnim smoothijem me je ta kulinarični dosežek veljal 7 EUR. Reklam pred filmom je bilo več kot v Sloveniji, sredi filma smo imeli pa 10-minuten odmor. Mnja, saj če požlampaš liter kokakole, menda res moreš odtočiti med filmom.

Nasploh ima hrana v Belgiji precej zasoljene cene. Sicer je res, da je bilo vse, kar sem jedel, dokaj na nivoju, ampak kake bolj preproste restavracije itak nisem videl. Edino, kar je cenovno sprejemljivo, so dnevni meniji, ki jih ima večina restavracij in stanejo kakih 10 EUR. Pa všeč mi ni, da k vsemu postrežejo pomfri. In še z vaflji so me razočarali. Naročil sem vafelj z vročimi malinami in sladoledom, ki se je imenoval po restravraciji, tako da bi moral biti dober, saj restavracije ponavadi po sebi poimenujejo jedi, na katere so ponosne. Dobil sem vafelj, ki je bil pod kopico malin čisto razmočen, maline so bile pa nemarno kisle. Zraven je bila kepica vanilijevega sladoleda, ki ga nimam preveč rad (da bo sladoled vanilijev, bi si bil sicer moral misliti).

Moje kulinarične užitke nekoliko zmanjšujejo še zdravstvene težave. Tri dni pred odhodom (kakopak!) me je doletel nek zlomek, ki je povzročil bruhanje, drisko in vročino. Stvar je bila očitno nalezljiva, saj jo je pol dneva za mano dobila tudi Jelka, po mojem odhodu pa še drugi člani njene družine (zaenkrat z izjemo Ajde). K sreči je bilo najhujše hitro mimo, ima pa hrana še vedno grdo težnjo, da mi obleži v želodcu (sploh če jo jem zvečer), potem se mi pa zoprno dviguje kislina. No ja, imam vsaj razlog, da prešpricam današnjo skupinsko večerjo, tako da bom en večer imel mir.